Tehnologija

Vodnik praktičnega utopista za prihajajoči kolaps

Kaj je revolucija? Včasih smo mislili, da vemo. Revolucije so pomenile prevzem oblasti s strani sile, ki je imela zadostno ljudsko podporo, z namenom spremeniti samo naravo političnega, družbenega in ekonomskega sistema v državi, v kateri je revolucija potekala, običajno v skladu s kakšnimi vizionarskimi sanjami o pravični družbi. Dandanes živimo v dobi, v kateri je malo verjetno, da če bi uporniške vojske prodrle v mesto ali množične vstaje zrušile diktatorja, da bi imela kakšne takšne posledice; če pride do globoke družbene preobrazbe – kot recimo pri vzponu feminizma – je veliko bolj verjetno, da bi imela povsem drugačno obliko. Ne gre za to, da ne bi bilo več revolucionarnih sanj, toda sodobni revolucionarji le redko menijo, da bi jih lahko udejanjili s kakšnim novodobnim ekvivalentom zavzetja Bastilje.

V takih trenutkih se na splošno splača vrniti k zgodovini, ki jo že poznamo in se vprašamo: so bile revolucije sploh kdaj to, kar smo mislili da so? Zame je to vprašanje najbolj učinkovito postavil veliki zgodovinar Immanuel Wallerstein. Trdi, da so v zadnji četrtini tisočletja revolucije obsegale predvsem planetarne transformacije političnega zdravega razuma.

Že v času francoske revolucije, ugotavlja Wallerstein, je obstajal enotni svetovni trg, vedno bolj pa tudi en sam svetovni politični sistem, ki so ga obvladovali veliki kolonialni imperiji. Kot rezultat je imelo zavzetja Bastilije v Parizu prav tako velik vpliv na Dansko ali celo Egipt, kot na samo Francijo – v nekaterih primerih še večjega. Zato govori o »svetovni revoluciji 1789«, ki ji je sledila »svetovna revolucija 1848«, ki je skoraj istočasno izbruhnila v petdesetih državah od Vlaške do Brazilije. V nobenem primeru revolucionarjem ni uspelo prevzeti oblasti, toda po njej so institucije, ki jih je navdihnila francoska revolucija – predvsem univerzalni sistem osnovnega izobraževanja – vzpostavili praktično povsod. Podobno, da je bila svetovna revolucija, velja tudi za rusko revolucijo leta 1917, ki je bila na koncu, tako kot za sovjetski komunizem, odgovorna tudi za New Deal v ZDA in evropske države blaginje. Zadnja v nizu je bila svetovna revolucija leta 1968, ki je podobno kot leta 1848, izbruhnila skoraj povsod, od Kitajske do Mehike, nikjer ni prišla na oblast, a kljub temu spremenila praktično vse. To je bila revolucija proti državnim birokracijam in za neločljivost osebne in politične svobode, katere najbolj trajna zapuščina bo verjetno rojstvo sodobnega feminizma.

Revolucije so torej planetarni pojavi. Še več. V resnici revolucije spreminjajo osnovne predpostavke o tem kaj je v temelju politika. Na pragu revolucije ideje, za katere je veljalo, da so na meji norosti, hitro postanejo sprejemljive za razpravo. Pred francosko revolucijo so na ideje, da je sprememba dobra, da je vladna politika pravi način upravljanja z njimi in da vlade črpajo svojo avtoriteto od »ljudstva«, gledali kot na ideje, ki jih lahko slišimo s strani raznih čudakov in demagogov, oziroma v najboljšem primeru s strani peščice svobodomiselnih intelektualcev, ki razpravljajo po kavarnah. Samo generacijo pozneje so morali tem idejam slediti tudi najbolj starokopitni sodniki, duhovniki in ravnatelji. Kmalu smo dosegli stanje, v katerem se nahajamo danes: da jih opazimo samo še ob določenih pogojih. Postale so zdravi razum, sam temelj politične razprave.

Do leta 1968, je večina svetovnih revolucij uvedla le praktične izboljšave: razširjene svoboščine, splošno osnovno izobraževanje, socialno državo. V nasprotju s tem, je bila svetovna revolucija leta 1968 – ne glede na to, ali v obliki kot je potekala na Kitajskem, ko je šlo za vstajo študentov in mladih kadrov v podporo Maovemu pozivu h kulturni revoluciji; ali na Berkeleyju in v New Yorku, ki jo je zaznamovalo zavezništvo študentov, osipnikov in kulturnih upornikov; ali celo v Parizu, kjer je šlo za zavezništvo študentov in delavcev – upor proti birokraciji, konformnosti ali čemurkoli, kar je oviralo človeško domišljijo. To je bil projekt za radikalno spremembo ne le političnega ali ekonomskega življenja, ampak vseh vidikov človekovega obstoja. Zato v večini primerov uporniki sploh niso poskušali zavzeti državnega aparata; ta aparat sam so videli kot problem.

