Levica bi morala prenehati izenačevati službe z delom

Za tiste na politični desnici je intelektualno opravičljivo, da želijo omejiti pomen dela na službo ali dejavnost, s katero služimo dohodek; za tiste na politični levici pa je kaj takega neopravičljivo. Socialni demokrati plačujejo visoko politično ceno, ker so to počeli tekom 20. stoletja. S tem ko so postavljali polno zaposlovanje na piedestal, so padli v lastno politično past, saj je to pomenilo komaj kaj več kot čim večje število ljudi v službah, ki so podrejeni svojim šefom.

Če se levica ne more izogniti neumnosti izenačevanja služb z delom, bo še naprej izgubljala podporo in počasi izginila na politično obrobje. Zakaj bi naj bilo čim večje število ljudi v »službah« znamenje progresivne politike?

Socialne demokrate, ki so svojo politiko utemeljili na službah, je treba spomniti, da je bila stabilnost zaposlovanja ali varnosti sredi 19. stoletja prvotno predlagana s strani delodajalcev in ne s strani predstavnikov delavcev. Več desetletij je bil termin »v delovnem razmerju« stvar obžalovanja, prepoznanja nizkega socialnega statusa, ki se je običajno uporabljal za samske ženske, ki so morale prevzemati nizko plačane položaje služenja v buržoaznih ali aristokratskih gospodinjstvih.

Skozi 20. stoletje je posebno zavezništvo političnih ideologij službo naredilo obvezno za vse, razen za veleposestniško plemstvo in »brezdelne bogate«. Kar se je v kapitalističnem sistemu v največji meri štelo za nadležno nujnost, je v sovjetski ustavi v leninistični frazi: »tisti, ki ne dela, naj ne je« postalo patološka potreba in prevzelo enako proti-emancipatorno obliko v vseh različicah socialne demokracije.

Namerno je bila upravičenost do dostojne socialne varnosti omejena le na tiste, ki so delo opravljali za šefe, tiste, ki so na ponižujoče načine kazali pripravljenost za opravljanje služb, tiste, ki so bili na podrejen način poročeni z nekom, ki je hodil v službo ali tiste, ki so v službah preživeli daljše obdobje.

Prisilna služba

Junaki in junakinje socialne demokracije so vse to pripeljali do logičnega sklepa. Tako je Beatrice Webb, mati fabijanskega socializma, odkrito zagovarjala delovna taborišča in po potrebi uporabo sile, ki je Blairjevim ministrom več generacij kasneje dajala opravičilo za zagovarjanje njihove aktivne politike trga dela in delovne podpore (workfare). Medtem je William Beveridge, »svetnik« britanske socialne države, priznani liberalec, katerega obletnico je nedavno proslavila tudi LSE (Londonska šola za ekonomske in politične vede), verjel v »bič stradanja«, da bi delavce tako prisilil v službo. V najboljšem primeru je takšna perspektiva paternalistična; v najslabšem je proti-emancipatorna.

Ti predsodki so bili vključeni tudi v konvencijo ILO (Mednarodne organizacije dela), ki je pomenila utelešenje socialdemokratskega modela. Ta se je izkristalizirala v konvenciji 102 iz leta 1952 o socialni varnosti, ki govori o »hranilcih«, odvisnih ženah in letih »služenja« na delu, ki naj veljajo kot pravica do zaščite. Ta nazadnjaška zakonodaja, ki se zdi kot vrnitev v trideseta leta prejšnjega stoletja, je vodila socialne demokrate, da so po njej delovali po letu 1945. Pa vendar so leta 2001 evropski sindikati in socialdemokratske vlade zahtevali, da se ohrani kot ena od »sodobnejših« mednarodnih konvencij.

S temi neprijetnimi resnicami se je treba soočiti in jih ne brisati iz zgodovine levice. Socialni demokrati so bili glede sistematičnega izkrivljanja dela kot službe izjemno tihi. Za začetek niso storili ničesar, da bi spremenili retoriko ali da bi postavili pod vprašaj statistično predstavljanje dela, kot je bilo uporabljeno v nacionalnih statistikah dela od tridesetih let prejšnjega stoletja. Če se to ne spremeni, ne morejo upati, da si bodo kdaj še povrnili politične višave in si tega tudi ne bi zaslužili.

Če šest ur dnevno skrbite za starejšega sorodnika, to v socialdemokratskem in neoliberalnem smislu ni delo. Če porabite tri ure na dan v skrbi za starejšega sorodnika nekoga drugega in za to prejmete plačilo, to pa je delo, vaš status je povišan na raven spodobnosti »zaposlenega delavca« in verjetno boste na nek način tudi zaščiteni z zakoni o delu in socialni varnosti. Ta diskriminacija je absurdna.

Na tej točki je treba omeniti običajno socialno-demokratično predrznost, trditev, da če si v službi ti to daje »dostojanstvo«, »status«, sredstva socialnega vključevanja in občutek pripadnosti v družbi. Na tem mestu moram razkriti izkušnjo, ki jo morda z menoj delijo tudi nekateri bralci. Nikoli nisem čutil več dostojanstva ali bil bolj integriran v družbo, kot odkar sem brez službe.

Povedano še drugače, povejte človeku, ki gre v kanalizacijo, da popravi cevi, da s tem pridobiva na dostojanstvu in občutku pripadnosti družbi in verjetno boste deležni vsaj kakšnega grdega pogleda. Če ne, potem bi morda lahko upravičeno pomislili tudi na delavčevo napačno zavest. Povejte ženski, ki mora zjutraj čistiti nočne posode, da je na ta način integrirana in da bi morala biti hvaležna za službo in verjetno boste deležni njenega zgražanja.

