Filozof z Oxforda meni, da lahko vsa moralna načela povzame v eni formuli. Ima prav?
»Zakaj sem od začetka do konca življenja ista oseba in drugačna oseba od vas? Zakaj so ta dejstva tako pomembna?
Verjamem, da ima sčasoma večina med nami napačna prepričanja o svoji lastni naravi in identiteti, zato moramo, ko vidimo resnico, nekatera svoja prepričanja, za katera imamo razlog, spremeniti.«
Doživeli ste strašno nesrečo. Vaše telo je usodno poškodovano, kakor tudi možgani vaših dveh identičnih bratov. Vaše možgane razdelijo na dve polovici in vsakemu od bratov uspešno presadijo eno od polovic. Po operaciji obe osebi verjameta, da sta vi. Spomnita se vašega življenja in imata vašo osebnost. (To ni tako neverjetno, kot se sliši: žive možgane so z operacijo že razpolovili in dobili dva različna toka zavesti.) Kaj se je zgodilo? Ste umrli ali preživeli? In če ste preživeli, kdo sploh ste? Ste eden od obeh? Oba? Ali nobeden? Kaj če ena od presaditev spodleti in le ena oseba z vašo polovico možganov preživi? To se zdi precej nenavadno, vendar bi smrt ene osebe težko vplivala na identiteto druge.
Filozof Derek Parfit verjame, da nobena od teh oseb niste vi, vendar to niti ni pomembno. Ni pomembno, da ne obstajate več, ker to, kar se vam je zgodilo, ni najbolj običajna smrt: v vašem odnosu do dveh novih oseb je vse, kar je pomembno za vsakdanje preživetje – neprekinjenost spominov in značilnost, da bodo zamirali in se spreminjali tako, kot se tudi običajno. Večino od nas skrbi naša prihodnost, ker je naša, a Parfit verjame, da ta osnovni človeški instinkt temelji na zmoti. Osebna identiteta ni pomembna.
Številni mislijo, da je Parfit eden izmed najbolj izvirnih moralnih filozofov v angleško govorečem svetu. Napisal je dve knjigi, ki sta razglašeni za najpomembnejši napisani deli na tem področju v dlje kot stoletju – od leta 1874, ko je bilo objavljeno delo Henryja Sidgwicka, »The Method of Ethics« (Etične metode), vrhunec klasičnega utilitarizma. Partifova prva knjiga »Reasons and Persons« (Razlogi in osebe) je bila objavljena leta 1984, ko je imel 41 let, in je povzročila senzacijo. Knjiga je bila polna znanstvenofantastičnih miselnih eksperimentov, ki so spodbujali k obratu v bolj neoseben, netelesen in nesebičen pogled na človeško življenje.
Prestavljajmo si, da bi znanstveniki lahko zamenjali vaše celice eno za drugo s tistimi, ki jih je imela Greta Garbo v svojih tridesetih. Na začetku eksperimenta bi bili prejemnik celic seveda vi in na koncu bi bila to seveda G. Garbo. Kaj pa vmes? Ne zdi se verjetno, da bi lahko med obema potegnili črto – da bi lahko neka posamezna celica naredila to razliko med vami in ne-vami. V tem torej ni odgovora na vprašanje, ali ste oseba vi ali ne, pa vendar v tem tudi ni kakšne skrivnosti – vemo namreč, kaj se je zgodilo. Jaz, se zdi, ni vse ali nič, ampak nekaj, česar je lahko manj ali več. Kdaj v procesu celične rasti zigote oseba začne obstajati? Ali kdaj oseba, ki postaja dementna ali pade v komo, ne obstaja več? Na to ni preprostega odgovora, gre za vprašanje postopnosti.
Parfitov pogled je na nek način podoben budistični predstavi o jazu. Na to dejstvo ga je pred leti opozoril profesor orientalskih religij. Parfit je bil nad tem odkritjem navdušen. Ukvarja se z iskanjem univerzalnih resnic in spoznanj, zato je ugotovitev, da je osebnost, kot je bil Buda, ki je bil od njega odmaknjen tako v času kot prostoru, samostojno prišel do podobnega zaključka, zanj skrajno pomirjujoča. (Kasneje je slišal, da so se novi redovniki v samostanu v Tibetu skupaj s sutrami učili na pamet in peli tudi njegovo knjigo »Reasons and Persons«.) Težko je verjeti, da ne obstaja nekaj takega, kot je vse-ali-nič jaz. Ni nobenega »nadaljnjega globokega dejstva« nad množico majhnih psiholoških dejstev, zaradi katerih ste to, kar ste. Parfit ugotavlja, da je njegovo lastno prepričanje labilno, da se mora ponovno prepričati. Tudi Buda je mislil, da je to prepričanje zelo težko doseči, vendar je to z veliko meditacije vendarle mogoče. Toda če predvidevamo, da nas je mogoče prepričati, kako bi potem morali razmišljati o tem?
»Je resnica depresivna? Nekaterim se lahko tako zdi. Meni pa se zdi osvobajajoča in mi daje uteho.«
(Parfitove besede v njegovih knjigah, elektronskih sporočilih in celo v njegovih govorih zvenijo podobno. Težko jih je razločiti. V vseh je slišati močno čustvo, ki je pod nadzorom.)
»Ko sem verjel, da je moj obstoj oddaljeno dejstvo, sem se počutil kot v svojem lastnem zaporu. Moje življenje se je zdelo kot steklen predor, skozi katerega sem se vsako leto premikal hitreje in na koncu katerega je bila tema. Ko sem spremenil svoj pogled, so zidovi mojega steklenega predora izginili. Zdaj živim na odprtem zraku. Še vedno pa je med mojim življenjem in življenji drugih ljudi razlika. Vendar je ta razlika manjša. Drugi ljudje so mi bližje. Manj sem zaskrbljen, kakšen bo preostanek mojega življenja, bolj pa me skrbi za življenja drugih.«
Enemu Parfitovih prijateljev se zdi, da njegovo teorijo osebne identitete motivira skrajni strah pred smrtjo. Vendar Parfit ne verjame, da se je smrti kdaj bal kaj bolj kot drugi ljudje, sedaj pa misli, da se je boji celo manj.
»Moja smrt bo prekinila neposredne odnose med mojimi sedanjimi in prihodnjimi izkušnjami, ne bo pa prekinila različnih drugih odnosov. Nekateri ljudje se ga bodo spominjali. Na druge bo morda vplivalo njegovo pisanje, ali pa bodo upoštevali njegove nasvete. Spomini, ki se povezujejo z njegovimi spomini, misli, ki se povezujejo z njegovimi mislimi, in dejanja, ki se povezujejo z njegovimi nameni, bodo vztrajali tudi, ko ga ne bo več, le da bodo zdaj znotraj drugih teles.«
»Golo dejstvo je samo to, da ne bo več nikogar živega, ki bi bil jaz. Zdaj, ko sem to doumel, se moja smrt ne zdi več tako slaba.«
Po tem, ko je Parfit dokončal »Reasons and Persons«, ga je vse bolj motilo, kako veliko ljudi je verjelo, da ne obstaja nič takega, kot je objektivna moralna resnica. To ga je vodilo v pisanje druge knjige »On What Matters« (O tem, kar je pomembno), ki je bila po več letih nestrpnega pričakovanja med filozofi izdana poleti 2011. (Konferenca, knjiga kritičnih esejev in neskončne razprave, ki so predhodile njeni objavi, so bile osnovane na osnutku knjige.) Parfit verjame, da obstajajo pravi odgovori tako na matematična kot tudi na moralna vprašanja. Ljudje lahko te resnice dojemajo skozi kombinacijo intuicije in kritičnega mišljenja, kljub temu pa ostajajo resnične ne glede na to, ali jih ljudje povsem dojamejo ali ne. Verjame, da zanj ni nič bolj nujnega kot to, da v svojem kratkem času na Zemlji odkrije, kaj so te resnice in o njihovi resničnosti prepriča tudi druge. Verjame, da bi bil svet brez moralne resnice turoben kraj, kjer ne bi bilo nič pomembno. Ta misel ga navdaja z grozo.
Ne bi imeli nobenih razlogov, da bi se poskušali odločiti, kako živeti. Takšne odločitve bi bile povsem poljubne … Ravnali bi se le po naših instinktih in željah, živeli bi tako, kot živijo ostale živali.
Počuti se obkrožen z nevarnimi skeptiki. Mnogi njegovi kolegi ne le, da ne verjamejo v objektivno moralno resnico, temveč jim odsotnost le-te niti ne vzbuja skrbi. So pragmatični tipi, ki trdijo, da je ideja moralne resnice nepotrebna kot peto kolo: z ali brez nje bodo ljudje živeli svoja življenja tako, kot so vedno do sedaj, prepričani, da so nekatere stvari dobre in druge slabe, in pri tem ne bodo pogrešali dovoljenja vesolja. Za Parfita je to strašen nihilizem.
