Mit o kapitalistični učinkovitosti

Recenzija knjige Davida Graeberja »Bullshit Jobs: A Theory« (»Bullshit« službe: teorija, 2018)

Ali vaša služba prispeva k temu, da je svet boljši? Če ne, je verjetno »bullshit«, del sistema, ki nas drži pod nadzorom.

Enkrat sem opravljala »bullshit« službo. Zajemala je odzivanje na telefon pomembnega človeka, toda telefon ni zvonil po več ur skupaj, zato sem ta čas z malo slabe vesti preživela, da sem v knjigo spremenila svoj doktorat. Imela sem tudi več služb, ki same po sebi niso bile »bullshit«, a so takšne vztrajno postajale: zanimive službe v medijih in na univerzi, ki so bile vedno bolj zapolnjene z izpolnjevanjem obrazcev in raznih anket. Imela sem tudi nekaj dobesedno usranih služb, vendar je to nekaj drugega. Stranišča je vendarle treba očistiti. Imeti »bullshit« službo pomeni, da veš, da če bi jutri izginila, za svet to ne bi pomenilo nobene izgube: dejansko bi lahko bil svet zaradi tega še boljši.

Ko sem leta 2013 prebrala esej Davida Graeberja »Moderni fenomen nesmiselnih služb« v reviji Strike!, sem občutila nekakšno zadoščenje. Veliko petkovih večerov sem presedela v pubu in se sodelavcem pritoževala o nesmiselnem vpisovanju podatkov in neučinkovitih sestankih. Toda z antropološkim pogledom od zunaj, je Graeberju uspelo artikulirati moj položaj na način, da sem se počutila kot del nekega velikega zgražanja nad absurdnostjo.

Nisem bila edina. Esej je postal viralen in prejel več kot milijon klikov ter bil preveden v številne jezike. Aktivisti so s citati iz eseja celo nadomestili na stotine oglasov v londonskih podzemnih vlakih, verjetno zato, da bi tiste, ki gredo ali se vračajo iz služb prebudili iz njihove apatične otopelosti. Kot je v svetu reaktivnega ne-fikcijskega založništva že običajno, je sledila knjiga.

Argument eseja in knjige je naslednji: leta 1930 je John Maynard Keynes napovedal, da nam bo tehnološki napredek omogočil, da bomo delali le še 15 ur na teden. Vendar pa se zdi, da smo danes bolj zaposleni kot kdajkoli prej. Delavci, ki dejansko nekaj izdelujejo, so vse bolj obremenjeni, medtem ko se množijo tisti, ki samo nekaj kljukajo in štejejo.

V dobi, ki nad vsem ceni kapitalistično učinkovitost, je širjenje nesmiselnih služb uganka. Zakaj se delodajalci tako v javnem kot v zasebnem sektorju obnašajo kot birokracija v nekdanji Sovjetski zvezi in plačujejo delavce, za katere se zdi, da jih ne potrebujejo? Graeber trdi, da ker »bullshit« službe nimajo nobenega ekonomskega smisla, mora biti njihova funkcija politična. Z delom zaposlena populacija se bo manj verjetno uprla.

Vendar, kot opozarja, ljudje po naravi niso leni: ne delamo samo za zato, da lahko plačujemo račune, ampak ker želimo nekaj smiselnega prispevati k družbi. Psihološki učinek tratenja naših dni za naloge, za katere skrivaj verjamemo, da jih ni smiselno izvajati, je zelo škodljivo, je »brazgotina čez našo kolektivno dušo«.

Ob tem, da dokumentira osebne bedo, je knjiga portret družbe, ki je pozabila čemu služi. Naše ekonomije so postale »veliki motorji za proizvodnjo nesmisla«. Utopične ideale smo povsod opustili, nadomestile pa so jih hvalnice »družinam, ki trdo delajo«. Desničarska zahteva »dobi si službo!« se zrcali v levičarski zahtevi po »več delovnih mestih!«.