Danes je moderno na družbena gibanja poznih šestdesetih let gledati kot na neprijeten neuspeh. Za ta pogled je nedvomno mogoče najti tehtne argumente. Gotovo je res, da je imela v politični sferi neposredne koristi od vsake širše spremembe v političnem zdravem razumu – dajanje prednosti idealom individualne svobode, domišljije in želja; sovraštvo do birokracije; dvom v vlogo državne oblasti – predvsem politična desnica. Predvsem so gibanja šestdesetih let omogočila oživitev doktrin o prostem trgu, ki so bile vse od 19. stoletja že v veliki meri opuščene. Ni naključje, da je ista generacija, ki je v svojih najstniških letih na Kitajskem izvedla kulturno revolucijo, v vlogi odraslih štiridesetletnikov načelovala uvedbi kapitalizma. Od osemdesetih let naprej je beseda »svoboda« pomenila »trg«, »trg« pa je bil izenačen s kapitalizmom – ironično tudi v krajih kot je Kitajska, ki je sofisticirane trge poznala že celo tisočletje, redko pa kaj podobnega, kar bi lahko opisali kot kapitalizem.

Ironije so neskončne. Medtem ko se je nova ideologija prostega trga utemeljila predvsem okoli zavračanja birokracije, je bila v resnici odgovorna za prvi administrativni sistem, ki je s svojim neskončnim plastenjem javnih in zasebnih birokracij, deloval na planetarni ravni: IMF (MDS), Svetovna banka, WTO (STO), trgovinske organizacije, finančne institucije, nadnacionalne korporacije, nevladne organizacije. Ravno to je sistem, ki je vsiljeval ortodoksijo prostega trga in pod budnim okriljem ameriškega orožja, svet odprl za finančno plenjenje. Zato je bilo zelo na mestu, da je bil prvi poskus, da bi poustvarili globalno revolucionarno gibanje – gibanje za globalno pravičnost (Global Justice), ki je doseglo svoj vrhunec med letoma 1998 in 2003 – upor proti vladavini te planetarne birokracije.

Toda, ko gledam nazaj menim, da bodo zgodovinarji v prihodnosti prišli do sklepa, da je bila zapuščina revolucije iz šestdesetih let večja, kot si jo zdaj predstavljamo in da je bila zmaga kapitalističnih trgov in njihovih različnih planetarnih administracij ter izvršiteljev – ki se je vpričo razpada Sovjetske zveze leta 1991 zdela tako epohalna in trajna – v resnici veliko bolj plitva.

Vzel bom očiten primer. Pogosto slišimo, da so bili protivojni protesti v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih na koncu neuspešni, saj niso bistveno pospešili umika ZDA iz Indokine. Toda pozneje so bili tisti, ki upravljajo ameriško zunanjo politiko, glede tega, da bi se ponovno srečali s podobnimi nemiri – in še bolj s protesti znotraj vojske same, ki je bila na začetku sedemdesetih na robu razpada – tako zaskrbljeni, da skoraj trideset let ameriških sil niso želeli poslati v noben večji kopenski spopad. Potreben je bil 11. september, napad, ki je pripeljal do tisoče civilnih smrti na ameriških tleh, da je bil popolnoma premagan razvpiti »vietnamski sindrom« – in celo v tem primeru so si vojni načrtovalci skorajda obsesivno prizadevali, da bi bile vojne odporne proti protestom. Propaganda je bila nenehna, del nje pa so bili tudi mediji. Strokovnjaki so priskrbeli natančne izračune o številu mrtvih (koliko ameriških žrtev bi bilo potrebno, da bi vojne vzbudile množično nasprotovanje), pravila spopada pa so bila prilagojena na način, da bi to število ostalo pod tem kritičnim pragom.

