Opica v stroju in stroj v opici
All Watched Over by Machines of Loving Grace (Adam Curtis, 2011)
To je zgodba o vzponu strojev in zakaj nihče več ne verjame, da je mogoče svet spremeniti na bolje. Kako smo se odločili, da smo tudi sami samo stroji, igrali videoigre in pomagali začeti afriško svetovno vojno.
Na začetku leta 2000, je eden najbolj znanih svetovnih znanstvenikov iz Londona potoval v Kongo. To je bil britanski biolog Bill Hamilton. Hamilton je šel v Kisangani. Nekoč se je to mesto imenovalo Stanleyville. Zdaj je bil to eden najbolj nevarnih krajev na svetu. Poln je bil oboroženih milic, ki so ubijale druga drugo, da bi prevzele nadzor nad dragocenimi minerali, ki se nahajajo v rudnikih v okolici Kisanganija. Eden najbolj dragocenih je mineral kolumbit-tantalit, znan tudi kot koltan. To je osnovna sestavina novih digitalnih naprav – telefonov, prenosnih računalnikov in igralnih konzol. Njegova cena se je po svetu dvigala. Delno tudi zaradi napovedi nove Sonyjeve »PlayStation 2« konzole.
Ampak Hamiltonu ni bilo mar za to. Vojne okoli njega ni upošteval, ker je bil prepričan, da se ljudje pobijajo med seboj na povsem drugačen način. Verjel je, da so AIDS pred 50 leti povzročili eksperimenti ameriških znanstvenikov v džungli okoli Kisanganija. Da bi to dokazal, je prišel nabirati blato šimpanzov. Obdan z vojno, je Hamilton trmasto zbiral blato šimpanzov. Ampak potem se je nekega dne okužil z malarijo. Zavrnil je zdravilo proti malariji in namesto tega vzel aspirin. Vendar se je aspirin zataknil v njegovem črevesju in povzročil krvavitev, ki ga je ubila. Toda, tudi ko je umiral, je Hamilton vedel, da bo živel večno, ker je pokazal, da so ljudje v resnici le samo-razmnožujoči stroji, kot računalniki, katerih funkcija je prenos vitalne kode skozi čas, ki bo tako živela večno. Medtem je blato šimpanzov čakalo na letališču v Nairobiju. Vsi so dobili svoje nove mobilne telefone, nove prenosne računalnike in svoj »PlayStation 2«.
Leta 1961 je šimpanz Enos postal prvi primat v Zemljini orbiti. To je bil začetek raziskovanja vesolja, ki je na Luno popeljalo človeka. Med tem ko je njegovo vesoljsko plovilo potovalo nad džunglo, v kateri je bil rojen, je politika pod njim postala kaotična in nevarna.
Skoraj 80 let je Kongu vladala Belgija. Toda leta 1960 je Kongo postal neodvisen. Prvi predsednik vlade je postal Patrice Lumumba. Zavzemal se je za vizijo nove neodvisne Afrike. Toda država je bila popolnoma nepripravljena na samoupravljanje. V nekaj tednih se je sprevrgla v kaos. Kongo je bil ključnega pomena za sodobni svet, ker v njegovih gozdovih so skriti ležali številni pomembni minerali. Uran atomskih bomb, ki sta eksplodirali na Japonskem, je prišel iz Konga. Rezerve bakra so bile bistvenega pomena za nove elektronske sisteme in računalnike, ki so poganjali hladno vojno. Stara kolonialna mesta so zdaj postala bojišča, kjer so se uporniki in vojaki zvesti Lumumbi borili za nadzor nad dragocenimi rudniki.
Američani so bili zaskrbljeni, da se bo Lumumba povezal s Sovjetsko zvezo. Zato so skupaj z Belgijci pomagali organizirati državni udar. Lumumbo so ugrabili uporniki iz rudarskih območij. Odpeljali so ga v gozdove Vzhodnega Konga, kjer so ga ubili, njegovo telo pa raztopili v kislini. Država je padla v val nasilja in terorja. To je privedlo do vzpona enega najbolj skorumpiranih diktatorjev v Afriki, Mobutu Sese Seko. Toda sredi kaosa, so zahodna rudarska podjetja brez težav nadaljevala s svojim poslovanjem. Predvsem velikan »Union Miniere«.