Namesto da bi usmerili svoje frustracije na sam sistem, smo jih usmerili v zamero delavcem z manj »bullshit« službami. Tako je sovražna »liberalna elita« tista, ki je plačana za to, da se prepušča takim privlačnim in glamuroznim dejavnostim, da bi jih mnogi opravljali kar brezplačno. Vendar tudi člani te vse manjše kaste, kot gesto izkrivljene solidarnosti s svojimi manj srečnimi kolegi, vestno prevzemajo nase vedno več administrativnega dela. Problem »bullshit«  služb ima veliko opraviti s problemom birokracije, ki je bila predmet Graeberjeve prejšnje knjige »The Utopia of Rules« (Utopija pravil, 2017).

Težava, ki jo ima knjiga »Bullshit Jobs« je, da sta prvi dve tretjini knjige v bistvu dodelava njegove  izvirne, briljantne intervencije. Graeber za izhodiščni material uporabi na stotine sporočil, ki jih je prejel v odziv na svoj izvirni esej in na dolgo navaja pričevanja. To postavlja kočijo pred konja in je tudi precej utrujajoče. Želela sem si, da bi pojavu sledil do njegovega izvora. Kot enega od dokazov sicer ponuja utemeljitev Baracka Obame zakaj vztrajati pri ameriškem sistemu zdravstvenega zavarovanja: v nasprotnem primeru bo izgubljenih na milijone delovnih mest za ljudi, ki izpolnjujejo obrazce. Bolj sistematična analiza – bolj v stilu njegove prelomne knjige »Debt: The First 5,000 Years« (Dolg: Prvih 5.000 let dolžništva, 2014) – bi pripomogla, da bi knjiga postala, kar trdi da je: »puščica, usmerjena v srce naše civilizacije«.

Stvari se nekoliko popravijo v zadnjih poglavjih, z injekcijo koristnih in fascinantnih lekcij iz zgodovine. Graeber skicira evolucijo našega kulta dela kot cilja, ki je sam sebi namen. Od pojave protestantske delovne etike kot odziva na razpad srednjeveških cehov do »Evangelija dela« Thomasa Carlylea. Kar se zdi naravna ali neizogibna lastnost našega sveta, je relativno novo in ni vklesano v kamen.

Ali bodo roboti odpravili »bullshit« službe? Verjetno ne, ker računalniki potrebujejo ljudi, da zanje razčlenijo zapletene naloge v enote, ki so dovolj osnovne, da jih lahko prebavijo. Nekateri radikalni levičarji se zavzemajo za idejo o »popolnoma avtomatiziranem luksuznem komunizmu«, toda za Graeberja se ta ideja opira na domnevo, da so službe namenjene predvsem izdelovanju stvari. Večina služb – tudi tistih, ki uradno niso »skrbstvene« – pa se odziva na potrebe drugih ljudi, roboti pa pri tem niso ravno najboljši.

Kot številni komentatorji te dni, kot potencialno rešitev Graeber omenja tudi univerzalni temeljni dohodek. Vendar je nezaupljiv do samega izziva, ki bi naj prinesel rešitev: vprašanje »dobro, kaj bi naredili glede tega?« se pogosto uporablja, da bi utišali kritike »statusa quo«. V dobi, ko mit o kapitalistični učinkovitosti legitimira korporacijski menedžerizem, je izpostavljanje »bullshita« že samo po sebi služba.

Vir: https://www.theguardian.com/books/2018/may/25/bullshit-jobs-a-theory-by-david-graeber-review

Eliane Glaser

Napotila:
https://strikemag.org/bullshit-jobs/
http://zofijini.net/moderni-fenomen-nesmiselnih-sluzb/
http://zofijini.net/kaj-je-kapitalizem/
http://zofijini.net/kako-izgleda-prihodnost-socializma/
http://zofijini.net/o-delu-ideologiji-dela-in-alternativah/
http://zofijini.net/zagate-digitalne-ekonomije/
http://zofijini.net/zakaj-delati-vec-za-boljso-kvaliteto-zivljenja-bi-morali-delati-manj/
http://zofijini.net/kako-delamo-in-bomo-delali-ce-bomo-delali/

Advertisements