Ukinitev dela

Nihče ne bi smel nikoli delati.

Delo je izvor skoraj vse revščine na svetu. Skoraj vsako zlo, ki vam pade na pamet, izhaja iz dela ali iz življenja v svetu, ki je bil oblikovan za delo. Če hočemo nehati trpeti, moramo nehati delati.

To ne pomeni, da moramo prenehati delovati. Pomeni ustvariti nov svet, ki bo temeljil na igri; z drugimi besedami: ludična revolucija. Z „igro” mislim tudi na prazničnost, ustvarjalnost, skupno življenje, skupno hranjenje in morda celo umetnost. V igri je veliko več od otroškega igranja, ne glede na to, koliko je otroška igra vredna. Kličem po kolektivni avanturi v splošno radost in svobodno prepletajočo se radoživost. Igra ni pasivna. Nedvomno potrebujemo veliko več časa za čisto brezdelje in lenobnost, kot pa ga imamo sedaj, ne glede na doho­dek in poklic. Ko si opomoremo od izčrpanosti, ki jo je povzročila zaposlenost, bi skoraj vsi želeli biti dejavni. Oblomovstvo in stahanov­stvo sta dve plati iste medalje.

Ludično življenje je popolnoma nezdružljivo z zdajšnjo resničnostjo. Toliko slabše za „resničnost”, črno luknjo, ki posesa vitalnost iz tistih malenkosti v življenju, ki ga ločijo od golega preživetja. Nenavadno, ali pa morda tudi ne, vsi stari ideologi so konservativni, ker verjamejo v delo. Nekateri med njimi, na primer marksisti in večina anarhistov, še toliko bolj verjamejo vanj, ker ne verjamejo v skoraj nič drugega.

Liberalci pravijo, da bi morali ukiniti nepravičnosti pri zaposlovanju. Jaz pravim, da bi morali ukiniti zaposlenost. Konservativci podpirajo zakone, ki zagotavljajo pravico do dela. Jaz sledim čudnim potem Marxovega svaka Paula Lafargua in podpiram pravico do lenobe. Levi­čarji so za polno zaposlenost. Tako kot nadrealisti — samo brez šale — sem jaz za polno nezaposlenost. Trockisti agitirajo za permanentno revolucijo. Jaz agitiram za permanentno rajanje. Tudi če vsi ideologi zagovarjajo delo (to tudi res počnejo) — in to ne samo zaradi tega, ker bi radi, da drugi ljudje opravijo njihovo delo — se na prav čudne načine branijo, da bi to priznali. Neskončno bodo nategovali o mezdah, urah, delovnih pogojih, izkoriščanju, produktivnosti, dobičku. Radi bodo govorili o vsem razen o delu. Ne glede na to, kako pomembno je delo v naših življenjih, se vsi ti strokovnjaki, ki se ponujajo, da bodo mislili namesto nas, redkokdaj strinjajo v svojih sklepanjih. Med seboj se prepi­rajo o podrobnostih. Sindikati in uprava se strinjajo, da moramo čas našega življenja prodati v zameno za preživetje, četudi barantajo glede cene. Marksisti mislijo, da bi nam morali ukazovati birokrati. Liberalci mislijo, da bi nam morali ukazovati poslovneži. Feministkami je vseeno, kakšno obliko privzame ukazovanje, samo da so šefi ženske. Očitno se ti mešetarji ideologije ne morejo zediniti, kako si razdeliti plen oblasti. Prav tako pa je očitno, da nobeden od njih nima nič proti delu in da vsi hočejo, da bi mi še naprej delali.

Najbrž se vprašujete, če mislim resno ali če se šalim. Šalim se in hkrati mislim resno. Biti ludičen ne pomeni, da si smešen. Ni treba, da je igra frivolna, četudi frivolnost ni trivialnost: pogosto bi morali frivol­nost vzeti resno. Želim si, da. bi življenje bilo igra — vendar igra z viso­kimi stavami. Hočem igrati zares.

Alternativa delu ni zgolj brezdelje. Biti ludičen ne pomeni biti prazen. Cenim ugodje poležavanja, vendar ni nikoli tako prijetno kot takrat, ko spodbudi druga ugodja in kratkočasja. Tudi ne promoviram varnostnega ventila, ki mu pravijo „prosti čas”; daleč od tega. Prosti čas je nedelo zaradi dela. Prosti čas je čas, ko si opomoremo od dela v norem, toda brezupnem poskusu, da bi pozabili na delo. Marsikdo se s počitnic vrne tako izmučen, da komaj čaka vrnitve na delo, kjer si bo lahko odpočil. Glavna razlika med delom in prostim časom je v tem, da te v službi za odtujenost in živčnost vsaj plačajo.

Ne igram se igric z definicijami. Ko pravim, da hočem ukiniti delo, mislim prav to, kar govorim; to kar mislim, pa hočem povedati tako, da bom svoje pojme definiral na neidiosinkretične načine. Moja najeno­stavnejša definicija za delo je prisilno delo, to je, kompulzivna produk­cija. Oba elementa sta bistvena. Delo je produkcija, ki jo vsiljujejo na ekonomske ali politične načine, s sladkorčkom in palico. (Sladkorček je zgolj palica z drugimi sredstvi.) Vsaka ustvarjalnost pa ni delo. Nikoli ne delamo zaradi dela samega, delamo zaradi proizvoda ali kakšne druge dobrine, ki delavcu (ali pogosteje komu drugemu) pripada iz dela. V bistvu je delo to. Definirati ga pomeni prezirati ga. Toda navadno je delo še hujše od določitev njegove definicije. Dinamika gospostva, prepletena z delom, sčasoma teži k izpopolnitvi. V razvitih, delovno razpredenih družbah, vključno z vsemi industrijskimi deželami, pa naj bodo „komunistične” ali kapitalistične, si delo vedno pridobi še nekaj atributov, ki poudarjajo njegovo gnusnost.

