Naključni anarhist: življenje brez oblasti

Dokumentarni film Accidental Anarchist: Life Without Government (Naključni anarhist: življenje brez oblasti), prikazan v sklopu BBCjeve dokumentarne serije Storyville, pripoveduje zgodbo Carnea Rossa, nekoč poklicnega diplomata, ki je verjel v zahodno demokracijo. Toda po vojni v Iraku, katere priprave je kot odposlanec Velike Britanije pri Združenih narodih spremljal iz prve vrste, je razočaran odstopil. Dokumentarni film sledi Carneu v iskanju česa boljšega – od kmečkih kolektivov v Španiji, okupacije Wall Streeta do pokrajine Rojave v od vojne razbite Sirije. Na ta način opravi epsko potovanje od vladnega insiderja do anarhista.

Prirejeni transkript:

Zahodne vlade so v pripravah na vojno v Iraku namerno zavajale javnost in trdile, da je Irak grožnja, čeprav to ni bil, in da ni nobenih drugih možnosti kot vojna, čeprav so bile. Da lažete javnosti, vojakom in vojakinjam, ki jih pošiljate v vojno, je najslabše, kar lahko počnete. Vlada je nenazadnje vzpostavljena, da ljudem zagotavlja varnost, lagati in sprejemati napačne odločitve za vojno, pa je najslabše, kar lahko katerakoli vlada naredi.

Ko je Carne Ross delal pri Združenih narodih, je lahko ugotovil, da ljudi, ki jih njihove odločitve najbolj zadevajo, z njimi ni v istem prostoru. Na svojo usodo nimajo nobenega vpliva. Po odhodu iz diplomatskih vrst je zato vzpostavil nevladno svetovalno organizacijo Independent Diplomat (Neodvisen diplomat), preko katere svetuje vladam v svetovni politiki manj zastopanih držav, pri njihovem vstopanju na mednarodni diplomatski »parket«. Organizacijo sestavlja skupina bivših diplomatov in mednarodnih odvetnikov, ki o diplomatskih strategijah svetujejo demokratičnim vladam in političnim gibanjem po svetu. Filozofijo njegove organizacije, ki je tudi njegova osebna filozofija, poganja vera, da bi ljudje morali biti del odločitev, ki jih zadevajo. Teoretsko podlago za to svojo filozofijo je našel v teoriji kompleksnosti. Ta je spremenila njegov pogled na svet. Odraščal je v prepričanju, da so vlade in neo-klasična ekonomija neke vrste stroj. Ti sistemi so zapleteni, a ko enkrat razumeš kako se obračajo zobniki in premikajo ročice, je vse naprej zgolj stvar vzroka in učinka, vnosa in izhoda. Toda v resnici svet ni zapleten, spoznaven, ampak je kompleksen. Milijone akterjev je v nenehnem gibanju, medsebojnem delovanju in reagiranju ter ponovnem odzivanju. To je visoko povezano, nenehno fluidno stanje med redom in kaosom. Avtoriteta od zgoraj navzdol v kompleksnem sistemu ne deluje, ker je stanje sistema v temelju nespoznavno. Nikoli ne moremo biti prepričani kakšna bo posledica nekega dejanja. Takšna je bila tudi njegova izkušnja dela v vladi. Pri tem pa ni edini.

Rory Stewart, član britanskega parlamenta

»Modernost, gibanje denarja in idej, ima za posledico, da je moč odvzeta lokalnim skupnostim in premeščena v nedoločeno praznino. Skačemo od enega do drugega misleč, da je moč morda v parlamentu, ali pa jo imajo bankirji ali novinarji. Politiki v resnici na različne načine nimajo takšne moči, kot si ljudje to predstavljajo. Pravzaprav je večina politikovega življenja obupen poskus, da bi nekaj naredil. Tukaj pa v resnici ni moči. Tukaj je kot v filmu Čarovnik iz Oza.

