Avtor: humpostaja

7 velikih zmot o komunizmu (in kapitalizmu)

Kot so nazorno pokazali komentarji ob smrtih Nelsona Mandele, Amiri Baraka in Pete Seegerja, je večina tega, kar Američani mislijo, da vedo o kapitalizmu in komunizmu, popolna neumnost. To ni presenetljivo, če vzamemo v obzir zgodovino strahu pred rdečo nevarnostjo v naši državi, ki je bila oblikovana na način, da je anti-kapitalizem enačila z izdajo. Zdi pa se, da smo v letu 2014 že dovolj oddaljeni od grožnje s termonuklearnim uničenjem obdobja hladne vojne, da bi temu še naprej nasedali. Torej, tukaj je sedem zavajajočih trditev, ki jih ljudje navajajo o komunizmu in kapitalizmu.

  1. Samo komunistične ekonomije se zanašajo na državno nasilje.

Očitno je, da se noben baron zasebnega lastniškega kapitala, ki se zaveda svoje teže, ne bo nikoli voljno ločil od svojega bogastva in da bo vsak poskus doseganja ekonomske pravičnosti (kot je recimo obdavčenje) naletel na ostro nasprotovanje lastniškega razreda. Toda državno nasilje (kot je obdavčenje), je lastno vsem naborom lastniških pravic, ki jih lahko sprejme oblast – vključno s tistimi, ki so prej omenjenemu hipotetičnemu baronu sploh omogočile bogastvo.

V kapitalizmu se konkurenčne lastniške zahteve urejajo s pomočjo pripravljenosti države, da uporabi nasilje, da izključi vse, razen izbranega upravičenca. Če terjam enega od dvorcev Davida Kocha, se bo ta, libertarec kot je, zanesel na veliko vlado in njeno orožje, da me bo odvrnila od moje zahteve. Ta dvorec si lahko lasti, ker tako pravi država in ker vsakemu, ki se s tem ne bi strinjal grozi, da ga bo zaprla. Tam kjer države ni, kdo kaj dobi določa tisti, ki ima najbolj nasilno moč, naj si bo to vojskovodja, vitez, mafija ali banda kavbojev na Divjem zahodu. Lastniške pravice se naslanjajo na nasilje, naj si bo vigilantov ali države.

To velja tako za osebno posest (personal possessions) kot zasebno lastnino (private property), vendar je pomembno, da obeh ne zamenjujemo. Lastnina ne implicira dobrine, ampak pravno osnovo – listine, pogodbe, delnice, obveznice, hipoteke in tako naprej. Ko marksisti govorijo o kolektivnem zahtevku do lastništva nad zemljo ali »proizvodnimi sredstvi«, se nahajamo v okvirju zasebne lastnine; ko voditelji na TV postaji Fox Business Channel govorijo o zaplembi moje kravate, smo v domeni osebne posesti. Komunizem po definicij lastnino porazdeljuje univerzalno, toda, vsaj kar se tukaj pišočega komunista tiče, vam še vedno omogoča, da obdržite svoj pametni telefon. V redu?

  1. Kapitalistične ekonomije temeljijo na prosti menjavi.

Zrcalna slika mita o »zatiralnem komunizmu« je mit o »osvobajajočem kapitalizmu«. Ideja, da vsi ves čas sprejemamo svobodne odločitve na trgu obilja, kjer so potrebe vseh zadovoljene, je očitno v nasprotju z vsakodnevnimi izkušnjami več sto milijonov ljudi. Večina nas je nenehno ujetih v različne konkurenčne pritiske in zato pod stresom, izčrpanih, osamljenih in v iskanju smisla. Kot da svojega življenja nimamo pod nadzorom.

Nimamo ga; trg ga ima. Če ne mislite tako, poskusite »trg« zapustiti. Rojstvo kapitalizma je britanskim kmetom odvzelo dostop do zemlje (to bi lahko imenovali tudi zaseg premoženja) in s tem sredstev za preživetje, zaradi česar so za svoje preživetje postali odvisni od trga. Ko so tako ostali brez lastnine, so bili množično prisiljeni v blato, pijačo in bolezni, ki so se širile v z barakarskimi naselji posejanih mestih, kjer so lahko prodajali še edino, kar jim je ostalo – svojo sposobnost uporabe možganov in mišic za delo – ali umreti. Tako kot oni, je tudi danes velika večina ljudi prikrajšana za dostop do virov, ki jih potrebujemo za preživetje – čeprav sicer obstajajo v obilnih količinah, da bi nas tako prisilili, da delamo za šefa, ki poskuša obogatiti na način, da nam za več dela plačuje manj.