Not So Much a Programme, More a Way of Life, BBC TV, satira
»Tiskovni predstavnik »Union Miniere« v tem trenutku predstavlja svoje poročilo delničarjem: Videli smo več kot pol milijona ljudi ubitih, pohabljenih, posiljenih in razkosanih. V začetku tega tedna smo izvedeli za pokol v Stanleyvillu, za veliki spopad, ki je rezultiral v pokolu neoboroženih žensk in otrok. Šestdeset skupaj zvezanih moških so namazali z oljem in jih žive zažgali. Sredi vsega tega sva si z direktorjem postavila samo eno vprašanje: kako lahko to vpliva na delovanje vašega podjetja? Z veseljem vam lahko poročam, da nas dogodki tega tedna, do katerih je prišlo v provinci Stanleyville, več kot 1600 km od sedeža naše rudarske dejavnosti, na noben način ne rabijo skrbeti.«
Bill Hamilton je bil samotar. V zgodnjih 1960ih je sam živel v Londonu in obsesivno preučeval Darwinovo teorijo evolucije. Hamilton je svet videl skozi prizmo Darwinovih idej. Verjel je, da je vse mogoče pojasniti z bojem vseh živih bitij za preživetje in posredovanje svojih genov naslednji generaciji. Toda, ko je opazoval vedenje mravelj, je naletel na problem. Zakaj so se nekatere, na videz nesebično, žrtvovale plenilcem, da so tako zaščitile ostale v skupini? In zakaj so se nekateri ljudje obnašali na podoben način? Kakšno korist so imeli od tega? Hamilton je bil prepričan, da je človeško vedenje mogoče razložiti genetsko. Da bi lahko to dokazal, je vedel, da mora razložiti uganko altruizma. Odšel je do postaje Waterloo. Ure je sedel na ploščadi, gledal ljudi in razmišljal.
Prof. Michael Ruse, prijatelj Billa Hamiltona
»Hamilton je ob večerih sedel na postaji Waterloo. Osamljen človek, ki gleda ljudi. Da je to lahko počel, je do neke mere moral ljudi videti, kot da so druga vrsta. Kot da so mravlje, on pa ni njihov del. Čeprav je bila njegova skrb namenjena ljudem, mu je do neke mere uspelo odstraniti emocije. Iskal je vzorce, iskal je načine kako razumeti vse te ljudi, ki jih je videl okoli sebe. Ljubimca, ki se poljubljajta in potem razideta, osebo, ki jo vidi teči na vlak. Celo tisti, ki se mu približa ali tisti, ki gre na javni WC. Vse to so različni ljudje. Hkrati je in ni del te vrste.«
Potem, konec leta 1963, Hamilton nenadoma spozna kaj je pravzaprav iskal. Pogledal je skozi kožo in kosti in v nas videl nekaj, kar je veliko močnejše in pomembnejše kot so naše posamezne identitete. Naš genetski kod. Ko je na svet pogledal z vidika genov, je videl, da je človek le njihov začasen nosilec, ki genom omogoča posredovanje kopij samih sebe in večno življenje. Hamilton ni več razmišljal kot človeško bitje. Razmišljal je kot gen. Geni pa niso kot ljudje. So kot majhni računski stroji, ki preračunavajo najboljši matematični rezultat. In to pojasnjuje altruizem. Gen bi se uničil, če bi s tem omogočil preživeti več kopijam samega sebe.
Prof. Michael Ruse, prijatelj Billa Hamiltona
»Mislim, da je res menil, da vidi vzorce, po katerih svet deluje, ki jih drugi niso videli. Tako je deloval kot človek, skoraj kot nekdo iz drugega planeta, ki opazuje človeštvo. Bil je popolnoma prepričan, da obstaja neka sila, ki je skrita pred nami, ki nas motivira, nas poganja.«
Vzhodna meja Konga. Pred davnimi časi.
Armand Denis, The Congo I Knew, 1935
»Smo na poti v deželo velikanov. Za temi ogromnimi pasovi vulkanskih gora, živijo skrivnostni ljudje, dvometrski velikani. Plezanje v smeri skrivnostnega grebena, zdaj skritega med oblaki. Nad ogromnimi drevesi je regija, ki se je sonce redko dotakne, čaroben gozd poln praprotnic in mahov. Zdi se kot dom vil in škratov. Ampak tukaj ni nobenega življenja. Skozi te gozdove se vije hladen veter, poln megle in zmrzali. Griči Ruande.«
V 1930ih letih je neustrašen Belgijec Armand Denis snemal filme, ki so zahodu pripovedovali o Afriki. Toda v Ruandi je pomagal ustvariti mit, ki bo imel strašne posledice. Dejal je, da so Tutsi plemenita in inteligentna rasa, ki prvotno prihaja iz Egipta in da so Hutuji ločena rasa nevednih kmetov.