Subjektivisti včasih pravijo, da je, kljub temu da v objektivnem smislu ni nič pomembno, dovolj, da ljudem za nekatere stvari ni vseeno. Vendar to kaže, kako globoko se ti pogledi razlikujejo. Subjektivisti so kot tisti, ki pravijo, da »Bog v tvojem smislu ne obstaja, vendar je Bog ljubezen in nekateri ljudje se ljubijo, torej v mojem smislu Bog obstaja.«
Parfit je ateist, vendar ko pride do moralne resnice, verjame, kar je o Bogu verjel Ivan Karamazov: če ne obstaja, potem je vse dovoljeno.
Po načinu, kako se premika in nosi, Parfit daje občutek nekoga, ki se ne zaveda, da ga drugi opazujejo; mogoče zato, ker toliko časa preživi sam. Oklepa se svoje računalniške torbe. Je nemiren. Ima bele in mehke lase, ostrižene na paž, ki je bil za moške moderen v 15. stoletju. Vsak dan nosi ista oblačila: belo majico, črne hlače.
Na njem je nekaj, kar ga dela za odsotnega; nefizična, rahlo androgena lastnost. Manjkajo mu običajna antisocialna čustva – zavist, zloba, dominantnost, želja po maščevanju. Ne verjame, da je njegov zavesten um odgovoren za najpomembnejše dele njegovih del. Svoj razmišljujoči jaz si predstavlja kot vladnega ministra, ki sedi za veliko mizo, napiše vprašanje na list papirja in ga odda na pladenj. Minister nato lenobno sedi za mizo, vrti svoje prste, medtem ko v neki oddaljeni sobi državni uradniki trdo delajo, da bi našli odgovor in mu ga vrnili na pladnju. Parfit se omejitev svojega jaza zaveda manj kot večina, manj je zavesten in manj zaščitniški. Nemočno je empatičen, četudi včasih nerad: preplavi ga razpoloženje osebe, s katero je, še posebej, če je ta oseba žalostna.
Ima malo spominov iz svoje preteklosti in skoraj nikoli ne razmišlja o njej; kljub temu da je njegov spomin o drugih stvareh zelo dober. To pripisuje svoji nezmožnosti oblikovanja miselnih podob. Čeprav znane stvari prepozna, ko jih vidi, kasneje teh podob ne more več priklicati v svoji glavi – ne more vizualizirati niti tako preproste podobe, kot je zastava. Ko je zdoma, ne more priklicati v misli obraza svoje žene. (To stanje je sicer redko, vendar ne povsem neznano; pravijo, da se pogosteje pojavlja pri ljudeh, ki razmišljajo abstraktno.) Vedno je verjel, da je to razlog, zakaj nikoli ne razmišlja o svojem otroštvu. V tihih trenutkih si predstavlja druge ljudi, ki si v mislih vrtijo svoje spomine kot prelepe stare filme, medtem ko je njegovih nekaj spominov shranjenih v obliki predlogov in povedi, brez živosti, ki jo ima slika. Ko mu nekdo namigne, da odsotnost slik ne pojasni odsotnosti čustvene povezave s preteklostjo, prizna, da je to res.
Parfitova mama Jessie se je rodila v Indiji dvema zdravstvenima misijonarjema. Študirala je medicino. Bila je briljantna študentka in je prejela številne nagrade. Pridružila se je Skupini Oxford (Oxford Group) – krščanskemu gibanju, ki je bilo ustanovljeno v dvajsetih letih 20. stoletja. Njegovi pripadniki so si prizadevali, da bi bili zvesti štirim popolnostim: popolni iskrenosti, popolni čistosti, popolni nesebičnosti in popolni ljubezni. V Skupini Oxford je spoznala Normana Parfita, sina anglikanskega duhovnika, ki je prav tako želel postati zdravnik. Norman je bil slab študent, vendar je bil zabaven, družaben in načelen. Bil je pacifist in abstinent. Ko mu je skupina dovolila zaroko, sta se z Jessie poročila.
Leta 1935 – kmalu po tem, ko sta postala zdravnika – sta se Norman in Jessie preselila na zahodno Kitajsko, da bi v misijonarskih bolnišnicah poučevala preventivno medicino. Preden sta lahko začela z delom, sta morala nekaj let preživeti v hribih, kjer sta se učila kitajsko. Jessie se je hitro naučila jezika, Normanu pa to nikakor ni uspelo ne glede na to, kako se je trudil, zaradi česar je obupaval. Njun prvi otrok, Theodora, se je rodila leta 1939, njun drugi, Derek, pa leta 1942. Normana je pritegnil Maov idealizem. Ni ravno postal komunist, vendar je opustil konservativna politična stališča, s katerimi je odraščal. Še pomembneje – tako Norman kot Jessie sta izgubila svojo vero. Nekaterih misijonarjev iz svoje skupine nista marala, nekateri so bili tudi precej rasistični. Prevzelo ju je, kako nepomembno je krščanstvo za kultivirano kulturo, kot je Kitajska. Jessie se je svoje vere zlahka otresla. Krščanstvo je povezovala s tiranskim puritanizmom svojega odraščanja in našla dovolj dober nadomestni smisel v javnem zdravstvu. Normanova izguba vere pa je bila katastrofalna. Brez Boga njegovo življenje ni imelo smisla. Zapadel je v kronično depresijo, ki je trajala vse do njegove smrti.
Približno leto dni po Derekovem rojstvu je družina zapustila Kitajsko. Ustalili so se v Oxfordu in rodil se jim je še tretji otrok, Joanna. Ko je Derek dopolnil sedem let, je postal pobožen in se je odločil, da bo postal menih. Ves čas je molil in zaman poskušal prepričati svoja starša, da bi obiskala cerkev. Že v svojem osmem letu je izgubil vero: sklenil je, da dobri Bog ne bi pošiljal ljudi v pekel, in če so se njegovi učitelji tako motili o dobroti Boga, se najverjetneje motijo tudi glede njegovega obstoja. Njegov argument je imel pomanjkljivosti, a je bil prepričljiv – nikoli več ni verjel v Boga.
Jessie in Norman sta imela malo skupnega in sta se skupaj nesrečno postarala, vendar sta ostala poročena. Jessie je še drugič doštudirala, postala psihiatrinja in vodila pomoč za čustveno motene otroke v Londonu. Norman je opravljal osnovno javnozdravstveno službo blizu Oxforda. Skrbel ga je rak in fluoracija, vendar je bil premalo zavzet, da bi glede tega kaj storil.
»Moj oče je bil perfekcionist, ki pa ni veliko dosegel. Vsako leto je več tednov pisal svoje letno poročilo, ki ga je nenehno pregledoval in popravljal. Moja mama bi takšno poročilo napisala v uri ali dveh. Čeprav je bil v nekaterih pogledih intelektualec, ki so mu ogromno pomenile moralne in verske ideje, mislim, da je v svojem odraslem življenju prebral le dve knjigi: Thackerayevo delo »Henry Esmond«, ki so mu jo podarili, in delo »Away with All Pests« (Stran z vsemi škodljivci), ki je opisovalo uspešno kitajsko kampanjo uničevanja muh, ki so prenašale bolezni.«
Vse tri otroke sta poslala v internat in se med seboj niso niti dobro poznali.
»Spomnim se zavedanja, da je bil za večino otrok dom tam, kjer so živeli, in ne zgolj kakor zame kraj, kamor sem prišel na kratek obisk med svojim bivanjem na šoli.«
Theodora in Derek sta bila briljantna študenta tako kot njuna mama. Dereka so poslali na Eton, kjer je bil pri vseh predmetih, razen pri matematiki, najboljši. Joanna je bila takšna kot njen oče – slaba v vsem. Njeni zobje so štrleli navzven. Bila je tudi prevelika, pri enajstih letih je merila v višino kar 183 centimetrov. Ko se je vsa družina zbrala skupaj, je bilo obupno. Norman je bil večino časa jezen. Pogosto ni razumel, o čem so se njegova žena in starejša otroka pogovarjali, in počutil se je manjvredno. Imel je precej omejeno življenje. Zatočišče je iskal v dveh konjičkih – v tenisu, ki ga ni igral preveč dobro, in v zbiranju znamk, ki mu je vsak večer posvetil več ur. Parfit je iz svojega otroštva izšel z razumevanjem, da so on, njegova mama in Theo srečni ter živijo polna življenja, medtem ko sta Norman in Joanna nesrečna in ne bosta nikoli zadovoljna. Do konca življenja sta mu njegov oče in njegova mlajša sestra predstavljala vse, kar ga je pri trpljenju in nepravičnosti navdajalo z grozo.