Običajno — in to celo bolj drži za „komunistične” dežele, kjer je država edini delodajalec in so vsi državljani uslužbenci, kakor pa za kapitalistične — pomeni delo zaposlitev, to je, mezdno delo, kar pome­ni, da samega sebe prodajaš na obroke. Tako 95 % Američanov, ki delajo, dela za nekoga (ali nekaj) drugega. V SZ ali na Kubi ali v Jugo­slaviji ali v Nikaragvi ali v kateremkoli drugem modelu, ki se ga lahko spomnimo, se ta odstotek približa 100 %. Samo bojevite kmečke trdnja­ve tretjega sveta — Mehika, Indija, Brazilija, Turčija — začasno ohranja­jo pomembne koncentracije obdelovalcev zemlje, ki vzdržujejo pri življenju tradicionalno razmerje večine delavcev v zadnjem tisočletju, plačilo davkov (= odkupnine) državi ali rente parazitskim zemljiškim lastnikom v zameno za to, da jih sicer pustijo pri miru. Celo takšna groba pogodba je sedaj videti dobra. Vsi industrijski (in pisarniški) delavci so podvrženi nadzoru, ki zagotavlja servilnost.

Toda moderno delo ima še hujše implikacije. Ne le, da ljudje delajo, ampak imajo „službe”. En človek opravlja isto proizvodno nalogo, ves čas na temelju, ki ne dopušča izbire. Celo tedaj, ko je taka naloga sama po sebi zanimiva (in vedno več modernih služb je takih), monotonija obvezne izključnosti osuši njen ludični potencial. „Služba”, ki bi za nekaj časa angažirala energijo nekaterih ljudi, kar tako, iz čistega vese­lja, je breme za tiste, ki jo morajo opravljati štirideset ur na teden in pri tem nimajo nobene besede o načinu, kako mora biti opravljana, in nobene priložnosti za delitev opravil in razširitev dela na tiste, ki bi ga pravzaprav morali opravljati. To je resnični svet dela: svet birokratske zmede, spolnega zatiranja in diskriminacije, trdoglavih šefov, ki izkori­ščajo svoje podrejene in jih uporabljajo kot grešne kozle, prav tiste podrejene, ki bi morali — po vseh razumnih in tehničnih merilih — imeti vse skupaj v rokah. Toda v resničnem svetu kapitalizem podreja razum­no maksimalizacijo produktivnosti in dobička zahtevam organizacijske kontrole.

Degradacija, ki jo večina delavcev izkusi na delu, je vsota izbranih nespodobnosti, ki jih lahko poimenujemo z „disciplino”. Foucault je ta pojav zelo zapletel, vendar je še kar preprost. Disciplino tvori celota totalitarnih kontrol na delovnem mestu — nadzorovanje, monotono delo, vsiljeni delovni ritem, proizvodne kvote, žigosanje kartic itd. Disciplina je to, kar tovarno in pisarno in trgovino druži z zaporom in šolo in psihiatrično kliniko. Zgodovinsko gledano je to nekaj izvirnega in groznega. Demonični diktatorji preteklih obdobij, Neron na primer ali Džingiskan in Ivan Grozni česa takega niso imeli na voljo. Vsemi slabim namenom navkljub preprosto niso imeli mašinerije, s katero bi lahko svoje podložnike nadzirali tako popolno, kakor to počno moder­ni despoti. Disciplina je izrazito moderen diaboličen način nadzora, je inovativen vdor, ki ga moramo ob prvi priložnosti prepovedati.

Takšno je „delo”. Igra je ravno nasprotno. Igra je vedno prostovolj­na. Če je igra obvezna, postane delo. To je aksiom. Bernie de Koven je igro definiral kot „suspendiranje posledic”. Če naj to pomeni, da je igra brez posledic, potem je nesprejemljivo. Bistvo ni v tem, da bi igra ne imela posledic. To pomeni degradirati igro. Bistvo je, da so posledice brezplačne. Igrati se in dajati sta tesno povezani stvari, sta vedenjska in dejavna plat istega vzgiba, nagona po igri. Druži ju aristokratski prezir do rezultatov. Igralec z igro pridobi, zato se tudi igra. Toda glavna nagrada je izkustvo dejavnosti same (kakršnakoli že je). Nekateri, sicer natančni analitiki igre, Johan Huizinga na primer (Homo Ludens), jo definirajo kot igranje igre (game playing) ali sledenje pravilom. Huizinga sicer spoštujem, toda odločno zavračam njegove omejitve. Veliko dob­rih iger (šah, baseball, monopoli, bridge) sicer urejajo pravila, vendar je v igri veliko več kot igranje igre (game playing). Konverzacije, seksa, plesa, potovanj — teh dejavnosti ne urejajo pravila, brez dvoma pa so to igre, če kaj. In tudi s pravili se lahko igramo kot s čimerkoli drugim.

Delo se norčuje iz svobode. Uradna verzija je, da imamo vsi pravice in da živimo v demokraciji. Drugi nesrečniki, ki niso svobodni, morajo živeti v policijskih državah. Te žrtve morajo brezpogojno ubogati pravila, ne glede na to, kako samovoljna so. Oblasti jih imajo pod stal­nim nadzorom. Uradniki, ki jih preganjajo, so odgovorni samo privat­nim ali javnim višjim instancam. V obeh primerih sta oporečništvo in neubogljivost kaznovana. Za vse to se misli, da je zelo slabo.

In tako tudi je, toda to ni nič drugega kot oris modernega delovnega mesta. Liberalci in konservativci ter libertarci, ki se pritožujejo nad totalitarizmom, se sprenevedajo in so hinavci. V vsaki zmerno destalini­zirani diktaturi je več svobode kot pa na običajnem ameriškem delov­nem mestu. V pisarni ali tovarni najdete isti tip discipline in hierarhije kakor v zaporu ali samostanu. Kakor so pokazali Foucault in še nekateri drugi, so zapori in tovarne nastali v istem času, njihovi upravljalci pa so si tehnike nadzora sposojali drug od drugega. Delavec je honorarni suženj. Gospodar mu ukaže, kdaj se mora pojaviti, kdaj oditi in kaj naj v vmesnem času počne. Ukaže vam, koliko dela morate opraviti in kako hitro. Kontrolo lahko svobodno prižene do ponižujočih skrajnosti; če se mu zazdi potrebno, lahko določa obleko, ki jo morate nositi, in kako pogosto lahko odidete na stranišče. Razen v izjemnih primerih vas lahko odpusti iz kateregakoli razloga ali kar brez razloga. Njegovi špiclji in nadzorniki vohljajo za vami, za vsakega uslužbenca pripravi dosje. Odgovarjanje se imenuje „insubordinacija”, kakor da bi bil usluž­benec neubogljiv otrok. S tem ne izgubite samo dela, ampak tudi pravi­co do nadomestila za brezposelne. Ne da bi to kar tako prenašali na otroke, pa so tudi oni doma in v šoli deležni podobnega ravnanja. V njihovem primeru se ga opravičuje z njihovo predpostavljeno nezre­lostjo. Kaj nam to pove o njihovih učiteljih in starših, ki delajo?