Armand Denis, The Congo I Knew, 1935
»Po tej bogati zemlji hodijo, nihče ne ve kako dolgo že, veličastni in visoki ljudje, ki so prišli s severa, morda iz starega Egipta, tukaj ohraniti civilizacijo in lepoto druge dobe. Skupina plesalcev. Ko so velikani prispeli v Ruando, je ta bila že poseljena. Toda premoč teh visokih ljudi iz severa je bila tako velika, da čeprav so bili v manjšini, so vzpostavili popolno dominacijo nad gorskimi plemeni, ki so naseljevali regijo. Temnopolti so postali njihovi sužnji. Kako superioren je njihov ritem v primerjavi s primitivnimi plemeni iz gozdnih planot.«
V resnici za to ni bilo dokazov. Tutsiji so bili vladajoča elita, ampak obe skupini sta si vedno delili to zemljo in se nista dojemali kot različni rasi. Hutuju so tudi do vlade imeli enakopraven dostop. Toda Belgijci, ki so vladali Ruandi, so mit vzeli in ga neusmiljeno uporabili. Pripeljali so znanstvenike, ki so to biološko dokazovali. Merili so lobanje in trdili, da imajo Tutsiji večje možgane in so zato naravni vladarji. Nato so skupini prepričali, da sta nosili rasne identifikacijske kartice in ustvarili sistem segregacije, v katerem so Tutsiji vladali Hutujem z brutalno aroganco, ki so jo spodbujali njihovi belgijski gospodarji. Toda potem, ob koncu 1950ih, so se Belgijci odločili Ruandi podeliti neodvisnost in zgodilo se je nekaj groznega.
To je nekaj filmskih fragmentov, ki prikazujejo dogodke. Prikazujejo več sto Tutsijev, ki iščejo zatočišče pred pokoli Hutujev. Poboji so se začeli zaradi nenavadnega razloga. Ko se je približevala neodvisnost, so liberalci v belgijski kolonialni administraciji spodbujali Hutuje, de se uprejo vladajočim Tutsijem. To so storil zato, ker so se zaradi svoje imperialne preteklosti počutili krive. Verjeli so, da je prav, če spodbujajo samoupravo, ki bo popravila napake in pomagala Hutujem, da bodo postali svobodni posamezniki. Toda, ker so Hutuje naučili da so Tutsiji tuja rasa, se je upor kmalu sprevrgel v orgijo maščevanja, ki je Belgijci niso mogli ustaviti. Mit, ki so ga ustvarili, jim je ušel izpod nadzora.
BBCjev novinarski prispevek
»Danes smo prejeli več novic in dokazov o grozljivih dogodkih, ki se odvijajo v Srednji Afriki. Tokrat gre za Ruando. Postala je neodvisna, ko je Belgija leta 1962 nenadoma umaknila svoj nadzor. Leta so manjšinsko pleme Tutsijev Belgijci podpirali kot lokalne oblastnike, čeprav predstavljajo le 15% prebivalstva. Leta 1959 je Belgija zamenjala svojo podporo za večinsko pleme Hutujev, ki so kasneje neodvisnost države izkoristili kot priložnost za maščevanje. Nihče ne ve koliko Tutsijev so pobili. Pridobili smo filmski posnetek, ki je edini filmski zapis o teh grozotah, o katerih govorijo ljudje iz Ruande. Vidimo misijo, v katero se je po zaščito zateklo veliko število Tutsijev. So ti ljudje, ki jih vidimo na filmu in se zdijo dokaj zadovoljni, zdaj na varnem?
– Niso na varnem. Ni bilo pomembno ali so moški, ženske ali otroci, če so bili Tutsiji, so ubili vse. Šest tisoč so jih odvrgli v eno od rek, na drugem delu deset tisoč.
To je približno en okraj pri nas. 10000 mrtvih.
– Drži, 10000.
Ste prepričani, da so te zgodbe o pokolih resnične? Ni o tem nobenega dvoma?
– Nobenega.
Imate kakšno idejo koliko Tutsijev je bilo vse skupaj ubitih?
– Vseh skupaj? Zelo težko je oceniti, ker je bilo vse skupaj organizirano tako, da bi ostalo skrito.«
Leta 1967 je v London iz ZDA prispel čuden in briljanten mož. Njegovo ime je bilo George Price. V knjižnici je po naključju naletel na znanstveno delo, ki ga je napisal Bill Hamilton. Bilo je polno enačb, ki kažejo, da je človeška dobrota in altruizem v resnici strategija preživetja naših genov. Bilo je prezrto s strani znanstvene skupnosti. Ko je Price gledal enačbe, je nenadoma doživel spoznavni šok. Dojel je, da je to, kar gleda, opis strojev, ki jih že razume – računalnikov. Price je pred tem delal kot kemik pri projektu »Manhattan«, potem pa je v 1950ih šel k IBMu, kjer je pomagal ustvarjati grafiko za prve centralne računalnike. Price je bil obsesiven racionalist in je v svojem prostem času postal svoboden znanstveni novinar. Specializiral se je za napade na mite in vraževerja v družbi. Verjel je, da lahko racionalnost razloži vse.
Kathleen Price, hčerka Georgea Pricea
»Moj oče je ponavadi izbral temo… Vedno je napadal družbene dogme, vzel je temo in jo zelo racionalno raziskal. Raziskoval je teme, s katerimi se drugi znanstveniki ne bi ukvarjali. Pri svojih znanstvenih podvigih je bil zelo pogumen. Šel je tja, kamor si večina ni upala.«
Predvsem pa je Price ljubil hladno logiko matematike in računalnikov. Verjel je, da računalniki dajejo znanstvenikom kot je on, novo moč analize sveta na povsem racionalen način. Napisal je članek, v katerem je predlagal, da ZDA matematično izmerijo stopnjo nezadovoljstva svetovne populacije. To bi jim omogočilo, da prepoznajo kje bi lahko uspel komunizem in to preprečiti. Priceove ideje so bile del močnega prepričanja, ki se je razvilo v laboratorijih hladne vojne – računalniki bi lahko bili odrešitev človeštva. Boter tega prepričanja je bil človek, ki je bolj kot kdorkoli drugi prispeval k stvaritvi sodobnega digitalnega računalnika, matematik John von Neumann, ki je prav tako zgradil vodikovo bombo.