»Verjamem, da očetova depresija ni slabo vplivala name. Zanj mi je bilo zgolj zelo žal. To pa zato, ker z njim nikoli nisem bil tesno povezan. Ni se znal dobro sporazumevati z otroki. Preden sem kot študent Harknessa odšel v ZDA, sem ob poslavljanju opazil solze v očetovih očeh. Takrat me je to zares ganilo in tudi ko to tipkam, se mi rosijo oči. To je bilo edinkrat, da sem v nekem smislu občutil ljubezen, ki jo je moj oče na svoj depresiven in neartikuliran način gojil do mene.«
Zgodaj poleti leta 1961 je osemnajstletni Parfit odpotoval v New York. Skoraj bi mu zavrnili prošnjo za vizo. Uradnik za priseljevanje je namreč opazil, da se je rodil na Kitajskem, in mu je povedal, da je kitajska kvota že zapolnjena. Protestiral je, češ da je Britanec. Uradnik se je posvetoval s sodelavcem in mu sporočil, da bo dobil vizo, saj je takšne vrste Kitajec, kot so jim všeč. Kot raziskovalec rubrike The Talk of the Town je delal za The New Yorker. Skupaj s svojo sestro Theo in z nekaj njenimi prijatelji iz Oxforda – večinoma Rhodesovimi štipendisti, ki so se vrnili na študij, je živel v imenitnem stanovanju z visokim stropom na Upper West Sidu. Prekipeval je od navdušenja in samozavesti ter na široko podajal mnenja o najrazličnejših temah, kar je nekatere od Rhodesovih štipendistov zabavalo, drugim pa je šlo na živce.
Ljubil je jazz in pogosto je hodil poslušat Milesa Davisa in Theloniousa Monka. Od nekdaj je ljubil glasbo, vendar ni mogel igrati nobenega od inštrumentov, saj ni znal brati not – lahko jih je prebiral počasi, vendar ne tekoče. Postavil je hipotezo, da obstaja povezava med njegovo nezmožnostjo branja not in pomanjkljivostmi v matematiki; ni bil dober v razumevanju simbolov.
Od devetega ali desetega leta starosti si je želel postati pesnik. Leto po tem, ko je začel delati za The New Yorker, je tam objavil pesem »Photograph of a Comtesse« (Fotografija grofice), še nekaj pesmi pa je objavil v Kroniki Eton kolidža.
… Neustrašen poteg vrvi
te je sunil nazaj. Naenkrat si povlekel – poskakujoč med
radostjo in strahom, da je vrv, ki jo ovijaš,
s koničastim kavljem trgala meso …
Držal si ribo,
jo okrutno zalučal ob palubo
in ranjeno sredico vrgel daleč v morje …
S slabostjo v grlu si šel pod palubo
in na pol bolan ležal vso pot do pristanišča.
Mesece je delal na svoji poeziji in razvil obsesijo z idejo, da ni pomembno le, da se vrstice pesmi rimajo, ampak da bi morale imeti besede v vsaki vrstici notranje asonance s ponavljajočim se vzorcem soglasnikov ali samoglasnikov, kot v primerih nekaterih anglosaksonskih in nemških pesmi. Najti besede, ki so dobro zvenele in imele še pravi pomen, je bilo zelo težko. Ugotovil je, da pesmi ne more dokončati. Njegova obsesija je postajala vse bolj nora in hromeča. Ko je zdaj bral svoje najljubše pesnike – Shakespeara, Keatsa, Tennysona, so se mu njihove pesmi zdele pomanjkljive, ker so imele premalo notranjih asonanc. Razumel je, da je to noro, vendar si ni mogel pomagati. Nazadnje je ugotovil, da nima možnosti postati dober pesnik, in je odnehal.
Jeseni leta 1961 je odšel na Oxford študirat zgodovino (na Etonu je študiral sodobno zgodovino, ki se je za Anglijo začela po odhodu Rimljanov leta 410). Predmet ga je malce dolgočasil in hitro je začel razmišljati o selitvi na filozofijo, politiko in ekonomijo. Skrbelo ga je glede matematike, ki je bila del ekonomije, zato je prebral nekaj strani v učbeniku in srečal simbol, ki ga ni prepoznal – črtica, pod in nad njo pa pika. Nekoga je vprašal, če mu lahko razloži, za kaj gre. Ko so mu povedali, da je to znak za deljenje, se je počutil tako osramočen, da se je odločil ostati na zgodovini. Po Oxfordu se je v sklopu Harknessove štipendije za dve leti vrnil v Ameriko na podiplomski študij.
Odločil se je, da bo študiral filozofijo. Obiskoval je predavanja kontinentalnega filozofa, ki je obravnaval nekatere pomembne teme, kot so samomor ali smisel življenja, vendar ničesar od tega ni mogel razumeti. Šel je poslušat tudi analitičnega filozofa, ki je govoril o neki trivialni temi, a je bil precej luciden. Spraševal se je, ali je bolj verjetno, da bodo kontinentalni filozofi postali bolj lucidni ali analitični filozofi manj trivialni. Odločil se je, da je bolj verjetno slednje, in se vrnil na Oxford. Skoraj nemudoma je dosegel izjemen uspeh – opravil je izpit in osvojil štipendijo na kolidžu All Souls, ki mu je brez dolžnosti poučevanja za sedem let omogočala bivanje na kolidžu. Študiral je skupaj z A. J. Ayerjem, s Petrom Strawsonom in z Davidom Pearsom. Navdušila ga je bojevitost filozofov – zgodovinarji so bili veliko bolj blagi, čeprav ga je skrbelo, da je njegovo navdušenje neskladno z njegovim nasprotovanjem borilnim športom, kot je bil boks.
Preselil se je v bivališče na All Soulsu in se ustalil v meniškem načinu življenja. Običajno je bila v njegovem življenju vedno nekje tudi kakšna ženska, vendar je z njo preživel zelo malo časa. Skoraj ves svoj budni čas je preživel za delovno mizo. All Souls je podoben samostanu. Kamnita arkada iz 15. stoletja je obkoljena z bleščečo trato, ki je brezhibno negovana, saj se redko uporablja: All Souls nima dodiplomskih študentov in je redko odprt za javnost, njegova vrata so zaklenjena. Za vse njegove potrebe je poskrbel kolidž – imel je stanovanje, hrano in plačo, od njega pa niso zahtevali ničesar v zameno. Takšno je bilo tudi njegovo življenje, odkar je z desetimi leti odšel v internat, in to mu je ustrezalo. Ugotovil je, da je postal, kot bi to opisali psihiatri, institucionaliziran – oseba, za katero se zdi življenje v instituciji bolj normalno kot življenje v družini. Edino, kar je oviralo njegovo delo, je bilo pomanjkanje spanca. Trpel je za hudo nespečnostjo – ko se je ulegel v posteljo, so njegovi možgani divjali še naprej, in bilo so dnevi, ko je bil preveč utrujen, da bi lahko delal. Ko je bil v svojih srednjih tridesetih, mu je doktor predpisal triciklične antidepresive, amitriptilin, s katerimi se je skupaj z veliko količino vodke lahko pahnil v nezavest.
Nekaj časa po tem, ko je obupal nad idejo, da bi postal pesnik, je Parfit razvil novo estetsko obsesijo: fotografijo. Potopil se je vanjo. Bogati stric mu je podaril drag fotoaparat, a kasneje je ugotovil, da bi lahko njegovo zanimanje za slike stvari, ki jih je videl, izviralo iz njegove nezmožnosti zadržanja teh podob v glavi. Prav tako je verjel, da večina sveta izgleda bolje skozi reprodukcijo kot v resničnem življenju. Na svetu je obstajalo le kakšnih deset stvari, ki si jih je želel fotografirati, in vse so bile zgradbe: najboljše zgradbe v Benetkah – Palladiovi cerkvi, Doževa palača, zgradbe ob Velikem kanalu – in najboljše zgradbe v Sankt Peterburgu, Zimski dvorec in Zgradba generalštaba.
»Osupljivo se mi zdi, kako imamo jaz in nekateri drugi ljudje radi arhitekturo. Večina zgradb, ki so mi všeč, ima klasične ali gotske stebre. Obstaja pa lepa omalovažujoča beseda, ki velja za vse ostale zgradbe: »astylar«. Obožujem tudi ulice na francoskem podeželju – mogoče zato, ker drevesa izgledajo kot vrste stebrov (leta 1900 je bilo ob francoskih ulicah osem milijonov dreves, zdaj pa jih je le še kakšnih tristo tisoč). Obstaja tudi nekaj »astylar« zgradb, ki so mi všeč, kot na primer nekateri nebotičniki. Najboljše zgradbe v Benetkah in Sankt Peterburgu niso tudi sublimne, čeprav so zelo lepe. Sublimna, se spominjam besed Kennetha Clarka, je le notranjost nekaterih poznih gotskih katedral in nekaterih ameriških nebotičnikov.«
Čeprav je občudoval nekatere nebotičnike, je verjel, da je arhitektura v splošnem od leta 1840 naprej nazadovala in svet je postajal vse grši. Po drugi strani so v približno istem času odkrili anestetike, tako da se je trpljenje na svetu občutno zmanjšalo. Je bil ta kompromis tega vreden? Ni bil prepričan.
Verjel je, da ima zelo malo prirojenega talenta za fotografijo, a da bi s trdim delom v svojem življenju lahko posnel nekaj dobrih slik. Med letoma 1975 in 1998 je vsako leto preživel približno pet tednov v Benetkah in Sankt Peterburgu.
