Slabi misleci

Intelektualni karakter teoretikov zarot

Zakaj nekateri verjamejo v teorije zarote? Ni pomembno samo koga poznajo ali kaj vedo. To je stvar intelektualnega karakterja.

Spoznajte Oliverja. Kot mnogi njegovi prijatelji, Oliver meni, da je strokovnjak za 11. september. Večino svojega prostega časa preživi na spletnih straneh o zarotah in njegova preiskava ga je prepričala, da je teroristične napade na New York in Washington DC, 11. septembra 2001, izvedla ameriška vlada. Trčenje letal in zaradi tega nastali požari, po njegovem niso mogli povzročiti zrušenja stolpov World Trade Centra. Vztraja, da je edina smiselna razlaga, da so vladni agenti pred tem nastavili eksploziv. Seveda se zaveda, da vlada za 11. september krivi Al-Kaido, toda njegov predvidljiv odziv močno spominja na odziv Mandy Rice-Davies: »seveda bodo rekli kaj takšnega, kajne?«

Ankete kažejo, da Oliverjeva stališča o 11. septembru nikakor niso nenavadna. Pravzaprav so nenavadne teorije o vsem mogočem danes zelo razširjene. Obstajajo teorije zarote o širjenju AIDS-a, pristanku na Luni leta 1969, NLP-jih in atentatu na predsednika John F. Kennedyja. Včasih se izkaže, da so teorije zarote resnične, kot v primeru afere Watergate, večinoma pa so neresnične. So živa ilustracija presenetljive resnice o človeških bitjih: ne glede na to kako inteligentni in razgledani smo, mnogi med nami še vedno verjamejo v najbolj čudne stvari. Najdemo lahko ljudi, ki verjamejo, da so jih ugrabili Nezemljani, da se holokavst nikoli ni zgodil in da rak lahko pozdravimo s pozitivnim razmišljanjem. Leta 2009 je Harrisova raziskava pokazala, da med petino in četrtino Američanov verjame v reinkarnacijo, astrologijo in obstoj čarovnic. Ne glede na to na kako nenavadno teorijo pomislite, verjetno obstaja kdo, ki ji verjame.

Seveda se zavedate, da za Oliverjevo teorijo o 11. septembru ne stoji veliko dokazov, zato se lahko vprašate, zakaj ji verjame. Vprašanje »zakaj Oliver verjame, da je bil 11. september zarota?«, je le različica bolj splošnega vprašanja, ki ga postavlja ameriški skeptik Michael Shermer: »zakaj ljudje verjamejo čudne stvari?« Bolj čudno kot je neko prepričanje, bolj nenavadno se zdi, da lahko kdorkoli v to verjame. Vprašanje, zakaj ljudje verjamejo v čudne stvari, ni podobno vprašanju zakaj verjamejo da dežuje, ko gledajo skozi okno in vidijo kako zunaj pada dež. Očitno je zakaj ljudje verjamejo, da dežuje, ko imajo za to prepričljive dokaze, ni pa povsem jasno, zakaj Oliver verjame, da je bil 11. september zarota, ko ima dostop do prepričljivih dokazov, da to ni res.

Želim zagovarjati nekaj, kar je sporno, čeprav menim, da je tudi intuitivno in zdravorazumsko. Moja trditev je naslednja: Oliver verjame v to, ker je takšne vrste mislec, ali če to povem še bolj neposredno, ker je nekaj narobe s tem kako misli. Problem teoretikov zarote ni, kot trdi ameriški pravni znanstvenik Cass Sunstein, da imajo malo pravih informacij. Ključ do tega, kaj na koncu verjamejo je v tem, kako interpretirajo in kako se odzivajo na ogromne količine pravih informacij, ki so jim na voljo. Želim predlagati, da je to v bistvu vprašanje tega kakšni so. Oliver ni nor (ali vsaj ni potrebno da je). Kljub temu pa so njegova prepričanja o 11. septembru posledica posebnosti njegovega intelektualnega sistema, drugače rečeno, njegovega intelektualnega karakterja.