Edward Teller, fizik
»Johnny von Neumann uživa v razmišljanju. V jasni in popolni matematičnosti na vseh področjih. To pojasnjuje tudi njegovo učinkovitost v zvezi z računalniki. Računalniki aplicirajo logične procese na področja, ne samo matematike, ampak tudi druga, do zdaj še nedotaknjena z logičnimi procesi. Zelo pomembno je, da je to revolucijo, revolucijo elektronskih možganov, praktično začel Johnny von Neumann.«
Ko je leta 1967 Price odkril delo Williama Hamiltona, je spoznal, da kar je Hamilton odkril, je novi racionalni način opazovanja ljudi in njihovega vedenja. Bili so samo poenostavljeni stroji, pod nadzorom računalnikov na krovu. Price je naprej razvil Hamiltonovo matematiko. Toda pri tem je spoznal, da enačbe delujejo tudi v nasprotni smeri. Da ni bilo logično le, da si dober, ampak tudi, da si zlonameren. Smiselno se je ubiti, če s tem ubiješ tudi daljne sorodnike, bližnje sorodnike pa pustiš preživeti. Priceova matematika pojasnjuje umore, vojne in celo genocide, kot verjetne racionalne strategije za gene, ki nadzorujejo naše obnašanje.
James Schwartz, biograf Georgea Pricea
»To bi lahko pomenilo, da imamo gene, ki so kodirani za ubijanje ljudi. Tak gen, četudi je slab za njegovega lastnika, samo da je še slabši za daljne sorodnike. Lahko se razvije in lahko smo genetsko programirani za morilce. To se je George spraševal in je tudi dokazal, da bi vsaj matematično lahko tudi držalo. To je razvil iz Hamiltonove teorije, ker Hamilton je videl, da si lahko škodiš, da bi pomagal svojim sorodnikom. A to je bilo drugače, lahko si škoduješ, če škoduješ tudi daljnim sorodnikom, kot da imamo genetsko sposobnost prepoznati naše bližnje in bolj oddaljene sorodnike, in smo k sovraštvu in uboju naših bolj oddaljenih sorodnikov programirani. To so implikacije te teorije.
– Komu bi to koristilo?
Samo genom. To je perspektiva genov, ki koristi le genom. Geni v populaciji bi rasli. Za to gre.«
Price je svoje enačbe pokazal Hamiltonu. Hamilton je bil očaran in skupaj sta razvila svojo teorijo. Postala je znana kot teorija »sebičnega gena«. Prav tako sta postala prijatelja. Price je opravil neverjetno matematično delo. Kot je napovedal von Neumann, in kar je Price tudi naredil, racionalnost in jasno logiko matematike je pripeljal na novo področje, v samo središče človeškega bitja. Toda z najbolj nenavadnimi posledicami. 20 let pred tem, ko so računalnike še razvijali, je von Neumann sanjal o prihodnosti, v kateri so stroji sposobni samo-reprodukcije. Napisal je opis kaj bi bilo potrebno za izum, kar je sam imenoval, samo-reprodukcijskega avtomata. Izredna inovativnost Pricea in Hamiltona je bilo odkritje, da samo-reprodukcijskega aparata ni bilo treba izumiti. Je že obstajal. To smo mi. Enačba je imela velike posledice, kajti če je vse kar delamo, dobro ali slabo, zgolj racionalna strategija, ki jo izračuna koda, ki je v nas, potem je religija s svojo moralno držo nepomembna. Porušila je tudi razsvetljenske ideje, da smo ljudje nad ostalo naravo. V resnici nismo prav nič drugačni od drugih živali. Vse to je imelo zelo čuden učinek na Georgea Pricea, racionalista. Menil je, da je odkritje tako močno, da je moralo biti darilo od Boga.
Kathleen Price, hčerka Georgea Pricea
»Mislil je, da mu je lahko ta preboj omogočil le Bog.
– Kakšen preboj?
Odkritje, ki ga je opredelil kot altruizem. Ko je nekaj pogledal, je lahko to videl na tako preprost način… Menil je, da je bilo to darilo in edini način kako si je lahko to razložil, je bilo, da je darilo od Boga.
– Ampak enačbe kažejo, da Bog ne obstaja.
To je dihotomija.«
Gora Mikeno na vzhodni meji Konga.
