Viktorijanci enaindvajsetega stoletja

Meščanstvo devetnajstega stoletja je moralo uporabljalo za uveljavljanje razredne prevlade – nekaj, kar elite počnejo še danes.

Beseda »viktorijanski« običajno vzbuja staromodne ideje: ženske v steznikih, strogo ločene spolne vloge in zadrtost glede vseh stvari, ki so povezane s spolnostjo. V svetu, v katerem vladata prestižno potrošništvo in samo-izražanje, se zdijo tovrstne ideje o samo-omejevanju in odrekanju iz devetnajstega stoletja, brezupno zastarele.

Toda viktorijanski etos ni mrtev, še zdaleč ne.

Živi naprej in se kaže v vedenju našega današnjega višjega srednjega razreda. Medtem ko so nekateri vidiki te dobe šli po poti telovnika, je prepričanje, da je meščanstvo moralno superiorno nad drugimi razredi, še vedno zelo prisotno.

Danes so nedeljske promenade, večerna predavanja in tedenske salone nadomestile vodene fitnes vadbe, gurmansko ukvarjanje s hrano in proces prijave na univerzo. A ne pustite se prevarati, še vedno služijo istemu namenu: spremeniti razredni privilegij v individualno vrlino in tako ohranjati družbeno prevlado.

Viktorijanske vrednote

Zgodovinar Peter Gay je besedo »viktorijansko« uporabil, da je na široko opisal kulturo izobraženih višjih srednjih slojev Zahodne Evrope in ZDA, v dolgem devetnajstem stoletju. Seveda pa so o spolnosti, spolu in družini imeli veliko bolj zapletena prepričanja, kot jim jih pripisujemo.

Viktorijanci so morda uveljavljali strogi moralni kodeks, vendar so o spolnosti, skoraj obsesivno, govorili ves čas. Kot poudarja Gay, so si premožni pari pogosto pisali zelo vroča ljubezenska pisma.

Kljub stereotipom o strogih, avtoritarnih očetih, nam je to obdobje prineslo tudi sodobne predstave o starševstvu. Pravi moški ni samo materialno skrbel za svojo družino, ampak se je aktivno zanimal tudi za dobro čustveno počutje svojih otrok.

Čeprav zgornji srednji razred devetnajstega stoletja ni bil niti približno tako zadrt in strog, kot si to običajno predstavljamo, se je držal strogih vedenjskih pravil. Ta normativna pravila so odražala spremenljivo razredno strukturo obdobja in vse bolj prevladujočo željo buržoazije, da uveljavi svojo moralno premoč nad plemstvom in za izpodbijanje mesta stare aristokracije v središču političnega, družbenega in kulturnega življenja, uporablja vrline. Medtem ko so sinovi plemstva hodili na lov in večerjali, so sinovi bankirjev in odvetnikov delali, oblikovali družine in se izobraževali.

V Nemčiji je ključna beseda tega obdobja skoraj neprevedljiva: Bildung, ki pomeni izobraževanje v obliki osebne kultivacije in izboljševanja. Ta ideja, izražena v različnih jezikih, narodih, je ta vse večji razred povezala preko nacionalnih meja. Samo-izpopolnjevanje jih je razlikovalo od dekadentnega 1 odstotka.

Na primer, poslušanje glasbe je postala poučna – in ne zgolj zabavna – izkušnja. Klasična komorna glasba osemnajstega stoletja je delovala kot prijetno zvočno ozadje za aristokratske družabne večere. V koncertnih dvoranah bi se plemstvo muckalo po balkonih in le tu in tam posvečalo pozornost nastopajočim.

Ko pa se je koncertov pričel udeleževati rastoči kapitalistični razred, ti niso več družabno klepetali: sedeli so mirno in zahtevali tišino, da bi se lahko osredotočili na glasbo.

Nemški Viktorijci so skovali izraz Sitzfleisch – sedeče meso – da bi tako opisali nadzor mišic, ki je potreben za nepremično sedenje med koncertom. Tudi kašelj in kihanje je bilo treba nekako zadušiti, da ne bi motili koncentracije in izničili samo-izpopolnjevanja.

To prizadevanje za Bildung, je zapolnjevalo tudi vsakdanje življenje. Premožne mlade ženske, ki niso mogle upati na nobeno kariero razen žene in matere, so se naučile vsaj enega tujega jezika in se učile igrati klavir in petje. Moški so večino svojih večerov obiskovali predavanja ali so bili aktivni v civilnih organizacijah.

