V iskanju boljšega sveta

Karl Popper o resnici proti gotovosti in nevarnostih relativizma

»Znanje sestoji iz iskanja resnice … ne iskanja gotovosti.«

»Sanjam o svetu, v katerem resnica oblikuje politiko ljudi in ne oblikuje politika tega, kar ljudje mislijo, da je res«, se je pritoževal astrofizik Neil deGrasse Tyson. Skoraj pol stoletja pred tem je Hannah Arendt ujela bistvo problema v svoji ostri refleksiji o mišljenju proti vedenju, v kateri je zapisala: »Potreba po razumu ni navdihnjena z iskanjem resnice, ampak z iskanjem smisla.«

To razlikovanje med resnico in smislom je ključnega pomena, še posebej danes, ko politična propaganda in »alternativna dejstva« manipulirajo z javnostjo, ki bi raje vedela kot mislila, in ko preži na željo po gotovosti »ready-made« smisla med tistimi, ki niso pripravljeni uporabljati kritičnega mišljenja, ki je potrebno za doseganje resnice – resnice, ki se meri v odnosu do resničnega in ne z njenim odnosom do posameznih osebnih ciljev, območij ugodja in pred-obstoječih prepričanj.

Ta temeljna disciplina razlikovanja med resnico in gotovostjo je tisto, kar je vplivni avstrijsko-britanski filozof Karl Popper (28. julij 1902 – 17. september 1994) na koncu svojega dolgega življenja preučeval v knjigi »In Search of a Better World: Lectures and Essays from Thirty Years« (V iskanju boljšega sveta: predavanja in eseji iz tridesetih let)

Popper piše:

»Vse žive stvari iščejo boljši svet. Ljudje, živali, rastline, tudi enocelični organizmi so nenehno aktivni. Poskušajo izboljšati svoj položaj ali se vsaj izogniti poslabšanju… Vsak organizem nenehno rešuje probleme. Ti problemi izhajajo iz njegovih ocen položaja in njegovega okolja; položajev, ki jih organizem želi izboljšati… Vidimo lahko, da to življenje – celo na ravni enoceličnega organizma – na svet prinaša nekaj povsem novega, nekaj, česar pred tem še ni bilo: težave in aktivne poskuse kako jih reševati; ocene, vrednosti; izkustva.«

Popper trdi, da zato, ker je za proces reševanja problemov identifikacija napak tako pomembna, je njen korektiv – to je resnica – ključna komponenta našega prizadevanja po izboljšanju:

»Iskanje resnice … nedvomno šteje med najboljše in največje stvari, ki jih je ustvarilo življenje tekom svojega dolgega iskanja boljšega sveta.«

V sentimentu, ki prikliče v spomin vztrajnost Carla Sagana o pomembni vlogi znanosti v demokraciji, Popper dodaja:

»Naredili smo velike napake – vsa živa bitja delajo napake. Dejansko je nemogoče predvideti vse nenamerne posledice naših dejanj. V tem je znanost naše največje upanje: njegova metoda je popravljanje napak.«

Ko gleda nazaj na včasih težaven, toda na koncu eksponentno boljši svet, ki se je odvijal skozi sedeminosemdeset let njegovega življenja – »za čas dveh nesmiselnih svetovnih vojn in kriminalnih diktatur« – Popper zapiše:

»Kljub vsemu in čeprav smo imeli veliko neuspehov, mi, državljani zahodnih demokracij, živimo v družbenem redu, ki je boljši (ker je bolj naklonjen reformam) in bolj pravičen kot katerikoli drugi v znani zgodovini. Nadaljnje izboljšave so zelo nujne. (Vendar izboljšave, ki povečujejo moč države, pogosto prinašajo nasprotje tistega, kar si želimo.)«

Kar pogosto ovira in frustrira naša prizadevanja po izboljšanju, je naš neuspeh pri razlikovanju med iskanjem resnice in izkazovanjem gotovosti, kot opaža Popper v predavanju iz leta 1982, ki je vključeno v knjigo:

»Znanje je v iskanju resnice – iskanju objektivno resničnih, razlagalnih teorij.

To ni iskanje gotovosti. Motiti se je človeško. Vse človeško znanje je zmotljivo in zato negotovo. Iz tega sledi, da moramo ostro razlikovati med resnico in gotovostjo. Da je motiti se človeško, ne pomeni le, da se moramo nenehno boriti proti napakam, ampak tudi, da če smo bili zelo previdni, ne moremo biti popolnoma prepričani, da nismo naredili kakšne napake … Boriti se proti napakam, torej pomeni iskanje objektivne resnice in narediti vse, kar je mogoče, da odkrijemo in odpravimo napake. To je naloga znanosti. Zato lahko rečemo: naš cilj kot znanstvenikov je objektivna resnica; več resnice, bolj zanimiva resnica, bolj razumljiva resnica. Razumno si ne moremo prizadevati za gotovost.

