Na sestankih mojega matičnega oddelka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani nekatere problematike vznikajo vedno znova – večinoma brez rešitve, ki bi bila zares v naših rokah. Na informativnih dnevih se lahko postavljamo na trepalnice, pa vsesplošnega trenda upadanja zanimanja za humanistiko in družboslovje, sploh pri najboljših dijakih in dijakinjah, ne bomo obrnili. Žal je strah pred študijskimi smermi, ki naj bi bile zaposlitveno tvegane, še zmeraj prevelik, in predsodki starejše generacije, sploh staršev, neredko pa tudi srednješolskih učiteljev in učiteljic, zelo trdovratni. Mnogi dijaki in dijakinje zato željo po študiju denimo muzikologije, hispanistike, etnologije, kulturologije ali filozofije preprosto zatrejo in raje izberejo kaj bolj “perspektivnega”. Karkoli naj bi to že pomenilo. Zgodbe o tem, da lahko s humanistično ali družboslovno izobrazbo kvečjemu do penzije kelnariš na tujo študentsko napotnico, seveda obremenijo človeka, ki želi sprejeti pametno odločitev za svojo prihodnost. V ozračju, kjer računamo na tehnološke rešitve za družbene probleme, se seveda zdi bolj razumno študirati računalništvo kot sociologijo. V ozračju, kjer verjamemo, da potrebujemo preprosto pametnejša mesta, ne pa razumevanja razlogov, zakaj živimo prepotratno, se zdijo poklici prihodnosti inženirski, ne humanistični. V takem ozračju je iluzorno govoriti o družbi znanja. V ozračju, kjer je startupovec, ki uspešno prodaja nekaj relativno nepotrebnega, percipiran kot nekdo, ki mu je v življenju uspelo, njegov sošolec, ki dela kot bolničar negovalec in previja starostnike, pa kot nekdo, ki mu ni, je težko govoriti o družbi, ki solidarnost in empatičnost spodbuja tudi onkraj gole retorike. Prvo ozadje slabega glasu določenih študijskih programov je torej pogojeno z ideologijo, ki naravoslovne in tehnične znanosti enači z razvojem in inovacijami, humanistiko in družboslovje pa v najboljšem primeru vidi kot benevolentna prežitka nekih minulih, analognih časov. Drugo ozadje navidezno prepovedanih študijskih smeri je žal razredno pogojeno. Ker sta družboslovje in humanistika percipirana kot karierno vsaj tvegani, če že ne brezglavi odločitvi, je svoboda izbire “neuporabnega” študija prepogosto privilegij dijakov in dijakinj iz finančno in materialno dovolj preskrbljenih družin, tistih torej, ki lahko računajo na družinsko srebrnino, s katero bodo plačevali položnice, če jim, kot se lepo reče, zagusti.
Druga problematika, do katere ciklično prihajamo na oddelčnih sestankih, je upad pismenosti študentov in študentk. Za izvajanje humanističnih in družboslovnih študijev pomeni to velik izziv. Če študenti antropologije ne (z)morejo razumeti zahtevnejšega besedila in ne znajo spisati koherentnega sestavka, je to približno tako, kot bi študenti glasbene umetnosti bili brez posluha ali pa študenti na fakulteti za šport ne bi znali narediti prevala. Na trhlih temeljih je nemogoče zgraditi trdno in zanesljivo zgradbo znanja. Nekateri kolegi in kolegice krivdo prelagajo na srednješolski pouk slovenščine. “To bi jih morali naučiti v srednji šoli, ne moremo jih mi učiti pisati,” pravijo. Srednješolski učitelji bi jim verjetno odvrnili, da čudežev iz pretežno nebralske populacije ne morejo ustvariti, hkrati pa je primanjkljaj bralne pismenosti dediščina, ki jo dijaki prinesejo že iz osnovne šole. Valjenje krivde po izobraževalni vertikali navzdol ne prinaša ničesar dobrega. A zgovorno je dejstvo, ki mi ga je zadnjič zaupal oče, gimnazijski učitelj slovenščine. Eseji, ki bi jih v devetdesetih, ko je začel službovati na mariborski Drugi gimnaziji, ocenil s šibko trojko, dobijo danes visoke štirice. Mnoge od tedanjih enk bi bile danes trojke. Kriteriji se nižajo, standardi porazno padajo.