»Mogoče sem malce nenavaden v tem, da se nikoli ne utrudim ali nasitim tega, kar imam rad, tako da ne potrebujem ali si želim raznolikosti.«
Ne mara svetlobe od zgoraj. V to kategorijo sodi tudi popoldansko sonce, obožuje pa vodoravne žarke ob obeh skrajnih točkah dneva. Ob prebiranju knjige čaka ure in ure na pravo svetlobo in vreme.
Ko se je vrnil domov, je svoje slike razvil in jih razvrstil. Izmed tisoč slik je mogoče obdržal tri. Ko se je odločil, da je določeno sliko vredno ohraniti, jo je odnesel profesionalnemu obdelovalcu v London. Ta je ročno popravil vse podrobnosti, ki mu na sliki niso bile všeč. To je pomenilo vse dokaze 20. stoletja – avtomobile, telegrafske žice, kažipote – in običajno tudi vse ljudi. Potem je dal večkrat zapovrstjo popravljati barve, čeprav je bilo to izjemno drago, a je vztrajal, vse dokler niso bile točno takšne, kot si jih je želel – kar ni pomenilo toliko zvestobo dejanskemu prizoru kot ideji v njegovi glavi.
Razen potovanj v Benetke in Sankt Peterburg je All Souls za dlje časa zapustil le, ko je odšel poučevat v Ameriko. Predaval je na Harvardu, Rutgersu in na Univerzi v New Yorku. Stika s študenti si je želel, saj je ugotovil, da je starejše filozofe zelo težko prepričati, da si premislijo. Študente je potreboval tudi zato, ker so bili le oni pripravljeni z njim govoriti o filozofiji dvanajst ur in se naslednji dan zbuditi z željo, da to ponovijo. Starejši filozofi (v tej kategoriji so bili sedaj tudi njegovi študenti iz preteklih let) so imeli otroke in partnerje, sedeli so v akademskih komitejih in prirejali piknike na svojih vrtovih. Le on je ostajal isti – goreče osredotočen na svoj cilj, kot so bili tudi oni, ko so bili mladi. Ko je našel novega bistrega študenta, ki mu je lahko bil mentor, je posvetil ure in ure branju njegovega dela in pisanju komentarjev (to je počel tudi za številne sodelavce; bral je z osupljivo hitrostjo in je rokopise pogosto vračal s številnimi komentarji, ki so bili daljši od samega rokopisa, tudi če je šlo za rokopis knjige).
Ko je bil v Ameriki, je moral sam poskrbeti za hrano. Ker ni želel zapravljati časa z izbiro ali s pripravo hrane, je razvil toge navade, ki jim je lahko sledil brez razmišljanja. Po pričevanju kolega je dolga leta vsako jutro jedel enak zajtrk, ki ga je sestavil kot recept za najboljše zdravje: koščki klobase, zelena paprika, jogurt in banana – vse skupaj v eni skledi. Nekega dne mu je sodelavčeva žena nutricionistka razložila, da to ni najbolj zdrav obrok, in mu predlagala boljšega. Naslednji dan je zamenjal obrok in ga nikoli več ni spreminjal.
Vedno se je zavedal, kako malo časa je imel. Ko je moral v velikih ameriških kampusih iz ene stavbe v drugo, je tekel. Vendar njegove navade niso bile takšne le zato, da bi prihranil čas. Vedno znova se je vračal nazaj na iste misli, filozofske in druge, tako je pač deloval njegov um. »Na neki točki sem preživel leto na Harvardu v času, ko je tam gostoval Parfit, in skupaj sva šla na večerjo,« pravi Larry Temkin, filozof in njegov nekdanji študent. »Vedno sva šla v isto tajsko restavracijo in vedno je naročil kari, jaz pa sem naročil nekaj, kar je vsebovalo ananas, riž in indijske oreščke. In vedno mi je dejal: »Larry, ali ni to dolgočasno, želiš malo mojega karija?« Jaz sem mu odgovoril: »Ne, Derek, ne maram karija, zame je preveč pekoč.« Naslednjič sva ponovno odšla v isto restavracijo in vse skupaj se je ponovilo in teden dni zatem še enkrat in tako dalje. Bilo je kot v filmu »Groundhog Day« (1993, Svizčev dan).«
Theo Parfit se je poročila z Američanom, se ustalila na obrobju Washingtona D. C. in imela tri otroke. Študirala je socialno delo in postala strokovnjakinja za družine. Pisala je o tem, kako v krizi obdržati skupaj družino, in o načinih, kako vključiti družino v izobraževanje svojih otrok. Čeprav je živela daleč stran, je ostala v stikih s svojimi starši, z bratom, s sestro in z drugimi sorodniki. Vsakič, ko je njen brat prišel poučevat na Vzhodno obalo, in prihajal je pogosto, ga je želela videti, vendar običajno ni poklical. Tega ni delal zato, da bi se ji izognil – na to preprosto ni pomislil, saj je razmišljal o filozofiji. Ona je to vedela in mu tega ni poskušala zameriti. Ko sta se naposled le videla, je bil zelo prijazen.
Parfit je živel blizu svojih staršev v Oxfordu in jih videval enkrat na teden ob nedeljskem kosilu. Njegova mama je veliko brala o filozofiji, da bi tako lahko razumela njegovo delo, vendar pa o tem nista mogla veliko govoriti, saj je bil vedno zraven tudi oče. Njegov oče je bil zaradi njega zmeden. Ni mogel razumeti, zakaj je postal filozof. Menil je namreč, da bi moral postati znanstvenik. Neuspešno je tudi poskušal vzbuditi v sinu zanimanje za tenis.
Joanna je imela težave pri iskanju službe. Nazadnje se je usposobila za varuško. Zanosila je in rodila sina Toma, ki ga je vzgajala sama. Nekaj let kasneje je posvojila še hčerko. Svoje otroke je imela zelo rada, vendar je niso osrečevali. Vsakih nekaj mesecev je poklicala Parfita in mu pripovedovala, kako depresivna je in kako slabo ji gredo stvari. Teh pogovorov ga je bilo groza. Nato je v svojih tridesetih umrla v prometni nesreči.
Ni napisala oporoke in po njeni smrti se je za njenega sina odvijal strašen boj. Njena hči je bila kmalu ponovno posvojena, Jessie pa je bila odločena, da mora Tom k družini, ki jo sama pozna. Problem je bil v tem, da je bila njegova namestitev v rokah lokalnega sveta, Jessie pa mu je s svojimi nepopustljivimi predlogi in z naglasom višjega srednjega razreda tako nasprotovala, da ji je ta aktivno kljuboval. Jessie je neznosno trpela in Parfit je postal zelo čustveno vpleten. Primer je končal na sodišču. V podporo svoji materi je napisal dolgo in vneto razlago. Nazadnje so primer razrešili v njihovo korist. Jessie je kmalu potem umrla, čeprav ni bila bolna ali posebej stara. Ko se je Tom varno ustalil pri svoji novi družini v bližini, ga Parfit nikoli več ni videl.
Ko so minevala leta, je Theo sprejela dejstvo, da čeprav jo je imel brat rad, zanj preživljanje časa s svojo družino enostavno ni bilo pomembno. Bil je zelo mehkega srca in vedela je, da bi ji v krizi vedno pomagal, a neprekinjeno poglabljati vezi s svojo preteklostjo, ceniti kri kot vir sorodnosti – to enostavno ni bilo del njega. Leta kasneje ji je Parfit v pismu napisal, da sta se na nesrečnost svoje družine odzivala diametralno različno. Bila sta kot Ren in Donava – na začetku sta si bili zelo blizu, nato pa sta se razcepili – ena je odtekla v Atlantik, druga pa v Črno morje.
Nekje okrog leta 1982 ali 1983 se je iz Londona v Oxford preselila filozofinja Janet Radcliffe Richards, ki je takrat končala svoj prvi zakon. Nekaj let pred tem je postala precej znana, ko je napisala knjigo »The Skeptical Feminist« (Skeptična feministka), ki je pomenila silovit napad na anti-racionalne tendence v ženskih gibanjih. Poleg tega je učila filozofijo znanosti na univerzi Open. Bila je zelo lepa in zelo ženstvena. Udeležila se je seminarja, na katerem je predaval tudi Parfit. Še nikoli ni srečala nekoga, ki bi bil takšen, kot je bil on – očitno je bilo, da je bil čudna oseba, vendar ne v katerem od običajnih pomenov. Njen prijatelj, Amartya Sen, ki je prav tako predaval na seminarju, jo je po koncu predavanja pozdravil, in ko je odšla, je Parfit vprašal Sena, kdo je ona.
D. P.: Prebral sem nedavno delo Sama Schefflerja, v katerem razpravlja o tem, da je ljudem veliko bolj mar za prihodnost človeštva, kot se tega zavedajo. Mislim, da to drži.
J. R. R.: Ljudje z inštituta za prihodnost človeštva ves čas govorijo o oblikovanju ljudi, ki bi bili bolj moralni. Nisem še dobila dovolj jasne slike o tem, kaj bi to lahko bilo, ker bi to moralo biti nekaj tako drugačnega od ljudi, da niti ne vem, zakaj bi se kaj bolj trudili v tej smeri, kot pa da bi enostavno vse spremenili v termite ali kaj podobnega.
