David Ellerman, filozof, matematik, ekonomist in politični teoretik, je zelo kritičen do intelektualnih temeljev sedanjega sistema zaposlovanja, za katerega pravi, da institucionalizira »najemanje oseb« na dvomljivih filozofskih temeljih. Svojo pozicijo opisuje kot »neo-abolicijsko« in ugotavlja, da sodobna liberalna misel poenostavljeno najdeva nelegitimnost tradicionalnega suženjstva v tem, da je to prisilna institucija. Po Ellermanu to v celoti ignorira dolgo in zanemarjeno tradicijo liberalne misli, ki je prostovoljno suženjstvo videla kot legitimno. Ta bolj sofisticirana obramba suženjstva je sama po sebi nelegitimna, vendar so njena načela preživela do danes in so podlaga najemanja oseb v našem sistemu zaposlovanja. Čeprav je delo v Wal-Martu ali Starbucksu kategorično drugačna izkušnja kot tradicionalno suženjstvo, si Ellerman prizadeva obnoviti tradicijo neodtujljivih pravic, ki je utemeljena na retoriki Deklaracije o neodvisnosti, kot tudi abolicionistov devetnajstega stoletja in poskuša podati analizo sodobnih institucij zaposlovanja, za katere trdi, da strukturno ohranjajo bistveno zanikanje človekove dejavnosti.
Kot trdi Ellerman, bistvena razlika ni med soglasjem in prisilo, ampak med delegacijo in odtujitvijo – med odločitvami, ki jih v nekogaršnjem imenu sprejmejo predstavniki in med odločitvami, ki jih sprejmejo neodgovorni zastopniki, na katere je bila moč odločanja v celoti prenesena. Odrasla oseba, ki soglaša s pogodbo o odtujitvi, se v bistvu strinja z nečim, kar ni mogoče: da se ga ali jo deloma spremeni v predmet. Kot pravi Ellerman: »prostovoljno lahko na drugo osebo prenesem storitev lopate, tako da lahko ta druga oseba lopato uporabi in je de facto sama odgovorna za rezultate. Ne morem pa na enak način prostovoljno prenesti svojih dejanj.« Skratka, »posameznik se ne more znebiti in prenesti tiste odgovornosti, ki ga dela za človeka.«
Ellerman ugotavlja, da zakon sam v primeru najetih kriminalcev izrecno priznava »pravno fikcijo«, ki je v ozadju pogodb o odtujitvi. Delavec, ki stori kaznivo dejanje po nalogu delodajalca, se odgovornosti ne more izogniti zgolj zato, ker je bil za dejanje najet. Če pa delavec in delodajalec opravljata delo, ki ni kaznivo, se delavca vrne v pravni status najetega orodja, čeprav »dejstva o človekovi odgovornosti ostajajo nespremenjena.«
»Fikcija postane resničnost. Skupno podjetje ali partnerstvo se preoblikuje v lastno podjetje delodajalca. Delavec je pravno od soodgovornega partnerja preoblikovan v zgolj dobavitelja dela in v odnosu do delodajalčevega podjetja glede obveznosti ali proizvedenih rezultatov ne deli nobene pravne odgovornosti. Potem lahko ortodoksni intelektualni plačanci, katerih poklic je, da na temelju najemanja oseb »opravičujejo« našo ekonomsko civilizacijo, izpostavljajo, da je sistem za razliko od prisilnih sistemov preteklosti, utemeljen na prostovoljni pogodbi.«
Ellerman je avtor petih knjig, med njimi Helping People Help Themselves: From the World Bank to an Alternative Philosophy of Development Assistance (2006), Pomagati ljudem, da si pomagajo sami: Od Svetovne banke do alternativne filozofije razvojne pomoči (2006); Intellectual Trespassing as a Way of Life (1995), Intelektualno prestopništvo kot način življenja (1995); Property and Contract in Economics: The Case for Economic Democracy (1992), Lastnina in pogodba v ekonomiji: Primer za ekonomsko demokracijo (1992); in The Democratic Worker-Owned Firm (1990), Demokratična podjetja v lasti delavcev (1990). Od leta 1992 do 2003 je delal pri Svetovni banki, kjer je deloval kot pisec govorov in ekonomski svetovalec glavnemu ekonomistu Josephu Stiglitzu. Trenutno je gostujoči raziskovalec na Univerzi v Kaliforniji v Riversidu ter sodelavec Centra za globalno pravičnost na University of California v San Diegu. Njegova spletna stran se nahaja na domeni ellerman.org.
The Straddler
Humanistična postaja 