Kapitalizem, peklenski stroj

Kratek pogovor s Fredricom Jamesonom

Literarni kritik in marksistični politični teoretik Fredric Jameson, je napisal knjigo z naslovom Representing Capital: A Reading of Volume One (Predstavljanje Kapitala: branje prvega zvezka), v kateri se je ponovno lotil najpomembnejšega dela Karla Marxa, Kapital.

Na neki ravni se lahko zdi nenavadno ocenjevati knjigo, ki je stara skoraj 150 let. Kako pomembna in praktično uporabna je lahko ta knjiga za današnji svet? Toda, če Kapital spregledamo – kot se to prepogosto dogaja – po drugi strani s tem zamujamo njegovo neprizanesljivo kritiko in sijajen vpogled.

Ni naključje, da obravnava ključne elemente položaja, v katerem se nahajam tudi še danes: kako so lahko bogati postali tako bogati, kako so revni postali tako revni in kako vsi različni popravki in predlagane rešitve temeljijo na iluziji, da lahko kapitalizem zadovolji potrebe večine ljudi in še naprej ostane kapitalizem.

Skratka, Marx je s Kapitalom na sledi nečesa, kar je vredno podrobneje raziskati. Pred kratkim sem se z Jamesonom o tem pogovarjal po telefonu:

Aaron Leonard: Pišete: »Kapital ni knjiga o politiki, niti knjiga o delu: to je knjiga o brezposelnosti.« Lahko poveste kaj o tem zakaj menite, da je temu tako?

Frederic Jameson: Vem, da to verjetno preseneča ljudi, ki o Marxu razmišljajo v okvirjih političnega, a v Kapitalu se resnično zelo malo omenja kakšno politično dejanje. Gotovo obstajajo implikacije na družbo, ki bi lahko izšla iz kapitalizma, in prav tako piše o protislovjih, ki bi lahko privedle do konca kapitalizma, in tudi ne trdim, da Marx ni bil političen ali ni nenehno razmišljal o političnih strategijah, toda Kapital ni knjiga o tem. To je knjiga o tem peklenskem stroju, ki je kapitalizem.

To je knjiga o brezposelnosti v smislu, da je absolutni, splošni zakon kapitalizma, kot ga sam opredeli, povečevanje produktivnosti – kot posledica tega, kot piše, se »relativna masa industrijske rezervne armade [brezposelnih] s potencialno energijo bogastva zato poveča.« Mislim, da to zelo ustreza dogajanju v sedanjosti. Nedavno sem s strani vlagatelja tveganega kapitala, ki ga očitno moti ​​nenehno ponavljanje tako republikancev, kot demokratov, o podpori podjetjem, da bi ti tako lahko »ustvarjali delovna mesta«, slišal nekaj najbolj razkrivajočega.

Rekel je: »Nihče se zjutraj ne zbudi in si reče, da si želi povečati število zaposlenih, ker misli, da je to dobro za ameriško ekonomijo.« To je precej neposreden način, na katerega lahko rečemo, da podjetja ne obstajajo za to, da bi ustvarjala delovna mesta; ampak, da služijo denar. Točno to Marx pokaže v Kapitalu. Med produktivnostjo in ustvarjanjem delovnih mest ni nobene neposredne povezave.

To ni bilo tako jasno, dokler so v nekaterih državah uporabljali keynesianski model ekonomije – Keynes je razumel, da morajo delavci imeti dovolj denarja, da lahko kupijo vse te izdelke, ki se proizvedejo. Vse od Reagana in Thatcherjeve naprej, pa imamo bolj opravka s tem, kar je Marx opisal kot osnovno logiko kapitala. Ne gre samo za to, da se službe selijo v druge države; to je del svetovnega procesa.

Radi bi vrnili tovarne nazaj v ZDA, po drugi strani pa bi želeli, da bi bile produktivne? Očitno to pomeni vedno več avtomatizacije in vse manj in manj delavcev. Zato mislim, da obstaja globoko protislovje med zaposlovanjem in tem, kar počne sistem. V tem smislu se mi zdi, da je politična zahteva, kot je polna zaposlenost, zahteva po nečem, česar sistem ne more zagotoviti.

A. L.: V tej knjigi in v knjigi Valence of the Dialectic (Valenca dialektike) poudarjate, da je »Marx v Kritiki politične ekonomije (Grundrisse) (morda celo bolj, kot v triumfalističnih odlomkih Kapitala) neumorno vztrajal pri pomenu svetovnega trga kot končnega horizonta kapitalizma.« Kako je to izrazil in kako se vam zdi, da se danes to uresničuje?

F. J.: V tem delu to ne zavzema veliko prostora, toda bistvo je v univerzalizaciji komodifikacije – povsod plačno delo prične nadomeščati vse druge vrste dela, bodisi suženjsko ali fevdalno. Šele ko vidimo prevlado plačnega dela na območjih, kot je na primer Zahodna Evropa, spoznamo, kakšen stroj je kapitalizem, za kakšen proces gre, kako je univerzalen.

