Problem je državljanska poslušnost

V drugi polovici maja leta 1970 so postala čustva glede vojne v Vietnamu skoraj neznosno močna. V Bostonu se nas je okrog sto odločilo, da se usedemo pred bostonsko vojaško bazo in blokiramo cesto, po kateri so avtobusi odvažali nabornike na izpolnjeva­nje vojaških dolžnosti. Nismo bili tako neumni, da bi mislili, da bomo ustavili tok vojakov v Vietnam; šlo je za simbolno dejanje, izjavo, predstavo gverilskega gledališča. Vse so nas aretirali in obtožili — s slikovitim jezikom nekega starega zakona — zaradi oviranja prometa s »postopanjem in posedanjem«. Osem nas ni hotelo priznati krivde; zahtevali smo sojenje v upanju, da bomo porotnike prepričali, da je šlo za upravičeno dejanje državljanske neposlušnosti. A jih nismo. Spoznali so nas za krive. Nismo hoteli plačati kazni, pač pa raje izbrali zapor. Toda sodnik nas očitno ni želel zapreti in dal nam je oseminštirideset ur, da si premislimo; po tem roku naj bi se zglasili na sodišču in bodisi plačali kazen bodisi šli v zapor. Medtem so me povabili, da se na univerzi John Hopkins udeležim debate s filozofom Charlesom Franklom o vprašanju državljanske neposlušnosti. Kot zagovornik državljanske neposlušnosti sem menil, da bi bilo licemerno, če bi se ubogljivo predal sodišču in tako zamudil priložnost, da več sto študentom spregovorim o državljanski neposlušnosti. Tistega dne, ko bi se moral prikazati na sodišču v Bostonu, sem odletel v Baltimore in zvečer razpravljal s Charlesom Franklom. Vrnil sem se v Boston in zjutraj hotel oditi na predavanje, toda čakala sta me detektiva in me zvlekla na sodišče, nakar sem bil par dni zaprt. To, kar sledi, je moja uvodna izjava v debati na univerzi John Hopkins. Vključena je bila v zbornik z naslovom Violence: The Crisis of American Confidence [Nasilje: Kriza ameriškega zaupanja], ki ga je leta 1972 izdala založba John Hopkins Press.

Izhajam iz podmene, da je svet postavljen na glavo, da je vse zgrešeno, da so napačni ljudje v zaporih in napačni ljudje zunaj njih, da so napačni ljudje na oblasti in napačni ljudje brez oblasti, da je bogastvo v tej državi in na svetu porazdeljeno tako, da zahteva ne le majhno reformo, temveč drastično prerazporeditev bogastva. Izhajam iz podmene, da o tem ni treba dosti govoriti, kajti če le pomislimo na današnje stanje na svetu, lahko ugotovimo, daje vse narobe. Poglejte, Daniel Berrigan — katoliški duhovnik in pesnik, ki je proti vojni — je v zaporu in J. Edgar Hoover je na svobodi. Davidu Dellingerju, ki že od malega z vso svojo energijo in strastjo nasprotuje vojni, grozi, da bo moral v zapor. Možje, odgovorni za pokol v vasi My Lai, niso v sodnem postopku; so v Washingtonu, kjer opravljajo različne vodilne in postranske funkcije, povezane s pripravo pokolov, ko pa do njih pride, se čudijo. Na državni univerzi Kent je nacionalna garda ubila štiri študente, obtožili pa so študente. Policija v vsakem mestu v tej državi ob demonstracijah napada in z gumijevkami pretepa protestnike — ne glede na to, kaj počnejo, naj demonstrirajo ali ne —, nato pa jih aretirajo zaradi napada na policijskega uslužbenca.

Natančno spremljam, kaj se vsak dan dogaja na sodiščih v Bostonu v Massachusettsu. Osupnilo bi vas — ali pa tudi ne: morda ste bili zraven, morda ste doživeli, morda ste razmišljali, morda ste bili pod udarom —, kako nepravičnost vsak dan znova utira svojo pot skozi to čudovito reč, ki ji pravimo zakonski postopek. No, naj povem, kaj si mislim.