Običajno, ko filozofi poskušajo pojasniti zakaj nekdo verjame v nekaj (čudnega ali navadnega), se osredotočajo na njegove osebne razloge in ne na njegove karakterne lastnosti. Da bi lahko pojasnili zakaj Oliver verjame, da je bil 11. september zarota, moramo identificirati njegove razloge za to, in oseba, ki je v najboljšem položaju, da nam to pove, je Oliver sam. Ko Oliverjevo prepričanje poskušate razložiti z njegovimi razlogi, podajate »racionalno razlago« njegovega prepričanja.

Težava pri tem je, da vas racionalizacija razlag pripelje samo do določene točke. Če boste Oliverja vprašali zakaj je prepričan, da je 11. september zarota, vam bo seveda z veseljem razložil: to je morala biti zarota, vztraja, ker trki letal ne bi mogli zrušiti stolpov. V tem se moti, vendar je to njegova razlaga in vztraja pri njej. Dejansko je eno od svojih vprašljivih prepričanj pojasnil s sklicevanjem na drugo, nič manj vprašljivo prepričanje. Na žalost nam to ne pove zakaj ima katero koli od teh prepričanj. Jasno je, da še vedno ne vemo, kaj se z njim dejansko dogaja.

Zdaj pa nekoliko osvetlimo Oliverjevo zgodbo: predpostavimo, da poleg tiste o 11. septembru, verjame tudi veliko drugim teorijam zarote. Verjame, da so bili pristanki na Luni zrežirani, da je valižansko princeso Diano umorila MI6 in da je virus ebole po nesreč izpuščeno biološko orožje. Tisti, ki ga dobro poznajo pravijo, da je lahkoveren in imate neodvisne dokaze o tem, da je v svojem razmišljanju brezbrižen, z malo razumevanja razlike med pristnimi dokazi in neutemeljenimi špekulacijami. Nenadoma vse postane bolj smiselno, vendar samo zato, ker smo se osredotočili na Oliverjev karakter in ne njegove razloge. Sedaj lahko vidimo njegove poglede na 11. september v kontekstu njegovega splošnega intelektualnega ravnanja, to pa odpre možnost drugačnega in globljega razlaganja njegovega prepričanja od tistega, ki ga daje Oliver sam: meni, da je bil 11. september zarota, ker je na nek način lahkoveren. Ima, kar socialni psihologi imenujejo »zarotniško mentaliteto«.

Opazite lahko, da predlagana karakterna razlaga ne temelji na racionalizaciji. Navsezadnje lahkovernost ni razlog, da bi karkoli verjeli, čeprav je verjetno razlog, zakaj Oliver verjame, da je bil 11. september zarota. Čeprav je upravičeno pričakovati, da bo Oliver poznal razloge za svoja prepričanja o 11. septembru, je zadnja oseba, ki bi priznala, da v to verjame zaradi lahkovernosti. Za številne intelektualne karakterne lastnosti velja, da se jih sami ne zavedamo, zato ne opazimo kako zelo ti vplivajo na naše razmišljanje. Lahkoverni redko verjamejo, da so lahkoverni, ozkogledi pa ne verjamejo, da so ozkogledi. Edino upanje za premagovanje nevednosti v takih primerih je, da sprejmete, da drugi ljudje – vaši sodelavci, vaš zakonec, vaši prijatelji – verjetno poznajo vaš intelektualni karakter bolje kot vi. Toda tudi to ne bo nujno pomagalo. Konec koncev je zavračanje mnenj drugih o vas lahko prav tako ena od vaših intelektualnih karakternih značilnosti. Nekatere napake so pač neozdravljive.