Da pa bi se ta zavzetost izplačala, so morali tako obogateni viktorijanci to nekako pokazati, in to razliko, tako od premožnejših kot revnejših, narediti očitno in vidno vsem.

Precejšen odstotek svojih prihodkov so porabili za okraševanje svojega doma, ki je hkrati izkazovalo bogastvo, okus in skromnost. Vedeli so, da jim je uspelo, ko so enkrat v hiši imeli salon – sobo, ki je bila namenjena izključno zabavi gostov, v katero stanovalci nikoli niso vstopili sami. Ob nedeljah pa se je celotna družina sprehodila po parku.

Dejansko so se po vsej Evropi in ZDA bogate družine zavzemale za gradnjo vedno več javnih parkov. Toda v skladu s svojimi vrednotami, ti prostori niso bili mišljeni kot skupni, v katerih bi lahko užival kdorkoli, ampak kot oder, na katerem bi se lahko ob nedeljah pokazali v svoji najboljši luči.

Newyorški centralni park je na primer prepovedal javnosti hoditi po travi in igrati šport. Otroci so morali, preden so jim dovolili na igrišča, predložiti šolsko »potrdilo o dobrem vedenju«. Prodaja piva je bila ob nedeljah prepovedana.

Park ni bil namenjen preživljanju prostega časa delavskega razreda, ampak disciplini. Tam so se delavci lahko naučili, kako se na pravi način uživa v parku: tako, da so se sprehajali. Zgodnji parki krajinskega arhitekta Fredricka Lawa Olmsteda, so služil kot ogromen tempelj viktorijanske predstave o naravi, kot mesta, kjer se lahko izboljšaš.

Fitnes moralnost

Čeprav ne vidimo več pogosto moških s cilinder klobuki in žensk v hlačnih krilih, ki ob nedeljah sprehajajo svoje otroke, parki ostajajo prostor prikazovanja vrline in discipline: sodobna fitnes kultura odlično uteleša etos devetnajstega stoletja nenehnega izboljševanja in discipline.

Viktorijanci so bili precej nenaklonjeni telesni aktivnosti – ta je bila prihranjena za proletarce – in nošenje dodatne teže so imeli za označevalca razreda in uglednosti. Fitnes in šport sta v dvajsetem stoletju počasi začela prodirati v življenja srednjega razreda in danes opravljata enako funkcijo kot nedeljska promenada.

To sem prvič ugotovil pred devetimi leti. Živel sem v Grand Rapids v Michiganu in užival v vožnji s kolesom, s katerim sem lahko raziskoval nepoznani kraj. Nekega dne sem se odločil obiskati East Grand Rapids, zelo bogato predmestje, ki ima okoli jezera Reeds speljano kolesarsko stezo.

Ko sem prispel, sem takoj ugotovil, da sem edini, ki ne nosi športnih oblačil za vadbo. To pa še ne pomeni, da so vsi telovadili – večina je bila tam zgolj na sprehodu, podobno kot njihovi predhodniki – oblečeni pa so bili za telovadnico. Ostali kolesarji so vsi nosili tesno oprijeta kolesarska oblačila, kot da bi bili na štartni črti dirke po Franciji (Tour de France).

Ta oblačila so pošiljala sporočilo: »da ne bo pomote, mi ne hodimo ali se vozimo s kolesi, da bi prišli od ene do druge točke. To je telovadba.« Premožni prebivalci East Grand Rapids so sprehod po parku spremenili v fitnes rutino; njihova športna oprema je razglašala, da je ta njihova aktivnost dejanje izboljševanja.

Trenutni telovadni trendi, kot so joga, fitnes in CrossFit, demonstrirajo zavezanost samo-odrekanju in samo-disciplini, vrednoti, ki so ju zelo cenili že viktorijanci. Maratoni so postali najboljši pokazatelj tega: tekmovalci lahko na družbenih medijih objavljajo svoje fotografije, s katerimi lahko vsem dokazujejo, da so svoja telesa mučili na zelo kreposten – in ne na kak sprevržen – način.

To potem prodre tudi v vsakodnevne aktivnosti. Trgovine Trader Joe’s in Whole Foods so polne ljudi, oblečenih v telovadno opremo, brez kakršnekoli sledi znoja. Ta oblačila ljudi, ki jih nosijo, označujejo kot vrsto ljudi, ki skrbijo za svoje telo, tudi ko ne telovadijo. Joga hlače in tekaški copati izkazujejo vrline prav tako jasno, kot v devetnajstem stoletju ženin steznik.