Preberite si le pisma Georgea Jacksona z naslovom Soledad Brother [Brat iz Soledada]. Jacksonu so prisodili dosmrtno ječo z možnostjo pogojne izpustitve po enem letu — odsedel je deset let — za rop bencinske črpalke, v katerem je ukradel sedemdeset dolarjev. Potem imate senatorja ZDA, Id ima bojda okrog 185.000 dolarjev letnih dohodkov od črpanja nafte. Prvemu se reče kraja, drugemu zakonodaja. Nekaj je narobe, nekaj je strašansko narobe, če po državi prevažamo deset tisoč bomb, napol­njenih z živčnim plinom, in jih vržemo nekomu drugemu v bazen, da ne bi skalili svojega. Sčasoma tega ne opazite več. Če ne razmišljate, če gledate le televizijo in berete strokovne reči, začnete dejansko misliti, da stvari niso tako slabe ali da so narobe le malenkosti. Toda malo se odmaknite, nato pa se vrnite in si oglejte svet — in zgroženi boste. Torej moramo izhajati iz podmene, da so stvari zares postavljene na glavo.

Tudi naša tema je postavljena na glavo: državljanska neposlušnost. Kakor hitro rečete, da gre za državljansko neposlušnost, rečete, da gre za problem državljanske neposlušnosti. A naš problem ni v tem … Naš problem je državljanska poslušnost. Naš problem so množice širom sveta, ki so ubogale diktate vladnih veljakov in odkorakale v vojne. Milijoni so bili ubiti zaradi te poslušnosti. Naš problem je prizor iz filma Na zahodu nič novega, v katerem šolarji ubogljivo v vrsti odkorakajo v vojno. Naš problem je, da so ljudje vsepovsod po svetu še naprej poslušni, navkljub revščini, lakoti, neumnosti, vojni in krutosti. Naš problem je, da so ljudje še naprej poslušni, medtem ko so ječe polne majhnih tatov, pravi lopovi pa vodijo to državo. To je naš problem. Za nacistično Nemčijo to priznamo. Vemo, da je bil tamkajšnji problem poslušnost, da so bili ljudje poslušni Hitlerju. Ljudje so bili poslušni; toni bilo prav. Morali bi nasprotovati, morali bi se upreti; če bi bili mi tam, bi jim že pokazali. Celo v Stalinovi Rusiji lahko to razumemo: vsi ti ljudje so poslušni kot čreda.

V Ameriki pa je drugače. Vsi smo bili vzgojeni s tem. Že od malega — in še zdaj slišim odmevati stavek g. Frankla —, odkljukavamo eno, dve, tri, štiri, pet lepih reči o Ameriki, za katere nočemo, da bi se veliko spremenile.

Toda če smo se v zadnjih desetih letih česa naučili, potem smo se tega, da te lepe reči o Ameriki nikdar niso bile lepe. Od vsega začetka smo ekspanzionistični in agresivni in zlobni do drugih. Agresivni in zlobni smo do ljudi v tej državi in bogastvo v tej državi je porazdeljeno zelo nepravično. Na sodiščih nikdar ni bilo pravice za reveže, za črnce, za radikalce. Kako se lahko torej hvalimo, da je Amerika nekaj zelo posebnega? Nič kaj posebnega ni, prav res.