Lahkovernost, brezbrižnost in ozkoglednost so primeri tega, kar je ameriška filozofinja Linda Zagzebski v svoji knjigi Virtues of the Mind (Vrline uma) (1996) imenovala »intelektualne slabosti«. Druge vključujejo malomarnost, lenobo, topost, neumnost, predsodke, pomanjkanje temeljitosti in neobčutljivost za podrobnosti. Intelektualne karakterne značilnosti so navade ali slogi razmišljanja. Oliverja opisati kot lahkovernega ali lahkomiselnega pomeni povedati nekaj o njegovem intelektualnem slogu ali miselnosti – na primer o tem, kako skuša najti informacije o dogodkih, kot je 11. september. Intelektualne karakterne lastnosti, ki nam pomagajo pri učinkovitem in odgovornem preiskovanju, so intelektualne vrline, medtem ko intelektualne slabosti ovirajo učinkovito in odgovorno preiskovanje. Skromnost, previdnost in skrbnost so med intelektualnimi vrednotami, ki jih Oliverju očitno primanjkuje, zato so njegovi poskusi, da bi pravilno razumel 11. september, tako pomanjkljivi.

Oliver je izmišljena oseba, toda resničnih primerov intelektualnih slabosti ni težko najti. Vzemimo primer »terorista z bombo v spodnjicah« Umarja Farouka Abdulmutallaba, ki je leta 2009 poskušal razstreliti let iz Amsterdama do Detroita. Abdulmutallab je bil rojen bogatim in izobraženim staršem v Lagosu v Nigeriji. Diplomiral je na Univerzi v Londonu z diplomo iz strojništva. Radikalizirale so ga spletne pridige islamista Anwar al-Awlakija, ki je bil kasneje ubit v ameriškem napadu z droni. Težko je spregledati dejstvo, da je njegova radikalizacija vsaj delno odraz njegovega intelektualnega karakterja. Če bi imel Abdulmutallab intelektualni karakter, ki ga Awlaki ne bi mogel spreobrniti, potem morda ne bi končal na transatlantskem letu z eksplozivom v svojih spodnjicah.

Razlaga vprašljivih prepričanj z intelektualnim karakterjem, je bolj sporna, kot si morda to predstavljamo. Sugerira se na primer, da razlaganje slabega vedenja ali nenavadnih prepričanj ljudi glede na njihov karakter povzroči, da smo do njih bolj nestrpni in manj empatični. Toda, takšne razlage, čeprav imajo škodljive posledice, so kljub temu lahko pravilne. Konec koncev tudi ni tako očitno, zakaj bi nas karakterna razlaga ljudi morala narediti manj strpne do njihovih slabosti. Recimo, da si Oliver ne more pomagati, da je takšne vrste oseba, ki pada na teorije zarote. Nas ne bi moralo to narediti bolj strpne do njega in njegovih čudnih prepričanj in ne manj?

Drugačen ugovor na razlago, ki temelji na karakterju je, da ni res, da imajo ljudje vprašljiva prepričanja, ker so neumni ali lahkoverni. V How We Know What Isn’t So (Kako vemo, da temu ni tako) (1991) ameriški socialni psiholog Thomas Gilovich trdi, da ima veliko takšnih prepričanj »povsem kognitivni izvor«, kar pomeni, da so posledica pomanjkljivosti v naši sposobnosti obdelovanja informacij in ustvarjanja sklepov. Toda primer, ki ga o kognitivni razlagi podaja, nas vrne nazaj k razlagi na osnovi karakterja. Navaja primer »vroče roke« v košarki. Ideja je, da ko igralec zadane nekaj zaporednih metov, je bolj verjetno, da bo zadel tudi naslednjega. Uspešen met vodi do uspešnega meta.

Gilovich je uporabil podrobno statistično analizo, da bi dokazal, da vroča roka ne obstaja – uspešnost vsakega posameznega meta je neodvisna od uspešnosti prejšnjih metov. Vprašanje, ki se zato postavi je, zakaj tako veliko košarkarskih trenerjev, igralcev in navijačev v to vseeno verjame? Gilovichova kognitivna razlaga je, da je vera v vročo roko posledica naših napačnih intuicij o verjetnostnih sekvencah, ker imamo kot vrsta težave prepoznati, kakšne so resnično naključne sekvence.