D. P.: O ne! Lahko bi …
J. R. R.: Naše bistvo je, da cenimo tesne povezave, družine in skupine, kar nujno pomeni, da nam je manj mar za druge ljudi.
V tistem času je Parfit ravno pripravljal za tisk rokopis knjige »Reasons and Persons«. To je vključevalo določeno stopnjo anksioznosti, vendar pa je bilo enormno intelektualno delo, ki ga je obremenjevalo petnajst let, končano. Vstopal je v redek tranzicijski trenutek med desetletja dolgimi obdobji popolne filozofske zatopljenosti, v katerem je bil njegov um za kratek čas dovzeten tudi za druge stvari.
Parfit je prebral knjigo Richardsove in ji o njej napisal pismo. Predlagal ji je, da se dobita in se o njej še nadalje pogovorita. Šel je in si kupil tri identične črne obleke. Srečala sta se. Ponudil se je, da ji posodi računalnik (ravnokar je odkril računalnike – kupil je enega rabljenega in bil nad njim navdušen). Dvoril ji je z neizkušeno, vendar vztrajno vnemo.
Bila je zmedena. Eminenten filozof ji je poslal pismo, ki je bilo po tonu in vsebini podobno akademskemu članku, zdaj pa ji je v izposojo ponujal računalnik. Koliko je stala izposoja računalnika? Ni povedal cene. Nedvomno se je zdel zelo zainteresiran za pogovor z njo. Bil je očarljiv, briljanten in nepričakovano čeden, toda kaj je imel za bregom? Nikoli se ni spogledoval. Z njo je govoril natanko tako, kot bi govoril z moškim. Čez čas je na podlagi frekvence njegovih pozornosti sklepala, da mora biti njegovo zanimanje romantično, vendar pa to ni bilo razvidno iz njegovega obnašanja. Začela se je spraševati, ali jo bo zasnubil, še preden se bosta poljubila.
D. P.: Mislim, da obstaja veliko prostora za spremembe, tudi brez genetskih sprememb.
J. R. R.: Oh, nisem govorila o teh brez genetskih sprememb. Govorila sem o tistih genetskih spremembah, o katerih so govorili oni. Seveda obstaja prostor za spremembe, vprašanje je le, kako bodo delovale z materialom, ki ga imamo na voljo, in kako ga bodo spremenile – in želijo ga zelo spremeniti. Lahko bi obstajala družba nekakšnih bitij, ki bi živela v popolni harmoniji, vendar pa sama nekako ne vidim bistva v tem.
D. P.: No, Nick Bostrom pravi, da ni smiselno imeti moralnih, inteligentnih robotov, če nimajo zavesti. Torej se zaveda, da je potrebno poskrbeti za to, da imajo zavest.
J. R. R.: Predpostavljam, da imam problem z razmišljanjem o smislu obstoja stvari, če to niso stvari, ki jih želijo druge, že obstoječe stvari. Ne vidim smisla v tem, da bi ustvarili nekaj iz ničesar. Ne vidim razloga, zakaj bi bil svet kaj boljši, če so v njem bitja, kot pa če jih ne bi bilo. Še posebej, ker je tako veliko trpljenja.
Richardsova se ni zavedala, kako nenavaden je bil ta tranzicijski trenutek v Parfitovem življenju. Kmalu po tem, ko jo je osvojil, se je Parfit ponovno zakopal v svoje delo. Na začetku je bilo to v redu, saj si ni želela moškega, ki bi bil ves čas ob njej, potem pa sta se odločila, da si bosta skupaj kupila hišo. Nameravala sta jo poiskati v Oxfordu, vendar se je Parfit zagledal v hišo iz 18. stoletja v bližini Aveburyja, neolitskega henge spomenika v grofiji Wiltshire. Moral jo je imeti. Ponudil je več denarja in bil vse do podpisa pogodbe zelo nestrpen. Potem je, vesel, da je dobil svojo hišo, sedel v svojem kabinetu s spuščenimi žaluzijami. Deset minut stran je bil veličasten gozdiček z okroglolisastimi zvončnicami, ki jih je oboževal, in eden njegovih strahov vpričo globalnega segrevanja je bil ta, da bo postalo prevroče za zvončnice. Toda Richardsova ga kljub temu ni mogla prepričati, da bi ga obiskala. Obstajal je in to je bilo zanj dovolj. Sčasoma je ugotovila, da je bila njena skromna potreba po človeški družbi večja, kot ji jo je bil on sposoben nuditi. Prodala sta hišo. Ona je kupila hišo v Londonu, on pa se je vrnil v svoje sobane v All Souls. Od takrat pa do dneva njegove upokojitve, to je več kot deset let kasneje, sta preživela skupaj zelo malo časa, sta pa večkrat na dan govorila po telefonu.
V sredini devetdesetih je Parfit začel brati Kanta. Pred tem ga ni bral resno, saj se mu je vedno zdel nekoliko nadležen – njegove obupne povedi (menil je, da je bil Kant tisti, ki je naredil slabo pisanje za filozofsko sprejemljivo), njegova nadutost, njegove nemogoče neskladnosti in očitne napake. Menil je, da je na primer ključna Kantova ideja o avtonomiji očitna prevara. Kant je želel, da bi obstajal univerzalno veljaven moralni zakon in da bi imela vsaka oseba moralno avtonomijo, da bi določila ta zakon zase. Preprosto ni mogel sprejeti dejstva, da ne moreš imeti tega dvojega hkrati.
»Kantovca sem vprašal: »Ali to pomeni, da če si Kantovega imperativa ne postavim kot zakon, nisem del njega?« Povedali so mi: »Ne, postaviti si moraš zakon, obstaja pa samo eden.« Ta odgovor je bil grozen, kot propaganda t. i. ljudskih demokracij starega Sovjetskega bloka, kjer je bilo glasovanje obvezno, na voljo pa je bil le en kandidat. Ko sem nato dejal: »Toda jaz si nisem zastavil Kantovega imperativa za zakon,« so mi rekli: »Ja, pa si.«
Stvari, ki so bile za Kanta najpomembnejše (moralna avtonomija, motiv), se Parfitu sploh niso zdele tako pomembne. Menil je, da so individualni jazi manj pomembni, kot so mislil drugi, zato ga ta motiv niti ni tako zanimal. Menil je, da moralne resnice obstajajo neodvisno od človeške volje, zato avtonomiji v Kantovem smislu niti ni pripisoval toliko pomena. Gonilna sila za Parfitovo moralno skrbjo je bilo trpljenje. Ni prenesel, da bi videl koga trpeti. Celo abstraktno razmišljanje o trpljenju ga je lahko spravilo v jok. Verjel je, da si nihče, niti pošast kot je bil Hitler, ne zasluži trpljenja. (Zavedal se je, da obstajajo praktični razlogi, da so takšni ljudje zaprti, vendar je bil to že drugi problem.)
Parfitova prva ljubezen v moralni filozofiji je bil nekdo, ki je bil popolnoma drugačen od Kanta – Henry Sidgwick, britanski konsekvencialist, najbolj znan po delu »The Methods of Ethics« (Etične metode). Sidgwick je bil dolgočasen. Bil je tako dolgočasen, da se je tudi sebi zdel dolgočasen. Dolgočasen pa je bil, ker je bil zelo zelo natančen. Vsako trditev je otežil s toliko potencialnimi zavrnitvami, proti-zavrnitvami in proti-proti-zavrnitvami, da je bil bralec pripravljen iz obupa vreči knjigo na tla, ali pa je ob nasprotovanju hipotetičnega sogovorca postal tako zmeden, da ni več vedel, kaj naj si misli. Sidgwick se je tega zavedal, vendar je menil, da je bolj pomembno biti natančen kot pa razburljiv in da je bila vrednost njegovega dela odvisna od te skrbi. Bil je skromen mož. Kant je o svojem delu »Kritika« napisal, da »stoji na zelo trdnih temeljih, ki so večni. Izkazala se bo za nepogrešljivo, za najplemenitejše cilje človeštva v prihodnosti.« Sidgwick pa je o svojem delu »Metode« zapisal, da »ne rešuje ničesar, a bo mogoče na kratko razjasnila ideje enega ali dveh ljudi.« Čeprav je bilo veliko drugih filozofov, ki so bili bolj originalni in briljantni, je Parfit menil, da je Sidgwickovo delo »The Methods of Ethics« na svoj natančen in dolgočasen način zajelo več pomembnih resnic o moralnosti kot katerakoli druga knjiga. Zanj ni bilo presenetljivo, če je garač, kot je bil Sidgwick, napisal boljšo knjigo od genijev, kot sta Platon ali Kant, saj je verjel, da je filozofija kot znanost, ki s časom napreduje.