– Toda nekdo mora imeti moč, a ne? Nekdo ima moč, da sprejema odločitve glede zunanje politike, davkov ali vojne. To je prava moč.

Res je. Teoretično se lahko zunanji minister zjutraj zbudi in sprejme pomembno odločitev. Toda v primeru Velike Britanije je resnica ta, da je v praksi neverjetno težko narediti karkoli.

– Je težko nekomu napovedati vojno? Ne zdi se, da bi v preteklih letih to bilo posebej težko.

Kakorkoli čudno se sliši, je vojna ironično ena tistih stvari, ki jih je mogoče veliko lažje uresničiti kot karkoli drugega, ker zadevajo ljudi drugih držav.«

Teorija kompleksnosti nam pove, da ko sistem doseže kritično stanje, lahko že en majhen dogodek sproži spremembo. Ko se je na trgu v Tuniziji zažgal Mohamed Bouazizi, je celotno regijo pognal v stanje revolucije in pretresov. Posledice arabske pomladi še vedno živimo. Menimo, da moramo biti veliki, če želimo biti močni, v resnici pa smo lahko majhni.

V ZDA in na zahodu se jeza že zelo dolgo gradi, saj majhen del izjemno bogatih še naprej bogati, medtem ko so vsi ostali vse bolj revni. Leta 2011 je majhen protest vodil do izjemnega spontanega množičnega gibanja, ki se je razširilo na številna mesta po vsem svetu. Gibanje Occupy Wall Street (okupirajmo Wall Street) se je začelo v parku, kjer so si ljudje postavili šotore, imeli srečanja, na katerih so se pogovarjali o problemih in težavah, ki jih pestijo. Zanimivo je, da so te množične sestanke imenovali General Assemblies (generalne skupščine), kar pa ni bilo prav nič podobno sestankom generalne skupščine ZN. Ker so to bili množični sestanki, na katerih so lahko sodelovali vsi, je šlo za diametralno nasprotno obliko skupščine. Eden pomembnejših dosežkov gibanja je bil, da je neenakost postala politično vprašanje. Nekateri sestanki so bili kaotični, frustrirajoči, celo dolgočasni, toda gibanje je spodbudilo skupine in omrežja, da so jezo spreobrnile v akcijo.

Michael Premo, Occupy Wall Street

»Vsak ima potencial za vodenje in ljudje so po naravi nagnjeni k sodelovanju. Če jim ponudimo priložnost, si ljudje želijo pri reševanju skupnih težav delati skupaj v skupnosti. Po svoji naravi razumemo, da imamo skupaj moč, ne pa kot nas učijo, o svetu konkurenčnosti, v katerem je človek človeku volk. Moramo biti sposobni odkleniti svojo domišljijo in znati sanjati izven okvirjev te paradigme.

– In kako vi sanjate?

Kako sanjam? Sanjam tako, da pomagam ljudem, da prečkajo ulico.«

Nato je oktobra 2012 New York zadel hurikan Sandy.

Michael Premo, Occupy Wall Street

»Zjutraj po viharju smo člani gibanja Okupiraj začeli aktivirati te mreže, ki so zrasle okrog gibanja.«

Tammy Shapiro, Occupy Wall Street

»Ta omrežja smo lahko uporabili kot neverjetno učinkovit način organizacije. Veliko bolj učinkovit način kot ga imajo organizacije kot so Rdeči križ, FEMA in druge institucije, ki so sicer ustanovljene za tovrstno pomoč. […] V tovrstnih situacijah marsikdo spozna, da oblast ni dovolj učinkovita, niti ji ni dovolj mar, da bi učinkovito pomagala ljudem, ki se znajdejo v stiskah. Dogodki, kot je bil hurikan Sandy, so trenutki, ko lahko spoznamo, kaj se v resnici dogaja. Te krize so vse hujše. So kot valovi, ki so vse bolj intenzivni in te krize bodo ustvarjale vedno večje razpoke, v katerih se bo znašlo vedno več ljudi.«

V najzahtevnejših krizah, mreže, ki delujejo od spodaj navzgor, delujejo bolje kot oblast, ki deluje od zgoraj navzdol. To je politika, v kateri imajo nadzor nad stvarmi ljudje, ki se jih ta politika tiče. To je samoorganizacija, ne hierarhija. To je politična filozofija z dolgo zgodovino, filozofija, ki jo večina obravnava kot radikalno in popolnoma nepraktično – imenuje se anarhizem.