Istočasno se je v gorah vzhodnega Konga še en Američan pripravljal dokazati, da smo ljudje veliko bližje drugim živalim kot si zamišljamo. To je bila Dian Fossey. Dneve je preživljala sama med opazovanjem goril. Njen cilj je bil pokazati kako smo povezani z gorilami. Bila je del gibanja biologov, ki so se Darwinovo teorijo evolucije trudili dokazati ne le s pomočjo fosilov, ampak z opazovanjem vedenja primatov. Hoteli so pokazati, da gorile in šimpanzi niso le surove živali, ampak zapletene živali, ki so z nami tesno povezane. Toda ravno ko je Fosseyeva začela svoje delo, je človeški svet spodaj začel drseti v kaos. Gnale so ga sile politike in moči.
Leta 1967 je v Kongu prišlo do izbruha nove vojne. Beli plačanci, ki so podpirali rivala predsednika Mobutuja, so vodili upor. Njihov cilj je bil ustvariti ločeno državo na vzhodnem delu države, ki je bogat z minerali. V ozadju so jih domnevno podpirali zahodni rudarski konglomerati. Toda upor se je sprevrgel v grozljivko. Ko so plačanci napredovali v smeri mesta Bukavu na ruandski meji, so svoje zapornike mučili in ubijali s skrajno brutalnostjo.
Ampak potem so sile Mobutuja udarile nazaj in zatrle upor. Plačanci so pobegnili ali pa so jih ujeli, potem pa so izginili. Obnašanje plačancev je ujezilo vojake, ki so svoje sovraštvo preusmerili na Evropejce.
Nato so vojaki našli Dian Fossey, ki je na gori opazovala gorile. Vojaki so jo zadržali in odpeljali v vojaško taborišče, kjer je bila dva tedna zaprta. Kaj se je v tem času dogajalo ni povsem jasno. Fosseyeva je nekaterim ljudem povedala, da so jo vojaki posiljevali, drugim je to zanikala. Potem je vojake uspela ukaniti in pobegniti. Pobegnila je čez mejo, vendar je bila Fosseyjeva še naprej odločena živeti z gorilami. V nekaj tednih si je ustvarila nov tabor na vrhu druge gore. Napisala je: »Tako je, kot da sem končno odkrila raj.« To je bilo v Ruandi. Fosseyeva se je zdaj skoraj povsem izolirala od drugih ljudi. Ves svoj čas je preživela z gorilami. Da bi se jim približala, se je skušala tudi obnašati kot one.
Dian Fossey
»Da bi se gorila počutila bolj lagodno, sem posnemala njihovo hranjenje, ustvarjala iste vrste hrupa, ki ga oddajajo, ko pridejo do listov ali stebla. Ker so te zvoke poslušali celo življenje, če ga slišijo od človeka, jih to vendarle nekoliko pomiri.«
Fosseyeva je postala obsedena z zaščito goril. Poskušala je ustvariti svet, v katerem bi bile povsem varne, ne samo pred lovci, ampak pred vsemi ljudmi. Patruljirala je po gozdu in uničevala pasti, ki so jih lokalni prebivalci postavili, da bi ujeli antilope, ker bi lahko škodile tudi gorilam. Terorizirala je lokalne prebivalce, jih ugrabljala, pljuvala in pretepala. Škropila jih je s solzivcem. Nadevala si je masko in jim govorila, da izvaja črno magijo. Fosseyeva nikoli ne bi Afričanom rekla, da so živali, ker je živali ljubila. Sledila je tradiciji številnih zahodnjakov v Afriki – zlorabi Afričanov v dobro nekega višjega, zahodnega ideala. Lokalno prebivalstvo jo je začelo sovražiti.
Leta 1973 se je George Price odločil svoje življenje posvetiti pomoči brezdomcem v Londonu. Kot rezultat enačb, ki jih je razvil, so Priceu dali delo v genetskem laboratoriju Univerze v Londonu, vendar se je med tem spreobrnil tudi v krščanstvo. In to na radikalen način. Price se je odločil, da bo sledil naukom Kristusa, kot da so koda. Revnim in obubožanim je začel pomagati tako, da jim je razdelil svoje materialne dobrine. Hodil je po ulicah in brezdomcem ponujal prostor za bivanje v svojem domu v bližini Oxford Circusa.
James Schwartz, biograf Georgea Pricea
»Bil je neverjeten. Bil je kot svetnik. Vsakemu, ki je kaj potreboval je dal vse, kar je imel. Če je kdo v parku potreboval čevlje, si jih je sezul in mu jih dal. V parku je bil bos. Potem jih je začel jemati v svoje stanovanje, kar je bilo v redu, ampak so mu začeli krasti.«
Kathleen Price, hčerka Georgea Pricea
»Na neki točki je nekemu alkoholiku dal topel plašč. V tem ni bilo nobene izumetničenosti. Če bo kristjan, potem bo popoln kristjan. Vse svoje premoženje bo dal ljudem v stiski in resnično pomagal ljudem.«
William Hamilton je postal za Pricea zelo zaskrbljen. Prepričan je bil, da je njegovo versko prepričanje noro vraževerje. Pricea je rotil naj preneha pomagati brezdomcem in naj več dela na genetiki. Drugi pa so menili, da je bil Price tako šokiran nad posledicami njegove in Hamiltonove teorije, da jo je na nek obupan oseben način poskušal zanikati.