Ponižujoči sistem gospodovanja, ki sem ga opisal, vlada desetletja nad polovico budnih ur večine žensk in velike večine moških skoz večino njihovega življenja. V nekaterih primerih sicer ni preveč zavaja­joče, če naš sistem poimenujemo demokracija ali kapitalizem — ali še bolje — industrializem, njegovi pravi imeni pa sta tovarniški fašizem in pisarniška oligarhija. Kdor pravi, da so ti ljudje „svobodni”, je lažnivec ali ,neumnež. Si to, kar delaš. Če opravljaš dolgočasna, neumna in monotona dela, boš po vsej verjetnosti tudi sam postal dolgočasen, neumen in monoton. Delo je veliko prepričljivejša razlaga za napredo­vanje kretinizacije kakor celo tako pomembni poneumljajoči mehani­zmi, kakršna sta televizija in izobraževalni aparat. Ljudje, ki so nenehno upravljani, ki jih je delo prevzelo od šole in so vpeti med družino na začetku življenja in domom onemoglih na koncu, so navajeni na hierar­hijo in so psihološko zasužnjeni. Njihova pripravljenost na samostojnost je tako zakrnela, da je strah pred svobodo ena redkih razumsko uteme­ljenih fobij. Ubogljivost, ki so jim jo privzgojili na delu, se prenaša v družine, ki jih sami ustvarjajo; sistem se reproducira na več načinov, prenaša se v politiko, kulturo in vse ostalo. Ko enkrat pri delu izsesaš iz ljudi radoživost, je več verjetnosti, da se bodo podredili hierarhiji in strokovnjakom v vsem drugem. Tako so navajeni.

Svetu dela smo tako blizu, da sploh ne opazimo, kaj nam povzroča. Zanesti se moramo na zunanje opazovalce iz drugih časov ali kultur, če hočemo oceniti skrajnosti in patološkost svojega današnjega polo­žaja. V preteklosti so bila obdobja, ko bi bila „delovna etika” nera­zumljiva in Weber je bil morda na pravi poti, ko je njeno pojavitev pove­zal s kalvinistično religijo. Če bi se delovna etika pojavila danes namesto pred štiristo leti, bi jo takoj označili za kult. Tako pa se moramo obrniti na modrost starih časov, da si lahko delo ogledamo v perspek­tivi. Stari so delo jemali kot to, kar v resnici je. Ne glede na kalvinisti­čna čudaštva so njihovi pogledi prevladovali, dokler jih ni zadušil industrializem — vendar ne prej, preden jih niso odobrili njihovi preroki.

Za trenutek se delajmo, da delo ljudi ne potisne v zabito podreje­nost. V nasprotju s katerokoli sprejemljivo psihologijo in ideologijo njegovih priganjačev se delajmo, da delo nima nikakršnega vpliva na oblikovanje značaja. In delajmo se, da delo ni tako dolgočasno, utruja­joče in ponižujoče, kakor vsi vemo, da je. Celo tedaj bi se delo še vedno norčevalo iz vseh humanističnih in demokratičnih aspiracij, če ne zaradi drugega, pa zato, ker nam vzame toliko časa. Sokrat je govoril, da so delavci slabi prijatelji in slabi državljani, ker nimajo dovolj časa, da bi zadostili zahtevam prijateljstva in državljanstva. Prav je imel. Ne glede na to, kaj delamo, zaradi dela kar naprej pogledujemo na uro. Edino, kar je pri prostem času (free time) brezplačnega (free), je to, da gospodarja nič ne stane. Večina prostega časa je posvečena pripravi na delo, odhajanju na delo, vračanju z dela in počivanju od dela. Prosti čas je evfemizem za nenavaden način, kako se delovna sila kot produk­cijski faktor na lastne stroške prevaža na delovno mesto in nazaj ter prevzema odgovornost za lastno vzdrževanje in popravila. Premog in jeklo ne počneta tega. Stružnice in pisalni stroji ne delajo tega. Delavci pa to počno. Nič čudnega, daje Edward G. Robinson v enem od svojih filmov vzkliknil: „Delo je za butce!”

Platon in Ksenofon Sokratu pripisujeta in očitno z njim tudi delita zavedanje o uničujočih učinkih dela na delavca kot človeškega bitja in državljana. Herodot je v zaničevanju dela videl bistveno značilnost klasičnih Grkov v zenitu njihove kulture. Če naj upoštevamo le en sam primer iz Rima, je Cicero rekel, da „kdorkoli menja delo za denar, samega sebe proda in se postavi v položaj sužnja”. Takšna odkritosrč­nost je dandanes redka, sodobne primitivne družbe, na katere navadno gledamo zviška, imajo nekaj govorcev, ki so razsvetlili zahodne antro­pologe. Posposil je zapisal, da pleme Kapuku iz zahodnega Iriana poj­muje življenje uravnoteženo in zato delajo samo vsak drug dan. Poči­valni dan je namenjen „ponovni pridobitvi izgubljenih moči in zdrav­ja”. Naši predniki so se celo pozno v 18. stoletju, ko so že bili na poti v našo današnjo usodo, zavedali vsaj tega, kar so pozabili, namreč podlage industrializacije. Njihovo pobožno čaščenje „svetega ponedeljka” — de facto vzpostavljeni petdnevni delovni teden 150 do 200 let pred njegovo legalno kakonizacijo — je zgodnje lastnike tovarn spravljalo na rob obupa. Dolgo časa so se podrejali tiraniji zvonca, predhodniku merilne ure. Za eno ali dve generaciji so morali odrasle moške zamenjati z ženskami, ki so bile navajene ubogljivosti, in otroki, ki jih je bilo lažje podrediti industrijskim potrebam. Celo izkoriščani kmetje ancien regima so si od svojih zemljiških lastnikov priborili nazaj kar nekaj časa. Po Lafargueu je bila kar četrtina francoskega kmečkega koledarja posvečena nedeljam in praznikom. Čajanove vaške statistike iz carske Rusije — težko bi rekli, da je bila to napredna družba — pa prav tako kažejo, da je bila četrtina ali petina kmetovih dni namenjena počitku. Očitno smo mi z nadzorom produktivnosti daleč za temi zaostalimi družbami. Izkoriščani mužiki bi se vprašali, zakaj sploh delamo. Prav tako bi se morali vprašati tudi mi.