Da bi zmanjšali število smrti in poškodb ameriških vojakov, so ta prilagojena pravila spopada povzročila, da je na tisoče žensk, otrok in starih ljudi končalo kot »kolateralna škoda«, kar je pomenilo, da je bilo v Iraku in Afganistanu močno sovraštvo do okupatorskih sil praktično zagotovilo, da ZDA ne bodo mogle doseči svojih vojaških ciljev. Presenetljivo pri tem pa je to, da so se vojaški načrtovalci tega očitno zavedali. Ni bilo pomembno. Menili so, da je veliko pomembneje preprečiti učinkovito nasprotovanje vojnam doma, kot pa dejansko zmagati v vojni. Kot da bi ameriške sile v Iraku na koncu premagal duh Abbieja Hoffmana.

Očitno je, da protivojnega gibanja v šestdesetih letih, ki še vedno veže roke ameriških vojaških načrtovalcev, ne moremo označiti za neuspeh. Toda to zastavlja zanimivo vprašanje: kaj se zgodi, ko ustvarjanje tega občutka neuspeha, popolne neučinkovitosti političnega delovanja proti sistemu, postane glavni cilj ljudi na oblasti?

Ali je mogoče, da takšen preventiven odnos do družbenih gibanj, načrtovanja vojn in trgovskih vrhov, pri katerem je preprečevanje učinkovitega nasprotovanja bolj pomembno kot uspeh same vojne ali vrha, v resnici odraža neko splošnejše načelo? Kaj če so tisti, ki trenutno obvladujejo naš sistem, ki so bili kot dovzetna mladina večinoma priče nemirom šestdesetih – zavestno ali nezavedno (sumim, da bolj zavestno kot ne) – obsedeni s potencialom revolucionarnih družbenih gibanj, ki bi lahko ponovno izzivala prevladujoči zdravi razum? Ta misel se mi je prvič porodila, ko sem leta 2002 v Washingtonu sodeloval v akcijah proti Mednarodnem denarnem skladu (IMF). Še vedno pod vplivom 11. septembra, se nas je zbrala relativno mala in neučinkovita skupina, število policistov pa je bilo po drugi strani močno pretirano. Nikakor ni bilo mogoče pričakovati, da bi nam srečanja uspelo na kak način preprečiti. Večina nas je protest zapustila rahlo depresivnih. Šele nekaj dni kasneje, ko sem se pogovarjal z nekom, ki je prijateljeval z ljudmi, ki so se udeleževali srečanja, sem izvedel, da nam je dejansko uspelo preprečiti sestankovanja: policija je uvedla tako stroge varnostne ukrepe, da je odpadla polovico dogodkov in da je bila večina dejanskih sestankov izvedena preko spleta. Z drugimi besedami, oblast je menila, da je bolj pomembno, da imajo protestniki občutek neuspeha, kot pa da bi se sestanki IMF-a dejansko zgodili. Če dobro pomislimo, so dali protestnikom izreden pomen.

To veliko pove. V večini sveta je bilo zadnjih trideset let znano kot obdobje neoliberalizma – v katerem je prevladoval preporod že davno opuščenega prepričanja devetnajstega stoletja, da sta svobodni trg in človekova svoboda v splošnem ena in ista stvar. Neoliberalizem je vedno prepredal osrednji paradoks. Razglaša namreč, da morajo imeti ekonomski imperativi prednost pred vsemi ostalimi. Politika sama je samo način ustvarjanja pogojev za rast ekonomije, da magiji trga omogoča, da opravlja svoje delo. Vsa ostala upanja in sanje – o enakosti, varnosti – je treba žrtvovati za osnovni cilj ekonomske produktivnosti. Toda svetovna ekonomska uspešnost je bila v zadnjih tridesetih letih izrazito povprečna. Z eno ali dvema spektakularnima izjemama (predvsem Kitajske, ki je v glavnem ignorirala večino neoliberalnih receptov), ​​so bile stopnje rasti daleč pod tistimi iz časov staromodnega, od države in države blaginje usmerjenega kapitalizma petdesetih, šestdesetih in celo sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi po lastnih standardih, je bil projekt že pred zlomom leta 2008, velikanski neuspeh.

Če pa po drugi strani nehamo poslušati svetovne voditelje in namesto tega o neoliberalizmu razmišljamo kot o političnemu projektu, postane nenadoma izjemno učinkovit. Politiki, izvršni direktorji, trgovinski birokrati in podobni, ki se redno srečujejo na srečanjih, kot sta v Davosu in srečanje držav G20, so bili morda pri ustvarjanju svetovne kapitalistične ekonomije, ki bi zadovoljila potrebe večine svetovnih prebivalcev (kaj šele, da bi ustvarjala upanje, srečo, varnost ali smisel), zelo neuspešni, jim je pa zato sijajno uspelo svet prepričati, da je kapitalizem – in ne le kapitalizem, ampak konkretno financializiran, napol fevdalni kapitalizem, v katerem trenutno živimo – edini možen ekonomski sistem. Če dobro pomislimo, je to izjemen dosežek.