Tudi ta šef (navidezni zmagovalec v »svobodni menjavi«) ni svoboden: trg lastniškim razredom postavlja imperative, da neusmiljeno akumulirajo bogastvo in razvijejo proizvodne sile, sicer propadejo. Kapitalisti so v dobro poslovanja prisiljeni podpirati zatiralske režime in uničevati planet, čeprav morda osebno izražajo dobre namene.

To je samo načelo sistema. Posebna ameriška različica kapitalizma je zahtevala iztrebljanje staroselcev in zasužnjenje milijonov ugrabljenih Afričanov. In vsa kapitalistična industrija je bila mogoča le zato, ker so bele ženske, obravnavane kot last očetov in možev, brez plačila opravljale nevidne naloge vzgoje otrok in gospodinjskih opravil. Trikrat »hura« za prosto trgovino.

  1. Komunizem je ubil 110 milijonov* ljudi, ker so se uprli razlastitvi.

* Navedena številka je ravno tako konsistentna kot je utemeljena na poglobljenih raziskavah; t.j. seveda ni.

Greg Gutfeld, eden od voditeljev oddaje »The Five« na televizijski postaji Fox News, in zgodovinar brez ugleda, je pred časom zagovarjal stališče, da »lahko levičarske sanje uresniči le grožnja s smrtjo, saj se nihče pri zdravi pameti ne bi prostovoljno odločil za to sranje. Zato torej 110 milijonov mrtvih.« S tem Gutfeld in njemu podobni žalijo trpljenje milijonov ljudi, ki so umrli pod Stalinom, Maom in drugimi komunističnimi diktatorji 20. stoletja. Izmisliti si neko veliko številko ljudi in obtožiti za njihovo smrt nek abstrakten »komunizem«, ni način uveljavljanja humanistične zaveze do žrtev hudih kršitev človekovih pravic.

Kot prvo, veliko število ljudi, ubitih za časa sovjetskega komunizma, niso bili kulaki, za katere se vsi pretvarjajo, da jim je zanje kaj mar, ampak sami komunisti. Stalin se v svoji paranoični surovosti ni poskušal znebiti samo ruskih revolucionarnih voditeljev, temveč je iztrebil celotno komunistično stranko. Ti ljudje se niso upirali kolektivizaciji svoje zasebne lastnine, ampak so se zanjo zavzemali. Prav tako se je vredno spomniti, da so se Sovjeti morali boriti v revolucionarni vojni – med drugim tudi proti ZDA – ki, kot dovolj dobro pokaže tudi primer ameriške revolucije, v glavnem ne vključuje skupinskega objemanja. Soočiti pa so se morali tudi z nacisti (in jih junaško premagali), do katerih ni bil ves ocean, ampak so bili na njihovem pragu.

Toliko o Sovjetski zvezi. Najbolj grozljiva epizoda uradnega komunizma 20. stoletja je bila velika kitajska lakota, katere število smrtno žrtev je težko določiti, zagotovo pa gre ta številka v desetine milijonov. K temu grozodejstvu je očitno prispevalo več dejavnikov, osrednji razlog zanjo pa je bil Maov »Veliki skok naprej«, katastrofalna kombinacija uporabne psevdoznanosti, prirejanja statistik in političnega preganjanja, ki je bil zasnovan, da bi Kitajsko v hipu spremenil v industrijsko velesilo. Rezultati eksperimenta so bili strašni, toda trditi, da so žrtve umrle, ker pri svojo zdravi pameti niso želele sodelovati pri snovanju »levičarskih sanj«, je smešno. Lakota ni izključno »levičarski« problem.

