»Zgodba združuje številne teme. Zavrača idejo, da so levičarji zagrenjeni, da vzbujajo malodušje in da so proti zabavi in užitku. Govori tudi o tem, kako organizirana religija sklepa zavezništvo s tistimi, ki imajo v rokah ekonomsko moč, kako se nad ljudmi izvaja nadzor in kako je represija pogosto predstavljena kot nekaj dobrega, moralnega ali duhovnega. /…/ Všeč mi je bila tudi misel, da je svoboda izražanja pravzaprav nekaj veselega in osvobajajočega. Ljudje pogosto govorijo o osvoboditvi samo v ekonomskem smislu, v resnici pa je treba osvoboditi lastno domišljijo in duha – a to je zelo težko, kadar vlada ekonomsko zatiranje. /…/ Leta 1929 se je zgodil zlom newyorške borze, ki mu je sledilo desetletje gospodarske krize in množične brezposelnosti. Živimo v podobnem času. /…/ Govorijo nam, da ni alternative, da se moramo sprijazniti z množično brezposelnostjo, z uničevanjem okolja in z velikansko razliko med bogatimi in revnimi. To je absurdno. Tu smo z vsemi svojimi talenti in delovno sposobnostjo in zmožnostjo, da rešimo karkoli. /…/ Tisti, ki so na oblasti, bi radi prikrili določena dejstva in utišali vse, ki razmišljajo drugače. Omogočiti moramo prostor za odpadnike in pustiti, da se jih sliši. V Evropi živimo pod železno vladavino ultra-liberalizma, multinacionalke imajo pod nadzorom praktično vse. Če bi Jimmy Gralton živel v današnjem času, bi se temu uprl.«
Ken Loach, o svojem filmu Jimmy’s Hall (2014)
Vir: http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/jimmy-s-hall/
Napovednik:
Humanistična postaja 