Noam Chomsky, lingvist, filozof, aktivist

»Anarhizem je zelo širok pojem, vendar v osnovi gre za idejo, da imajo ljudje temeljno potrebo in pravico do svobodnega ustvarjalnega dela in življenja pod svojim lastnim nadzorom, kar pomeni, da je potrebno kakršnokoli hierarhijo, dominacijo, odnos gospodar – služabnik, šef – uslužbenec, zelo dobro opravičiti. Če to ni mogoče, je tak odnos treba odstraniti in ga nadomestiti z bolj svobodno, sodelovalno, participativno družbo.

– Ali nimate preveč optimističnega pogleda na človeško naravo?

No, tudi drugi pogled je optimističen in pravi, da če bomo imeli vodstvo, bo to neškodljivo. Dokazi v zgodovini v veliki meri pričajo proti temu. Res je, nismo angeli, toda, a je rešitev potem to, da ustvarimo strukture in institucije, ki v nas spodbujajo najslabše?

– Kako izgleda idealna anarhistična družba?

Verjetno je bil vrhunec sodobnega anarhizma v Španija v tridesetih letih 20. stoletja.«

Anarhistično revolucijo v Španiji lahko spoznamo v knjigi angleškega pisatelja George Orwell, Poklon Kataloniji (1938).

Odlomek iz knjige Poklon Kataloniji:

»Anarhisti so še vedno imeli nadzor nad Katalonijo in revolucija je bila v polnem zamahu. Za vsakega, ki je prišel naravnost iz Anglije, je bila Barcelona nekaj vznemirljivega in izjemnega.«

Bil je čas, ko se je anarhizem dejansko dogajal. Anarhizem se je na ta način uveljavljal v praksi kot politična filozofija in v zadnjem času je to praktično edini primer, ko se je kaj takega zgodilo. Toda Španija je bila sredi grozne državljanske vojne. Orwell se je pridružil republikancem, ki so se borili proti fašistom generala Franca. Spoznal je, da je v Kataloniji potekala izjemna anarhistična revolucija.

Peleai Pages, zgodovinar

»V Barceloni je junija 1936 potekala tridnevna splošna stavka. Ko so se delavci vrnili v tovarne, so ugotovili, da so številni lastniki tovarn zbežali. Delavci so zato sami ponovno zagnali proizvodnjo. Tako so delavci prevzeli nadzor nad ekonomijo. Kmalu zatem je katalonska vlada vse skupaj regulirala in izdala dekret o kolektivizaciji in delavskem nadzoru.«

Odlomek iz knjige Poklon Kataloniji:

»Prvič sem bil v mestu, v katerem je vladal delavski razred. Natakarji in prodajalci so te pogledali v obraz in te obravnavali kot sebi enakega. Nad vsem je vladala vera v revolucijo in prihodnost. Občutek, da smo prispeli v dobo enakosti in svobode. Ljudje so se poskušali obnašati kot ljudje in ne kot zobniki v kapitalističnem stroju. Bilo je veliko tega, česar nisem razumel, na določene načine mi ni bilo niti všeč, a takoj sem prepoznal, da je to stanje, za katerega se je vredno boriti.«

Šlo je za izjemen in poskus brez primere, kako ustvariti boljšo in enakopravno družbo brez države, brez religije, brez kapitalizma, v kateri so ljudje upravljali s svojimi lastnimi zadevami, delavci so upravljajo svoje tovarne, kmetje so prevzeli zemljo, ženske pa so se borile ob moških. Toda leta 1937 se je glavni podpornik republike, Stalin, odločil, da ne more dopustiti, da bi resnična ljudska revolucija uspela.