Torej, naša tema, naš problem je državljanska poslušnost. Zakon je zelo pomemben. Govorimo o pokoravanju zakonu, tej čudoviti iznajdbi modernega časa, ki jo pripisujemo zahodni civilizaciji in o kateri govorimo s ponosom. Vladavina zakona — oh, kako čudovito, vsi ti seminarji o zahodni civilizaciji povsod po deželi. Se spomnite tistih težkih starih časov fevdalizma, ko so bili ljudje izkoriščani? V srednjem veku je bilo vse grozno — a zdaj imamo zahodno civilizacijo, vladavino zakona. Vladavina zakona je regularizirala in maksimirala nepravičnost, ki je obstajala pred njo — to je vse, kar je naredila vladavina zakona. Začnimo gledati na vladavino zakona realistično in brez tiste metafizične samovšečnosti, s katero smo si jo vselej ogledovali doslej.

Če je vladavina zakona v vseh državah na svetu ljubljenka voditeljev in nadloga za ljudstvo, je treba to priznati. Preseči moramo nacionalne meje v našem mišljenju. Nixon in Brežnjev imata precej več skupnega drug z drugim, kakor imamo mi skupnega z Nixonom. J. Edgar Hoover ima dosti več skupnega s šefom sovjetske tajne policije, kakor ima z nami. Mednarodna zavezanost redu in zakonu veže voditelje vseh držav v kolegialno zvezo. Prav zato nas vedno preseneti, kadar se sestanejo — smehljajo se in se rokujejo, kadijo cigare, drug drugemu so zares všeč ne glede na to, kaj govorijo. Podobno je z republikansko in demokratsko stranko, ki trdita, da bo bistveno drugače, če zmaga ena ali druga, pa vendar sta povsem enaki. V bistvu gre za nas proti njim.

Yossarian v filmu Kavelj 22 je imel prav, se spomnite? Obtožili so ga, da je nudil pomoč in tolažbo sovražniku — za kar ne bi smeli nikdar obtožiti nikogar —, in svojemu prijatelju Clevingerju je dejal: »Sovražnik je vsak, ki te hoče ubiti, na katerikoli strani pač je.« Ker Clevinger tega ni prav dojel, mu je še rekel: »Le zapomni si to, ali pa boš v naslednjih dneh umrl.« Se spomnite? Malo pozneje je bil Clevinger mrtev. Zapo­mniti si moramo, da naših sovražnikov ne ločujejo nacionalne meje, da sovražniki niso le ljudje, ki govorijo drug jezik in naseljujejo druge dežele. Sovražniki so ljudje, ki nas hočejo ubiti.

Vprašujejo nas: »Kaj, če ne bi bil nihče poslušen zakonu?« A boljše vprašanje je: »Kaj, če bi bili vsi poslušni zakonu?« Odgovor na to vpra­šanje je dosti lažji, saj imamo veliko empiričnih pričevanj o tem, kaj se zgodi, če so vsi poslušni zakonu ali če je poslušna vsaj večina. Zgodi se, kar seje zgodilo, kar se dogaja. Zakaj ljudje spoštujejo zakon? Vsi ga spoštujemo; tudi sam se moram boriti s tem, saj mi je bilo vsajeno v kosti že v mladosti, ko sem bil mladi skavt. Eden od razlogov za spoštovanje zakona je njegova dvoumnost. V sodobnem svetu se soočamo s stavki in besedami, ki imajo več pomenov, recimo »državna varnost«. Oh ja, to moramo storiti zaradi državne varnosti! Kaj to pomeni? Čigave državne varnosti? Kje? Kdaj? Zakaj? Na ta vprašanja se ne trudimo odgovoriti — niti postavljamo jih ne.

Zakon prikriva marsikaj. Zakon je Bill of Rights [Listina pravic]. Tako v resnici mislimo, ko razvijamo lastno spoštovanje zakona. Zakon je nekaj, kar nas ščiti; zakon je naša pravica — zakon je ustava. Dan človekovih pravic, natečaji za razprave o človekovih pravicah, ki jih razpisuje organizacija American Legion — to je zakon. In to je dobro.