Da izgledaš dobro, izkazuje razred, ki prežema tako fizično kondicijo kot kulturo hrane. Ko so kalorije postale vse cenejše, se je debelost spremenila iz znamenja bogastva v znamenje moralnega neuspeha. Danes živeti nezdravo, je znak pogoltnosti revnih na enak način, kot je bilo v devetnajstem stoletju obravnavano spolno življenje delavskega razreda.

Obe smeri razmišljanja trdita, da nižji sloji ne morejo nadzorovati samih sebe, zato si zaslužijo natanko tisto, kar imajo, in nič več. Torej ni potrebe po višjih plačah ali subvencioniranem zdravstvenem varstvu. Konec koncev ga bodo revni itak zapravili za cigarete in hamburgerje.

Tako takrat kot zdaj, te domnevne razlike v zdravju označuje gnus do teles delavskega razreda. V knjigi The Road To Wigan Pier  (Pot v Wigan) je George Orwell pisal o svoji pozno-viktorijanski vzgoji in zapisal, da so ga naučili, »da je na telesu delavskega razreda nekaj subtilno odvratnega.« V Orwellovem času je bila ta razlika milo in ne fitnes; po njegovih besedah so ga naučili, da »nižji sloji smrdijo.«

Dandanes se razredne grozljivke beleži na spletnih straneh, kot je People of Wal-Mart (Ljudje iz Wal-Marta). Namesto ob odvratnosti »neumitih«, sodobni viktorijanci prebledevajo ob »predebelih«.

Medtem ko meščanstvo devetnajstega stoletja polne figure ni videlo kot zadrego, ki jo je treba izkoreniniti, ampak kot spodbuden znak njihove blaginje, so njihovi duhovni potomci obsedeni s prehranjevanjem s pravo hrano. V zadnjih petnajstih letih je organsko pridelana hrana prešla od obrobnega pojava do nečesa, kar je tako rekoč neizogibno.

Samo pomislite na gibanje hrane brez glutena – ki ga sestavljajo tisti, ki se odločijo, da iz svoje prehrane izločijo gluten in ne tisti, ki imajo celiakijo in morajo žita iz prehrane izločati zaradi zdravstvenih razlogov. Pred nekaj leti sem se šalil, da bi bilo iskanje prebivalca, ki ne uživa glutena v mojem podeželskem domačem kraju v Nebraski, podobno iskanju zbranih del Petra Kropotkina v lokalni knjižnici. Zdaj se hrana brez glutena pojavlja skoraj na vseh policah lokalnih trgovin.

Ta prehranska disciplina je oblika kreposti samo-odrekanja, na katero bi bili ponosni tudi viktorijanci. Ko bi le moji stari starši živeli dovolj dolgo, da bi videli, da jih pridelovanje lastnega krompirja in kumar postavlja v višji razred in ne med kmetavzarje.

Materinske vojne in vpis na univerzo

Podobna dinamika danes vpliva tudi na družinsko življenje. Tako kot njihovi predniki, današnji zgornji srednji razred daje velik poudarek družini. V devetnajstem stoletju so otroštvo prvič v zgodovini dojemali kot ločeno in posebno obdobje v življenju. Starši so ravnali skladno s tem in v svojih domovih svojim otrokom namenjali posebne otroške prostore.

Vzgoja otrok je iz leta v leto postajala težavnejša in od staršev zahtevala izjemno disciplino in samo-zanikanje. Nedavna knjiga All Joy And No Fun (Samo veselje in nič zabave) zveni kot glasba za  viktorijanska ušesa. Kaj bi lahko bilo bolj lahkomiselno in manj poučno kot zabava? Med zahtevami sodobnega starševstva ni časa zanjo.

Matere morajo dlje časa dojiti, otrokom zagotavljati samo organsko hrano in jih obvarovati pred vse številčnejšimi zasloni. Spodrsljaji pomenijo neuspeh. To morda predstavlja najbolj neposredno povezavo med viktorijanskimi vrednotami takrat in danes: oboje omejuje ženske in krepi spolno hierarhijo.

Ni naključje, da tovrstna nova pričakovanja zahtevajo denar in čas. Delovna mati, ki mora posvečati pozornost več službam v storitvenem sektorju, si bo na delovnem mestu veliko težje črpala materino mleko, kot ženska, ki dela v pisarni. (Da ne omenjam neenakosti v starševskem dopustu med delavci belih in modrih ovratnikov.)

