Etika

Bi se uprli zatiralskemu režimu ali bi se mu podredili? Kaj pravi znanost?

Roman Margaret Atwood Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale, 1985), opisuje grozo avtoritarnega režima Gileada. V tej teokraciji je bila samoohranitev največ, česar so se ljudje lahko nadejali, saj so bili za to, da bi lahko nasprotovali sistemu, preveč nemočni. Toda njeno nadaljevanje Testamenti (The Testaments, 2019) izpostavlja možnost, da se posamezniki ob primerni sreči, pogumu in bistrosti, vendarle lahko uprejo.

Toda, a se res lahko? V resničnem svetu je nešteto primerov preteklih in aktualnih pošastnih režimov. Vsi postavljajo vprašanje, zakaj se ljudje ne uprejo svojim vladarjem. Nekateri med nami tiste, ki se podrejajo tovrstnim režimom, hitro obsodijo za zlobne psihopate – ali jih imajo vsaj za moralno slabše od nas.

Kakšne pa so v resnici možnosti, da bi v kakšnem takšnem scenariju postali junaški upornik, ki zavrača sodelovanje pri vzdrževanju ali celo uveljavljanju takšnega sistema?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, začnimo z danes že klasično analizo ameriškega sociologa in teoretika organizacij Jamesa Marcha ter norveškega politologa Johana Olsena, iz leta 2004.

Trdila sta, da človeško vedenje vodita dve komplementarni in zelo različni »logiki«. Glede na logiko posledice, svoja dejanja izbiramo kot dober ekonomist: tehtamo stroške in koristi alternativnih možnosti glede na naše osebne cilje. To je v bistvu način kako dobimo, kar si želimo.

Obstaja pa tudi druga logika, logika primernosti. Glede na to so rezultati, dobri ali slabi, pogosto drugotnega pomena – pogosto se odločamo kaj storiti tako, da se vprašamo »Kaj bi moral človek kot sem sam, narediti v takšni situaciji?«

Ideja je podkrepljena s psihološkimi raziskavami. Človekove družbene interakcije so odvisne od naše težnje po prilagoditvi nenapisanim pravilom primernega vedenja. Večina nas je resnicoljubnih, vljudnih, pri igranju družabnih iger ne goljufa in sledi bontonu. Z veseljem dovolimo, da sodniki v življenju ali na nogometnem igrišču uveljavljajo pravila. Nedavna študija je pokazala, da se prilagajamo celo arbitrarnim normam.

Logika primernosti je samo-izvajajoča – zavračamo, bojkotiramo ali prijavljamo ljudi, ki lažejo ali goljufajo. Raziskave so pokazale, da so ljudje celo v anonimnih, eksperimentalnih »igrah« pripravljeni plačati za to, da lahko kaznujejo tiste, ki niso kooperativni.

Logika primernosti je zato ključnega pomena za razumevanje, kako se lahko organiziramo v ekipe, družbe in celotne države. Za sodelovanje potrebujemo skupne sisteme pravil – enostavno je razbrati, kako je za to lahko odgovorna evolucija.

Psihološki temelji za to se vzpostavijo že zelo zgodaj. Že otroci stari tri leta bodo protestirali, če bodo kršena arbitrarna »pravila« igre. Vsi pa vemo, kako neprijetno je lahko, če na igrišču »izstopamo« s kršenjem pravil oblačenja, naglasa ali vedenja.

Avtoritarni režimi

Za ustvarjanje in ohranjanje avtoritarnega režima sta potrebni obe logiki. Da bi zagotovili, da sprejemamo »pravilne« osebne odločitve, so glavna orodja zatiralske države »korenčki in palice« – nagrajevanje prilagojenosti in kaznovanje najmanjšega namiga na upor.

Toda samo osebna korist (ali preživetje) za zatiralsko državo zagotavlja precej krhek temelj. Zlahka lahko opazimo, kako tukaj pride prav logika primernosti, ki se iz sile za sodelovanje spremeni v mehanizem za uveljavljanje zatiralskega statusa quo. Ta logika zahteva, da sledimo »pravilom« in poskrbimo, da jim sledijo tudi drugi – pogosto, ne da bi se morali vprašati, zakaj so pravila takšna kot so.