Če pa hočemo zapopasti silovitost svojega propada, moramo upošte­vati najzgodnejši človekov položaj, ko še ni bilo vlad in lastnine in smo se potepali kot lovci in nabiralci. Hobbes je predpostavil, da je bilo življenje tedaj grdo, grobo in kratko. Drugi menijo, da je bilo življenje obupan, nenehen boj za preživetje, vojna, ki so jo vojevali proti kruti naravi, kjer sta smrt in poguba prežali na nesrečnike in na vsakogar, ki ni bil dorasel izzivu boja za obstanek. Dejansko pa so bile to zgolj projekcije strahu pred propadom vladne oblasti nad skupnostmi, ki so bile navajene preživeti brez nje, kakršna je bila na primer Hobbsova Anglija med državljansko vojno. Hobbsovi sodobniki so že odkrili alternative družbenim oblikam, ki so odslikavale drugačne načine živ­ljenja – predvsem v Severni Ameriki — toda zanje so bile že predaleč, da bi jih lahko razumeli. (Nižji razredi, po položaju bliže Indijancem, so jih bolje razumeli in pogosto so se jim zazdele tudi privlačne. Celot­no 17. stoletje so angleški naseljenci bežali k indijanskim plemenom, vojni ujetniki pa se niso hoteli vračati. Indijanci pa niso nič bolj bežali v naselbine belcev, kakor Zahodni Nemci plezajo čez berlinski zid.) Verzija darvinizma, ki jo je priredil Thomas Huxley — verzija o „preživetju najsposobnejših” — je bila prej natančen oris ekonomskih pogojev v viktorijanski Angliji kakor pa oris naravnega izbora, kakor je anarhist Kropotkin pokazal v svoji knjigi Medsebojna pomoč, faktor evolucije. (Kropotkin je bil znanstvenik — geograf, ki je imel veliko neprostovoljnih priložnosti za terensko delo, ko je bil v sibirskem izgnanstvu: vedel je, o čem govori.) Kakor večina družbenih in politi­čnih teorij je bila tudi zgodba, ki so jo pripovedovali Hobbes in njegovi nasledniki, v resnici nepriznana avtobiografija.

Ko je antropolog Marshall Sahlins pregledoval podatke o sodobnih lovcih in nabiralcih, je v članku z naslovom Izvorna družba izobilja razstrelil Hobbsov mit. Delajo veliko manj kot mi, njihovo delo pa je težko razlikovati od tega, kar mi imenujemo igra. Sahlins je sklepal, da „nabiralci in lovci delajo manj kot mi, brano iščejo v presledkih in to iskanje sploh ne predstavlja nekega neprekinjenega napora, prostega časa je veliko in na osebo pride veliko več dnevnega spanja kakor pa v katerikoli drugi družbi”. Delajo štiri ure na dan, seveda če predposta­vimo, da sploh „delajo”. Njihova „delovna sila” se nam mora zazdeti kvalificirana delovna sila, ki izkorišča svoje telesne in intelektualne zmožnosti; Sahlins pravi, da nekvalificirana delovna sila v večjih količi­nah ni možna drugje kakor v industrializmu. S tem je zadoščeno defini­ciji igre, ki jo je podal Friedrich Schiller, to je edine priložnosti, ko se človek zave svoje polne človečnosti, ko v celoti „zaigrata” obe strani njegove dvostranske narave, mišljenje in čutenje. Kakor je on rekel: „Žival dela takrat, ko je gonilo njene aktivnosti odrekanje, in se igra, ko ji je gonilo polnost njene moči, ko ji je vzpodbuda za dejavnost bogastvo življenja.” (Moderna verzija Abrahama Maslowa — sumljivo razvojna verzija — postavlja nasproti motivaciji „neuspešnost” in rast”.) Kar se produkcije tiče, sta igra in svoboda raztegljivi. Celo Marx, ki (ne glede na vse svoje dobre namene) pripada produktivisti­čnemu panteonu, je opazil, da „se carstvo svobode ne more začeti, dokler ne presežemo točke, kjer je prisilno delo iz nuje in zunanjih koristi nujno”. Nikoli pa mu nekako ni uspelo, da bi v tem srečnem naključju videl to, za kar v resnici gre, ukinitev dela — poleg vsega pa je to, da si hkrati za delavce in proti delu, nenavadno — nam pa lahko uspe.

V vseh resnih socialnih ali kulturnih zgodovinah predindustrijske Evrope je očitna želja po vrnitvi ali napredovanju v življenje brez dela, med drugim v delu Anglija v prehodu avtorja M. Dorothy Georgea ali Ljudska kultura v novoveški Evropi Petra Burka. Pomemben je tudi esej Daniela Bella Delo in njegova nezadovoljstva; mislim, da je to prvo besedilo, ki tako obširno obravnava „upor proti delu”. Če bi ga razu­meli, bi bil to pomemben popravek običajnega samozadovoljstva, ki ga ponavadi očitajo knjigi, v kateri je bil objavljen, Koncu idologije. Niti kritiki niti hvalilci niso opazili, da Bellova teza o koncu ideologije ne govori o koncu družbenih nemirov, ampak o začetku nove, nešablonske faze, ki je ne določa in oblikuje ideologija. Ne Bell, temveč Seymour Lipset je v Političnem človeku v istem času razglasil, da „so bili vsi temeljni problemi industrijske revolucije razrešeni”. To je bilo samo nekaj pred tem, ko so post- ali metaindustrijska nezadovoljstva univer­zitetnih študentov pregnala Lipseta z univerze v Berkeleyju v relativ­no (in začasno) zatišje Harwarda.

