Adam Curtis in režiser filma »Vice« (2018) Adam McKay o tem, kako je Dick Cheney zasnoval desničarsko revolucijo

Britanskega novinarja in filmskega ustvarjalca smo prosili, da se z režiserjem filma »Vice« (Mož iz ozadja, 2018), novim biografskim filmom o nekdanjem ameriškem podpredsedniku, pogovori o neusmiljenem desničarskem grabljenju moči, ki jo je orkestriral.

Film »Vice« Adama McKaya, je norčava biografija Dicka Cheneyja, človeka, za katerega na splošno velja, da je bil najmočnejši podpredsednik v zgodovini ZDA. Film sledi njegovemu vzponu od s pivom prepojenega osipnika do pripravnika v Nixonovi administraciji, nato njegovi vlogi obrambnega ministra med zalivsko vojno in času, ko je bil v letih 2001–2009 uradni namestnik predsednika Georga W Busha.

McKay se je potem, ko se je uveljavil s komedijami, kot sta »Anchorman: The Legend of Ron Burgundy« (Voditelj vrača udarec, 2004) in »Step Brothers« (Nora brata, 2008), premaknil k bolj odprtim, rahlo prirejenim zgodbam o dogodkih iz resničnega življenja. Njegov prejšnji film je bila tako komedija o finančnem zlomu »The Big Short« (Velika poteza, 2015).

McKayev kalejdoskopski pristop – sesekljana pripoved, prežeta s postranskostmi in podatkovnimi premori – spominja na zabaven, a udaren slog britanskega novinarja in filmskega ustvarjalca Adama Curtisa, ki stoji za filmi, kot sta »The Power of Nightmares« (Moč nočnih mor: vzpon politik strahu, 2004) in »Bitter Lake« (Bridko jezero, 2015).

Napovednik:

Oba režiserja si delita tudi zanimanje za odkrivanje političnih zgodb in razkrivanje, kako lahko posamezniki postopoma spreminjajo strukturo družbe – seveda pa si delita tudi ime. Zato smo ju prosili, da sedeta skupaj s Paulom MacInnesom in v londonskem hotelu Soho popijeta skodelico čaja.

Pogovor smo začeli z razpravo o ključnih prizorih v filmu »Vice«, ki so postavljeni v pozna sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta Cheney (Christian Bale) in Donald Rumsfeld (Steve Carell) orkestrirala desničarsko revolucijo, ki je pripeljala do še kar trajajoče dobe republikanske moči in idealizma.

Adam Curtis: Šlo je za trenutek.

Adam McKay: Menil sem, da je vse odvisno od tega trenutka. Oligarhi in korporacije so se preko [konservativnih in libertarnih možganskih trustov] fundacije Heritage in Cato inštituta aktivirali okoli ideje, o kateri Ronald Reagan pravi: »Če se opirate na vlado, ste šibki … pravi posamezniki ne potrebujejo vlade. In, mimogrede, uveljavljamo davčne olajšave za milijarderje.« Resnično, še vedno živimo v tej spremembi.

AC: Zelo zanimivo vprašanje je, zakaj je opozicija to dopustila. Kupili so individualizem. Mislim, da je levica nad množično politiko in močjo obupala tam nekje v zgodnjih 1970-ih in pot nadaljevala po precej bolj individualistični poti radikalizacije, skozi umetnost in samoizražanje. To je postal prijeten način bivanja. Toda to, kar vi pokažete v filmu, je neusmiljeno prisvajanje moči. V našem času je zanimivo, da nihče več ne govori o moči. Levica ne govori o tem; liberalci ne govorijo o tem.

AM: Razlog, da sem posnel film, je bil ravno v tem, kar ste pravkar povedali. Nihče ne govori več o moči. Med tem pa se je oblikovalo celo gibanje za prevzem moči, ki smo ga sami prezrli.

AC: Nismo ga videli.

AM: Demokrati so se samo obrnili stran. Izdali so sindikate in resnično začeli verjeti v to idejo o svobodni trgovini, trgih, bankah in številnim drugim nesmislom.

AC: Mislim, da imate prav. To je temeljni problem, zakaj levičarji in ​​liberalci ne najdejo načina, kako izzvati to, kar se zdaj vzpostavlja. Vdali so se in se odpovedali govorjenju o moči. Mislim, da je to zato, ker je moč precej zastrašujoča.

AM: Je precej vabljiva.

AC: Kar naenkrat se zaveš, da lahko svet oblikuješ na način, kot si ga želiš. Mislim, da lepo pokažete, kako se Cheney začne zavedati: če pridem do nje, potem lahko naredim karkoli.

AM: Trenutno živimo v času informacijske vojne. Natančneje, smo v vojni zgodb. V ZDA trenutno poteka bitka, v kateri naši oligarhi trdijo, da so heroji o katerih piše Joseph Campbell. Da so oni tisti junaki, ki gredo skozi tridelno strukturo v neznano. Charles Koch proti svetu. Prišli smo v nenavadno situacijo, v kateri se strukture tradicionalne zgodbe zdaj postavlja na glavo.

