Demokracija pomeni vladavino ljudstva, a kaj je populizem?

Etimološka primerjava demokracije in populizma vodi do sklepa, da gre za izraza s podobnima pomenoma. Demokracija dobesedno pomeni vladavino ljudstva, populizem pa izvira iz latinske besede populus ali narod. V rimski republiki je bil izraz uporabljen za poimenovanje političnega gibanja, ki je predstavljalo interese »navadnih« državljanov (Morstein-Marx, 2003). Podobno kot pojem demokracije, je tudi ta izraz označeval vladavino, ki je v interesu naroda nasproti oblikam političnega organiziranja, ki so v prvi vrsti upoštevale interese majhnih skupin prebivalstva, kot sta bili aristokracija in plutokracija. Kljub tej podobnosti se ta izraza v moderni rabi med seboj razlikujeta. Pojem demokracije ima v javnem in političnem diskurzu na splošno pozitivne konotacije, medtem ko se na pojem populizem najpogosteje vežejo negativne konotacije.

Pridevnik populističen se v vsakodnevnem govoru najpogosteje uporablja kot izraz, s katerim se želi diskreditirati politične akterje, s katerimi stališči se tisti, ki jih tako imenujejo, ne strinjajo. Populiste se obtožuje dajanja lažnih in nerealnih obljub in poceni demagogije, s pomočjo katere poskušajo v ljudeh prebuditi »nizka« občutja in strasti ter tako pridobiti njihovo podporo. Hkrati pa večina sodobnih političnih akterjev ne želi, da se njihove politike in programe označuje za populistične. Skratka, v sodobni politiki se pojem v glavnem uporablja v slabšalnem pomenu.

V zadnjih desetletjih se populizem v Evropi v glavnem povezuje s krepitvijo desnih in skrajno desnih političnih gibanj (Betz, 1994; Betz in Johnson, 2004; Rydgren, 2007). Zato je pomembno poudariti, da je izraz populizem v sodobno politiko in politologijo vstopil kot oznaka za levo gibanje. Pridevnik populističen se je začel uporabljati v poznem 19. stoletju v ZDA, za opis načel in delovanja Ljudske stranke (People’s Party), ki se je zavzemala za več pravic kmetov in delavcev ter kritizirala politični sistem, ki podpira interese povezanih in skorumpiranih političnih in poslovnih elit v Washingtonu in New Yorku. V ekonomskem delu programa je zahtevala več spodbud za kmete, progresivno obdavčenje, državno lastništvo prometne infrastrukture, kot je železnica itd. Politični del programa je med drugim vključeval uvedbo instituta neposredne demokracije na vseh ravneh političnega odločanja in skrajšanje mandata predsednika države. To je bil poskus, da se v ameriškem političnem sistemu vzpostavi tretja politična sila nasproti dvema prevladujočima političnima opcijama, ki sta se ljudem odtujili in popačili prvotne ideje ameriške revolucije. Politične elite so skupaj s podjetji, ameriškemu narodu ukradle demokracijo. Zato je bil glavni cilj populistov ljudstvu vrniti suverenost, to je vzpostaviti vladavino navadnih in poštenih ljudi. Stranka je na volitvah, ki so potekale med letoma 1890 in 1900 osvojil več deset sedežev v predstavniškem domu in nekaj sedežev v senatu, vendar se ji ni uspelo uveljaviti kot tretja politična opcija. Preživel pa je pojem populizem, kot oznaka za politično gibanje, ki zagovarja interese navadnih državljanov proti interesom politične in poslovne elite.

Po koncu druge svetovne vojne se je pojem iz ZDA razširil v druge dele sveta, najprej v Latinsko Ameriko, kjer se je uporabljal kot oznaka za način vladanja Juana Peróna v Argentini in Getúlia Vargasa v Braziliji. V tem obdobju se najpogosteje nekritično uporablja za označevanje nenavadnih političnih pojavov ali gibanj, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v neke znane kategorije. Populizem se je začelo sistematično preučevati razmeroma pozno, v šestdesetih letih 20. stoletja. Za prelomnico velja znanstvena konferenca v Londonu leta 1967, na kateri so se zbrali družboslovci iz celega sveta, ki so se ukvarjali s fenomenom populizma. Rezultat konference je bil zbornik »Populism: its Meanings and National Characteristics« (1969) (Populizem: njegovi pomeni in nacionalne značilnosti), ki so sta ga uredila Ionescu in Gellner ter vsebuje dvajset prispevkov o populističnih gibanjih v različnih delih sveta. Že površen pregled objavljenih prispevkov pokaže, da gre za študije posameznih populističnih gibanj, ne da bi poskušali s sintezo s temi študijami pridobljenega znanja, priti do nekih širših teoretskih ugotovitev o tem pojavu.