Bell pripominja, da je bil Adam Smith v Bogastvu narodov ne glede na vse navdušenje za trg in delitev dela veliko bolj pozoren na gnusno stran dela (in tudi pošten do nje), kakor pa so to Ayn Rand, čikaški ekonomisti ali katerikoli drugi moderni Smithov epigon. Kakor je Smith pripomnil: „Vsakodnevne zaposlitve nujno oblikujejo mišljenje velike večine ljudi. Človek, ki preživi življenje v opravljanju nekaj pre­prostih operacij (. . .) nima nobene priložnosti, da bi razvijal svoje mišljenje. (…) Navadno postane tako neumen in neveden, kot člove­ško bitje sploh lahko postane.” Tukaj je v nekaj besedah vsebovana vsa moja kritika dela. Bell je pisal leta 1956, v zlati dobi Eisenhowerjeve imbecilnosti in ameriškega samozadovoljstva. Odkril je neorganizirano bolezen 70. let, ki je ni mogoče organizirati, bolezen, ki jo je razkrilo poročilo HEW-a Delo v Ameriki, bolezen, ki je ni mogoče izkoriščati in jo zato ignorirajo. Ta problem je upor proti delu. Te bolezni ne najde­mo v nobenem besedilu nobenega od ekonomistov laissez-faire — Mil­tona Friedmana, Murraya Rothbarda, Richarda Posnerja — ker, po njihovem, kakor so govorili v filmu Star Trek, „z njo ni nobenega računa”.

Če ta nasprotovanja, ki jih je spodbudila ljubezen do svobode, ne prepričajo humanistov utilitarističnega ali celo paternalističnega kova, pa lahko najdemo še druga, ki jih ni mogoče spregledati. Delo ogroža zdravje, če naj si sposodimo naslov neke knjige. Dejansko je delo množičen pomor ali genocid. Posredno ali neposredno bo delo ubilo večino ljudi, ki berejo te vrstice. Od 14.000 do 25.000 delavcev umre vsako leto na delovnem mestu. Več kot dva milijona je invalidov. Od dvajset do petindvajset milijonov je vsako leto poškodovanih. Vsi ti podatki pa temeljijo na zelo konservativnih ocenah tega, kaj pomeni nesreča pri delu. Tako denimo sploh ne upoštevajo več kot pol milijona poklicnih obolenj na leto. V rokah sem imel knjigo o poklicnih bolez­nih, ki je imela 1.200 strani. Pa še ta zgolj drsi po površini. Statistike kažejo samo najbolj samoumevne primere, na primer 10.000 rudarjev, ki trpijo za pljučnimi obolenji. Vsako leto jih umre 4.000, to je veliko višja stopnja smrtnosti kakor pri AIDS-u, ki doživlja veliko večjo medij­sko pozornost. To zrcali neizrečeno podmeno, da za AIDS-om obole­vajo perverzneži, ki bi lahko svojo izprijenost nadzirali, medtem ko je rudarstvo sveto opravilo, ki ga ni mogoče postaviti pod vprašaj. Stati­stike ne pokažejo, da delo skrajšuje življenje milijonov Ljudi — to pa je konec koncev bistvo umora. Pomislite na zdravnike, ki so pri petdesetih letih do smrti izmučeni od dela. Pomislite na vse ostale deloholike.

Četudi vas ne ubije ali pohabi, ko ste na delu, pa je velika verjetnost, da se vam bo to zgodilo na poti na delo, na poti z dela, pri iskanju dela ali takrat, ko poskusite pozabiti na delo. Večina žrtev avtomobilskih nesreč opravlja eno od teh z delom določenih opravil ali pa pade kot žrtev ljudi, ki jih izvajajo. Temu preštevanju žrtev moramo dodati še žrtve industrijskega onesnaževanja, alkoholizma, ki ga je povzročilo delo, in narkomanije. Rak in srčni napadi so moderne bolezni, ki jih običajno lahko posredno ali neposredno povežemo z delom.

Delo torej institucionalizira umor kot način življenja. Ljudje mislijo, da so bili Kambodžijci nori, ker so iztrebili sami sebe, ampak ali smo mi kaj drugačni? Pol Potov režim je imel vsaj vizijo egalitarne družbe, četudi je bila še tako meglena. Množično pobijamo ljudi, zato da bi preživelim prodajali hamburgerje in kadilake. Od 40.000 do 50.000 smrtnih primerov na cesti na leto so žrtve, ne pa mučeniki. Umrli so za prazen nič — ali bolje, umrli so za delo. Za delo pa se ne splača umirati.

Slabe novice za liberalce: regulativno krpanje je v tem kontekstu življenja in smrti neuporabno. Zvezna služba za varnost pri delu in zdravje je bila ustanovljena, da bi nadzirala površino problema, varnost na delovnem mestu. Še celo preden sta jo Reagan in vrhovno sodišče zadušila, je bila farsa. Po prejšnjih (in zdajšnjih) standardih, ki jih je postavil Carter, je prišel na eno delovno mesto en inšpektor vsakih 46 let.

