Ali je filozofija preprosto težja od znanosti?

Kakšen je namen filozofije? Alfred North Whitehead jo je opredelil kot niz opomb k Platonu. Njegovo stališče lahko razumemo. Na površju se zdi, da v dveh in pol tisočletjih odkar je Platon pisal svoje dialoge, nismo veliko napredovali. Današnji filozofi se še vedno ukvarjajo s številnimi enakimi vprašanji, kot stari Grki. Kaj je osnova moralnosti? Kako lahko opredelimo znanje? Ali za videzom sveta obstaja kakšna globlja resničnost?

Filozofija se v primerjavi z znanostjo glede tega slabo odreže. Od kar je znanost v sedemnajstem stoletju prevzela svojo sodobno obliko, je to dolga zgodba o uspehu. Razkrila je delovanje narave in prinesla neizmerne koristi človeštvu. Mehanika in elektromagnetizem sta temelja tehnološkega napredka sodobnega sveta, med tem ko sta kemija in mikrobiologija naredili veliko, da bi nas osvobodili tiranije bolezni.

Ta kontrast ne skrbi vseh filozofov. Za nekatere je vrednost filozofije v procesu in ne v končnem izdelku. V skladu s Sokratovim izrekom – »Neraziskanega življenja ni vredno življenja« – menijo, da je razmišljanje o človeški situaciji dragoceno samo po sebi, tudi če ne ponuja dokončnih odgovorov. Drugi sledijo Marxu – »Filozofi so svet samo razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo« – in vidijo filozofijo kot gonilno silo političnih sprememb, katere namen ni reflektirati realnosti, temveč jo razbijati.

Kljub temu, večina sodobnih filozofov, vključno z menoj, o filozofiji verjetno še vedno razmišlja kot o poti do resnice. Konec koncev, metode, ki jih uporabljamo, drugače ne bi imele smisla. Naši prispevki si prizadevajo biti pedantno natančni. Svoje teze zastavljamo previdno, skrbno zbiramo in urejamo vire, ki jo podpirajo in izzivamo bralce, da najdejo nasprotne primere. V večini primerov to ni prav posebej zabavno in zagotovo na ljudi nima kakšnega posebnega vpliva. Če nam vsa ta skrbna analiza ne bi pomagala pri približevanju resnici, bi s svojim časom zagotovo lahko počeli kaj bolj smiselnega.

Kljub temu, če je resnica cilj, kje je napredek? Ali ne bi bilo za filozofijo bolje, če bi vse skupaj predala znanosti, ki se je na tem področju že izkazala? No, en odgovor na ta izziv bi bil, da filozofija natanko to že nekaj časa počne. V skladu s »spin-off« teorijo filozofskega napredka, se vse nove znanosti začnejo kot veje filozofije in se kot ločene discipline lahko uveljavijo šele, ko jim filozofija zapusti dovolj intelektualnega kapitala, da lahko preživijo same.

V tej zgodbi je zagotovo nekaj resnice. Fizika, kot jo poznamo, je bila utemeljena v »mehanični filozofiji« sedemnajstega stoletja Descartesa in drugih. Podobno se veliko psihologije utemeljuje na principu asociativnosti, ki ga je prvi določil David Hume, ekonomija pa je zrasla iz doktrin, ki so jih prvi razvili misleci, ki so se imenovali filozofi. Ta proces se nadaljuje tudi v sodobni svet. V dvajsetem stoletju sta se tako lingvistika kot računalništvo iztrgali iz svojega filozofskega pristana in se uveljavili kot neodvisni disciplini.

Po tej »spin-off« teoriji je torej domnevno pomanjkanje napredka v filozofiji zgolj iluzija. Kadarkoli filozofija napreduje, ustvari nov predmet, ki potem ne velja več za del filozofije. V resnici filozofija ves čas napreduje, vendar to dejstvo zastirajo nenehna preimenovanja njenih intelektualnih potomcev.

Toda teorija »spin-offa« nas lahko pripelje samo do določene točke. Kaj pa tista področja, na katerih se zdi, da se še vedno ukvarjamo z enakimi vprašanji kot Grki? Filozofija ni prepustila vsega drugim univerzitetnim oddelkom in še vedno ohranja veliko lastnih vprašanj, s katerimi zaposluje svoje študente. Težava je v tem, da se ne zdi, da bi ponujala kakšne dokončne odgovore. Ko gre za teme, kot so morala, znanje, svobodna volja, zavest in tako naprej, predavatelji še vedno razpravljajo o širokem naboru možnosti, ki so že zelo dolgo z nami.

Nedvomno nekatere razlike med filozofijo in znanostjo izhajajo iz različnih metod raziskovanja, ki jih uporabljata. Kjer filozofija temelji na analizi in argumentaciji, je znanost predana podatkom. Ko so znanstveniki povabljeni, da spregovorijo o raziskavah, jim ni dovoljeno preprosto teoretizirati, kakorkoli zanimivo bi to lahko bilo. Strokovna zahteva je, da morajo predložiti ugotovitve, ki so jih opazovali. Če nimate PowerPoint predstavitve, s katero prikažete svoje najnovejše eksperimentalne rezultate, potem nimate o čem govoriti.