James Schwartz, biograf Georgea Pricea
»Mislim, da je preveč enostavno, če ga odpravimo kot norega, kar bi mnogi radi. Prevzemal je nadzor nad svojo genetsko usodo. S temi dejanji je presegal svojo genetsko usodo.
– Na kakšen način?
Zanikal je teorijo, ker se je razdajal genetskim tujcem in pomagal tistim, ki… S tem, ko jim je pomagal na noben način ni služil interesom svojih genov. Ni iskal genetskih sorodnikov. Pomagal je vsakomur. Seveda je imel prav. Tako bi vsi morali ravnati, vendar je to drugo vprašanje.
– To je pomembno vprašanje. Kaj mislite s tem?
Ta teorija, da pomagamo samo svojim sorodnikom, je neke vrste napaka. Kot da bomo propadli, če se zavedamo, da pripadamo večji skupnosti. Ne bi se smeli zanašati na logiko izmenjave genov, in vendar smo morda programirani, da mislimo tako.«
Predsednik Mobutu je spremenil ime Konga v Zair. Nakradel je milijone dolarjev, industrijo in rudnike pa prepustil propadu. Svoje nasprotnike je pobil. Liberalne sanje o neodvisni afriški demokraciji so se končale. Zair je bil kraj, kjer so se končale tudi neke druge sanje. Nacistični raketni znanstveniki, ki so popeljali ZDA na Luno, so s svojim delom zaključili. Mobutu jim je dovolil zgraditi izstrelno mesto sredi džungle. Nemci so obljubili Mobutu, da bodo Zair popeljali do zvezd. Istočasno so se nekaj sto kilometrov severno, v taboru Dian Fossey, rojevale nove liberalne sanje. Namesto, da mislimo zase da smo drugačni in superiorni do živali, bi morali prepoznati, kako smo si podobni. Povezani v mreži narave.
David Attenborough
»Več smisla in medsebojnega razumevanja je v izmenjavi pogleda z gorilo, kot s katero koli drugo živaljo, ki jo poznam. Zelo smo si podobni. Njihovi čuti so tako podobni našim. Svet vidimo na podoben način. Če je bila kdaj možnost bega pred človeškim stanjem in hipotetično živeti v svetu drugih bitij, je to mogoče z gorilami.«
Srečanje David Attenborougha z gorilami, je bilo posneto v taboru Dian Fossey. Film pa ni razkril, da so nekaj dni prej domačini ubili Digit, najljubšo Fosseyino gorilo. To je bil del njihovega nenehnega boja z njo.
Kathleen Price, hčerka Georgea Pricea
»Prišel sem do spoznanja«… To je bilo 5. novembra. »Razumem, da je smer, ki sem jo ubral v aprilu 1973, napačna. Vztrajno sem zavračal privlačne mlade ženske, ki bi jih lahko ljubil, da sem lahko postal služabnik ali suženj starih ljudi, ki jih nisem ljubil. Denar, ki sem ga dajal, je verjetno naredil več škode kot koristi. Čutim, da se mi »Hound of Heaven« vse bolj približuje. Očka«. To je kot… Kaj je »Hound of Heaven«?«
»The Hound of Heaven« je pesem, ki jo je leta 1893 napisal Francis Thomson. V Londonu je živel kot klatež zasvojen z opijem. Pesem pravi, da kakorkoli si mislimo, da smo svobodni posamezniki, v resnici vedno bežimo pred Bogom. On pa nas bo preganjal do konca in se polastil naše duše. To je močna in dramatična ocena omejitev svobodne volje.