  1. Kapitalistične vlade ne kršijo človekovih pravic.

Kakorkoli že ocenjujemo zločine, ki so jih zagrešili komunistični voditelji, je za navijače kapitalizma zelo nespametno, da se igrajo igro štetja trupel, ker če bomo komunisti, kot sem sam, morali odgovarjati za gulage in kampanjo »Veliki vrabec« (kampanjo iztrebljanja vrabcev, ki je bila eden prvih korakov »Velikega skoka naprej«), bodo sami morali odgovarjati za trgovino s sužnji, iztrebljanje domorodcev, za »pozno viktorijanski holokavst« in za vsako vojno, genocid ali pokol, ki so ga izvedle ZDA in njeni sodelavci, da bi premagali komunizem. Ker pro-kapitalistično garnituro tako zelo skrbi trpljenje ruskih in kitajskih množic, bodo morda želeli upoštevati tudi na milijone mrtvih, ki so posledica prehoda teh držav v kapitalizem.

Moralo bi biti intuitivno, da kapitalizem, ki sredi neusmiljene konkurence slavi hitro rast, ustvarja tudi veliko nasilja in prikrajšanosti, vendar so njegovi zagovorniki nekako prepričani, da je vedno in povsod sila pravičnosti in osvoboditve. Naj s tem poskusijo prepričati več deset milijonov ljudi, ki vsako leto umrejo zaradi podhranjenosti, ker prosti trg ni sposoben razrešiti situacije, v kateri nekaj manj kot polovico vse hrane vržemo stran.

Sto milijonov smrti, na katere se moramo v tem trenutku najbolj osredotočiti pa so tisti, ki jih po predvidevanjih mednarodne organizacije za človekove pravice DARA, lahko med letoma 2012 in 2030 pripišemo podnebnim spremembam. Tem bo sledilo še 100 dodatnih milijonov, ki za ta rezultat niti ne bodo potrebovali 18 let. Na vidiku je lakota, kakršne človeška vrsta še ne pozna, ker prosti trg ne plačuje za v zrak spuščeni ogljik in ker so kapitalistične družbe, ki pridobivajo nafto, po razpadu Sovjetske zveze, postale prave pravcate suverene države. Najbolj zagrizeni anti-komunisti imajo zelo priročen, čeravno moralno sramoten odnos do tega množičnega izumrtja: preprosto zanikajo, da se sploh dogaja.

  1. Ameriški komunizem 21. stoletja bi spominjal na sovjetske in kitajske grozote 20. stoletja.

Pred svojima revolucijama, sta bili Rusija in Kitajska predindustrijski, kmečki in večinoma nepismeni družbi, katerih množice so sestavljali predvsem kmetje, ki so bili razpršeni po resnično velikih površinah. V ZDA danes roboti izdelujejo robote, v kmetijstvu pa dela manj kot 2% prebivalstva. Ti dve poziciji sta neizmerno različni. Preprosti priklic prve, zato nima prave vrednosti kot argument o prihodnosti ameriške ekonomije.

Zame je komunizem predvsem težnja in ne takoj dosegljivo stanje. Tako kot demokracija in libertarianizem, je utopičen v toliko, ker si nenehno prizadeva za ideal, v tem primeru za odsotnost lastništva nad vsem in obravnavo vsega – vključno s kulturo, časom, ki ga ljudje imajo, dejanji skrbi in podobno – dostojanstveno in kot samo po sebi dragoceno, namesto kot blago, ki mu je mogoče postaviti ceno za menjavo na trgu. Koraki v smeri takšnega stanja stvari ne vključujejo ničesar tako strašljivega, kot je splošna razprodaja in takojšnja ukinitev trgov (navsezadnje so trgi za nekaj tisočletij starejši od kapitalizma in tudi komunisti nimajo nič proti dobri tržnici s kmetijskimi pridelki). Trdim, da lahko vključuje celo reforme, ki bi dobile podporo med široko ideološko različnimi strankami.

Glede na tehnološki, materialni in družbeni napredek zadnjega stoletja bi lahko pričakovali, da bi bil dandanašnji pristop h komunizmu veliko bolj odprt, human, demokratičen, participativen in egalitaren, kot sta to zmogla ruski in kitajski poskus. Trdim celo, da bi bilo zdaj lažje, kot je bilo takrat, zgraditi nabor družbenih odnosov, ki temeljijo na tovarištvu in medsebojni pomoči (drugačni od kapitalistične, za katero sta značilna konkurenca in izključenost), kot bi bilo slej ko prej potrebno omogočiti tudi »odmiranje države«, tega libertarnega fetiša, brez da bi se pri tem vrnili v srednji vek (le da tokrat z droni in metapodatki).