Ko se je poglabljal v Kanta, je začel čutiti, da sta bili njegova nadutost in nekonsistentnost, ki sta ga tako motili v preteklosti, produkta čustvene narave, ki je bila tako vneto ekstremna, da ni bil sposoben Sidgwickove temeljite samokritike. Za Kanta nič ni bilo zgolj dobro, bilo je nujno; v Kantu je malo pojmov, kot sta »večina« ali »nekateri«, le »vsi« ali »nihče«. Parfit je ugotovil, da je tudi sam emocionalen ekstremist, ki mu je bilo težko sprejeti odgovore, ki so bili med vse in nič. Ko je začel ceniti Kanta – verjel je, da je bil eden največjih moralnih filozofov vse od starih Grkov naprej – so ga načini, po katerih se je Kant razlikoval od Sidgwicka, vse bolj vznemirjali, prav tako pa tudi način, kako se moderni Kantovci niso strinjali z modernimi konsekvencialisti, oboji pa ne s kontraktualisti. Kantovci so menili, da bi morali delovati po kategoričnih moralnih načelih, za katere verjamemo, da bi jim morali slediti vsi; na primer: ne bi smeli lagati, tudi če vas morilec vpraša, kje je vaš prijatelj, da ga lahko ubije. Pomembno je, da opravite svojo dolžnost, ne glede na to, kakšen bo rezultat. Konsekvencialisti so verjeli, da so rezultati oziroma posledice vse – kar je pomembno, ni motiv ali spoštovanje pravil, ampak povzročanje toliko dobrega, kot je mogoče. Kontraktualisti pa so verjeli, da je ključna stvar soglasje: način, kako ugotoviti, kaj storiti, je ta, da si predstavljamo načela, ki jim nihče ne more razumno ugovarjati. Trik je bil oblikovati miselni eksperiment na način, da soglasje ne bi bilo takšno psevdo-soglasje, ki je Parfita pri Kantu tako vznemirjalo – moralo je biti soglasje verodostojno sebičnih ljudi in ne racionalnih duhov.
Vedel je, da so v vseh treh taborih briljantni filozofi iskrenih namenov. Zakaj so bila potem njihova nestrinjanja tako neobvladljiva? Če se filozofi, ki so prav tako pametni in dobro podkovani kot on, z njim niso strinjali, kako je lahko prepričan, da ima prav? Kaj če bi lahko dokazal, da so njihove razlike le iluzija perspektive, in da se na določeni točki vsi trije pristopi zbližajo kot plezalci, ki plezajo po različnih smereh gore in se srečajo na vrhu? Tako bi se lahko počutil veliko bolj samozavestnega v svojem prepričanju, da moralne resnice obstajajo in da jih je mogoče odkriti.
Leta 2002 je imel Tannerjevo predavanje o človeških vrednotah na U. C. Berkley, kjer je predstavil zgodnji osnutek svojih rešitev. Začel je razpošiljati rokopis knjige z naslovom »Climbing the Mountain« (Vzpon na goro). Eden od njegovih načinov je bil izpostaviti problem t. i. »act consequentialism« (posledicizma oz. konsekvencializma pravil) v nasprotju z »rule consequentialism« (posledicizma oz. konsekvencializma dejanj). Konsekvencialisti pravil so bili puristi – verjeli so, da je treba vsako dejanje obravnavati po njenih lastnih merilih z enim samim namenom povečevanja blaginje. To pa je ne le predstavljalo precejšen praktičen problem, saj je večina ljudi precej slabih pri predvidevanju posledice svojih dejanj, ampak bi bilo na ta način praktično nemogoče tudi socialno življenje. Smiselno bi bilo lagati morilcu, a če ne bi bilo pravil o laganju, bi bilo zelo težko zaupati komurkoli; tudi lagati morilcu bi bilo na ta način neučinkovito. Podobno bi se v enem primeru zdelo prav, da mati žrtvuje svojega otroka, da na ta način reši življenja desetih tujcev, vendar družba, v kateri so matere vedno pripravljene žrtvovati svoje otroke za tujce, bi bila strašna, zato je bolje imeti pravilo, ki protežira materinsko ljubezen, priložnostnega tujca pa pustiti umreti.
Parfitova glavna naloga je bila dokazati, da si Kantovstvo in konsekvencializem dejanj pravzaprav ne nasprotujeta. Da bi lahko to storil, je moral izvesti operacijo na Kantovi formuli univerzalnega zakona, za katero je Kant trdil, da je vrhovno načelo morale: »Nikoli ne smem ravnati drugače kot tako, da lahko hočem, da moja maksima postane obči zakon.« Številni Kantovci so se tej formuli odrekli (Kant ima še številne druge), saj so sklepali, da preprosto ne pomaga razločiti, kaj je prav in kaj narobe. Parfit pa je želel delati na njej, odstranil je del tukaj, pripojil del tam, dokler ni prišel do različice, ki je združevala najboljše elemente Kantovstva in kontraktualizma: »Vsak bi se moral ravnati po načelih, za katere bi lahko vsak od nas razumno hotel, da veljajo univerzalno.« Trdil je, da bi bila ta načela enaka tistim, ki jih sprejema konsekvencializem dejanj. Potem bi lahko bil v položaju, da predlaga svojo formulo vrha-gore, ki jo je poimenoval Trojna teorija (Triple Theory):
»Dejanje je napačno le, ko so takšna dejanja zavrnjena na osnovi načela, ki proizvaja najboljše mogoče izide, je edinstveno univerzalno zaželeno in ga ni mogoče razumno zavrniti.«
Načela teorije so konsekvencialistična, ker vodijo do najboljših možnih rezultatov (optimific), kantovska, ker so univerzalno zaželena, in kontraktualistična, ker jih nobena oseba ne more razumno zavrniti.
Parfit je želel, da bi bila njegova knjiga čim bolj popolna. Želel je odgovoriti na vse možne ugovore. V ta namen je poslal svoj rokopis praktično vsem filozofom, ki jih je poznal, in jih prosil za kritiko. Več kot dvesto petdeset mu jih je vrnilo svoje komentarje. Več let se je trudil, da bi odpravil vse napake. Ko je popravljal svoje napake in pojasnjeval svoje argumente, je knjiga postajala vse obsežnejša. Izvirno si jo je zamislil kot kratko knjigo, a je postala obsežna, potem zelo obsežna, nadomestila pa jo je še obsežnejša in skupaj je obsegala tisoč štiristo strani. Ljudje so se začeli spraševati, ali jo bo sploh kdaj dokončal.
S svojo Trojno teorijo je Parfit verjel, da je dosegel zbližanje treh glavnih šol moralne misli, vendar ga tudi to ni zadovoljilo. Še vedno je bilo veliko pomembnih filozofov, ki jih je občudoval, a so ga njihovi pogledi vznemirjali. Zbiral je vse možne argumente, kakorkoli donkihotske, da bi dokazal, da so to, kar se je zdelo kot nezdružljive razlike, zgolj napake majhnega pomena.
»Ko Hume trdi … da takšne preference niso v nasprotju z razumom, pozablja oziroma napačno prikazuje svoja normativna prepričanja. Morali bi razlikovati med Humovim navedenim pogledom in njegovim pravim pogledom. Nietzsche podaja nekatere normativne trditve, ki bi jih večina od nas zavrnila, nekatere teh trditev niso povsem razumne, druge pa so odvisne od nevednosti ali napačnih prepričanj o relevantnih ne-normativnih dejstvih. In Nietzsche se tudi pogosto ne strinja sam s seboj.«
Parfit je menil, da je toliko dejstev, ki jih še ne poznamo, toliko izkrivljenih vplivov, ki se jih še ne zavedamo, in je vedno tako preprosto delati napake. Ne glede na to, kako brezupna se zdi situacija, se mu je na koncu zdelo, da se ljudje premikajo v smeri moralnega napredka.
V Parfitovi mladosti je bil ena izmed najbolj bleščečih figur na filozofski sceni Bernard Williams. Williams je bil trinajst let starejši od Parfita in že precej ugleden. Bil je uglajen, privlačen in zabaven – slaven je bil zaradi svojih prefinjenih opazk in ostrih, duhovitih odgovorov. Priznaval je izvirnost Parfitovega dela, v družbi pa je bil do njega omalovažujoč. Williams je bil človek klubov in kolidžev, poln aristokratske prisrčnosti. Parfit pa je po drugi strani hitro pospravil svojo večerjo, in medtem ko so se ostali srečali ob konjaku, sladici in cigarah, odhitel nazaj v svojo sobo.
Williams je živel bogato, posvetno življenje. V vojnem letalstvu je pilotiral lovsko letalo Spitfire. Leta je živel v veliki hiši v Londonu s svojo prvo ženo, političarko Shirley Williams, njuno hčerjo in še enim parom. Imel je afero z ženo drugega moškega in zaradi nje zapustil svojo ženo; poročila sta se in imela dva sinova. Bil je član kraljevih komisij in vladnih komitejev, kjer je podajal mnenja o pornografiji, zlorabah drog, privatnih šolah in kockanju (rad je povedal, da se je vdal že vsem pregreham). Pisal je o operi.