Stari populizem: pojem in vrste

Ta preboj je v svoji študiji »Populism« (1981)  (Populizem) naredila britanska politična teoretičarka Margaret Canovan. Študija označuje začetek avtoričinega sistematičnega ukvarjanja s populizmom, ki je rezultiralo v številnih in pomembnih spoznanjih, predstavljenih v več študijah (Canovan 1984, 1999, 2002, 2004). Za razliko od kasnejših raziskav, v katerih poskuša razviti splošno teorijo populizma, se v »Populism«  ukvarja s klasifikacijo in tipologijo različnih populističnih gibanj. Po njenem mnenju je mogoče populistična gibanja razdeliti na dve glavni vrsti: agrarni in politični. Agrarni populizem ima tri podvrste: populizem kmetov, primer je Ljudska stranka v ZDA; poljedelski populizem, ki se je na svojem začetku pojavljal v nekaterih zahodnoevropskih državah in populizem intelektualcev, katere primer je gibanje narodnjakov, ki se je v poznem 19. stoletju pojavilo v Rusiji in v katerem je skupina mladih intelektualcev zagovarjala interese kmetov in jih poskušala politično mobilizirati. V političnem populizmu razlikuje štirje podvrste. Prvo podvrsto političnega populizma Margaret Canovan imenuje populistična demokracija in temelji na zagovarjanju sodelovanja državljanov v politiki preko instituta neposredne demokracije. Politikanski populizem imenuje poskuse nekaterih politikov, da z de-ideologiziranim sklicevanjem na narod pridobijo čim širšo politično podporo in pridejo na oblast. Tretja podvrsta je reakcionarni populizem, ki združuje množice na temelju nestrpnosti do nekaterih manjšin. V zadnjih dveh desetletjih je prav ta podvrsta postala zelo prisotna v političnem življenju evropskih držav. Canovanova je kot zagovornika te vrste političnega populizma obravnavala britanskega politika Enocha Powella, ki je politično gibanje poskušal zgraditi na podlagi problematiziranja priseljevanja. Četrta podvrsta so populistične diktature, katere najvidnejši primer je Perónova vladavina v Argentini.

Nove spodbude za znanstveno preučevanje populizma so se pojavile v devetdesetih letih, ko so se v več evropskih državah krepila politična gibanja, ki so jih analitiki označevali kot desni populizem. Prva skupina raziskovalcev nadaljuje znanstveno tradicijo šestdesetih in se osredotoča na podrobne opise posameznih populističnih gibanj, ki ima za posledico zanimive študije primerov, vendar ne poskuša tako pridobljenega znanja teoretično posplošiti. Druga skupina raziskovalcev nadaljuje študije Margaret Canovan iz začetka osemdesetih let in izhaja iz predpostavke, da populizem kot pojav nima nekega enotnega jedra in raziskovalcem v najboljšem primeru ostane, da izdelajo tipologijo populističnih gibanj. V zadnjem desetletju so se pojavili raziskovalci, katerih glavni cilj ni analiza empiričnih primerov populizma, ampak teoretično raziskovanje pomena in narave tega pojava ter iskanje skupnih značilnosti različnih populističnih gibanj (Abts in Rummens, 2007; Akkerman, 2003; Albertazzi in McDonnell, 2008; Canovan, 2002; Jansen, 2011; Mudde, 2004; Menyi Surel, 2002; Taggart, 2000, 2002, 2004; Zaslove, 2008).