  1. Komunizem spodbuja uniformnost.

Očitno veliko ljudi ni sposobnih razlikovati enakopravnosti od homogenosti. Morda to izvira iz težnje ljudi v kapitalističnih družbah, da na sebe gledajo predvsem kot na potrošnike: distopična fantazija je supermarket, v katerem so vsa živila, ki so na voljo samo ene blagovne znamke, ki je v državni lasti, vsa pa so spravljena v rdeči embalaži z rumenimi črkami.

Toda ljudje delajo še kaj drugega kot zgolj trošijo. Ena stvar, s katero se veliko ukvarjamo, je delo (ali pa milijoni brezposelnih Američanov to poskušajo, pa jim ni dovoljeno). Komunizem predvideva čas onkraj dela, ko so ljudje prosti, kot je zapisal Marx, »da danes delam to, jutri ono, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram –, kot mi pač prija, ne da bi kdaj postal lovec, ribič, pastir – ali kritik.« Na ta način komunizem temelji na popolnem nasprotju uniformnosti: veliki raznolikosti, ne samo med ljudmi, ampak celo znotraj določene človekove dejavnosti.

Dejstvo, da se je tako veliko velikih umetnikov in piscev deklariralo za marksiste sugerira, da bi ustvarjanje kulture v taki družbi rojevalo veliko individualnosti in ponujalo vrhunske možnosti izražanja. Ti umetniki in pisci so komunizem morda videli kot »organizacijo, v kateri je svoboden razvoj vsakega posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh«, vi pa ga morda lahko imate za dejansko uresničitev univerzalnega dostopa do življenja, svobode in zasledovanja sreče.

Ob tem rdeče embalaže z rumenimi črkami sploh ne boste opazili!

  1. Kapitalizem spodbuja individualnost.

Namesto, da bi vsem ljudem omogočil, da sledijo svojemu podjetniškemu duhu v prizadevanjih, ki jih izpolnjujejo, kapitalizem ploska majhnemu številu podjetnikov, ki si na množičnih trgih zagotovijo velike deleže. To zahteva množično proizvodnjo stvari, kar družbi nalaga dvojno uniformnost: tisoče in tisoče ljudi, ki vsi kupujejo iste izdelke, in tisoče in tisoče ljudi, ki vsi opravljajo enako delo. Individualnost, ki uspeva v takšnem sistemu, je pogosto izjemno površna.

Ste morda videli primestne stanovanjske projekte, ki so med stanovanjskim razcvetom zrasli po vsej državi? Ste videli sive kabine, ki se kopajo v fluorescenčni svetlobi, stisnjene v »pisarnah«, ki so si med seboj tako podobne, da so že prav moteče? Ste morda videli prodajne in storitvene centre ter gledali komične serije? To, da lahko nek izdelek kupimo pri konkurenčnih kapitalističnih podjetjih, ni ravno ustvarilo optimalno raznolike in zanimive družbe.

Pravzaprav je večina najboljše umetnosti v kapitalizmu vedno prišla od ljudi, ki so potlačeni in odtujeni (glej: blues, jazz, rock & roll in hip-hop). Potem pa jo, zahvaljujoč kapitalizmu, na vrhu čepeči »podjetniki«, ki občudujejo sami sebe, ker so vse pod seboj prepričali, da smo svobodni, homogenizirajo, tržijo in izžamejo za vso njeno preostalo vrednost.

Jesse Myerson

Izvirno objavljeno 2. februarja, 2014

Jesse Myerson je pisatelj in aktivist, ki objavlja v revijah The Nation, Salon, Jacobin, In The Times in drugih.

Vir: https://www.alternet.org/visions/7-huge-misconceptions-about-communism-and-capitalism

Napotilo:
https://www.salon.com/2014/02/02/why_youre_wrong_about_communism_7_huge_misconceptions_about_it_and_capitalism/