Peleai Pages, zgodovinar

»Revolucija, ki je izbruhnila v Kataloniji, je bila antiteza tega, kar se je dogajalo v Sovjetski zvezi. Zato je imel Stalin velik interes za to, da revolucija v Kataloniji ne bi uspela.«

Tako so komunisti napadli anarhiste. Anarhistična revolucija je bila s tem končana. Orwell je bil na ulicah Barcelone priča tragičnemu koncu anarhistične revolucije. Stalinova intervencija je spodkopala republikance in pomagala, da so izgubili državljansko vojno. Fašisti so zmagali. To je bil tragičen trenutek v zgodovini. Čeprav se je leta 1975 fašistična vladavina končala, danes Španijo še vedno pesti ekonomsko pomanjkanje, visoka brezposelnost in neenakost. Toda v vasi na jugu Španije, so ljudje stvari vzeli v svoje roke. Tukaj anarhistični ideali živijo naprej. V vasi Marinaleda visi zanimiva slika, ki prikazuje pohod marijanedskih vaščanov proti El Humosu, kmetiji, ki je bila v lasti lokalnega aristokrata, ki je bila zapuščena in vaščani so jo zasedli.

Juan Manuel Sanchez Gordillo

»- Vi ste vodili okupacijo te zemlje?

Da, jaz sem vodil ta boj. Večina prebivalcev je bila nezaposlenih, Kmetje brez zemlje, brez dela. Ljudem se je v lokalnih trgovinah nabiral dolg. Niso prejemali nobene pomoči razen nečesa, kar se je imenovalo »skupnostna podpora«, ki je bila v bistvu dobrodelna pomoč, ki jo vlada dajala, da je ohranjala javni red. Zato smo se zbrali in naredili pohod od Marinalede do tega posestva tukaj. Zato smo morali prehoditi polja, ker nam je policija dostop po cesti preprečevala. Policija nas je takoj odstranila, toda že naslednji dan smo prišli ponovno nazaj. Vlada nam je na koncu to zemljo dala, a mi nismo želeli lastništva te zemlje. To zemljo smo želeli samo uporabljati. Zemlja je vrt, ki hrani planet in je ne smemo ropati za dobiček.«

V Španiji so v krizi milijoni izgubili svoje domove. Nekateri so zaradi tega naredili celo samomor. V Marinaledi pa vaščani domove gradijo drug za drugega. In kako to deluje? Ljudje imajo dve možnosti, če imajo službo in ne morejo delati na gradbišču, morajo mesečno od svoje plače plačati določen znesek denarja. Druga možnost je, da hiše pomagajo graditi sami in jim ni treba plačati ničesar, ker tukaj opravljajo svoje delo. Vsak gradi svojo hišo, vendar ne vedo v kateri bodo živeli, zato si za vse prizadevajo enako. Vse hiše so enake, potem, ko so končane, organizirajo žrebanje kdo bo dobil katero od hiš. Tak sistem je dober za vse.

Juan Manuel Sanchez Gordillo

»V življenju je tako, če spremeniš realnost na enem samem mestu, spremeniš ves svet. Zato verjamem, da je revolucionarno dejanje na enem mestu, revolucionarno dejanje, ki se zgodi povsod po svetu. Tudi v kapitalizmu samem je mogoče osvoboditi določene prostore in skozi dejanja pokazati, da je drugačen svet, drugačna resničnost, mogoča. Sanje se lahko uresničijo tudi tukaj, kjer ni utopije. Verjamem, da če bomo vztrajali, bodo te sanje na koncu zmagale.«

