[…] »Vnuku sem ob diplomi podarila tritedensko skupno potovanje z vlakom med evropskimi prestolnicami. Babica in vnuk. In ko sva se deseti dan peljala iz Varšave v Berlin, mi je zabrusil, da se me sramuje, da mu s svojimi protesti za Palestino obračam želodec. Da sem antisemitistka! Antisemitistka, slišiš? Jaz, ki sem preživela holokavst! Star je 25 let, ima diplomo in ve, kaj govori, zato je moja pravica, da mu zamerim. Dokler se mi ne opraviči, ga ne želim več videti. Ne zato, ker bi mislila, da mi je naredil krivico, ne zato, ker me je brutalno prizadel. Ampak ker mislim, da je nenačitan, nerazgledan in nazadnjaški bedak! Je vzorčni produkt našega časa. Nenačitanega, nerazgledanega in nepoglobljenega časa brez idej. Poglej samo današnje časopise! Ena sama preproščina, zgoščena na 30 sekund kot reklame. Dokler se v naš javni govor ne bodo vrnile poglobljene razprave in redna praksa široke, odkritosrčne in iskrene konfrontacije, bodo naš vsakdan obvladovali radikalni nenačitani bedaki, kot je moj vnuk. Bedaki, ki jim dela uslugo globalizacija: vsem enak telefon in enake kavbojke, pa bo mir. Ni prostora za odstopanja, ni prostora za drugačnost, kajti drugačnost zahteva razmislek. Evropa je nekoč že dobila lekcijo: brez razmisleka vlada strah.«
Ruth Fruchtman v prispevku »Odpustiti vsem, vsem, vsem razen komu«, Nataše Kramberger, objavljenem v Sobotnem Večeru, 10.1.2015
Humanistična postaja 