Williams je začel s klasiki in njegovo mišljenje je vsaj toliko kot filozofija oblikovala grška tragedija – svet je dojemal v smislu usode, sramu in sreče. Menil je, da je večina moralne filozofije prazne in dolgočasne. Preziral je tako Kantovstvo kot konsekvencializem in večino svoje kariere posvetil njunemu rušenju. Obe zahtevata brezosebno, objektivno razmišljanje iz dolžnosti in obravnavo drugih kot enako pomembnih sebi; vendar ne moremo in ne smemo postati nepristranski, saj bi to pomenilo opuščanje tistega, kar človeškemu življenju daje smisel. Brez sebične pristranskosti do ljudi, na katere ste globoko navezani, vaše žene in vaših otrok, vaših prijateljev, do dela, ki ga imate radi in je predvsem vaše, do lepote, do prostora – smo nič. Smo bitja intimnosti, sorodstva in zvestobe, ne pa slepi služabniki sveta.
Če je imel kakšno najvišjo vrednoto, je bila to avtentičnost. Zanj je bil na koncu jaz vse, kar imamo. A v večini primerov to ne pomeni veliko – večina ljudi je neumnih in krutih. Williams je užival svoje življenje, a je bil pesimist najbolj turobne vrste. Nekemu študentu je povedal, da zadnja kitica pesmi »Dover Beach« (1867, Plaža v Doverju), Matthewa Arnolda, povzema njegov pogled na stvari:
Oh, ljubezen, bodiva zvesta
eden drugemu! ker svet, ki
kot dežela sanj leži pred nama,
tako raznolika, tako lepa, tako nova,
zares nima ne veselja, ne ljubezni, ne svetlobe,
ne gotovosti, ne miru, ne pomoči ob bolečini …
Williams je menil, da je meta-etika (vprašanja o obstoju in naravi moralnih resnic) še posebej nesmiselna. Mislil je, da je ideja o moralni resnici iluzija – fantazija o »argumentu, ki jih bo zaustavil, ko bodo prišli, da vas odpeljejo.« Filozofija je umetnost, ne znanost, ne dejavnost odkrivanja, ampak konflikta. Williams ni predlagal svoje moralne teorije. Skeptičen je bil do tega, da bi lahko bila kakšna takšna teorija verjetna, sicer pa je bila njegova briljantnost tako ali tako v temelju uničevalna.
Parfit je Williamsa občudoval skoraj bolj kot kogarkoli drugega, ki ga je poznal. »Derek mi je nekoč pokazal fotografijo Bernarda Williamsa, ko je bil rektor Kraljevega kolidža (King‘s College) v Cambridgeu« pravi Larry Temkin. »Bernard je stal na strehi Kraljevega kolidža, z nekakšnim ošabnim, britanskim, aristokratskim izgledom – kot kak gospodar vsega, kar vidi, pod njim pa se je v daljavi raztezal ves Cambridge. Derek je dejal: »Ali ni čudovit?« To sem videl le enkrat pred tem pri sliki Rudolpha Nureyeva. Nureyev je bil v zraku, visoko nad tlemi, na obrazu pa je imel poseben izraz – na nek način je bil podoben Bernardovemu – da je vedel, da lebdi, da je na nek način božanski. Derek je rekel: »Poglej to – ni to naravnost čudovito?«
Ker je Williamsa tako občudoval, ga je dejstvo, da sta imela tako različne poglede, zelo prizadelo. Najbolj ga je vznemirjal Williamsov pogled na meta-etiko. Williams je verjel, da ni nobenih objektivno pravilnih odgovorov na vprašanja, kaj je prav in kaj narobe, ali celo vprašanja razumnosti. Moralnost je bila zanj človeški sistem, ki je nastal iz človeških želja in je ostal od njih odvisen. To pa ni pomenilo, da so ljudje do moralnih vprašanj čutili kaj manj ostro – če je kdo čutil, da je krutost podla, je to lahko z vsem srcem verjel, tudi če ni menil, da je podlost objektivno dejstvo; kot dva plus dva je enako štiri. Za Parfita pa – če ni res, da je krutost napačna, potem je občutek, da je podla, zgolj psihološko dejstvo: šibko, nebistveno, primerno, da utone v pozabo.
Da bi imela moralnost nek pomen, mora imeti resnične razloge, za katere nas skrbi – objektivna dejstva o tem, kaj je dobro in vredno doseči. Če bi kot Williams verjeli, da so naši edini razlogi za dejanja naše želje, potem osebi, ki bi si želela slabe ali nore stvari (nekomu ali sebi prizadejati veliko bolečine), ne bi mogli najti odločilnega argumenta proti njihovi uresničitvi.
»Williams pravi, da bi se, namesto, da si zastavimo Sokratovo vprašanje: »Kako bi morali živeti?«, morali vprašati: »Kaj sploh želim?«. Mislim, da bi bila to katastrofa. Obstajajo boljši in slabši načini, kako živeti.«
Po letih agonije prepričati Williamsa, da spremeni svoje mnenje, se je Parfit odločil, da se je samo zdelo, da je Williams zavrnil idejo o moralnih resnicah – da preprosto ni imel koncepta o tem. Williams je pogosto dejal, da ni razumel, kaj naj bi pomenilo imeti takšne vrste razloge, o katerih je govoril Parfit. Parfit je to vedno jemal kot retorično potezo, zdaj pa je pomislil, da je mogoče Williams to mislil dobesedno. Kljub vsemu je bil briljanten filozof, in če je dejal, da nečesa ni razumel, bi mu morali verjeti. Ta misel je prišla kot olajšanje: če si z Williamsom vsa ta leta nista dejansko nasprotovala, ampak le govorila eden mimo drugega, potem je navsezadnje še obstajalo upanje za zbližanje.
A do pravega zbližanja ni moglo priti. Williams je leta 2003 umrl. Še leta kasneje je Parfit ljudem znova in znova pripovedoval, kako ga je imel rad. Ko je razmišljal o tem, da Williamsu nikoli ni bil zmožen pokazati, kako vidi resnico, in zdaj mu tega nikoli ne bo mogel, se je zlomil in zjokal.
Leta 2010 se je Parfit izselil iz All Soulsa. Od takrat z Richardsovo živita skupaj v opečnati hiši s teraso v Oxfordu, ki jo je kupil pred nekaj leti. V hiši sta bolj ali manj kampirala, saj je hiša potrebovala precejšnja popravila in sta si jo delila z dvema gradbenikoma iz Latvije, ki sta spala v prostoru, predvidenem za jedilnico. Hiša je bila zgrajena za manjša, bolj drobna bitja, kot so ljudje iz 21. stoletja – Parfit, ki je bil precej visoke rasti, je po majhnih žepnih sobicah in zavitih stopniščih korakal kot Alica v čudežni deželi. A hiša je iz pravega obdobja pred letom 1840 in stoji med sebi podobnimi na tihi, prazni ulici, blizu Ashmolovega muzeja.
D. P.: O joj, si takšna kot tisti potrti Skandinavci.
J. R. R.: Sem res?
D. P.: Rekla si, da glede na vse trpljenje ni vredno imeti novih zavestnih bitij. Potrti Skandinavci mislijo, da je življenje v najboljšem primeru komaj vredno živeti.
J. R. R.: Ne, ne, ne gre za to, samo če nič ne bi obstajalo, ne vem, zakaj bi veljalo za boljše, če bi stvari začele obstajati. Lahko vidim vrednost stvari, ko ljudje enkrat obstajajo.
D. P.: No, to pa je potem pogled, ki zadeva posameznika. Nisi prebrala četrtega dela »Reasons and Persons«.
Ko Parfit ni živel več na kolidžu, sta skoraj vsak večer z Richardsovo skupaj večerjala. Z izrecnim skupnim dogovorom se nikoli nista pogovarjala o njegovi novi knjigi, ki je tudi še ni prebrala. Sta pa govorila o filozofiji.
D. P.: Predpostavimo, da smo odkrili neko tehniko, s katero bi lahko podaljšali svoja življenja, da bi lahko srečno živeli nekaj sto let, cena za to pa bi bila neplodnost – bili bi torej zadnja generacija. Tvoj pogled bi verjetno bil, da glede tega ne more biti nobenega moralnega ugovora. Ljudem, ki ne obstajajo, se ne more goditi nič slabega – nikoli ne bodo obstajali, zato ni nikogar, ki bi se mu zaradi tega godilo kaj slabše.
J. R. R.: Nisem prepričana, da je slabše. Lahko vidim, da imamo občutke, kot da je, ne vidim pa nobene objektivne možnosti, v kateri bi bil neobstoj slabši kot obstoj. Mogoče je.
D. P.: Ne misliš, da če otrok, ki bi lahko imel sicer zelo dobro življenje, umre mlad, se ni zgodilo nič slabega, ker otrok ne obstaja, neobstoj pa ni slabo stanje!
J. R. R.: Mislim, da ko si enkrat začel, so razlogi za obstoječe ljudi tukaj.
D. P.: Strinjam se, da niso popolnoma enaki, vendar skupna točka …
J. R. R.: Da, lahko imajo skupno točko, brez da je to moralno relevantna skupna točka. Ne moreš kar reči, da so si stvari v nekaterih ozirih podobne, in zato povzameš enake sklepe.