In vendar, ko je Gilovich svoje rezultate poslal številnim košarkarskim trenerjem, se je zgodilo nekaj zanimivega in razkrivajočega. Eden od trenerjev se je odzval z vprašanjem: »Kdo je ta tip? Torej je naredil študijo. Ne bi mi moglo biti bolj vseeno.« To se zdi kot popolna ilustracija intelektualnih slabosti v praksi. Negativna reakcija je pokazala na vrsto intelektualnih slabosti, vključno z ozkoglednostjo in predsodki. Težko je sklepati, da se trener na ta način ni odzval zaradi svoje ozkoglednosti in predsodkov. V podobnih primerih, kot tudi v Oliverjevem primeru, preprosto ni verodostojno, da karakterne lastnosti ne bi predstavljale pomembnega pojasnjevalnega elementa. Manj ozkogledi trener bi se zelo verjetno povsem drugače odzval na dokaze, da ideja vroče roke ne obstaja.

Bi lahko pojasnili zanikanje trenerja, ne da bi se pri tem navezali na njegovo osebnost v splošnem? »Situacionisti«, kot se imenujejo, trdijo, da je naše obnašanje na splošno bolje razloženo s situacijskimi dejavniki, kot z našimi domnevnimi karakternimi lastnostmi. Nekateri to vidijo kot dober razlog, da so skeptični glede obstoja karakterja. V enem poskusu so bili študentje na teološkem semenišču povabljeni, da predavajo drugje na univerzi. Ena skupina je dobila nalogo, da govori o priliki o dobrem Samarijanu, medtem ko so bile ostalim dodeljene druge teme. Nekaterim je bilo rečeno, da imajo dovolj časa, da pridejo na prizorišče predavanja, drugim pa, da morajo pohiteti. Na poti do prizorišča so vsi študentje naleteli na osebo (igralca), ki je očitno potrebovala pomoč. V tem primeru je bila edina spremenljivka, ki je vplivala na to ali so se ustavili in pomagali, v kakšni meri se jim je mudilo; študenti, ki so mislili, da zamujajo, so se veliko manj verjetno ustavili in pomagali kot tisti, ki so mislili, da imajo časa še dovolj. Po mnenju filozofa iz Princetona, Gilberta Harmana, je lekcija tovrstnih poskusov ta, »da moramo ljudi prepričati, da pogledajo situacijske dejavnike in da ne poskušajo več razlagati stvari v smislu karakternih lastnosti«.

Karakterne lastnosti, ki jih je imel Harman v mislih, so moralne vrline, kot so prijaznost in velikodušnost, a nekateri situacionisti prav tako ugovarjajo ideji intelektualnih vrlin in slabosti. Opozarjajo na primer na dokaze, da ljudje veliko bolje rešujejo probleme, če so dobro razpoloženi. Če so trivialni situacijski dejavniki, kot so razpoloženje ali lakota, boljši pri razlagi vašega intelektualnega ravnanja od tako imenovanega intelektualnega karakterja, kakšna je potem utemeljitev za prepričanje v obstoj intelektualnih karakternih lastnosti? Če takšne lastnosti obstajajo ali ne bi morale potem ponujati razlage za intelektualno vedenje? Vsekakor, vendar primeri, kot sta Oliver in Gilovichev košarkarski trener kažejo, da intelektualne karakterne lastnosti intelektualno ravnanje osebe pojasnjujejo v pomembnem obsegu. Ljudje ne verjamejo v čudne stvari, ker so lačni ali slabe (ali dobre) volje. Stališče, da ljudje nimajo karakternih lastnosti, kot so naivnost, brezbrižnost ali predsodki, ali da se ljudje ne razlikujejo po intelektualnem karakterju, nas prikrajša za navidez prepričljive razlage intelektualnega ravnanja, tako Oliverja, kot trenerja košarke.

Recimo, da se izkaže, da Oliver živi v regiji, kjer so teorije zarote še posebej razširjene, ali da je pod vplivom prijateljev, ki so zagovorniki teorij zarot. Ali ne bi bile to povsem mogoče situacijske razlage njegovih prepričanj o 11. septembru, ki se ne navezujejo na njegov karakter? Samo do določene mere. Že samo dejstvo, da na Oliverja zlahka vplivajo njegovi prijatelji, nam pove nekaj o njegovem intelektualnem karakterju. Oliverjeva prepričanja bi lahko pomagali razložili z njegovim krajam bivanja, vendar tudi če so v njegovem okolju teorije zarote razširjene, moramo še vedno razumeti, zakaj jim nekateri ljudje tam verjamejo, drugi pa ne.