Novi populizem: pojem in vrste

Kako populizem razumemo danes? V skladu z običajnim razumevanjem, ki izhaja še iz petdesetih letih 20. stoletja, se populizem pojavlja »kadar obstaja nezadovoljstvo ljudi s trenutno družbeno ureditvijo, ki jo je uveljavil vladajoči razred, pri čemer ljudje verjamejo, da ima ta vladajoči razred monopol nad oblastjo, lastnino in kulturo« (Shils, 1956: 100). Najbolj vplivna sodobna definicija populizma prihaja od nizozemskega politologa Casa Muddea, ki je populizem definiral kot »ideologijo, ki deli družbo na dve nasprotni skupini, navadne ljudi in skorumpirano elito in ki trdi, da bi morala biti politika izraz volje ljudstva« (2004: 543). Podobno opredelitev je nekoliko prej predlagal Torcuato Di Tella, ki je prepričan, da je populizem mogoče opredeliti kot »politično gibanje, ki poudarja interese, kulturo in spontane občutke navadnih ljudi proti interesom in kulturi privilegirane elite«. (1995: 985). Podobno tudi Albertazzi in McDonnell vidita populizem kot »ideologijo, ki nasproti edinstvenega in moralnega naroda postavlja elite in nevarne druge, ki skupaj suverenemu narodu odvzemajo (ali poskušajo odvzeti) njegove pravice in vrednote« (2008: 3). V poskusu, da bi postavila kar se da jedrnato opredelitev, Abts in Rummens populizem vidita kot »ideologijo, ki zagovarja vladavino naroda kot edinstvenega suverena« (2007: 409). Jansen (2011: 75) opredeljuje populizem kot »obliko politične mobilizacije, v okviru katere se s pomočjo nacionalistične in proti-intelektualne retorike, ki poveličuje navadne ljudi, poskuša mobilizirati marginalizirana področja družbe in iz njih ustvariti politično silo«. V enem od svojih del Canovanova (1999: 3) navaja, da je populizem gibanje, ki izpostavlja ljudstvo proti ustaljenim strukturam moči, prevladujočim idejam in vrednotam v družbi. Kaj je skupno tem opredelitvam populizma? Ali lahko v teh opredelitvah in nato v empiričnih primerih, na katere se nanašajo, najdemo kaj skupnih značilnosti, ki bi nam omogočale, da populizem obravnavamo kot politično ideologijo? Je populizem politična ideologija, kot na primer liberalizem, socializem ali konservativizem? Ali je, kot sugerirajo empirični primeri, preveč eklektičen in raznolik, da bi lahko bil koherentna politična ideologija?

Je populizem politična ideologija?

Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od tega, kako definiramo politično ideologijo. Večina analitikov populizma (Canovan, 2002, Akkerman, 2003, Mudde, 2004) se opira na razumevanje političnih ideologij Michaela Freedena (2006). Po njegovem mnenju politične ideologije služijo kot »konceptualni zemljevidi« političnega sveta, ki državljanom olajšajo politično razmišljanje in ravnanje. S preoblikovanjem kompleksnih političnih procesov v slike, ki jih državljani lahko razumejo, so politične ideologije most med politiko in ljudmi. Vsaka ideologija ima temeljno strukturo z več med seboj povezanimi koncepti. Posledično se ideologije manj razlikujejo glede na koncepte, ki jih uporabljajo in bolj po načinih, kako jih interpretirajo in kombinirajo. V kolikšni meri populizem izpolnjuje te pogoje?

Nekateri avtorji (Taguieff, 1995 Tarchi, 2002, 2008; Jansen, 2011) menijo, da je treba populizem, glede na to, da je edina skupna značilnost različnih populističnih gibanj sklicevanje na narod, obravnavati kot politični diskurz ali politični slog, ki je lasten različnim družbenim in političnim skupinam. Najpogosteje ga uporabljajo tiste skupine, ki nasprotujejo aktualnim nosilcem oblasti ali prevladujoči intelektualni klimi v neki družbi. Predvsem gre za politični jezik in retoriko, ki vztraja na preprostosti in neposrednosti. S klicanjem zdravega razuma navadnih ljudi in zavračanjem intelektualizma elit, populisti ponujajo enostavne rešitve za kompleksne politične in družbene probleme. Populizem ni politična ideologija vsaj zaradi dveh razlogov. Prvič, populistična gibanja nimajo jasnih in skladno izraženih stališč do večine pomembnih sodobnih političnih vprašanj. In tudi takrat, ko so ta stališča izražena, večinoma predstavljalo reaktivno in ne konstruktivne vizije neke politike. Z drugimi besedami, populizmu manjkajo temeljne vrednote – kot so na primer svoboda, enakost ali socialna pravičnost – in je treba nanj gledati kot na politični slog ali način politične mobilizacije, ne pa kot politično ideologijo.