Če že ne ob opozorilih posameznih slovenistov in slovenistk, pa bi morali vsaj ob rezultatih zadnje raziskave PISA zvoniti vsi zvonci. Najbolj alarmantno je stanje bralne pismenosti. V raziskavi, pri kateri sodelujejo 15-letniki iz 83 držav, so namreč slovenski dijaki in dijakinje dosegli najnižji rezultat, odkar se je Slovenija leta 2006 vključila v raziskavo. Vsak četrti dijak pri nas ne dosega ravni temeljne bralne pismenosti, razlika med spoloma (v prid deklic) pa je med največjimi v državah članicah OECD. In, mimogrede, dosežek bralne pismenosti v Sloveniji je pod povprečjem sodelujočih držav. V slovenščini vse slabše beremo (pa tudi govorimo in pišemo), v besedilih se vse slabše znajdemo, branje postaja čedalje zahtevnejše opravilo. V raziskavi PISA je bralna pismenost opredeljena kot “razumevanje, uporaba, razmišljanje o napisanem besedilu ter zavzetost ob branju besedila, kar bralcu oz. bralki omogoča doseganje postavljenih ciljev, razvijanje lastnega znanja, spretnosti in potencialov ter aktivno sodelovanje v družbi.” Testiranje se osredinja na tri kognitivne procese, ki jih aktiviramo ob branju: iskanje informacij, razumevanje besedila ter vrednotenje in razmišljanje o besedilu. Ne gre torej za nepotrebno paniko, ker dijaki ne prepoznajo kakšnega obskurnega pesniškega sredstva v zahtevnem sonetu ali spregledajo vejico, temveč za dejstvo, da vse slabše razumejo celo navodila za uporabo pralnega stroja ali deklaracije na živilih. Le dobri štirje odstotki dosegajo najvišjo raven bralne pismenosti, ki med drugim vključuje tudi, da znajo “presoditi o nevtralnosti ali pristranskosti na podlagi eksplicitnih ali implicitnih namigov, ki se nanašajo na vsebino in/ali vir informacij”. Ob zadnjih podatkih, ki zajemajo leto 2018, je bil tak delež skoraj osemodstoten. Trend torej nakazuje skokovit padec tistih, ki znajo brati med vrsticami, ki opazijo zavajanja, manipulacije ali izrazito pristranske vidike. Kritičnih bralcev je vse manj. Ta žalostna statistika pomenljivo sovpada z Ljubljanskim manifestom branja na višji ravni, ki je bil predstavljen na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in med drugim izpostavlja negativen vpliv digitalnega okolja na dolgotrajno branje in bralno razumevanje. Ko bomo ob naslednjih izobraževalnih reformah ponovno poslušali mantro, da je treba v šole vpeljati več zaslonov, več digitalizacije in, bog nam pomagaj, digitalnih kompetenc, bi veljalo vnovič razmisliti, ali je to res način, da trende bralne pismenosti obrnemo navzgor. Meni bi se – tudi v luči omenjenega manifesta – zdelo bolje razmisliti, kako v šolski program uvrstiti kakšno knjigo več in kakšen power point manj. Žal velja isto za fakultete.
Prav tako bi morali zvonci zvoniti v časopisnih hišah. Tudi zaradi teh trendov izgubljate naročnike. Čedalje več tistih, ki bi čez deset ali petnajst let lahko postali vaši redni bralci in kupci, po resnih časopisih ne bo posegalo, ker bo daljši prispevek zanje preprosto prevelik bralni napor. In najprej bodo seveda na udaru sobotne priloge, poglobljeni intervjuji, rubrike, namenjene kulturi in znanosti, zunanjepolitičnim temam … Kako boste gradili svojo zvesto bralsko bazo, če celo študenti in študentke zamenjujejo besede razumljiv, razumevajoč in razumen? Komu boste sploh še lahko karkoli sporočili?
Ana Svetel
Vir: https://vecer.com/v-soboto/kolumna-ane-svetel-razumljivi-razumevajoci-in-razumni-10345707
Humanistična postaja 