Kako jim je to uspelo? Previdnostni odnos do družbenih gibanj je očitno del tega; pod nobenim pogojem ne smejo biti alternative (ali kdor predlaga alternative) videti, da bi lahko bile uspešne. To pomaga razložiti skoraj nepredstavljivo vlaganje v takšne ali drugačne »varnostne sisteme«: dejstvo, da ZDA, ki nimajo praktično nobenega večjega tekmeca več, porabijo več denarja za svojo vojsko in obveščevalne službe, kot v času hladne vojne; in ob tem upoštevamo še naravnost osupljivo kopičenje zasebnih varnostnih agencij, obveščevalnih agencij, militarizirane policije, varnostnikov in plačancev. Potem so tukaj še propagandna orodja, ki slavijo policijo, vključno z množično medijsko industrijo, ki pred 1960-imi sploh še ni obstajala. Ti sistemi v glavnem ne napadajo toliko disidentov neposredno, kot prispevajo k prevladujočemu ozračju strahu, šovinistične konformnosti, življenjske negotovosti in preprostega obupa, zaradi česar se vsaka misel o spreminjanju sveta zdi kot nesmiselna fantazija. Toda, ti varnostni sistemi so tudi izjemno dragi. Nekateri ekonomisti ocenjujejo, da se s takšno ali drugačno obliko »varnostnega dela« ukvarja že četrtina ameriškega prebivalstva – varujejo premoženje, nadzorujejo delo ali imajo svoje sodržavljane kako drugače pod nadzorom. Z ekonomskega vidika, je velika večina tega disciplinskega aparata čisti balast.

Pravzaprav je večina ekonomskih inovacij zadnjih tridesetih let bolj smiselna politično, kot ekonomsko. Zamenjava zagotovljene vseživljenjske zaposlitve za prekarne pogodbe, ne ustvarja učinkovitejše delovne sile, je pa zelo učinkovita pri uničevanju sindikatov in drugih načinih depolitizacije delavcev. Enako lahko rečemo tudi za nenehno podaljševanje delovnega časa. Nihče nima časa za politično aktivnost, če dela šestdeset ur na teden.

Pogosto se zdi, da kadar koli obstaja izbira med možnostjo, po kateri se zdi kapitalizem edini mogoči ekonomski sistem, in drugo, ki bi kapitalizem dejansko naredil za bolj izvedljiv ekonomski sistem, neoliberalizem vedno izbere prvo možnost. Rezultat obojega je vedno neusmiljena kampanja proti človeški domišljiji. Ali, če smo še bolj natančni: domišljija, želja, individualna ustvarjalnost, vse tiste stvari, ki bi naj bile osvobojene v zadnji veliki svetovni revoluciji, je treba strogo obvladati v domeni potrošništva ali morda v virtualni resničnosti interneta. Iz vseh drugih področji jih je treba striktno pregnati. Govorimo o uboju sanj, vsiljevanju aparata brezupnosti, ki je zasnovan tako, da zdrobi vsako idejo o alternativni prihodnosti. Vendar pa je rezultat tega, da praktično vsa svoja prizadevanja polagajo v en sam politični koš, da smo zdaj v bizarnem položaju, ko gledamo, kako se kapitalistični sistem ruši pred našimi očmi ravno v trenutku, ko so končno vsi prišli do sklepa, da ni mogoč noben drugi sistem.

Običajno, ko izzivate konvencionalno modrost – da trenutni ekonomski in politični sistem ni edini mogoč – je prvi odziv, ki ga boste verjetno deležni, zahteva po podrobnem arhitekturnem načrtu, kako bi naj deloval alternativni sistem, vse do narave finančnih instrumentov, oskrbe z energijo in politik vzdrževanja kanalizacije. Potem vas bodo verjetno povprašali o podrobnem programu, kako bo tak sistem vzpostavljen. Gledano zgodovinsko, je to smešno. Kdaj se je kakšna družbena sprememba zgodila po nekem načrtu? Kot da je nek majhen krog vizionarjev v renesančnih Firencah zasnoval nekaj, kar so imenovali »kapitalizem«, razdelal podrobnosti, kako bodo nekoč delovale borza in tovarne in potem predstavil program za uresničitev svojih vizij. Ideja je pravzaprav tako nesmiselna, da bi se lahko vprašali, kako smo si sploh lahko kdaj predstavljali, da se spremembe začnejo uveljavljati na ta način.

