Moj oče je bil najboljši primer liberalnega posameznika, kar je precej ironično za dolgoletnega marksista. Da smo lahko preživeli, je moral za plačilo delati za šefa v jeklarni v Elevzini. Toda med vsakim odmorom za kosilo je ves blažen odšel na odprto dvorišče elevzinskega arheološkega muzeja, kjer je užival v proučevanju starodavnih stel oziroma nagrobnikov, polnih namigov, da so bili antični tehnologi bolj napredni, kot smo sprva domnevali.
Ko se je vsak dan malo po peti uri vrnil domov, si je privoščil popoldanski počitek, nato pa je bil pripravljen sodelovati pri družinskem življenju in zapisovati svoje ugotovitve v akademskih člankih in knjigah. Življenje v tovarni je spretno ločeval od zasebnega.
To je bil čas, ko so celo levičarji, kot mi, mislili, da nam je kapitalizem, če že nič drugega, priznaval suverenost nad nami samimi, čeprav le v okviru določenih meja. Ne glede nato, kako trdo si delal za svojega šefa, si lahko imel delček zasebnega življenja znotraj te ograde, bil si neodvisen, samostojen, svoboden. Vemo, da so imeli v resnici le premožni možnost izbire, revni pa večinoma ne, in da je bila najhujša oblika suženjstva tista, ko so ljudje dejansko vzljubili svoje okove. Kljub temu smo cenili svoje omejeno samolastništvo.
Mladi ljudje so danes prikrajšani za to malo miloščino. Od trenutka, ko naredijo prve korake, jih implicitno učijo, da gledajo nase kot na blagovno znamko, in to takšno, ki bo ocenjena glede na njeno zaznano izvirnost. Vključno s potencialnimi delodajalci. “Nihče mine bo ponudil službe, dokler ne bom odkril svojega pravega jaza;” mi je nekoč dejal eden od diplomantov. Trženje identitete v današnji spletni družbi ni stvar izbire. Upravljanje zasebnega življenja je danes za mlade eno od najbolj pomembnih opravil.
Preden objavijo katerokoli sliko, naložijo video, ocenijo film, delijo fotografijo ali tvit, morajo vedeti, komu bo njihova izbira ugajala in koga bo odvrnila. Nekako morajo ugotoviti, kateri od njihovih potencialnih “pravih jazov” bo za druge najbolj zanimiv, ter nenehno testirati svoje izbire glede na svoje predstave o povprečnem mnenju internetnih oblikovalcev javnega mnenja. Ker je mogoče vsako izkušnjo zabeležiti in deliti, se nenehno sprašujejo, ali naj to tudi dejansko storijo. In tudi če v resnici nimajo priložnosti, da bi delili svojo izkušnjo, si zlahka predstavljajo, da jo imajo in jo bodo tudi imeli. Vsaka izbira, če gre za lastno izkušnjo ali kaj drugega, postane del skrbne gradnje identitete.
Ni treba biti levičar, da dojameš, da je pravica, da ima človek vsak dan zase vsaj delček časa, ko ni na prodaj, skorajda izginila. Ironično je, da liberalnega posameznika niso pokopali ne fašistični rjavosrajčniki ne stalinistični komisarji. Z njim je bilo konec, ko je nova oblika kapitala začela ukazovati otrokom, da počnejo najbolj liberalno od vseh stvari: da so, kar so. Od vseh vedenjskih sprememb, ki jih je proizvedel in monetiziral oblakovni kapital, je to nedvomno njegov glavni in največji dosežek.
Posesivni individualizem je bil vedno škodljiv za duševno zdravje. Tehno-fevdalna družba, ki jo ustvarja oblakovni kapital, je stvari še dodatno poslabšala, ker je podrla ograjo, ki je za liberalnega posameznika pomenila zatočišče pred trgom dela. Oblakovni kapital je posameznika raztreščil na delce podatkov, na identiteto, ki je sestavljena iz izbir, izraženih s kliki, s katerimi lahko algoritmi manipulirajo na načine, ki jih človeški urn ni zmožen razumeti. Proizvedel je posameznike, ki niso toliko posesivni, kot so posedovani, oziroma ljudje, ki niso sposobni samolastništva. Oslabil je našo sposobnost osredotočanja, tako da si je prisvojil našo pozornost.
Nismo postali omahljivi. Ne, naše pozornosti se je polastil novi vladajoči razred. In ker vemo, da algoritmi, vgrajeni v oblakovni kapital, utrjujejo patriarhat, žaljive stereotipe in že obstoječe zatiranje, bodo najhuje prizadeti prav najbolj ranljivi – dekleta, duševni bolniki, pripadniki marginaliziranih skupin in reveži.
Če nas je fašizem česa naučil, potem je to to, da radi demoniziramo stereotipe, da nas privlačijo čustva, kot so pravičnost, strah in zavist, in da sovražimo, ker se prebujajo v nas. V naši sodobni družbeni realnosti nas oblak postavlja nasproti temu “drugemu”, ki se ga tako bojimo in ga sovražimo. In ker pri spletnem nasilju ni prelivanja krvi in se zdi dolgočasno, temu “drugemu” prej odgovorimo z zasmehovanjem, poniževanjem in besom socializirati. Licemerstvo je čustvena kompenzacija tehno-fevdalizma za frustracije in tesnobnost, ki jih doživljamo v zvezi z identiteto in osredotočenostjo.
Moderatorji komentarjev in regulacija sovražnega govora lahko ustavijo to brutalizacijo, ker je neločljivo povezana z oblakovnim kapitalom, katerega algoritmi so optimizirani tako, da se oblakovne rente zaradi sovraštva in nezadovoljstva izdatneje stekajo k lastnikom tehnoloških velikanov. Regulatorji ne morejo regulirati algoritmov, ki jih poganja umetna inteligenca in ki jih ne morejo razumeti niti njihovi avtorji. Da bi imela svoboda možnost, je treba oblakovni kapital socializirati.
Moj oče je verjel, da se lahko pred demoni, ki krožijo okoli naše duše, zaščitimo samo tako, da poiščemo nekaj brezčasno lepega, čemur posvečamo svojo pozornost, tako kot je to počel on, ko se je sprehajal med relikvijami antične Grčije. To sem poskušal skozi leta na svoj način početi tudi sam. Toda če bomo v tehno-fevdalizmu ukrepali sami, izolirano kot liberalni posamezniki, ne bomo prišli daleč. Prav tako ne bomo ničesar rešili, če se borno odklopili od interneta, izklopili svoje telefone in plačevali z gotovino namesto s plačilnimi karticami. Če se ne bomo povezali, ne bomo nikoli civilizirali ali socializirali oblakovnega kapitala in tudi ne iztrgali svojih umov iz njegovih krempljev.
In to je največje protislovje: samo popolna rekonfiguracija lastninskih pravic nad vse več sredstvi proizvodnje, distribucije, sodelovanja in komunikacije v oblaku lahko reši temeljno liberalno idejo o svobodi, ki jo zahteva samolastništvo. Zato bi bilo za oživitev liberalnega posameznika nujno natanko tisto, česar liberalci ne marajo: nova revolucija.
Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, profesor ekonomije na univerzi v Atenah, Project Syndicate
Humanistična postaja 