Razlike v intelektualnem karakterju pomagajo razložiti zakaj ljudje v isti situaciji verjamejo v tako raznolike stvari. Da bi lahko menili, da so lastnosti intelektualnega karakterja pomembne za intelektualno ravnanje osebe, vam ni treba misliti, da so drugi dejavniki, vključno s situacijskimi, nepomembni. Intelektualni karakter razloži intelektualno ravnanje le v povezavi z veliko drugimi stvarmi, vključno z vašo situacijo in načinom kako vaši možgani obdelujejo informacije. Situacionizem bi zagotovo predstavljal problem za mnenje, da karakterne lastnosti razlagajo naše vedenje ne glede na situacijske dejavnike, vendar to ni pogled na karakter, ki ga je kdorkoli kdaj želel braniti.

V praktičnem pomenu je ena od najtežjih stvari v zvezi z ljudmi kot je Oliver ta, da vas bodo več kot verjetno obtožili istih intelektualnih slabosti, ki jih zaznavate pri njih. Pravite, da je Oliver lahkoveren, ker verjame v svojo teorijo zarote o 11. septembru; on odgovarja, da ste lahkoverni vi, ker verjamete v sklepe Komisije o 11. septembru. Pravite, da zavrača uradno poročilo o 11. septembru, ker je ozkogleden; on ozkoglednosti obtoži vas, ker zavračate vzeti resno teorijo zarote. Če smo pogosto slepi za lastne intelektualne slabosti, kako lahko potem obtožimo Oliverja, da ne opazi, da v svoje teorije verjame samo zato, ker je lahkoveren?

Vse to so legitimna vprašanja, vendar je pomembno, da vas ta poskus obrata njemu v prid, ne odvrne preveč. Res je, da nihče ni odporen na lastno nevednost. Toda to ne opravičuje Oliverja. Dejstvo je, da njegova teorija ni dobra, medtem ko obstaja dober razlog za domnevo, da sta letalska trka porušila dvojčka svetovnega trgovinskega centra (WTC). Samo zato, ker verjamete uradnemu poročilu o tem, kaj se je zgodilo 11. septembra, še ne pomeni, da ste lahkoverni, če za to obstajajo dovolj dobri razlogi. Prav tako skeptičnost napram divjim trditvam teoretikov zarote 11. septembra še ne pomeni, da ste ozkogledi, če za skeptičnost obstajajo dobri razlogi. Oliver je lahkoveren, ker verjame v stvari, za katere nima dobrih dokazov, in je ozkogleden, ker zavrača trditve, za katere obstajajo odlični dokazi. Pomembno je, da ne pademo v past mišljenja, da so dobri dokazi subjektivna zadeva. Ko pravimo, da Oliver nima dobrih dokazov, opozarjamo na odsotnost očividcev ali forenzične podpore za njegovo teorijo o 11. septembru in na dejstvo, da so strokovnjaki to teorijo zavrnili. Oliver morda nič od tega ne bi sprejel, vendar je to spet odraz njegovega intelektualnega karakterja.

Ko enkrat uspete stopiti preko ideje, da je Oliver nekako uspel obrniti situacijo proti vam, ostaja problem, kaj storiti z ljudmi kot je on. Če je pristno ozkogleden, potem verjetno njegov um ne bo sprejel dejstva, da je ozkogleden. Ozkoglednost je ena tistih intelektualnih slabosti, s katero se je zelo težko spopasti, ker je v njeni naravi, da tistim, ki jo imajo, ostane prikrita. Tudi če vam nekako uspe pregovoriti Oliverje tega sveta, da priznajo svoje slabosti, to ne bi nujno izboljšalo stvari. Spopadanje z lastnimi intelektualnimi slabostmi zahteva več kot samo poznavanje samega sebe. Prav tako morate biti motivirani svoje slabosti izboljšati in imeti možnost glede njih dejansko nekaj narediti.