To pa še ne pomeni, da je kaj narobe z utopičnimi vizijami. Ali celo načrti. Treba jih je le zadržati na svojem mestu. Teoretik Michael Albert je izdelal podroben načrt, kako bi sodobna ekonomija lahko delovala brez denarja na demokratični, participativni osnovi. Mislim, da je to pomemben dosežek – ne zato, ker bi menil, da bi tovrsten model bilo mogoče kdaj vzpostaviti prav v takšni obliki, kot ga opisuje, ampak zato, ker potem ni mogoče reči, da je kaj takšnega nepredstavljivo. Kljub temu so takšni modeli lahko samo miselni eksperimenti. Ne moremo si zares zamisliti vseh težav, ki se bodo pojavile, ko bomo poskušali začeti graditi svobodno družbo. Kar se nam trenutno zdi najverjetneje najtežji problem, morda sploh ne bo problem; drugi, ki nam ta trenutek sploh ne pridejo na misel, pa se lahko izkažejo za hudičevo težke. Obstaja nešteto neznanih dejavnikov.

Najbolj očitna je tehnologija. Ta je razlog, da si je tako absurdno predstavljati aktiviste v renesančni Italiji, ki bi se domislili modelov za borzo in tovarne – kar se je zgodilo, je temeljilo na najrazličnejših tehnologijah, ki jih niso mogli predvideti, ki pa so se deloma uresničile zgolj zato, ker se je družba začela premikati v določeni smeri. To lahko na primer razloži, zakaj so toliko bolj prepričljivih vizij anarhistične družbe ustvarili pisci znanstvene fantastike (Ursula K. Le Guin, Starhawk, Kim Stanley Robinson). V fikciji lahko vsaj priznaš, da je tehnološki vidik zgolj ugibanje.

Sam sem manj zainteresiran za presojanje kakšen ekonomski sistem bi morali imeti v svobodni družbi, kot za ustvarjanje pogojev, s katerimi bi lahko ljudje tovrstne odločitve sprejemali sami. Ne vem kako bi lahko dejansko izgledala revolucija v zdravem razumu, lahko pa se domislim številnih primerov konvencionalne modrosti, ki jih je zagotovo potrebno izzvati, če želimo ustvariti kakršno koli spodobno svobodno družbo. Eno sem poglobljeno že raziskal – naravo denarja in dolga – v eni od svojih knjig (Debt: The First 5,000 Years, 2011, slovenski prevod: Dolg. Prvih 5.000 let dolžništva, 2014). Predlagal sem celo dan praznovanja dolga, ko se na splošno dolg izniči, deloma zato, da bi tako pokazal, da je denar samo človeški produkt, nabor obljub, o katerih se je po njihovi naravi vedno mogoče pogajati na novo.

Ostalo bo samo takšno delo, ki ga bodo vedno lahko opravljali le ljudje: tiste oblike dela skrbi in pomoči, ki so v samem jedru krize, ki je sploh omogočila gibanje Occupy Wall Street (Okupirajmo Wall Street). Kaj bi se zgodilo, če bi se nehali pretvarjati, da je prvobitna oblika dela, delo za proizvodno linijo, na pšeničnem polju, v livarni ali celo v pisarniški kabini in namesto tega začeli od matere, učitelja/učiteljice ali negovalca/negovalke? Morda bomo prisiljeni skleniti, da resničen namen človeškega življenja ni prispevati k nečemu, kar se imenuje »ekonomija« (koncept, ki ga pred tristo leti sploh še ni bilo), ampak dejstvo, da smo vsi, in smo vedno tudi bili, projekti vzajemnega ustvarjanja. Podobno bi bilo treba ponovno izpogajati tudi delo. Če se podredimo delavski disciplini – nadzoru, celo samokontroli ambicioznih samozaposlenih – zaradi tega ne postanemo tudi boljši ljudje. V večini smo z ozirom na tisto, kar je res pomembno, verjetno celo slabši. To izkusiti pomeni nesrečo, ki je v najboljšem primeru včasih nujno zlo. Toda šele ko zavrnemo to idejo, da je takšno delo samo po sebi krepostno, se lahko začnemo spraševati, kaj je pri delu tako krepostnega. Odgovor na to vprašanje je očiten. Delo je krepostno, če pomaga drugim. Ponovno izpogajana opredelitev produktivnosti bi nam morala olajšati predstavo o sami naravi tega kaj je delo, saj bi med drugim to pomenilo, da bi bil tehnološki razvoj preusmerjen od ustvarjanja vedno več potrošniških izdelkov in vedno bolj disciplinirane delovne sile, v smeri odprave vseh teh oblik dela.