James Schwartz, biograf Georgea Pricea
»V neki zapuščeni stavbi si je s škarjami za nohte prerezal arterijo… Bil je sam, izkrvavel je do smrti. Vendar je v tem neka čistost, ki je značilna za Georgea. Recimo, ni vzel tablet. Umrl je pri polni zavesti. Ko govorimo o svobodni volji, kdo se ubije na tak način? Če bi se ubili, ali ne bi vzeli tablet? On se je odločil, da si bo s škarjami prerezal arterijo. Meni se je to zdelo zelo šokantno in grozljivo, ampak tudi nazorno. To je bilo dejanje čiste svobodne volje, kajne? Tako je bilo. Geni ali brez genov, z Bogom ali brez Boga, geni mu niso diktirali, da se ubije tako. Tudi Bog ne. Preprosto ubil se je.«
Edini na pogrebu Georgea Pricea so bili Bill Hamilton, kolega biolog in nekaj brezdomcev, ki jim je Price pomagal. Toda njegova in Hamiltonova teorija je bila na tem, da jo prevzamejo in preoblikujejo v enega najbolj presodnih konceptov našega časa. Mladi biolog Richard Dawkins, ki je bil tudi sam računalniški programer, je vzel njune enačbe in s pomočjo nazornega jezika, z novim načinom pogleda na človeška bitja, ujel domišljijo javnosti. »Naša stara romantična ideja o svobodni volji,« je dejal, »je zelo pretirana. Večina naših dejanj je pod nadzorom logike računalnika, ki je v nas. Smo le stroji, ki igramo majhne vloge v ogromni strateški igri, ki jo skozi stoletja igrajo konkurenčne računalniške kode.«
Richard Dawkins
»V umu bralca sem želel priklicati podobo organizma, ki vključuje vse nas, kot stroja za prenašanje genov. Želel sem preusmeriti pozornost od ideje organizma kot zastopnika življenja, na idejo nesmrtnega replikatorja, kar je gen. To je logika naravne selekcije. Sebičen je gen, ne pa posameznik. […] DNK je podoben binarni številki računalniške kode, ki se odvija kot zvitek magnetnega traku v kakšnem velikem računalniku.«
Toda v jedru te racionalne matematične teorije, je bil paradoks. William Hamilton, George Price in Richard Dawkins so na novo odkrili nesmrtno dušo, del v nas, ki bo preživel našo smrt in katerega večno življenje je veliko bolj pomembno, kot naš začasen in omejen obstoj. Toda duša je bila zdaj računalniška koda, ki ne razlikuje med dobrim in zlim.
Richard Dawkins
»DNK v nas je kodiran zapis svetov, v katerih so živeli naši predniki. DNK je modrost starih časov. Zelo starih časov. Smo potomci majhne elite uspešnih prednikov. Smo pokončni arhiv afriškega pliocena. Pokončna skladišča modrosti iz preteklosti.«
17 let kasneje.
Leta 1994 je vladajoča ruandska Hutujska vlada začela iztrebljati manjšinske Tutsije. Večina zahodnih poročil je to opisovala kot nenaden ponoven pojav nerazumljivega plemenskega sovraštva. »The New York Times« je zapisal, da je šlo za: »Nenadzorovan napad brezpravnosti in terorja v neuspešni afriški državi s stoletno zgodovino plemenskega vojskovanja.« Toda to ni bilo res. Novinarji so le ponavljali staro imperialno fantazijo, ki je pripovedovala, da so Tutsiji in Hutuji stari tekmeci. V resnici so bili poboji grozljiva posledica belgijske politike »deli in vladaj«, ki se je v Ruandi začela pred manj kot sto leti. Ta politika je vodila do moderne državljanske vojne, ki se je začela, ko so jih leta 1959 Belgijci zapustil in je zdaj dosegla vrhunec v genocidu. V kolonialni dobi, so Belgijci namerno izkrivljali delitve med Hutuji in Tutsiji. Osebne izkaznice, ki so jih vpeljali Belgijci in so obe skupini biološko razdeljevale, so zdaj postale potni list za življenje ali smrt.
Potem se je zahod ponovno vpletel. Izkazalo se je, da s prav tako uničujočimi posledicami. Tutsiji so se uprli in država se je potopila v kaos nasilja. Na tisoče prebivalcev Ruande je pobegnilo preko meje v Zair. Vzpostavljena so bila ogromna begunska taborišča. Da bi pomagale nedolžnim žrtvam, so na pomoč prišle zahodne humanitarne organizacije. Nemudoma so spoznali, da varujejo tudi akterje genocida. Med civilisti v taboriščih so se skrivali morilci.
Tutsiji so vdirali v taborišča, da bi se maščevali. V odgovor je predsednik Mobutu poslal svojo vojsko, da bi poskušala ustaviti boje. Toda vojska se je le pridružila plenjenju in Mobutu je izgubil oblast.
V istem času je potrošniški »boom« na Zahodu po vsem svetu dvigoval cene blaga in minerali v Kongu so postali še bolj dragoceni. Vsi so prišli pomagati. Enote so prišle iz Zimbabveja, Angole, Ugande, Čada, Namibije in Libije. Vsi so trdili, da so prišli narediti konec vojskovanju. V resnici so skušali dobiti v svoje roke dragocen zaklad. Za njimi so stala zahodna podjetja in mi, ki zahtevamo vedno novo potrošniško blago in igrače. V tej vojni je med letoma 1998 in 2003 skupaj umrlo 4,5 milijona ljudi. In sredi vsega tega je prišel Bill Hamilton.
Hamilton je bil v tistem trenutku eden najbolj znanih znanstvenikov na svetu. Prejemal je najvišje časti znanstvene skupnosti. Toda njegove teorije so ga vodile do zelo mračnih zaključkov. Napisal je serijo knjig z naslovom »Narrow roads of Gene Land« (Ozke poti dežele genov, 1996). V njih Hamilton sledi logiki naravne selekcije do radikalnih zaključkov. »Ideja o uporabi zahodne znanosti in medicine za podaljševanje življenja tistih, ki jim je usojeno umreti,« je dejal, »je napačna«. To bi omogočilo preživetje genetsko slabših ljudi, kar bi oslabilo družbo. Nič ne bi smelo motiti strategije genov.