AC: To je zato, ker so si jih prisvojili ljudje, ki imajo v resnici moč. A tudi zato, ker so se politiki odpovedovali pripovedovanju zgodb. Ničesar več nimajo za povedati.

AM: Ničesar!

AC: Postali so menedžerji.

AM: Srečal sem se z nekaterimi od voditeljev demokratske stranke, ki o anketiranju in tržnih raziskavah razmišljajo, kot slabi producenti kakšne televizijske postaje. Moral sem jih opomniti: v tistem trenutku, ko pričnete postopati na ta način, ste mrtvi. Zato se Demokratska stranka ne spoprijema z globalnim segrevanjem – ker ankete tej temi niso naklonjene. In kako neki bi ji bile? Gre vendar za konec človeškega življenja.

AC: To je zato, ker ga predstavljajo kot distopijo, ki prinaša vse slabo, ne pa kot priložnost, da bi naredili nekaj, kar bi lahko na izjemen način spremenilo svet.

AM: Zeleni dogovor (Green New Deal) je navdušujoč.

AC: Res je. Ker ti to omogoča, da skupaj s kritiko varčevanja in vsega slabega, kar prinaša današnji čas, spregovoriš o tem, da lahko tako za aktualni trenutek kot za prihodnost, ustvarimo boljši svet. Toda globalno segrevanje ni predstavljeno kot priložnost za spremembo planeta na izjemen in boljši način, kajne? To je temna sila, v katero nas je posrkalo in glede tega ne moremo storiti ničesar. Politiki in zastopniki možganskih trustov pravijo: »O moj bog! Vse bo pomrlo.« Moja teorija je, da so to ostareli »baby boomerji«, ki projicirajo svoj strah pred smrtnostjo na planet. Ujeli so nas v depresivni um umirajočega hipija. To je moja teorija.

AM: O čem govori film, na katerem trenutno delate?

AC: Njegov delovni naslov je »What Is It That Is Coming?« (Kaj je to, kar prihaja?). Trenutno sem pri sedmi epizodi; mislim, da bo vse skupaj devet epizod.

AM: Komaj čakam.

AC: Ne vem. Včeraj mi ni šlo vse po načrtih.

AM: Tudi sam sem že bil v takšnem položaju. Kar nekajkrat tudi pri tem filmu. Potreboval sem »kaj za vraga počneš?« prijatelja. Imeli smo nekaj zgodnjih projekcij, na katerih smo dodobra vznemirili občinstvo, in sem si rekel: »Hej, šele začeli smo… sprosti se. Gre za proces!«

AC: So bili vznemirjeni, ker niso mogli razumeti pripovedi ali ker so menili, da greš predaleč?

AM: Bili so vznemirjeni, ker pripoved ni bila enostavna in ker je v veliki meri tudi vznemirljiva. Kot veste, ljudje zelo hitro postanejo nervozni.

AC: Sam svojih del ne prikazujem javno na tak način. Pokažem ga le svojim producentom. Sam menim, da je v zgodnji fazi zelo tvegano prikazati stvari, ko še vedno poskušaš skupaj združiti, recimo, dve ali tri različne pripovedi, ker bi tako želel podati še neko globljo poanto. Tako enostavno je pri tem zgrešiti. To lahko zelo dobro vidiš v svojih možganih, vendar gledalci ti ne vidijo v glavo.

AM: Izpostaviš se. Povsem si gol. Kot da bi šel na zmenek, pa vas ta preseneti v vaši kopalnici, kjer ste popolnoma goli in si še vedno popravljate lase. To je natanko tako in skoraj vedno ima škodljive posledice, vendar se mi zdi tovrstna bolečina tudi koristna. Pripravljen sem požreti tudi kak tak udarec, ker nas to dela bolj iskrene.

AC: Ugotovil sem, da je občinstvo vedno bolj zadovoljno, če v zgodbi delaš velike skoke. Temu sploh ne nasprotujejo, medtem ko so bili še recimo pred petimi leti do tega bolj rezervirani. To ste v svojem filmu naredili tudi vi. Naredili ste velik skok v času in temi.

AM: Drži, to gledalci obožujejo. Ima neko posebno energijo.

AC: Mislim, da je to zato, ker dandanes tako veliko časa preživijo na spletu, kjer ves čas delajo velike preskoke.

AM: Ne bi se mogel bolj strinjati. Zgodaj v filmu gremo s Cheneyem na pogreb njegove tašče, nato pa skočimo k njemu v kasnejši čas, ko Dick Cheney že v našem času naroča prisilno izročitev nekega klerika. Gre za 25-letni preskok in publika je bila, tako kot ste povedali, nad tem navdušena. Všeč jim je bila prilagoditev, ki so jo morali zaradi tega narediti.