Trenutno je morda najpomembneje preprosto upočasniti motorje produktivnosti. To se morda lahko komu zdi nenavadno – naša spontana reakcija na vsako krizo je domneva, da je rešitev zanjo, da vsi delamo še več, seveda pa je takšna reakcija v resnici ravno težava – toda če upoštevamo splošno stanje sveta, sklep postane očiten. Zdi se, da se trenutno soočamo z dvema nerešljivima težavama. Po eni strani smo bili priče celi vrsti globalnih dolžniških kriz, ki so od sedemdesetih let prejšnjega stoletja postajale le še hujše, do točke, ko celotno breme dolga – državnega, lokalnega, korporativnega, osebnega – postaja očitno nevzdržno. Po drugi strani imamo ekološko krizo, hitro razvijajoči se proces podnebnih sprememb, ki grozi, da bo celoten planet ogrozil s sušami, poplavami, kaosom, lakoto in vojnami. Obe težavi se morda zdita nepovezani, toda na koncu gre za eno in isto stvar. Kaj sploh je dolg drugega kot obljuba o prihodnji produktivnosti? Reči, da se stopnje svetovnega dolga nenehno povečujejo, je samo še en način, na katerega lahko povemo, da si kot kolektiv, ljudje medsebojno obljubljajo, da bodo v prihodnosti proizvedli še več blaga in storitev, kot jih ustvarjajo zdaj. Toda že trenutna raven produkcije je očitno nevzdržna. Ravno to z vse večjo hitrostjo uničuje planet.

Tudi tisti, ki vodijo ta sistem, počasi z nejevoljo pričenjajo ugotavljati, da je nekakšno množično brisanje dolga – nekakšen tovrsten praznik – neizogibno. Pravi politični boj bo potekal glede oblike, ki jo bo to imelo. No, a ni očitno mogoče obeh težav nasloviti istočasno? Zakaj ne bi organizirali čim širšega planetarnega brisanja dolga, kot je praktično mogoče, ki bi mu sledilo množično krajšanje delovnega časa: morda na štiriurni delovni dan ali zagotovljen petmesečni dopust? To morda ne bo rešilo le planeta, ampak bi (ker ni verjetno, da bi vsi v svojih novo najdenih urah svobode, le posedali naokrog) začelo spreminjati tudi naša osnovna pojmovanja o tem kaj je delo, ki ustvarja vrednost.

Gibanje Occupy je imelo zagotovo prav, ko ni postavljalo zahtev, toda če bi moral oblikovati eno, bi bila to ravno ta. Konec koncev bi bil to napad na prevladujočo ideologijo in njene najmočnejše točke. Morala dolga in moralnost dela sta najmočnejši ideološki orožji v rokah tistih, ki trenutno vodijo sedanji sistem. Zato se ju tako oklepajo, tudi ko s tem dejansko uničujejo vse ostalo. Tudi zato bi bil izbris dolga popolna revolucionarna zahteva.

Vse to se morda še vedno zdi zelo oddaljeno. V tem trenutku se morda zdi planet bolj pripravljen na serijo katastrof brez primere, kot za tovrstno široko moralno in politično preobrazbo, ki bi lahko odprla pot do takšnega sveta. Toda, če bomo želeli imeti kakršno koli možnost, da se tem katastrofam izognemo, bomo morali spremeniti svoje običajne načine razmišljanja. In kot razkrivajo dogodki iz leta 2011, doba revolucij nikakor ni končana. Človeška domišljija trmasto noče umreti. V trenutku, ko se določenemu pomembnemu številu ljudi uspe otresti verig, ki priklepajo kolektivno domišljijo, kot se je že izkazalo, se celo naše najgloblje ponotranjene domneve o tem kaj je in kaj ni politično mogoče, lahko sesujejo čez noč.

Članek je odlomek iz knjige »The Democracy Project: A History, a Crisis, a Movement« (2013, Demokratični projekt: Zgodovina, kriza, gibanje), avtorja Davida Graeberja.

David Graeber

Vir: https://thebaffler.com/salvos/a-practical-utopians-guide-to-the-coming-collapse