Moralistični imperativi, ki so danes vezani na dojenje, omogočajo, da ženske iz delavskega razreda – za katere je bolj verjetno, da ne bodo dojile – presojamo kot moralno slabše. In res se tudi javne razprave glede omejitev dojenja redko razširijo na zahteve za boljši dostop do dojenja za ženske iz delavskega razreda.

Za starše se velika pričakovanja nadaljujejo tudi še dolgo po tem, ko otroci že odraščajo. Majhne otroke spodbujamo, da so aktivni v dragih klubskih športih, od staršev pa pričakujemo, da se odpovedo svojemu prostemu času, da jih lahko pri tem podpirajo. Za tovrstne aktivnosti je potreben čas in denar, česar pa delovni ljudje nimajo ravno na pretek.

Tovrstno širjenje organiziranih aktivnosti predstavlja obliko izboljševanja: otrokov prosti čas je zdaj v celoti podrejen Bildung. Sposobnost zagotavljanja teh priložnosti otrokom, se kaže kot odraz morale družine in ne njihovega ekonomskega položaja. Podobno kot so se viktorijanske ženske morale naučiti igrati klavir in govoriti italijansko – s čimer so izkazovale plemenitost, ki drugim ravnem družbe ni bila na voljo – tako današnji otroci igrajo nogomet, se učijo kitajščine in opravljajo prostovoljno delo pri lokalni dobrodelni organizaciji.

Vrhunec sodobnega prizadevanja za Bildung pa zagotovo predstavlja postopek prijave na univerzo. Za ta smešni novi ritual, v devetnajstem stoletju nimamo dobrega analognega primera, čeprav bi bil Dickens gotovo sposoben v svojem slogu smešiti njegovo inherentno absurdnost: milijoni se obnašajo, da je sistem, ki neskrito deluje v prid privilegiranim, v resnici nekakšna meritokracija in da je vrednost osebe mogoče soditi po prestižu šole, na katero je bila sprejeta.

Večina Američanov, ki želi obiskovati univerzo, se prijavi le na nekaj šol. Otroci višjega razreda pa obiskujejo pripravljalne tečaje za sprejemne izpite, med poletjem potujejo, da na ta način pridobijo gradivo za svoje sprejemne eseje, in se pogosto prijavijo na ducate šol, vse za to, da bi si na ta način povečali možnosti, da bi bili sprejeti na eno od univerz z najbolj cenjenim imenom. Starši – ne glede na dejanske intelektualne sposobnosti svojih otrok – si lahko potem oddahnejo, ker vedo, da so boljši od preostale raje, ki obiskuje usmerjene državne univerze.

Bildung za vse!

Današnji višji srednji razred ohranja fikcijo meritokratske družbe, prav tako kot so to počeli viktorijanci. Ta zgodba jim omogoča, da utrjujejo svoj ekonomski položaj za hrbti delavcev, ki jih učimo, da njihove zdravstvene težave in slabe karierne možnosti predstavljajo individualne, ne pa sistemske napake.

Seveda telovadba, uživanje organske hrane in spodbujanje otrok, da svoj prosti čas porabijo koristno, same po sebi niso slabe stvari. Vendar pa postanejo označevalci meščanskih vrednot, ko jih uporabljamo za to, da uveljavljajo moralno premoč enega razreda nad drugim in tako upravičujejo družbeno neenakost. To je bilo odvratno tako v devetnajstem stoletju, kot je danes.

Skrbeti moramo za zdravje, hrano in izobraževanje. Toda namesto, da na to gledamo kot način spodbujanja razredne prevlade, bi jih morali izboljšati za vse. Predstavljajte si, če bi energijo, ki jo porabimo za to, da pridejo povprečni otroci višjih razredov na prestižne univerze, preusmerili v to, da bi visokošolsko izobraževanje postalo bolj dostopno za vse. Predstavljajte si, da bi imel dostop do zdrave hrane za vse prednost pred doseganjem statusa z nakupovanjem najbolj krepostnih izdelkov. Skratka, predstavljajte si, kakšen bi bil naš svet, če bi namesto viktorijanskih, prevladovale socialistične vrednote.

Jason Tebbe

Vir: https://www.jacobinmag.com/2016/10/victorian-values-fitness-organic-wealth-parenthood/

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s