[…]

Ker nikoli ne moremo nečesa vedeti zagotovo, preprosto ni vredno iskati gotovosti; vredno pa je iskati resnico; to pa delamo predvsem z iskanjem napak, da jih lahko popravimo.«

V sentimentu danes aktualne relevantnosti, ko litanije »alternativnih dejstev« poskušajo manipulirati nekritično javnost, Popper ponuja definicijo in svarilo elegantne ostrine:

»Teorija ali izjava je resnična, če ustreza resničnosti.

[…]

Resnico in gotovost moramo ostro razlikovati.«

Ko obsoja relativistične pristope k resnici – takšne, ki resnico obravnavajo kot »kar je sprejeto; ali kar izpostavlja družba; ali z večino; ali preko interesnih skupin; ali morda preko televizije«, opozarja:

»Filozofski relativizem, ki se skriva za Kantovim »starim in slavnim vprašanjem« »kaj je resnica?«, lahko odpre pot zlobnim stvarem, kot je propaganda laži, ki ljudi spodbuja k sovraštvu.

[…]

Relativizem … je izdaja razuma in človeštva.«

Koristno je, da si ponovno prikličemo razlikovanje med resnico in smislom Hannah Arendt, ker kjer je resnica absolutna – binarna skladnost z resničnostjo: premise bodisi odražajo resničnost ali ne – je smisel lahko relativen; oblikuje ga subjektivna interpretacija, ki je odvisna od prepričanj in jo je mogoče manipulirati. Gotovost živi v okviru smisla, ne resnice. Sam pojem »alternativna dejstva«, ki manipulira z gotovostjo na račun resnice, je torej nekakšen kriminalni relativizem, pred katerim Popper tako rigorozno svari – nekaj kar je, kot pravi, »rezultat mešanja pojmov resnice in gotovosti«. Vsa propaganda manipulira z gotovostjo, vendar nikoli ne more manipulirati z resnico. Hannah Arendt je to čudovito artikulirala desetletje prej v svoji času primerni razpravi o defaktualizaciji v politiki: »Ne glede na to, kako veliko je tkivo lažnosti, ki ga lahko ponudi izkušen lažnivec, nikoli ne bo dovolj veliko … da bi prekrilo neizmernost dejanskosti«.

Popper trdi, da je sposobnost zaznavanja resnice s preizkušanjem naših teorij glede na stvarnost z uporabo kritičnega mišljenja, izrazito človeška sposobnost – nobena druga žival tega ne počne. Generacija pred njim je Bertrand Russell – morda največji podpornik razuma v dvajsetem stoletju – to zmožnost imenoval »volja do dvoma« in jo hvalil kot našo najboljšo samo-obrambo pred propagando. Kulturna evolucija naše vrste, kot zapiše Popper, je bila spodbujena s potrebo po ostrenju te sposobnosti – razvili smo jezik, ki vsebuje resnične in lažne izjave, kar je spodbudilo vzpon kriticizma, ki je nato kataliziral novo fazo izbora. Kot zapiše:

»Naravno selekcijo ojača in deloma prehiteva kritična, kulturna izbira. Slednja nam dovoljuje zavestno in kritično sledenje našim napakam: zavestno lahko poiščemo in odpravimo naše napake, in zavestno lahko presodimo eno teorijo kot slabšo od druge … Ni znanja brez racionalnega kriticizma, kriticizma v službi iskanja resnica.«

Toda ta racionalni kriticizem, kot zapiše Popper, bi moral veljati tudi za znanost samo. Opozarja, da protistrup za relativizem ni scientizem – oblika gotovosti, ki je enako škodljiva za resnico – piše:

»Kljub mojemu občudovanju znanstvenih spoznanj, nisem privrženec scientizma. Ker scientizem dogmatično uveljavlja avtoriteto znanstvenih spoznanj; sam pa ne verjamem v noben avtoriteto in sem se vedno upiral dogmatizmu; in še naprej se mu bom upiral, še posebej v znanosti. Nasprotujem tezi, da mora znanstvenik verjeti v svojo teorijo. Kar se mene tiče, kot pravi E. M. Forster, »ne verjamem v vero«; še posebej pa v verovanje ne verjamem v znanosti. Kvečjemu verjamem, da ima vera svoje mesto v etiki, in tudi tukaj le v nekaterih primerih. Verjamem, na primer, da je objektivna resnica vrednota – to je etična vrednota, morda največja vrednota, kar jih obstaja – in da je krutost največje zlo.«

Maria Popova

Vir: https://www.brainpickings.org/2017/01/26/karl-popper-in-search-of-a-better-world-truth-certainty/

Advertisements