Prof. Michael Ruse, prijatelj Billa Hamiltona
»Verjel je, da so nekateri ljudje gensko slabši od drugih. Zahvaljujoč sodobni medicini in sodobni socialni politiki je zagotovo mogoče, ne samo, da jih ohranjamo pri življenju, ampak da uspevajo in predvsem, da se razmnožujejo. Mislil je, da je to nekaj slabega. Menil je, da moramo temu drsenju v degeneracijo nasprotovati.
– Kaj bi se zgodilo, če tega ne bi storili?
Če temu ne bomo nasprotovali, bo človeška vrsta pričela nazadovati.«
Nato je Hamilton od nekega novinarja slišal zgodbo. Novinar je verjel, da so virus AIDSa v 1950ih letih, ko so testirali cepivo proti otroški paralizi, po nesreči ustvarili ameriški znanstveniki v Kongu. Američani so vzpostavili laboratorij, da bi s pomočjo gojenja celic šimpanzov izdelovali cepivo. Novinarjeva teza je bila, da so pri tem cepivo pomešali s šimpanzovo verzijo virusa HIV, ki je nato s cepljenjem vstopil v človeka. Hamilton je bil očaran. Prepričan je bil, da je znanstvena skupnost poskušala zatreti dokaze, ker so izzivali idejo, da sodobna medicina vedno deluje v dobro ljudi.
Bill Hamilton, pogovor iz leta 1999
»Medicini in njeni znanosti ni všeč ideja, da se je zgodila človeška napaka. Moj strah je, da bo vedno težje raziskati tovrstne hipoteze, ki imajo velike posledice za, kot ji pravim, veliko znanost, ker se je bodo zaradi možnih pravnih procesov, izgube štipendij, ljudje bali.«
Hamilton se je odločil, da bo prekinil zaroto molka. Zato je odšel v Kongo. Izslediti je nameraval lokalne šimpanze, preučiti njihove viruse in dokazati, da je sodobna medicina, ko je poskušala reševati življenja, povzročila smrt več kot 20 milijonov ljudi.
Hamiltonovo popotovanje je nazoren izraz tega kaj se je ob koncu dvajsetega stoletja zgodilo z zahodnimi sanjami o spreminjanju sveta na bolje. Logika njegove znanstvene teorije ga je pripeljala do majhnega mesta v ruševinah na vzhodu Konga. Sprehajal se je skozi kaos, poboje in ropanje, iščoč dokaze, da je zahodna medicina nevarna in zgrešena. Medtem pa so se okrog njega kazale strašne posledice pokolov v Ruandi. Posledice, ne samo zahodnega imperializma in pohlepa, ampak tudi najboljših in najplemenitejših liberalnih idealov. Ker prav liberalci v belgijski administraciji so bili tisti, ki so Hutuje spodbudili, da se uprejo eliti Tutsijev. Taborišča, postavljena na začetku pokolov, so zapletla spor in pripomogla k širjenju nasilja v Kongo. Nato je Hamilton, zaradi bizarne nesreče z v njegovem črevesju zataknjenim aspirinom, ki je povzročil notranjo krvavitev, umrl. Njegova teorija o izvoru AIDSa v programih cepljenja v 1950ih, se je izkazala za popolnoma napačno. Kasnejše raziskave so pokazale, da zanjo ni bilo nobene dejanske podlage. Toda Hamiltonove ideje so v naši družbi ostale zelo vplivne. Predvsem ideja, da smo ljudje nemočni kosi strojne opreme, ki jo nadzoruje programska oprema zapisana v genetski kodi. Vprašanje je: smo sprejeli to idejo, ker nas v svetu, v katerem ima vse kar počnemo, dobro ali slabo, strašne nepredvidljive posledice, tolaži? Vemo, da so naša dejanja pomagala povzročiti strahote, ki se še vedno odvijajo v Kongu, vendar nimamo ideje kaj glede tega storiti. Namesto tega smo, hkrati kot opravičilo in razlago naše politične nezmožnosti spremeniti svet, sprejeli fatalistično filozofijo, nas kot nemočnih preračunljivih strojev.
Stroji brez čudovite miline.
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)
Epizoda:
Napotila:
http://en.wikipedia.org/wiki/All_Watched_Over_by_Machines_of_Loving_Grace_%28TV_series%29
https://postaja.wordpress.com/2015/03/25/all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-1-del/
https://postaja.wordpress.com/2016/01/28/all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-2-del/
http://zofijini.net/modrost_altruist/
http://zofijini.net/o-nasilju/
Podnapis:
Podnapis (opensubtitles.org)
https://www.podnapisi.net/subtitles/sl-all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-2011-S01E03/ayMV
Humanistična postaja 