V opombi v Grundrisse [zapiski, ki so prehodili prvemu zvezku Kapitala] Marx pravi, da bo svetovna revolucija, socialistična revolucija, mogoča šele, ko bomo dosegli meje svetovnega trga. S tem misli, ko bo postopoma po vsem svetu vse te druge oblike dela nadomestilo plačno delo in bo s tem dobiček, ki ga ustvarijo, nadomeščen s kapitalom (iz presežne vrednosti).

Kaj se zgodi, ko kapital doseže protislovje ali krizo? Pojavi se krizno gibanje. V knjigi pišem, da je kapitalizem »svojevrsten stroj, katerega evolucija je neločljivo povezana z njenim zlomom, njegovo širjenje je povezano z motnjo v delovanju, njegova rast z njegovim propadom.« Razpad sistema je podan v širitvi sistema. Izkoristili ste svojo kmečko prebivalstvo in jih spremenili v kmete, ki so potem postali brezposelni, sistem se še naprej trudi pridobiti cenejšo in cenejšo delovno silo, končno doseže točko, ko poceni delovne sile ni več, hkrati pa tudi ni več nikogar, ki bi kupil vse te proizvedene izdelke.

Mislim, da smo zdaj v situaciji, ko lahko to vidimo veliko bolje kot v 20. stoletju. Ko se enkrat dotaknete mej svetovnega trga, potem se kapitalizem ne more več zares širiti. Trenutno še nismo na tej točki. Toda bolje kot v Marxovem času lahko vidimo omejitve približujočih se razmer. To je trenutek, ko sistem postane nevzdržen in postane jasno, da se mora sistem zlomiti, ali pa ga moramo nadomestiti z nečim drugim.

Seveda so ljudje mislili, da je Marx govoril, da je socializem neizogiben, toda že v Komunističnem manifestu je pisal bodisi o revolucionarni rekonstrukciji, »bodisi o skupnem propadu nasprotujočih si razredov«, torej ne, ni neizogiben, toda tukaj nastopita človeško delovanje in politična praksa.

A. L.: V knjigi pišete: »Marx je skušal združiti politiko upora s »poezijo prihodnosti« in se odločil dokazati, da je socializem modernejši od kapitalizma in tudi bolj produktiven. Povrnitev tega futurizma in tega navdušenja, je danes zagotovo temeljna naloga vsakega levega diskurzivnega boja.« Bi lahko kaj več povedali o tem in kako si lahko zamišljamo futuristični socializem?

F. J.: Tudi Marx je bil vedno navdušen nad novimi odkritji – recimo nad kemičnimi gnojili (ki se danes ne zdijo več tako dobra, a so v svojem času vodila do zelene revolucije), podmorskim kablom in drugimi odkritji tistega časa. Očitno je, da je o socializmu razmišljal kot o tehnološko, in na vsak drug način, bolj naprednem. Raymond Williams je pisal o tem, kako ljudje mislijo, da socializem pomeni nostalgično vrnitev k bolj enostavni družbi. Williams je to izzval in dejal, da socializem ne bo enostavnejši, temveč veliko bolj zapleten.

Na današnji levici je težnja – in pri tem imam v mislih širši pojem levice – da je omejena na ohranjanje stvari. Gre za neke vrste konservativizem; ohranjanje vseh stvari, ki jih kapitalizem uničuje in ki segajo od narave do skupnosti, mest, kulture in tako naprej. Levica je postavljena v zelo samouničujoč nostalgičen položaj, ki poskuša le upočasniti gibanje zgodovine. Obstaja citat Walterja Benjamina, ki to povzema – čeprav ne vem, kako je sam prišel na to misel: revolucije pomenijo »potegniti zasilno zavoro«, ki tako zaustavi nalet vlaka. Mislim, da Marx o tem sploh ni razmišljal na ta način. Zdi se mi, da je Marx menil, da se bo produktivnost povečala tako, da se bomo znebili kapitalizma. Na ravni organizacije, tehnologije in proizvodnje si Marx ni želel vrnitve k ročnemu delu, ampak napredovanje k vsem vrstam zapletenih oblik avtomatizacije in informatike [kot se je pojavila kasneje] in tako naprej.

Zgodovinska nesreča je, da se je nekaj takega kot socializem ali komunizem zgodil v državi, ki je bila v bistvu država tretjega sveta, v Rusiji, ki je bila nerazvita država, zaradi česar smo o socializmu začeli razmišljali na način, ki ni bil v ničemer podoben temu, kar si je zamišljal Marx. Socialistično gibanje se mora zgledovati po tej drugi viziji.

Representing Capital: A Reading of Volume One, by Fredric Jameson (Verso Books, 2011).

Aaron J. LeonardRabble

Vir: https://truthout.org/articles/capitalism-the-infernal-machine-an-interview-with-fredric-jameson/

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s