Glede na ta kontrast ni presenetljivo, da so filozofi manj enotni kot znanstveniki. Podatki so podatki. Če vam eksperimentalne ugotovitve nekaj pokažejo, temu težko oporekate. Argumenti pa imajo vrzeli. Še posebej argumenti, ki jih oblikujejo filozofi, imajo veliko »gibljivih delov«, ki ponujajo kritikom dovolj prostora za dvom. Zato imajo filozofi vedno na voljo veliko prostora za medsebojno razpravo, med tem ko morajo znanstveniki, nasprotno, sprejeti, kar jim je ponujeno.

Lahko bi mislili, da je razlika v raziskovalnih metodah posledica različnih predmetov, ki jih preučujeta znanost in filozofija. Vprašanja fizike in kemije je mogoče vedno reševati z eksperimentalnimi raziskavami, medtem ko empirične metode ne morejo pojasniti morale in svobodne volje. Ampak to bi bila napačna diagnoza. Veliko eksperimentalno neizsledljivih problemov se namreč pojavlja tudi v znanosti. Vzemimo interpretacijo kvantne mehanike ali evolucijo altruističnih instinktov. Tudi to sta znanstveni vprašanji, vendar zanju nimamo enostavnih eksperimentalnih rešitev. Težava je v tem, da četudi imamo vse eksperimentalne rezultate, ki si jih lahko želimo, ne moremo zanju najti primerne teorije. Filozofski problemi se torej pojavljajo tako znotraj znanosti in kot zunaj nje.

Prava razlika med filozofijo in znanostjo ni predmetno področje, ampak vrsta problema. Filozofska vprašanja imajo ponavadi obliko paradoksa. Na ljudi lahko na primer vpliva morala, vendar moralna dejstva niso del vzročnega reda. Svobodna volja je nezdružljiva z determinizmom, vendar tudi z naključnostjo. Vemo, da sedimo za pravo mizo, a naši dokazi ne izključujejo, da sedimo v Matrici podobni računalniški simulaciji. Vpričo tovrstnih ugank potrebujemo filozofske metode, s katerimi lahko razdelamo naše mišljenje. Nekaj manjka, a ne vemo točno kaj. Katalogizirati moramo svoje domneve, pogosto tudi tiste, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo in jih izpostaviti kritični analizi.

Zato se lahko filozofski problemi pojavijo tudi na predmetnih področjih znanosti. Tudi znanstvene teorije se lahko okužijo s paradoksi. Kvantni valovni paket mora razpasti, vendar to krši zakone fizike. Altruizem se ne bi smel razviti, vendar se. Tukaj ponovno potrebujemo filozofske metode. Ugotoviti moramo, kje nas naše mišljenje vodi na napačno pot, da lahko presodimo naše teoretske predpostavke in najdemo napake.

Treba je povedati, da znanstveniki pri tem niso posebej dobri. Veliko bolj zadovoljni so s tem, kar je Thomas Kuhn imenoval »normalna znanost«, ki deluje znotraj »paradigem« uveljavljenih predpostavk in tehnik, ki jim omogočajo, da se osredotočijo na vprašanja, ki jih je mogoče rešiti eksperimentalno. Ko se soočijo s pravo teoretično uganko, si večina znanstvenikov zakrije oči in upa, da bo izginila.

Eden velikih škandalov sodobnega intelektualnega življenja je način, kako so fiziki skozi dvajseto stoletje probleme kvantne mehanike pometli pod preprogo. Pod vodstvom Nielsa Bohra in njegove nazadnjaške »köbenhavnske interpretacije« kvantne mehanike, so generacijam študentov pripovedovali, da se z očitnimi nedoslednostmi v teoriji nimajo kaj ukvarjati. »Utihnite in računajte« je tipičen odziv vsakemu dodiplomskemu študentu, ki je dovolj drzen, da prevprašuje tehtnost teorije. (Ta slogan je bil različno pripisan Paulu Diracu, Richardu Feynmanu in drugim. Nedoločenost pripisa je sama po sebi določen pokazatelj razširjenosti tega odnosa.)

Če vprašate mene, relativna nedokončnost filozofskih razprav ne vpliva na diskreditacijo discipline. To je naravni učinek nalog, s katerimi se sooča filozofija. Večina ljudi ne uživa v razbijanju svojih glav ob grde paradokse. To je umazano delo, toda nekdo ga mora početi. Glede na to ni presenetljivo, da filozofske težave niso enostavne za reševanje. Težavnost filozofije ne izhaja iz kakšnega njenega predmetnega področja ali neustreznosti njenih metod, ampak preprosto iz dejstva, da se loteva težkih vprašanj.

V filozofiji je tudi mimo njenih »spin-off« disciplin morda več napredka, kot se zdi na prvi pogled. Na površini se lahko zdi kot da nikoli ne pridemo do kakšne rešitve. Toda za videzom filozofija nikakor ni nesposobna napredovati. Pomanjkljivosti uveljavljenih stališč se razkrijejo in filozofija se premakne naprej, raziskovati novo področje. V devetnajstem stoletju so skoraj vsi filozofi mislili, da je svet nekakšen mentalni konstrukt, danes pa bi težko našli kakšnega takšnega idealista. Emotivistično presojanje moralnih sodb je bilo sredi prejšnjega stoletja zelo razširjeno, danes pa nihče več ne brani tovrstne preproščine. Napredovanje je morda počasno in težavno, toda to ne pomeni, da ga ni. Morda filozofija prinaša ravno toliko napredka, kot se glede na težavnost njenih nalog, od nje lahko pričakuje.

David Papineau

Vir: http://www.the-tls.co.uk/articles/public/philosophy-simply-harder-science/

Advertisements