D. P.: Torej bi tvoj pogled bil …
J. R. R.: Pravzaprav nimam ravno nekega določenega pogleda.
Avgusta leta 2010 sta se po skoraj tridesetih letih skupnega življenja poročila. Šla sta na matični urad, si ob reki priredila piknik in se vozila s čolnom. Čeprav sta se poročila predvsem zaradi davkov, je bil Parfit nad spremembo nenavadno navdušen. Sestra Richardsove ga je ta dan nekajkrat slikala, kako je sijal, ko je mežikal proti soncu in nosil rdečo kravato.
Medtem mu je Richardsova pomagala pri zadnjih naporih nastajanja njegove knjige. Zatopil se je v vsako podrobnost – v pisavo, velikost pisave, odtenek pisave, barvo papirja in tisk ovitka. Knjigo, za katero je z vsem svojimi umom garal petnajst let, je dokončal ravno, ko se je odselil s kolidža, kjer je živel več kot štirideset let, in v istem tednu se je po skoraj sedemdesetih letih bolj ali manj samskega življenja še poročil. Šok teh treh transformativnih dogodkov v tako kratkem času je bil večji, kot je pričakoval. Nekega večera mu je Richardsova pomagala pri pospravljanju sob in vse okrog njega je bil kaos. Naslednji dan bi moral odleteti v Ameriko in poskušal je natisniti dokaze o svoji novi knjigi, da bi jih lahko vzel s seboj na letalo. Med njegovo sobo in pisarno na kolidžu, kjer je bil tiskalnik, je imel vzpostavljeno brezžično povezavo. Stekel je dol po stopnicah, da bi preveril, če tiska, vendar je šlo nekaj narobe. Ponovno je tekel nazaj gor in spet dol po stopnicah ter je bil vse bolj ves iz sebe. Potem se je nenadoma zgrudil. Zdelo se je, da se je vdal.
»Ne spomnim se, kaj se dogaja.«
Richardsova ga je odpeljala k zdravniku. Imel je prehodno celostno izgubo spomina – sindrom, ki ga lahko povzroči neznosen mentalni stres. Ni se spomnil, da se je poročil. Ni se spomnil, da je napisal knjigo. Zdravnik ga je vprašal, ali ve, kdo je Richardsova.
»Da. Ona je ljubezen mojega življenja.«
Spomin se mu je po nekaj urah vrnil, a so se nadaljevali manjši šoki. Med javnimi predavanji, med pogovori in v razredu se je večkrat zlomil v solzah. Dokončal je knjigo, ponovno je v tranzicijskem trenutku in skriti deli njegovega življenja počasi prihajajo na površje. Bolj kot kadarkoli se je zavedal kratkosti: koliko časa še ima?
Štirinajstletno dekle si želi otroka. Če ga bo imela, mu ne bo mogla nuditi dobrega začetka življenja. Če bo namesto tega imela svojega prvega otroka pri petindvajsetih, mu bo lahko nudila boljši začetek življenja, vendar to ne bo več isti otrok. Komu torej škoduje, če rodi pri štirinajstih? Nikomur – dokler je njegovo življenje vredno živeti, tudi otroku ne.
Predpostavimo, da sedaj živeči ignoriramo globalno segrevanje, kar bo močno otežilo življenja prihodnih generacij. Zdelo bi se, da smo poslabšali obete za te prihodnje generacije. Vendar pa, dokler je njihovo življenje vredno živeti, to ne drži – ker če bi ravnali drugače, bi bil tudi svet drugačen in prav ti določeni ljudje sploh nikoli ne bi obstajali (na isti način, kot če na primer avtomobili ne bi bili izumljeni, se večina danes živečih ljudi sploh ne bi rodila). Torej, kljub temu da smo svet v prihodnost naredili slabši, življenja nismo poslabšali nikomur. Parfit tej uganki pravi ne-identitetni problem. Verjame, da to ne spremeni ničesar – še vedno imamo veliko razlogov, da se izognemo poslabšanju življenja ljudi v prihodnosti. Vendar ga, kot se izkaže, upravičeno skrbi, da bi drugi ljudje lahko potegnili nasproten sklep: ker globalno segrevanje za določeni ljudi v prihodnosti ne bo pomenilo, da so na slabšem, lahko to izgleda manj slabo.
Parfit je bil vedno prevzet s tem, kako razmišljati o naših moralnih dolžnostih do ljudi v prihodnosti. To zanj predstavlja najpomembnejši problem, ki ga imamo. Poleg problema globalnega segrevanja je tukaj še problem prebivalstva. Zdi se, da bi bilo slabo, če bi bil planet prenapolnjen z več milijardami ljudi, ki poslabšujejo življenja vseh. A kaj če bi bila ob več milijardah ljudi, katerih življenja je komaj vredno živeti, skupna vsota človeške sreče višja, kot je ob manjši populaciji premožnejših ljudi? Ali ne bi bila prva situacija v moralnem smislu boljša? Parfit temu pravi odvraten sklep (Repugnant Conclusion). Zdi se absurdno, a vsaj za konsekvencialista je tej logiki težko nasprotovati.
Prihodnost dela vse bolj zapleteno, kar je ob tem, da gre za izjemno pomembno temo, tudi razlog, zakaj o tem rad razmišlja. Prva razprava, ki jo je Parfit napisal po začetku študija filozofije, je obravnavala metafiziko časa. Zdaj je to tema, h kateri se želi vrniti. Glede časa obstaja toliko stvari, ki se mu zdijo osupljive.
»Ko ljudje opisujejo minevanje časa, pogosto rečejo, da se premikamo v prihodnost ali pa da se nam prihodnost bliža; da se sedanjost ali kvaliteta živeti v zdaj, v tem trenutku, pomika v seriji dogodkov kot žaromet, ki se med nastopom ženskega pevskega zbora pomika po nastopajočih dekletih. Toda te trditve, čeprav se morda zdijo globoko resnične, nimajo smisla.«
Parfit se sprašuje, zakaj smo tako pristranski do prihodnosti? Je to nagnjenje ustvarila naravna selekcija? Vznemiri nas, ko nam povedo, da bomo v prihodnosti morali preživeti kak dan z veliko bolečine, toda številnim je vseeno, če jih kdo spomni na preteklo bolečino; in vendar je bila tudi ta prav tako resnična. Nismo pa enako pristranski do drugih ljudi: če ugotovimo, da je nam ljuba oseba pred smrtjo zelo trpela, nas to vznemiri, tudi če je trpljenje že minilo. Preteklost je prav tako resnična kot sedanjost. Če je nekdo, ki smo ga ljubili, mrtev, ta oseba zdaj ni resnična. Vendar je to podobno kot dejstvo, da ljudje, ki so daleč stran, niso resnični tukaj.
»Sedaj se nagibam k temu, da bi verjel, da je minevanje časa le iluzija. Ker si zelo želim, da bi bilo minevanje časa zgolj iluzija, moram biti previden, da se ne zavedem.«
Parfita je zelo prevzelo to, kako malo časa ljudje obstajajo na Zemlji v primerjavi s tem, kako dolgo bodo še obstajali v prihodnosti. Spomni se, da je kot otrok poslušal na radiu Bertranda Russella, ko je govoril o spominih na njegovega dedka, ki se je rodil leta 1792. Ko Parfit razmišlja o prihodnosti, se sprašuje, ali bo življenje ljudi v prihodnosti boljše ali slabše, kot je sedaj. Želi si biti optimističen, vendar ne more spregledati hudega trpljenja, ki so ga ljudje preživeli v preteklosti. Je bilo vse to vredno? Je skupna vsota človeške sreče odtehtala skupno vsoto trpljenja?
»Želim verjeti, da je bila preteklost sama po sebi tega vredna. Toda morda je to le pobožna želja.«
Vidi, da imamo sposobnost narediti prihodnost precej boljšo, kot je bila preteklost, ali pa precej slabšo, in ve, da ne bo živel dovolj dolgo, da bi lahko odkril, kaj se bo zares zgodilo. Ve, da bodo način obnašanja do prihodnjih generacij deloma določala naša prepričanja o tem, kaj je v življenju sploh pomembno in ali verjamemo, da je sploh kaj pomembno. To je razlog, da še naprej na vsak način želi dokazati obstoje nečesa takšnega, kot je moralna resnica.
»Zdaj imam sedeminšestdeset let. Da bi svoje potovanje pripeljal do srečnega konca, bi moral razrešiti nerazumevanja in nesporazume, ki sem jih deloma opisal. Moral bi najti načine, kako bi razložil številnim ljudem, kaj pomeni, če so stvari pomembne, in da verjamejo, da so določene stvari zares pomembne. Ne morem upati, da bi to lahko storil sam. Toda … upam, da bodo nekateri drugi ljudje te stvari lahko naredili z umetnostjo in industrijo ter tako zaključili to potovanje.«
Prispevek je bil v tiskani različici revije The New Yorker objavljen 5. septembra 2011. Derek Parfit je umrl 1. januarja 2017.
Larissa MacFarquhar
Prevedla Nika Blagne
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)
Pregled, popravek in priredba http://zofijini.net
Lektorirala Maja Vačun
Vir: https://www.newyorker.com/magazine/2011/09/05/how-to-be-good
Humanistična postaja 