Vendar imamo še drugo plat zakona, ki ni tako razvpita: zakonodaja, ki so jo sprejemali od začetka republike, mesec za mesecem, leto za letom. Ta zakonodaja razporeja državna sredstva tako, da postajajo nekateri zelo bogati, drugi zelo revni, ostali pa se kot nori ženejo za tisto malo, kar ostane. To je zakon. To lahko vidite, če greste na pravno fakulteto. Obseg tega ugotovite, če preštejete velike debele pravne knjige, ki jih ljudje nosijo s seboj, in pogledate, koliko jih ima naslov »Ustavne pravice«, koliko pa »Lastnina«, »Pogodbe«, »Prekrški« ali »Korporacijsko pravo«. Pri pravu gre predvsem za to. Zakon so davčne olajšave za črpanje nafte, čeprav nimamo dneva davčnih olajšav za črpanje nafte in nobenih razprav na temo davčnih olajšav za črpanje nafte. Nekatere dele zakona torej oglašujejo in propagirajo — ja, Bill of Rights, to je zakon. So pa še drugi deli zakona, ki preprosto in tiho opravljajo svoje delo, pa o njih nihče ne govori.

Začelo se je že zdavnaj. Se spomnite, kdaj je prva administracija v Washingtonu sprejela Bill of Rights? Velika stvar. Bill of Rights sprejeta! Velik halo. Istočasno je bil sprejet Hamiltonov ekonomski program.

Lepo, potihem, denar bogatim — malo poenostavljam, a ne preveč. Vse to je sprožil Hamiltonov ekonomski program. Lahko potegnete ravno črto od Hamiltonovega ekonomskega programa do davčnih olajšav za črpanje nafte in do odpisovanja davka korporacijam. Na celi črti — to je zgodovina. Bill of Rights je bila oglaševana, ekonomska zakonodaja neoglaševana.

Saj veste, da je uresničevanje posameznih delov zakona enako po­membno kot oglaševanje, ki spremlja posamezne dele zakona. Se Bill of Rights uresničuje? Ne zares. Ugotovili boste, daje svoboda govora v ustavnem zakonu zelo težaven, dvoumen in zapleten pojem. Nihče zares ne ve, kdaj lahko vstaneš in govoriš, kdaj pa ne. Le oglejte si vse razsodbe vrhovnega sodišča. O predvidljivosti sistema ne moremo govoriti: ni mogoče predvideti, kaj se vam bo zgodilo, če se postavite na vogal ulice in govorite. Poskusite ugotoviti razliko med primerom Terminiello in primerom Feiner; poskusite napovedati, kaj se bo zgodi­lo. Mimogrede, en del zakona pa ni nič kaj ohlapen; govori o pravici razdeljevanja prospektov na ulicah. Glede tega je vrhovno sodišče zelo jasno. V eni odločbi za drugo nam zagotavljajo absolutno pravico do razdeljevanja prospektov na ulicah. Pa poskusite. Pojdite na ulico in začnite razdeljevati prospekte. Če pristopi policaj in vam pravi: »Poberite se«, mu lahko rečete: »Ha! Ali poznate primer Marsh proti Alabami iz leta 1946?« Taka je stvarnost v skladu z Bill of Rights. Taka je stvarnost v skladu z ustavo, s tistim delom zakona, ki nam ga slikajo kot lepo in krasno stvar. In sedem let po sprejemu Bill of Rights, kjer piše, da »kongres ne sme sprejeti zakona, ki bi omejil svobodo govora«, je kongres sprejel zakon, ki omejuje svobodo govora. Se spomnite? Zakon o omejevanju tiska[1] iz leta 1798.

Bill of Rights se torej ni uveljavila, Hamiltonov program pa se je. Spo­mnite se, da je leta 1794, ko so se uprli pridelovalci viskija v Pensilvaniji, sam Hamilton zajahal svojega konja in se odpravil zatret upor, da bi dosegel uveljavitev davka na njihov dohodek. Tej zgodbi lahko sledite vse do današnjega dne: kateri zakoni so uveljavljeni, kateri pa ne. Biti morate torej pazljivi, ko rečete: »Sem za zakon, spoštujem zakon.« O katerem delu zakona govorite? Sam nisem proti vsem zakonom. Mislim pa, da bi morali začeti jasno razločevati, kateri zakoni določajo katere stvari za katere ljudi.