AC: Da. Prav tako pa se počutijo precej polaskane, saj jim s tem sporočate: »v redu, poskusite slediti.«, namesto da ste do njih pokroviteljski. Pri filmu morajo sodelovati, kar jim je všeč. Kot da so vaš sodelavec.

AM: Lotil sem se dela na utopičnem filmu.

AC: To bi bilo zanimivo.

AM: Ideja je, da devet ljudi iz našega časa po neki nesreči zamrznejo in jih čez 200 let ponovno zbudijo. Človeštvo je med tem rešilo vse probleme. Pridejo ven in vsa arhitektura je obdana z rastlinami, ki plezajo po njej. Na stenah je mah, ker je dober izolator, svetlobo pa uporabljajo kot zdravilo proti travmam. Ljudje so čudoviti. Igrajo na godalne inštrumente, meditirajo in raziskujejo vesolje – in vaš vodovodar slika kot Picasso. Vsi so dobrodušni in odprti. Toda želim, da bi bil celoten film narejen s paranoidnega vidika. Da teh devet ljudi sumi…

AC: »… da mora nekaj biti narobe …«

AM: ».. a ne razumete, kaj nam delajo?«

AC: »Nekje mora biti neka zarota!« Ste opazili, da danes vsi verjamejo v teorije zarote? Mislim res vsi. Sprašujem se, ali ne gre morda samo za obrambni mehanizem proti temu, da bi dejansko naredili nekaj, kar bi spremenilo svet na bolje.

AM: Tudi sam mislim tako. Bolj zabavno se je pretvarjati in ljudje radi mislijo, da imajo kak odgovor, ki ga nima nihče drugi. Pravkar sem ugotovil, da imam sorodnika, ki verjame, da se streljanje na šoli Sandy Hook v ZDA ni zgodilo. Moj odziv je bil: »O moj bog. Ne vem, če sem lahko v isti sobi skupaj s teboj.« Potem pa sva se začela pogovarjati, zakaj bi kdo lahko kdaj verjel kaj takega. In mislim, da je bistvo v tem, da samo on ve: »Jaz vem.«

AC: Mislim, da gre za neko opolnomočenje. Vračava se k dejstvu, da nam politiki ne pripovedujejo več zgodb. Če nam ne pripovedujejo več zgodb, ostanemo v tem temnem svetu, na katerega se zgrinjajo vse te zastrašujoče stvari, sami.

AM: Bili smo žrtve pripovedi in mitologije.

AC: Mislim, da imajo tisti na politični levici veliko sposobnost za pripovedovanje dobrih zgodb, vendar se tega bojijo. Kot pravijo je razlog v tem, da ko so zadnjič pripovedovali močne zgodbe, smo dobili Hitlerja in Stalina. Levica se že od nekdaj boji tega, čemur pravijo populizem.

AM: Ta sklep mi je všeč – da se levica boji nevarnosti moči. Močnih zgodb, mitologij.

AC: Vendar lahko vidite, zakaj je temu tako. Ker se zavedamo kaj se je zgodilo zadnjič, ko smo sprostili moč množice, resnično velike množice. Po drugi svetovni vojni, v 1950-ih, se je zgodilo nekaj res zanimivega; Američani so pripravili razstavo z naslovom »The Family of Man« (Človeška družina), ki je bila sestavljena iz zbirke fotografskih portretov ljudi z vsega sveta. Bila je popolna senzacija. Razstavo je financiralo zunanje ministrstvo, ne kot veliko zaroto, ampak je bila za tem ideja, da moramo zdaj ljudem pokazati, da je svet sestavljen iz različnih posameznikov. Kajti Hitler in Stalin sta nas pokazala samo kot množice – kar pa je hitro ušlo nadzoru in vodilo v grozo.

Mislim, da se je dejstvo, da je množica zastrašujoča, zelo globoko vtisnilo v liberalno psihologijo. Množica je nevarna. Zato, ko pridemo do te točke, se najde nekdo kot je Cheney in protidemokratične sile okoli njega, ki si to moč prilastijo. Če želimo to izzvati, bomo morali ljudi združiti z neko zelo močno zgodbo. Toda to je zastrašujoče in potencialno nevarno. Zato se levica umakne v mantro, ki jo lahko zasledite povsod po spletu, da smo vsi samo samostojni posamezniki, ki imamo vsak svojo malo zgodbo. Na Instagramu in Twitterju si bomo pripovedovali te osebne zgodbe in to bo potem lepo, stabilno ravnovesje. No, za to je zdaj prepozno. Tisti, ki so prikrajšani, so siti tega sistema in se obračajo k močnim nacionalističnim zgodbam, ki prihajajo od skrajne desnice. Če levica ne bo izoblikovala svojih pripovedi, ki bodo ponujala enako močno vizijo boljše prihodnosti, bo desnica zmagala. In to veliko bolj prepričljivo, kot kadarkoli doslej.

Paul MacInnes

Vir: https://www.theguardian.com/film/2019/jan/18/adam-curtis-and-vice-director-adam-mckay-on-how-dick-cheney-masterminded-a-rightwing-revolution