Na turškem otoku Imrali se ne nahaja nič kaj drugega kot zapor, v katerem zadnjih dvajset let prebiva en sam zapornik, ki tukaj služi dosmrten zapor zaradi izdaje. Abdullah Ocalan je ustanovitelj kurdske delavske stranke PKK, militantne organizacije, ki se bori proti Turčiji, da bi zaščitila politične pravice Kurdov. Medtem ko je bil v samici, je prebral knjigo, ki ga je spremenila. The Ecology Of Freedom, (Ekologija svobode, 1982) Murraya Bookchina. Bookchin je bil politični mislec, ki je živel na spodnji vzhodni strani New Yorka. Tudi njega je navdahnila španska anarhistična revolucija v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Murray Bookchin

»Španski anarhizem je ustvaril politično kulturo, ki je nagovorila najgloblje občutke kulture samih ljudi. To ni bila zabava, to ni bilo samo gibanje, ampak predvsem izobraževanje, celoten način življenja, način kako živeti. V tem smislu je bilo to resnično ljudsko gibanje. Ni bilo izumljeno v britanskem muzeju, kot je socializem.«

Raziskal je in se vrnil k prvotnim načelom. »Kaj je to, kar deluje? Kako ljudje resnično komunicirajo iz oči v oči, drug z drugim? Kako ljudje dobro živijo?« Iz tega je razvil idejo komunalizma, ki je v osnovi teorija anarhizma, demokratičnega anarhizma ljudi, ki se soočajo in sprejemajo odločitve med seboj. To je nato združil še z ekologijo.

Murray Bookchin

»Po mojem lahko ugotovimo, da danes na svetu živi milijone ljudi, ki so pod različnimi imeni … v resnici anarhisti. Globoko v kulturi ljudi je želja, da si ponovno pridobijo moč, ustvarijo svoje lastne institucije, ustvarijo svoje lastne življenjske poti in da nad svojim življenjem prevzamejo nadzor.«

Ko je Abdullah Ocalan prebral Bookchina, se je odločil, da je to pravi odgovor. Bookchinove ideje je prilagodil za kurdski boj. To je pomenilo samoupravo brez države za ljudi brez države. Svoje privržence je prepričal, da sprejmejo to filozofijo. Te ideje zdaj prihajajo v prakso v državi, ki je v vojni. V Siriji.

Pokrajina Rojave je pod kurdskim nadzorom. Tukaj lahko srečamo anarhizem v praksi. V tem delu Sirije se dogaja nekaj izjemnega. Je mogoče to ponoviti še kje drugje in ali obstajajo stvari, ki se jih lahko od njih nauči preostali svet? V Združenih narodih, kjer se pogajajo o prihodnosti Sirije, se pokrajine Rojava sploh ne omenja. Sirijski Kurdi nimajo prostora za mizo. Demokratični eksperiment se je v Rojave začel leta 2012, ko je v delu Sirije padel režim predsednika Assada. Ali lahko načela anarhizma – brez hierarhije, odločanje ljudi, brez države – tukaj dejansko delujejo? Vaščani se srečujejo v skupščini, kjer odločajo o svojih lokalnih zadevah. Pri tem so udeleženi vsi – moški in ženske. Tukaj prebivajo tudi Arabci in Asirci in kot manjšinam jim je dovoljeno, da govorijo kot prvi, da na ta način zagotovijo, da imajo svoj glas tudi ne-kurdske manjšine. To je torej samouprava v akciji. Odločitve, ki vplivajo na lokalno okolje, se kolikor je mogoče, sprejemajo tukaj, če pa morajo na višjo raven, gredo na naslednjo raven zakonodajnega zbora. Glede na to kako izgleda prostor, v kateri poteka skupščina, bi lahko izpeljali obrnjeno paradigmo, da slabše kot skupščina izgleda, boljša je demokracija. Bolj ko je okrašena in pozlačena, bolj zatrta je demokracija in manj reprezentativna. Vojsko pokrajine tvorijo naroden zaščitne enote (YPG in YPJ), ki so ena bolj učinkovitih pehotnih sil v boju proti Islamski državi in nadzorujejo ozemlje površine Belgije. Tudi v vojski hierarhija ne obstaja. V njenih vrstah so ženske enakopravne, kar ima v boju proti islamski državi še dodatno prednost, saj borci islamske države verjamejo, da če jih ubije ženska, ne bodo odšli v nebesa.