Državno nadziranje ekonomije ni nikakršna rešitev. Če kaj, je delo v deželah državnega socializma še nevarnejše kakor tukaj. Med izgradnjo moskovske podzemne železnice je umrlo na tisoče ruskih delavcev. Širijo se zgodbe o prikritih nesrečah sovjetskih reaktorjev, ob katerih so videti nesreče na Otoku treh milj in Times Beachu kakor osnovno­šolski protiletalski alarmi. Na drugi strani pa ukinjanje državne uprave, kar je prav sedaj tako moderno, ne bo nič pomagalo, ampak bo po vsej verjetnosti škodovalo. S stališča zdravja in varnosti je bilo delo na najslabšem prav v časih ekonomije laissez-faire. Zgodovinarji kot Eugene Genovese so prepričljivo trdili — podobno kot so trdili pred­vojni zagovorniki suženjstva — da so evropski in ameriški mezdni delav­ci na slabšem od sužnjev na južnjaških plantažah. S stališča produkcije preurejanje razmerij med birokrati in poslovneži ne spremeni ničesar. Resno upoštevanje celo tako medlih pravil, kakršna naj bi zagotavljala OSHA, bi ekonomijo verjetno popolnoma ohromilo. Zagovorniki to najbrž dobro vedo, saj kršiteljev niti ne poskušajo kaznovati.

To, kar sem do sedaj povedal, ne bi smelo biti protislovno. Veliko delavcev se je naveličalo dela. Stopnja odsotnosti z dela, menjavanja služb, kraj, sabotaž, divjih stavk in vsesplošnega postopanja na delov­nem mestu je visoka in raste. Slutimo lahko gibanje k zavestnemu in ne več samo intuitivnemu zavračanju dela. Pa vendar, tako med gospodarji in njihovimi agenti kakor med delavci še vedno prevladuje prepričanje, da je samo delo neizogibno in potrebno.

Ne strinjam se. Kolikor delo služi koristnim namenom, ga lahko ukinemo in zamenjamo z mnoštvom novih vrst svobodnih dejavnosti. Ukiniti delo pomeni lotiti se ga iz dveh smeri, kvantitativne in kvalita­tivne. Na kvantitativni ravni moramo odločno znižati količino oprav­ljenega dela. Danes je večina dela nekoristna ali še kaj hujšega in morali bi se ga preprosto znebiti. Na drugi strani — in mislim, da je tukaj jedro problema in nov revolucionarni nastavek — moramo preostanek koristnega dela pretvoriti v prijetne različice igrivih in kratkočasnih dejavnosti. Te dejavnosti bi se smele od drugih prijetnih kratkočasij razlikovati samo po tem, da bi proizvajale uporabne končne proizvode. Zaradi tega ne bi smele biti nič manj privlačne. S tem bi lahko porušili vse umetne pregrade oblasti in lastnine. Kreacija bi lahko postala rekre­acija. In lahko bi se nehali bati drug drugega.

Ne pravim, da bi se na ta način dalo rešiti večino del. Pa vendar, saj za večino dela niti ni vredno, da bi ga reševali. Samo majhen in vedno manjši del dela služi kakšnemu koristnemu namenu in je neodvi­sen od obrambe in reprodukcije delovnega sistema ter njegovih poli­tičnih in pravniških prirepkov. Pred dvajsetimi leti sta Paul in Percival Goodman ocenila, da bi že dvajset odstotkov dela — ta številka, če je bila natančna, mora biti danes še nižja zadostilo našim osnovnim potrebam po hrani, obleki in bivališču. Njuna ocena je bila sicer aka­demska, toda bistvo je jasno: večino dela posredno ali neposredno služi neproduktivnim ciljem trgovanja ali družbenega nadzora. Na hitro lahko osvobodimo milijone prodajalcev, vojakov, menažerjev, policajev, borznih mešetarjev, duhovnikov, bankirjev,. advokatov, učiteljev, zemljiških lastnikov, varnostnikov, propagandistov in vse, ki delajo zanje. Tukaj pride do efekta snežne krogle: vsakokrat, ko osvobodite pomembneža, osvobodite tudi vse lizune in podrepnike. Tako ekono­mija implodira.

Štirideset odstotkov delovne sile tvorijo beli ovratniki, večina jih opravlja kakšno dolgočasno in idiotsko delo. Cele industrije, na primer zavarovalnice, bančništvo in zemljiško posredništvo, niso nič drugega kot nekoristno premetavanje papirjev. Ni naključje, da „terciarni sek­tor”, sektor dejavnosti, narašča, medtem ko „sekundarni sektor” (indu­strija) stagnira, „primarni sektor” (kmetijstvo) pa je skoraj izginil. Ker je delo nepotrebno, razen za tiste, ki jim zagotavlja oblast, delavce premeščajo z relativno koristnih del na relativno nekoristna, da s tem zagotavljajo javni mir. Karkoli je bolje od nič. Zato ne smete domov takrat, ko predčasno končate delo. Hočejo vaš čas, dovolj časa da postanete njihovi, četudi z večino vašega časa nimajo kaj početi. Drugače ni mogoče razumeti, zakaj se je v zadnjih petdesetih letih povprečni delovni teden skrajšal samo za nekaj minut.

Potem se lahko z mesarico lotimo tudi samega produktivnega dela. Nič več vojaške industrije, jedrske energije, hitre hrane, ženskih dezodorantov — in predvsem nobenega govora o avtomobilski industriji. Tu pa tam bi kakšen Stanley Steamer ali model T sicer prišel prav, toda avto­mobilska erotika, na kateri temeljijo beznice, kakršni sta Detroit in Los Angeles, ne pride v poštev. Mimogrede smo brez truda razrešili energetsko krizo, ekološko krizo in še nekatere druge izbrane nerešljive družbene probleme.