Z zakonom pa so še druge težave. Nenavadno, a mislimo si, da zakon prinaša red. Pa ga ne. Kako vemo, da zakon ne prinaša reda? Poglejte okrog sebe. Živimo po pravilih zakona. Ste opazili, koliko reda imamo? Ljudje pravijo, da moramo biti zaskrbljeni zaradi državljanske neposlušnosti, češ da vodi v anarhijo. Oglejte si sedanji svet, v katerem je uveljavljena vladavina zakona. Je najbližje temu, čemur ljudska miselnost pravi anarhija — zmeda, kaos, mednarodna lopovščina. Edini red, kije zares kaj vreden, ni rezultat izvajanja zakona, temveč oblikovanja pravične družbe, v kateri so uveljavljeni skladni odnosi in je za tvorbo dostojnih ureditev med ljudmi potrebno minimalno reguliranje. Red, ki temelji na zakonu in na sili zakona, je red totalitarne države in neogibno vodi bodisi v popolno nepravičnost bodisi v upor — torej, drugače rečeno, v zelo velik nered.

Vsi odraščamo z mislijo na svetost zakona. Mater Daniela Berrigana so vprašali, kaj si misli o tem, da je njen sin prekršil zakon. V protest proti vojni je zažgal zapisnik rekrutne komisije — eno najnasilnejših dejanj v tem stoletju —, za kar je bil kot pravi zločinec obsojen na zapor. Njegovo mater, staro nad osemdeset let, so vprašali, kaj si misli o tem, da je njen sin prekršil zakon. Pogledala je naravnost v vpraševalčev obraz in dejala: »To ni božji zakon.« To zdaj pozabljamo. Zakon ni nič svetega. Pomislite, kdo sprejema zakone. Zakon ni od boga, naredi ga Strom Thurmond. Če gojite misli o svetosti in prijaznosti in spoštovanju zakona, si oglejte zakonodajalce v tej državi, ki sprejemajo zakone. Spremljajte sestanke državnih zakonodajnih teles. Spremljajte kongres, kajti to so ljudje, ki sprejemajo zakone, ki naj bi jih mi potem spoštovali.

Vse to počnejo tako spodobno, da nas zavede. V tem je problem. Nekoč so bile stvari zamotane — niste vedeli. Zdaj veste. Vse je zapisano v knjigah. Zdaj gremo skoz predpisan postopek. Dogajajo se enake stvari, kot so se nekdaj, le da gremo skoz prave procedure. V Bostonu je policaj vstopil v bolnišnično sobo in s petimi streli ubil črnca, ki je z roko pograbil brisačo. Prišlo je do obravnave. Sodnik je odločil, da je bilo policajevo ravnanje upravičeno: če tega ne bi storil, ga njegovi službeni kolegi ne bi več spoštovali. No, temu se reče zakonski po­stopek — to je, tistemu tipu ni nič pomagal. Stvar je šla skoz ustrezne procedure in vse je bilo nameščeno. Uglednost, spodobnost zakona nas ima za norca.