Viyan, borka YPJ

»- Vem proti čemu se borite, toda za kaj se borite?

Zaradi zgodovine moči v naši družbi, se predvideva, da se ženske ne znajo braniti in da ženske ne morejo nositi orožja. YPG in YPJ zavračata to idejo. Naš cilj je obraniti našo domovino, kulturo in jezik, ker to je naša domovina in na njej želimo živeti svobodno. Najprej pa moramo osvoboditi ženske, saj brez svobodnih žensk nimamo svobodne družbe.«

Kot je Orwell opazoval v Španiji tridesetih let, lahko tukaj tudi mi opazujemo nekaj izjemnega. Anarhistični ideali se tukaj izvajajo in delujejo. Rojave kaže svetu, da obstaja boljši način kako početi stvari. Ti ljudje so zgradili demokracijo, vzpostavili so največje območje v Siriji, ki je stabilno in demokratično. To je vključujoča demokracija, v kateri imajo Asirijci, Arabci in Kurdi enako politično moč. Borijo se proti ISIS in za to žrtvujejo na stotine življenj. To so ljudje, ki se borijo v vojni proti tej grozoti, ki jo predstavlja Islamska država. Težava pa je, da jih nihče ne posluša, nihče ne govori z njimi na politični ravni. Bijejo pravi epski boj. Mi tukaj pa se pogovarjamo o novem iPhoneu in dejstvu, da se je Apple odločil za uporabo pisala na iPadu, o Donaldu Trumpu, rasistu in mizoginu ter milijarderju, ki je v središču politične pozornosti. Jeza raste. Mi mislimo, da smo boljši od njih, da imamo boljši sistem. Toda, »kdo je v tem primeru idiot?« Osnovno poslanstvo oblasti je, da zagotavlja red, vendar vse kaže na naraščajoči nered. In ko bodo oblasti izgubile nadzor, bo odziv vlad še več nadlegovanja in še večja represija. To je naša prihodnost, če ne ukrepamo. Nasprotje od vladajočega reda ni kaos. V človeški družbi obstaja globlji red, ki se ne opira na prisilo, ampak na sodelovanje in zaupanje. Tega pa ne gradijo vlade ali politiki, ampak ljudje, ki končno prepoznajo svojo pravo moč. A to se ne bo zgodilo samo od sebe. To je odvisno od nas.

Vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/b08z007p

Napotili:
Performance Live: Why It’s Kicking Off Everywhere (Paul Mason, BBC)

»Why It’s Kicking Off Everywhere« (Zakaj se vsepovsod dogaja) je zanimiva interaktivna aktivistična predstava, ki govori o različnih množičnih protestih, ki so se po svetu dogajali v preteklih petih ali šestih letih. Dokumentarna predstava, ki jo je napisal in v njej igra Paul Mason, nekdanji urednik za ekonomijo pri Channel 4 News in BBC Newsnight, je osebni pogled na to, kako smo od optimizma arabske pomladi in gibanja Occupy prišli do izvolitve Donalda Trumpa. »Why It’s Kicking Off Everywhere« je režiral David Lan, igro pa izvajajo Paul Mason, Khalid Abdalla, Sirine Saba in Lara Sawalha.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=yoggAuZT0-M

Vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/b08zj2wq

»O novodobnem hlapčevstvu« – poročilo
http://zofijini.net/o-novodobnem-hlapcevstvu-porocilo/