Drugi, številni avtorji menijo, da je populizem kljub temu politična ideologija, saj obstaja določen sklop skupnih lastnosti, ki si jih delijo skoraj vsa populistična gibanja. Pri iskanju skupnega jedra, želijo konstruirati idealno vrsto populizma, na podlagi katere bi se lahko ocenjevali konkretni empirični primeri. Katere so te skupne značilnosti različnih populističnih gibanj, ki populizem delajo za politično ideologijo?

Osrednja ideja populizma je, da je družba razdeljena na dve homogeni in antagonistični skupini: pošten narod in skorumpirano elito. Tako Meny in Surel (2002) opozarjata, da populizem prežema ideja dobrega, poštenega in preprostega naroda, ki so ga prevarale in zmanipulirale skorumpirane, nesposobne in medsebojno omrežene elite. Populisti trdijo, da je treba družbo in politiko temeljito spremeniti, da bi odpravili prevlado elit in obnovili idejo in prakso politike kot izraza volje ljudstva. Vsi analitiki populizma navajajo, da populisti na narod gledajo kot na edinstveno in homogeno telo. Z drugimi besedami, zanemarijo razrede, posebne politične interese in individualne potrebe. Demokracija je vladavina suverenega, homogenega naroda, ne politikov. Canovanova (2002) trdi, da izpostavljanje suverenosti naroda implicira, da demokracija pomeni politiko kot neposredni izraz politične volje večine, ne pa politike kot umetnost pogajanja, dogovarjanja in doseganja kompromisov. Iz tega sledi, da so samo populisti resnični demokrati, ki želijo obnoviti demokracijo kot vladavino ljudstva.

Obnovitev vladavine ljudstva si prizadevajo uresničiti z napadom na institucije predstavniške demokracije. Proces zastopanja in posredovanja populisti dejansko smatrajo za proces kvarjenja in izkrivljanja volje ljudstva. Idealen populistični politični sistem se ideološko približuje neposredni demokraciji, v kateri imajo državljani zadnjo besedo pri sprejemanju vseh najpomembnejših političnih odločitev. Populisti so sumničavi do vseh posredniških institucij, zlasti pa proti uveljavljenim političnim strankam, zato so populistično propagando značilni močni proti-strankarski sentimenti. Politične stranke so krive, ker v narodu ustvarjajo umetne delitve ter bolj kot za interese naroda, skrbijo za svoje interese.