Zato režimi nagrade in kazni dopolnjujejo s samo-nadzorujočimi normami, pravili in konvencijami. »Dober« strankarski tovariš, član verskega kulta ali teroristične skupine se bo naučil, da mora ubogati ukaze, izkoreniniti nasprotovanje in ne dvomiti v avtoriteto – ter te norme uveljavljati med svojimi kolegi.

Avtoritarna država zato skrbi predvsem za ohranjanje ideologije – opredeljevanjem »pravega« načina razmišljanja in obnašanja -, da se ji lahko brez dvoma podredimo.

To zagotovo lahko pomaga razložiti grozote nacistične Nemčije – pokaže, da v prvi vrsti ne gre za individualno zlo. Kot je trdila filozofinja Hannah Arendt, so grozodejstva holokavsta omogočali povsem normalni ljudje, ki so jih manipulirali v podrejenost grozljivo nenormalnemu naboru vedenjskih norm.

Bi se uprli?

Torej, kako bi se vi ali jaz znašli v Gileadu? S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da bi se večina med nami podredila (z večjim ali manjšim nelagodjem), saj bi se težko otresli občutka, da je način, kako stvari potekajo, pravilen in primeren.

Pomislite samo na vnemo, s katero lahko ljudje uveljavijo standarde oblačenja, prepovedi preklinjanja ali prehranskih norm – ne glede na to kako arbitrarne se lahko zdijo. Dejansko bi se verjetno počutili celo »moralno zavezani«, da zaščitimo stranko, narod ali vero, ne glede na njen značaj.

Kljub temu bi se nas verjetno majhno število tudi uprlo, toda sumim, da v prvi vrsti ne na podlagi razlik v individualnem moralnem karakterju. Tudi uporniki morajo namreč uporabiti logiko primernosti – poiskati morajo različne norme in ideale, ki si jih delijo s kolegi iz odpora, ali pa jih navdihuje zgodovina ali literatura. Če izstopimo iz enega nabora norm to zahteva, da imamo na voljo alternativo.

Kljub temu lahko imajo nekateri ljudje, vsaj v določenih obdobjih svojega življenja, tudi bolj nekonformistične osebnosti kot drugi. Ali bodo takšni uporniki v svojem uporu tudi uspešni, je lahko deloma odvisno tudi od tega, kako prepričljivo lahko pri sebi opravičijo in pred drugimi obranijo idejo, da se ne želimo podrediti.

V tem primeru bi pričakovali, da je nagnjenje po sprejemanju nestandardnih normativov povezano z verbalno sposobnostjo in morda splošno inteligenco posameznikov, ki se dejansko upirajo, za kar obstaja tudi že kar nekaj dokazov.

To, kako se odzivamo na krivice, lahko prav tako vpliva na našo nagnjenost k uporu. Ena od študij je pokazala, da se ljudje, ki niso nagnjeni k tveganjem in lažje zaupajo drugim, manj verjetno odzivajo na krivice. Čeprav to ni dokazano v študiji, so lahko takšni posamezniki tudi bolj prilagodljivi.

Drug dejavnik so družbene okoliščine. Zgornji in srednji razredi so se v Nemčiji v obdobju 1920–1940-ih skoraj dvakrat bolj verjetno pridružili nacistični stranki, kot tisti z nižjim socialnim statusom. Torej je mogoče, da se bodo tisti, ki lahko največ izgubijo in/ali si želijo plezati po družbeni lestvici, še posebej verjetno prilagodili. In seveda, če se prilagajajo tudi drugi člani vašega družbenega kroga, boste morda tudi sami menili, da je to »primerno«.

Proti Gileadu bi se potem, ko bi natančno pretehtali posledice, borilo bolj malo ljudi – navsezadnje bi bil najverjetnejši izid neuspeh in zatrtje. Kar poganja naprej boj proti zatiralski družbi, je nasprotna vizija – vizija enakosti, svobode in pravičnosti ter občutek, da jo je treba braniti, ne glede na posledice.

Nick Chater

Nick Chater je profesor vedenjskih znanosti na poslovna šoli univerze v Warwicku.

Vir: https://theconversation.com/would-you-stand-up-to-an-oppressive-regime-or-would-you-conform-heres-the-science-124469