Zdi se, da nikogar ne skrbi za naslednji napad na prizorišče World Trade Centra v New Yorku. Zakaj? Ker v njega ne bodo vpleteni podleži z noži za škatle, namesto teh bo vključeval taljenje ledenih plošč, ki pokrivajo oceane in bo spodnji Manhattan spremenil v akvarij.
Verjetnost, da se bo to zgodilo v naslednjih nekaj desetletjih je veliko večja kot verjetnost, da se kak nezadovoljen Saudijec pretihotapi na letalo in detonira bombo v čevlju. In vendar bo naša vlada to leto porabila bilijone dolarjev za preprečevanje globalnega terorizma in… pravzaprav nič, da bi preprečili globalno segrevanje.
Zakaj nas ne skrbi za veliko bolj verjetne katastrofe? Zato, ker so se človeški možgani razvili, da se odzivajo na grožnje, ki imajo štiri značilnosti – značilnosti, ki jih ima terorizem, globalno segrevanje pa ne.
Prvič, globalno segrevanje nima brk. Čisto zares. Smo socialni sesalci, katerih možgani so visoko specializirani za razmišljanje o drugih. Razumevanje tega kaj nameravajo drugi – kaj vedo in hočejo, kaj delajo in načrtujejo – je bilo bistvenega pomena za preživetje naše vrste, zato so naši možgani razvili obsesijo z vsem kar je človeško. Razmišljamo o ljudeh in njihovih namerah, govorimo o njih, jih iščemo in se jih spominjamo.
Zato se bolj bojimo antraksa (s približno nič mrtvimi na leto), kot pa gripe (z letnim davkom nekje med četrt milijona do pol milijona mrtvih). Gripa je naravna nesreča, antraks pa je namerno dejanje in še tako majhno dejanje pritegne našo pozornost bolj kot pa največje nesreče. Če bi letali zadela strela in bi v New Yorku trčili v nebotičnik, bi se nas le še peščica spomnila datuma tega dogodka.
Globalno segrevanje pa nas ne poskuša ubiti in to je škoda. Če bi klimatske spremembe na nas poslal kak brutalni diktator ali kak zlobni imperij, bi bila vojna proti podnebnemu segrevanju glavna prioriteta te države.
Drugi razlog, zakaj globalno segrevanje v naših možganih ne prižge rdečega alarma je, da ne krši naše moralne občutljivosti. Ne povzroča “vroče krvi”, ker nas ne sili v razmišljanje o stvareh, ki se nam zdijo nespodobne, nespoštljive ali odvratne. Ko se ljudje počutijo užaljene ali zgrožene, ponavadi glede tega kako ukrepajo, na primer tako, da drug drugega mahnejo po glavi ali gredo na volitve. Moralni občutki so možganom klic za ukrepanje.
Čeprav imajo vse človeške družbe moralna pravila glede hrane in seksa, pa nobena nima moralnega pravila glede atmosferske kemije. Tako smo zgroženi nad vsakim prelomom protokola razen glede tistega iz Kyota. Da, globalno segrevanje je slabo, vendar nam ne povzroča slabosti, jeze ali sramote in zato se ne čutimo dolžne ukrepati, kot proti drugim trenutnim grožnjam naši vrsti, kot je na primer zažiganje zastav. Dejstvo je, da če bi klimatske spremembe povzročal homoseksualni seks ali prehranjevanje z mucami, bi se na ulicah zbralo milijone protestnikov.
Tretji razlog zakaj globalno segrevanje ne sproži naše skrbi je, da ga vidimo kot grožnjo naši prihodnosti – ne našim popoldnevom. Prav tako kot vse živali, se tudi ljudje hitro odzovemo na jasno in prisotno nevarnost, zato potrebujemo le nekaj milisekund, da se sklonimo, ko zagledamo žogico za baseball, ki se nam hitro približuje.
Možgani so čudovito zgrajeni »spravi-se-s-poti« stroj, ki neprestano skrbno nadzoruje okolje za stvarmi, pred katerimi se moramo umakniti. To so možgani delali več sto milijonov let – in potem so se samo nekaj milijonov let nazaj, možgani sesalcev naučili novi trik: napovedati čas in kraj nevarnosti, še preden se ta zgodi.
Naša zmožnost umikanja tistemu, kar še ni vidno in šele prihaja, je ena najbolj osupljivih inovacij možganov in brez te ne bi uporabljali zobne nitke ali snovali načrtov za upokojitev. Vendar je ta inovacija šele v prvem stadiju razvoja. Sposobnost, ki nam omogoča odziv na vidne žogice je stara in zanesljiva, a dodatna sposobnost, ki nam omogoča odziv na šele prihajajoče grožnje v prihodnosti, je še vedno v fazi testiranja.
Nismo še povsem osvojili zmožnosti obravnavanja prihodnosti kot sedanjosti, kar bo kmalu postala, ker to vadimo šele nekaj milijonov let. Če bi globalno segrevanje vsake toliko časa iztaknilo kakšno oko, bi ga agencija za varnost in zdravje pri delu takoj eliminirala.
Tukaj je še četrti razlog zakaj nam nikakor ne uspe vzbuditi zanimanja za globalno segrevanje. Človeški možgani so zelo občutljivi na spremembe svetlobe, zvoka, temperature, pritiska, velikosti, teže in vsega ostalega. Vendar, če je potek sprememb dovolj počasen, sprememb ne bomo niti opazili. Če bi tiho brenčanje hladilnika postopoma naraščalo nekaj tednov, bi lahko naprava konec meseca pela soprano in tega nihče ne bi opazil.
Ker komaj opazimo spremembe, ki se dogajajo postopoma, jih sprejemamo, čeprav bi jih ob nenadni pojavitvi nemudoma zavrnili. Gostota prometa v Los Angelesu se je v preteklih nekaj desetletjih dramatično povečala in prebivalci so ga, ob sicer obveznem godrnjanju, sprejeli. Če bi se ta sprememba zgodila v enem dnevu, bi prebivalci Los Angelesa mesto zaprli, poklicali Državno gardo in linčali vsakega politika, ki bi ga dobili v roke.
Okoljevarstveniki obupujejo, da se globalno segrevanje dogaja tako hitro. Dejstvo je, da se ne dogaja dovolj hitro. Če bi lahko predsednik Bush skočil v časovni stroj in preživel en dan v letu 2056, bi se v sedanjost vrnil pretresen in zgrožen ter pripravljen narediti vse kar bi bilo potrebno, da reši ta problem.
Človeški možgani so izjemna naprava, ki je bila oblikovana za določene situacije. Smo potomci ljudi, ki so lovili in nabirali, katerih življenja so bila kratka in katerih največja nevarnost je bil človek s palico. Ko napadejo teroristi se odzovemo z uničujočo silo in trdno odločnostjo, kot bi to naredili tudi naši predniki. Globalno segrevanje je smrtonosna grožnja ravno zato, ker v naših možganih ne sproži alarma in nas tako pušča mirno spati v goreči postelji.
Bomo videli, če se lahko naučimo biti kos tem novim izzivom.
Komentar je bil izvirno objavljen v Los Angeles Timesu, 2.7.2006
Daniel Gilbert
Prevedla Tina Jarc
Daniel Gilbert je profesor psihologije na Univerzi Harvard in avtor knjige »Stumbling on Happiness« (2007) (pri nas je izšla pod naslovom »Spotikanja o sreči«)
Vir: http://articles.latimes.com/2006/jul/02/opinion/op-gilbert2
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)
Napotilo:
http://zofijini.net/modrost_wombassa/
Humanistična postaja 