In končno moramo ukiniti najbolj množično službo, službo z naj­daljšim delovnikom, najnižjo plačo in najbolj zoprnimi opravili. Govorim o gospodinjah, ki opravljajo hišna dela in skrbijo za otroke. Z ukinitvijo mezdnega dela in dosego polne nezaposlenosti načnemo tudi spolno delitev dela. Družinska celica, kakršno poznamo mi, je neizogibna prilagoditev delitvi dela, ki jo je vsililo moderno mezdno delo. Če vam je všeč ali ne, kakor so stvari tekle zadnje stoletje ali dve, je bilo za moškega ekonomsko gledano. zelo racionalno, da je prinašal domov denar, in za žensko, da je opravljala usrana dela in bila zatočišče v brezsrčnem svetu. Za otroke pa je bilo najbolje, da so odmarširali v mladinska koncentracijska taborišča, imenovana „šole”, največ zato, da se ne bi motali mamici okrog nog, hkrati pa da bi bili še vedno pod nadzorstvom in bi se mimogrede navzeli ubogljivosti in točnosti, ki sta delavcem tako zelo potrebni. Če se hočete znebiti patriarhalnosti, se znebite družinske celice, katere neplačano „črno delo”, kakor pravi Ivan Illich, je omogočeno s sistemom dela, ki njo samo postavlja kot nujnost. S to strategijo je povezana tudi ukinitev otroštva in zaprtje šol. V tej državi je več študentov kot delavcev. Otroke rabimo za učitelje, ne za učence. Veliko lahko prispevajo k ludični revoluciji, ker so pri igranju spretnejši od odraslih. Odrasli in otroci niso enaki, lahko pa z medsebojno odvisnostjo postanejo enakopravni. Samo igra lahko premosti generacijski prepad.

Nisem še omenil možnosti, da tisto malo dela, kar ga je ostalo, ukinemo s tem, da ga avtomatiziramo in kibernetiziramo. Vsi znanstve­niki, inženirji in tehniki, ki se jim ne bo več treba ukvarjati z vojnimi raziskavami in načrtnimi zastarelostmi, bi morali imeti dovolj časa za odkritje sredstev, s katerimi bomo odpravili napornost, dolgočasnost in nevarnost dejavnosti, kakršna je na primer rudarstvo. Nedvomno pa bodo našli še druge projekte, s katerimi se bodo lahko zabavali. Morda bodo zgradili svetovni, vseobsegajoči, multimedialni komunikacijski sistem ali ustanavljali vesoljske kolonije. Morda. Kar se mene tiče, nisem nor na naprave. Meni ni do tega, da bi živel v paradižu, kjer je treba samo pritiskati na gumbe. Nočem robotskih sužnjev, ki bodo delali vse; stvari bi rad počel sam. Mislim, da je nekaj prostora za tehno­logijo, ki prihrani delo, vendar je ta prostor skromen. Zgodovinski in predzgodovinski dokumenti nič kaj ne opogumljajo. Ko se je proiz­vodna tehnologija premaknila od lova in nabiralništva v kmetijstvo in od tod v industrijo, se je količina opravljenega dela povečala, spretnosti in odločanje o samem sebi pa zmanjšale. Nadaljni razvoj industrializma je še poudaril to, kar je Harry Braverman imenoval degradacija dela. Inteligentni opazovalci so se tega vedno zelo dobro zavedali. John Stuart Mill je zapisal, da ga vse naprave, ki so jih izumili, da bi človeku prihranile delo, niso prihranile niti za trenutek. Karl Marx je pisal, da „bi lahko napisali zgodovino izumov, ki so jih od leta 1830 izumili samo zato, da bi kapital oskrbeli z orožjem proti uporom delavskega razreda”. Navdušeni tehnofili — Saint-Simon, Comte, Lenin, B. F. Skin­ner — so bili tudi neprikriti avtoritarci; kar je isto kot tehnokrati. Do računalniških mistikov bi morali biti več kot skeptični. Oni delajo kot psi, in če naj bi bilo po njihovo, je veliko možnosti, da bo tako tudi z nami. Če pa lahko predstavijo še kaj posebnega, kar bi lažje podredili človeškim potrebam in ni namenjeno zgolj upravljanju z visoko tehnolo­gijo, potem jih seveda poslušajmo.

V resnici bi rad videl delo, spremenjeno v igro. Prvi korak je, da zavržemo pojma „službe” in „zaposlitve”. Celo dejavnosti, ki že imajo nekaj ludične vsebine, jo izgubijo, če jih zreduciramo na službe, ki so jih dolžni opravljati samo določeni ljudje, vsi ostali pa so izključeni. Ali ni čudno, da se kmetijski delavci z muko vlačijo po poljih, medtem ko se njihovi gospodarji vsak teden odpeljejo domov in brkljajo po svojih vrtovih? V sistemu stalnega rajanja bomo priča zlati dobi diletan­tizma, pred katero bo renesanso sram. Nobenih služb ne bo več, samo še stvari, ki jih je treba opraviti in ljudje, ki jih opravljajo.

Kakor je dokazal Charles Fourier, je skrivnost spreminjanja dela v igro v tem, da koristne dejavnosti organiziramo tako, da izrabijo to, kar različni ljudje ob različnih časih radi delajo. Če naj nekateri ljudje opravljajo dela, ob katerih bi uživali, je dovolj, da izkoreninimo nera­zumnosti in popačenja, ki te dejavnosti kazijo, kadar so reducirane na delo. Jaz bi na primer užival, če bi lahko učil (ampak ne preveč), vendar nočem prisiljenih učencev in nočem lesti v rit patetičnim pedantnežem, zato da bi dobil svoj fevd.

Drugič, je nekaj opravil, ki jih ljudje radi opravljajo od časa do časa, vendar ne za dolgo in predvsem ne ves čas. Lahko bi na primer nekaj ur uživali v tem, da pazite otroke in ste v njihovi družbi, vendar ne toliko časa kot njihovi starši. Starši pa na drugi strani cenijo čas, ki ste ga vi sprostili, da ga lahko uporabijo zase, bojijo pa se biti predolgo stran od svojih potomcev. Te razlike med posamezniki omogočajo življenje v svobodni igri. Podobni principi veljajo tudi za nekatere druge dejavno­sti, predvsem za primarne. Mnogo ljudi uživa v kuhanju, če se mu lahko resno posvetijo v svojem prostem času, ne pa tudi takrat, ko polnijo rezervoarje človeških teles, ki morajo na delo.