Narod je razdeljen na dve družbeni skupini, ki se dejansko ne smatrata za njegov del. Eno, kot smo že omenili, predstavljajo elite, drugo pa tisti, ki jih večina analitikov imenuje »nevarni drugi«. Nasprotovanje elitam in »nevarnim drugim« je skupna značilnost vseh populističnih gibanj, hkrati pa tudi vir razlik med njimi. Konkretna vsebina in program nekega populističnega gibanja je namreč odvisen od vrednot in značilnosti vladajočih elit, ki jim nasprotuje. Če so te elite pretežno liberalne, bo populizem reakcionaren, kot je to v zadnjih dveh desetletjih v glavnem primer v Evropi. Če pa so dominantne elite v glavnem konservativne, bo  populizem – kot to prikazujejo nedavni primeri Huga Cháveza v Venezueli, Eva Moralesa v Boliviji in Rafaela Corree v Ekvadorju – utemeljen na levih političnih vrednotah, kot je zagovarjanje interesov delavcev proti interesom bogatih podjetnikov. Albertazzi in McDonnell (2008) dokazujeta, da to velja tudi za odnos populizma do ekonomskega modela, ki ga zagovarjajo. To je odvisno tudi od paradigme, ki ji populisti nasprotujejo, tako včasih nasprotujejo visokim davkom in socialni državi ter tako zagovarjajo svojevrsten ekonomski libertarizem, medtem ko v drugih primerih kritizirajo ideologijo prostega trga in zahtevajo večjo udeležbo države v ekonomskih aktivnostih, tudi nacionalizacijo zasebnih podjetij. Podobno velja tudi za drugo mejo, ki jo želi vzpostaviti populizem – za »nevarne druge«. »Nevarni drugi« so družbene skupine, ki ogrožajo enotnost in homogenost navadnega ljudstva, ker se zavzemajo za določene posebne interese. So grožnja prizadevanjem, da se moč in oblast vrneta navadnemu ljudstvu. Ta grožnja se lahko izraža v ekonomskih ali političnih kategorijah, ali v kombinacijah ene in druge. Za grožnjo se lahko razglasi priseljence, za katere se domneva, da bodo domačinom odvzeli delovna mesta ali etnične in verske manjšine, za katere se meni, da lahko ogrozijo način življenja in kulturo domačinov. V takšnih okoliščinah nastane desni populizem, ki je nestrpen do pravic manjšin in priseljencev. Če pa se kot grožnjo preživetju dojema velika tuja podjetja in podjetnike, potem populizem poseže po levih političnih sporočil in ukrepih, kot je nacionalizacija premoženja tujih podjetij. Populizem je torej lahko levi in desni, avtoritativen in libertaren, progresiven in reakcionaren, odvisno od vrednot elit in »nevarnih drugih«, ki jim nasprotuje.

Prav ta silna različnost nekatere teoretike navaja na sklep, da o populizmu ni mogoče govoriti kot o koherentni politični ideologiji. Paul Taggart (2002) meni, da je to kljub temu mogoče, če upoštevamo razliko med generičnimi in kontekstualnimi značilnostmi populizma. Generične značilnosti izhajajo iz dejstva, da vsa populistična gibanja nasproti dobremu in poštenemu ljudstvu postavljajo skorumpirane in pokvarjene elite, kontekstualne značilnosti pa so odvisne od konkretnih političnih, socialnih in kulturnih pogojev, v katerih se posamezna populistična gibanja razvijajo. Z drugimi besedami, lahko rečemo, da je populističnim gibanjem skupno razumevanje strukture politike, vendar to razumevanje zapolnjujejo z različnimi vrednotami.

Če sklenemo, kot verjetna se zdi teza, ki jo zastopata Margaret Canovan (2002) in Cas Mudde (2004), da je populizem sicer mogoče obravnavati kot politično ideologijo, vendar ne moremo pričakovati, da bo zanj značilna enaka raven intelektualne doslednosti in rafiniranosti kot na primer za liberalizem ali konservatizem. Populizem ima osrednjo pojmovno jedro v sklicevanju na narod in antagonistični odnos do elit, vendar za osmislitev političnega sveta, o katerem govori in v katerem deluje, potrebuje tudi dodatne vsebine in vrednote. Ker so te vsebine in vrednote lahko tako zelo različne, je mogoče populizem obravnavati kot slabo utemeljeno (thin-centred) ideologijo. Prav zato se tako lahko kombinira z drugimi ideologijami.

Vir: https://www.vecernji.hr/premium/demokracija-znaci-vladavinu-naroda-a-sto-je-populizam-540781

Berto Šalaj je docent na Fakulteti političnih znanosti v Zagrebu. V zadnjem času se intenzivno ukvarja s preučevanjem populizma. 

Prispevek je krajša različica širše študije, ki jo skupaj s citirano literaturo najdete na: http://www.academia.edu/31799603/Berto_%C5%A0alaj_Suvremeni_populizam.pdf

Napotila:
https://hrcak.srce.hr/99797
https://hrcak.srce.hr/file/209523
https://hrcak.srce.hr/file/209822
https://www.vecernji.hr/premium/demokracija-znaci-vladavinu-naroda-a-sto-je-populizam-540781
https://www.scribd.com/document/363664610/%C5%A0alaj-Berto-%C5%A0to-Je-Populizam-i-kako-ga-istra%C5%BEivati
http://booksa.hr/knjige/publicistika/sto-je-populizam
http://zofijini.net/evropa-v-primezu-populizmov-kako-se-odzvati/

Advertisements