Bi morali Oliverja obsojati zaradi njegovih slabosti? Filozofi o vrlinah radi razmišljajo v smislu, da imamo za nekaj dobre motive in o slabostih, da imamo za nekaj slabe motive, vendar Oliverjevi motivi niso nujno slabi. Mogoče ima povsem enako motivacijo po znanju kot intelektualno krepostna oseba, vendar ga zavede njegova lastna lahkomiselnost in zarotniška mentaliteta. Torej, če upoštevamo njegove motive in odgovornost za lastne intelektualne slabosti, Oliverja morda ni nujno česa obtoževati. To pa še ne pomeni, da glede njega in njemu podobnih ljudi ni potrebno narediti ničesar. Če nam je mar za resnico, potem moramo poskrbeti, da ljudi opremimo z intelektualnimi sposobnostmi, da pridejo do resnice in se izogibajo lažem.

Izobraževanje je najboljši način za to. Intelektualne slabosti so le nagnjenja k razmišljanju na določene načine in te je mogoče spremeniti. Naše intelektualne kreposti z intelektualnimi karakternimi lastnostmi kot so odprtost, radovednost in rigoroznost, intelektualne slabosti držijo v ravnotežju. Intelektualni karakter je mešanica intelektualnih vrlin in slabosti, cilji izobraževanja pa morajo vključevati kultiviranje intelektualnih kreposti in omejevanje intelektualnih slabosti. Filozof Jason Baehr govori o »izobraževanju za intelektualne vrline« in to je načeloma najboljši način za spopadanje z ljudmi, kot je Oliver. Poročilo svetu univerzitetnega kolidža v Londonu iz leta 2010, o primeru Abdulmutallaba, je prišlo do podobnega zaključka. Priporočilo je »razvoj akademskega izobraževanja za študente, da bi jih spodbudili in opremili, ne samo da kritično razmišljajo, ampak da izzivajo nesprejemljive poglede«. Izziv je ugotoviti, kako naj to naredimo.

Kaj če je Oliver že preveč globoko v svojem načinu razmišljanja in tega, tudi če bi hotel, ne more več spremeniti? Podobno kot druge slabe navade, so lahko tudi intelektualne slabe navade preveč globoko zakoreninjene, da bi jih lahko spremenili. To pomeni živeti z njenimi posledicami. Poskus debatiranja z ljudmi, ki so trmasto ozkogledi, dogmatični ali pristranski, verjetno ne bo učinkovit. Edina prava rešitev v takšnih primerih je, da se škodo, ki jo njihove slabosti povzročajo njim in drugim, poskuša ublažiti.

Medtem pa morajo tisti, ki si drznejo pridigati o intelektualnih slabosti drugih ljudi – vključno z mano – sprejeti, da so tudi sami zelo verjetno daleč od popolnosti. V tem kontekstu, kot v mnogih drugih, je nekaj ponižnosti koristne. Eno je, da se ne vdamo Oliverjevim poskusom, da bi situacijo obrnil proti nam, vendar ima vsaj v eni točki prav: nihče od nas ne more zanikati, da so intelektualne slabosti ene ali druge vrste, včasih del našega razmišljanja. Sprejeti to možnost, je znak zdravega uma.

Quassim Cassam

Quassim Cassam je profesor filozofije na Univerzi Warwick v Coventryju. Njegove zadnje knjige so Berkeley’s Puzzle: What Does Experience Teach Us? (Berkleyeva uganka: kaj nas uči izkušnja?) (2014), Self-Knowledge for Humans (Samo-spoznanje za ljudi) (2014), Conspiracy Theories (Teorije zarote) (2019) in Vices of the Mind: From the Intellectual to the Political (Slabosti uma: od intelektualnih do političnih) (2019).

Prevedel: Aleksander Rožič

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Vir: https://aeon.co/essays/the-intellectual-character-of-conspiracy-theorists

 

 

One comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s