Tretjič — če velja vse ostalo — nekatere dejavnosti, ki so neprijetne, če jih opravljate sami ali v neprijetnem okolju ali po ukazu nadzornika, postanejo vsaj za nekaj časa prijetne, če se okoliščine spremenijo. To najbrž do neke mere drži za vsako delo. Ljudje uporabljajo svojo sicer zapravljeno ustvarjalnost, da naredijo igro iz sicer najbolj zoprnih del. Dejavnosti, ki so prijetne nekaterim, niso vedno prijetne tudi vsem ostalim, toda vsakdo ima vsaj v principu več različnih interesov in inte­res za različnost. Kakor pravi pregovor, „enkrat ni nobenkrat”. Fourier je mojstrsko razmišljal, kako koristno bi bili lahko v postcivilizirani družbi, ki jo je poimenoval Harmonija, uporabljeni aberantni in pervertirani grešniki. Mislil je, da bi se cesar Neron razvil v čisto spodobnega človeka, če bi v otroštvu lahko svojo željo po prelivanju krvi zadovo­ljil z delom v klavnici. Majhne otroke, ki uživajo v valjanju po svinjariji, bi lahko organizirali v majhne horde, ki bi čistile stranišča in praznile smetnjake. Najbolj uspešnim bi lahko dali medalje. Ne gre mi za te konkretne primere, ampak za princip, ki stoji za njimi. Mislim, da je kot ena razsežnost celovite revolucionarne preobrazbe popolnoma smiseln. Jasno nam mora biti, da nam ni treba vzeti današnjega dela takšnega, kakršno je, in ga uskladiti z drugimi ljudmi. Nekateri bi morali biti zares perverzni. Če naj ima v vsem tem tehnologija kakšno vlogo, potem jo ima manj v pogledu avtomatizacije, ki naj bi delo potisnila iz našega življenja, kakor v pogledu odkrivanja novih carstev re/kreacije. Do neke mere bi se lahko vrnili k rokodelstvu, za katerega je William Morris menil, da je možni in želeni sklep komunistične revolucije. Umetnost bi odvzeli snobom in zbirateljem, ukinili bi jo kot poseben oddelek dobaviteljev elitnega občinstva, njene lepotne in ustvarjalne odlike pa bi povrnili celovitemu življenju, od koder jo je ukradlo delo. Strezni nas lahko misel, da so grške vaze, ki jim danes prepevajo ode in jih razkazujejo v muzejih, v svojem času služile temu, da so v njih hranili olivno olje. Dvomim, da bodo današnji uporabni predmeti v prihodnosti doživeli podobno usodo, če seveda sploh bo kakšna prihodnost. Dejstvo je, da v svetu dela ni nikakršnega napredka: če kaj, je res prav obratno. Ne bi se smeli obotavljati z ropanjem tega, kar nam ponuja preteklost, pretekli rodovi nimajo kaj izgubiti, mi pa lahko bogatimo.

Ponovno izumljanje vsakdanjega življenja pomeni, da gremo prek robov naših zemljevidov. Res je, da je bilo veliko več sugestivnih razmišljanj, kakor pa ljudje navadno mislijo. Poleg Fouriera in Morrisa — in tu pa tam kakšnega namiga pri Marxu — imamo še dela Kropotkina, sindikalistov Patauda in Pougeta, stare (Berkman) in nove (Bookchin) anarhokomuniste. Communitas bratov Goodman je zgleden primer ilu­striranja oblik, ki izhajajo iz določenih funkcij (ciljev), marsikaj lahko ugledamo celo v precej meglenih glasnikih alternativne/ustrezne/vmesne/sožitne tehnologije, na primer pri Schumacherju, predvsem pa pri Illichu. Najprej morate seveda izključiti njihove stroje za delanje megle. Situacionisti — predstavljata jih Vaneigemova Revolucija vsak­danjega življenja in Situacionistična internacionalna antologija — so brezobzirno lucidni in navdušujejo, četudi niso nikoli združili vpeljave vladavine delavskih svetov z ukinitvijo dela. Njihova neumestnost pa je boljša od katerekoli priročne različice levičarstva, katerega podaniki so najnovejši junaki dela, ker če ne bi bilo dela, tudi ne bi bilo delavcev; in koga bi potem organizirala levica?

Abolicionisti bi bili torej prepuščeni sami sebi. Nihče ne more prero­kovati, kaj bi sledilo sprostitvi ustvarjalnih moči, ki jih je zatrlo delo. Zgodi se lahko karkoli. Utrujajoča razprava o problemu svobode v nasprotju z nujnostjo, z vsemi teološkimi podtoni, se razreši sama od sebe takoj, ko se produkcija uporabnih vrednosti raztegne na konsumpcijo radoživih igrivih dejavnosti.

Življenje bo postalo igra, ali bolje, mnogo iger, vendar ne — tako kot je sedaj — ničelna igra. Optimalno spolno srečanje je paradigma produk­tivne igre. Sodelujoča drug drugemu spodbujata užitek, nihče ne šteje točk in oba zmagata. Več ko daješ, več dobiš. V ludičnem življenju se bo najboljše iz seksa razširilo na večji del dneva. Splošna igrivost vodi k libidizaciji življenja. Seks pa lahko na drugi strani postane manj nujen in obupan, bolj igriv. Če bomo pravilno igrali, lahko vsi iz življenja dobimo več, kakor pa vlagamo vanj; vendar samo, če bomo igrali resno.

Nihče nikoli ne bi smel delati. Proletarci vseh dežel … spočijte se.

Bob Black

Prevedel Ervin Hladnik-Milharčič

Prevedeno iz knjige The Abolition of Work and Other Essays

Prevod je izšel v zborniku: Black, B., Tomc, G,;  Dobnikar, M. in drugi. (1987). Pozdravi iz Babilona: ameriška subkulturna teoretska scena. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije.

Besedilo v izvirniku: http://www.inspiracy.com/black/abolition/abolitionofwork.html

Napotila:
http://inspiracy.com/black/
https://youtu.be/Ie5zO-mF31M
https://postaja.wordpress.com/2015/01/13/o-delu-ideologiji-dela-in-alternativah/
http://zofijini.net/online_delo/
http://zofijini.net/online_proti/
http://zofijini.net/zakaj-delati-vec-za-boljso-kvaliteto-zivljenja-bi-morali-delati-manj/
http://zofijini.net/moderni-fenomen-nesmiselnih-sluzb/
http://zofijini.net/cenzurirano_delo/

Advertisements