Ta država je bila torej utemeljena na nespoštovanju zakona; potem je prišla ustava in pojem stabilnosti, kije ugajal Madisonu in Hamiltonu. Nato pa smo v določenih presodnih obdobjih naše zgodovine ugotovili, da legalni okvir ne zadostuje: za odpravo suženjstva smo morali stopiti iz legalnega okvira, enako pa tudi v času ameriške revolucije ali drža­vljanske vojne. V tridesetih letih 20. stoletja so morali sindikati stopiti iz legalnega okvira, da so si zagotovili določene pravice. In dandanes, ko je situacija morda bolj kritična od tistih v času revolucije ali drža­vljanske vojne, so problemi tako gromozanski, da moramo stopiti iz legalnega okvira in podati izjavo, se upreti ter poskušati vzpostavljati ustanove in odnose, ki bi jih dostojna družba morala imeti. Ne, ne gre le za rušenje; gre za grajenje. A celo če gradite stvari, ki naj jih ne bi gradili — če poskušate zgraditi park za ljudi, to ni podiranje sistema: nekaj gradite, a to počnete nelegalno —, pride policija in vas nažene. To je oblika, ki jo bo vse bolj privzemala državljanska neposlušnost: ljudje bodo poskušali graditi novo družbo sredi stare.

Kaj pa glasovanje in volitve? Državljanska neposlušnost — ne potre­bujemo je prav veliko, nam pravijo, saj lahko gremo skoz volilni sistem. A doslej bi morali že vedeti — čeprav morda še vemo, saj smo odraščali v prepričanju, da je volilna kabina sveta, skoraj tako kot spovednica. Vstopiš v volilno kabino in izstopiš iz nje, fotografirajo te in potem sliko s tvojim blaženim nasmeškom objavijo v časopisju. Pravkar ste volili: to je demokracija. A preberite le, kaj o volilnem sistemu pravijo politični teoretiki — čeprav, kdo pa zmore? —, in ugotovili boste, da je volilni sistem slepilo. Totalitarne države ljubijo glasovanja: ljudi zvabijo na volišča, da jim izkažejo svoje odobravanje. Vem, da je razlika: pri njih je ena stranka, pri nas sta dve. Torej, pri nas imamo eno stranko več kot pri njih.

Domnevam, da bi se v resnici radi vrnili k načelom in ciljem in duhu Deklaracije neodvisnosti. To je duh upora proti nelegitimni oblasti in proti silam, ki ljudem onemogočajo, da bi živeli svoja življenja, ki kratijo njihovo svobodo in pravico do prizadevanja za srečo; v naših okoliščinah ta duh zahteva pravico do spremembe ali odprave obstoječe oblike vladavine — in poudarek je na odpravi. Toda če naj vzpostavimo načela Deklaracije neodvisnosti, bomo morali stopiti iz zakona, odpovedati poslušnost zakonom, ki nalagajo ubijanje ali razporejajo bogastvo tako, kot ga, ali pošiljajo ljudi v ječe zaradi majhnih prekrškov, druge pa kljub velikanskim zločinom puščajo zunaj ječ. Upam, da se bo tak duh naselil ne lev tej državi, temveč tudi v drugih, saj je potreben povsod. Ljudje v vseh državah potrebujejo duh neposlušnosti državi; ta ni nekaj metafizičnega, temveč nekaj, kar ima moč in bogastvo. Potrebujemo nekakšno deklaracijo vzajemne odvisnosti med ljudmi vseh dežel na svetu, ki si prizadevajo za isto stvar.

Howard Zinn

Izvirno objavljeno: Howard Zinn (1972), The Problem is Civil Obedience., v: The Zinn Reader, Seven Stories Press, New York 2003.

Prevedel Borut Cajnko

Vir slovenskega prevoda: Vodovnik, Ž. (ur.). (2011). Antologija anarhizma 3. Ljubljana: Krtina.

Napotila:
Antologija anarhizma 3
https://www.researchgate.net/publication/296307112_Anthology_of_anarchism_3Antologija_anarhizma_3_Intro
http://www.zalozbakrtina.si/index.php?page=knjiga&kid=319
The Problem is Civil Obedience
http://www.informationclearinghouse.info/article36950.htm
The Zinn Reader – Writings on Disobedience and Democracy
https://www.sevenstories.com/books/3799-the-zinn-reader

[1] Angl. Sedition Act, po katerem je bilo kaznivo objavljati »lažno, škandalozno in zlonamerno pisanje« proti vladi in njenim uslužbencem.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s