Za večino ljudi so službe sredstvo, ki jih ne romantizirajo. Ni nobenega upravičenega razloga, da bi jih povzdigovali nad druge oblike dela. To pa je ravno tisto, kar so storili socialni demokrati, kar pa ni ravno progresivna pozicija. Marx je imel prav, ko je službe označil za »odtujeno dejavnost«.

Populistična zmota

Vendar pa danes obstajata še dva druga razloga za to, da bi morali biti vsi progresivni ljudje bolj radikalni in intelektualno pošteni, ko je govora o delu. Prvič, dualizmi laburizma, ki so bili v času industrijskega kapitalizma groba in učinkovita osnova socialne demokracije, se rušijo. Vedno bolj izkrivljeno je vztrajati pri pretvarjanju, da še vedno veljajo kot norme. Naraščajoči prekariat to še predobro ve. To je eden od razlogov, zakaj se nagibajo k novim progresivnim gibanjem, ki jih stari socialni demokrati vse preradi zavračajo kot »populistične«.

Dualizma, ki sta bila temelj socialdemokratske socialne in delavske politike sta bila »delovno mesto« proti drugim prostorom in »delovni čas« proti drugemu času. Vedno več dela se opravlja stran od formalnih delovnih mest in zunaj delovnega časa, kot sem podrobno obravnaval že na drugih mestih (tukaj in tukaj). Prekarci pogosto porabijo več časa za to, da si sploh omogočijo angažma in da zadostijo zahtevam države, kot pa za dejansko delo. Socialni demokrati jim implicitno povedo, da vse to ni pravo delo.

Če sprejmemo to resničnost, potem je treba prepoznati, da obstoječa nacionalna statistika dela vedno bolj izkrivlja pravo podobo dela in načina kako ljudje živijo. Če delamo socialno politiko na podlagi vidnega dela, je to neopravičljivo za vsakogar, ki trdi, da je na politični levici. Za nekoga, ki se nahaja na politični desnici, je to izkrivljanje fantastična novica. Zaščito je treba nuditi le tistim, ki opravljajo vidno delo. Najdlje po tej poti je šla socialna demokracija tretje poti (Third Way), ki je zatrjevala, da brez odgovornosti ne moremo imeti pravic in da bi revni morali to izkazati skozi delo, na svojem delovnem mestu, v službi.

Aktivne politika trga dela in delovne podpore (Workfare)

Vesti socialnih demokrati bi morali naložiti, da razložijo, zakaj so molčali o pravi naravi nacionalne statistike dela. Končni cilj sprejemanja modela laburistov je aktivna delovna podpora, ki je neizogibna, če sprejmemo preverjanja upravičenosti do sredstev in fleksibilnost trga dela. Matteo Renzi v Italiji je eden zadnjih primerov, ki je šel v tej smeri in njegova socialdemokratska stranka (PD) je ena zadnjih, ki je plačala ceno te implozije in postala »živi mrtvec«. Wim Kok, ki je oblikoval idejo tretje poti, je nizozemski laburistični stranki tlakoval pot v brezno, reforme Hartz IV so nemške socialne demokrate obsodile na počasno umiranje in Novi laburisti so s svojo podporo preverjanju upravičenosti do sredstev in aktivno politiko trga dela in delovne podpore, izgubili britanski prekariat ter omogočili pojav fantoma univerzalnega kredita, kot najbolj neliberalne socialne politike zadnjih desetletij.

Starajoči se socialni demokrati so porabili veliko več časa za silovite napade na osnovne dohodke, ki ob zagotavljanju prihodnje dohodkovne varnosti, spodbujajo delo, ne pa služb, kot pa da bi kritizirali aktivno politiko trga dela in delovne podpore, ki brezposelne sili v hlapčevske službe.

Če se socialni demokrati ne uspejo vrniti k svoji zavezanosti delavstvu, so kot politična sila zagotovo na koncu svoje poti. Tako bistveno je to. Vendar pa obstaja še en razlog, da želimo preoblikovati progresivno mišljenje o delu, ki je v kontekstu ekološke krize, ki se nam približuje, še bolj pomemben.

Na žalost ima levica na splošno, socialni demokrati pa še posebej, v ekološkem smislu precej slabo evidenco. Kadarkoli je prišlo do konflikta med ustvarjanjem delovnih mest in okoljem, so dajali prednost delovnim mestom, tako imenovanim službam za delavski razred. V najboljšem primeru so bile socialnim demokratom prepuščeni ostanki politike ravnanja z »eksternalijami« in nadzor nad onesnaževanjem, namesto da bi zagovarjali strategijo trajnostnega razvoja.

Zelena levičarska rast

Navkljub temu, se mora levica ponovno postaviti na noge. Razmislite o naslednji dilemi. Če je v nacionalno statistiko dela zaobjeto le tisto delo, ki ga opravljamo v službah in če birokrati na področju socialnih politik sprejemajo samo tovrstno delo, potem je »gospodarska rast« podcenjena in dajemo preveč poudarka dejavnostim, ki povzročajo izčrpavanje virov. Če namesto tega zavzamemo ne-laburistični pristop, bi vrednost dela, ki ga ne opravimo v službah – običajno imenovana »uporabna vrednost« – dobila vsaj enako težo, kot jo ima delo v službah – to je »izmenjevalna vrednost«.

Za vsakogar na »zeleni levici« bi to moralo zveneti privlačno. To bi jim omogočilo premagati nerodnost izraza »od-rast« (de-growth). Če bi se dejavnostim, ki so namenjene ohranjanju virov, njihovemu obnavljanju, obnavljanju naših skupnosti, našega skupnega dobrega, dajalo enako vrednost kot dejavnostim, ki naravne vire izčrpavajo, potem preusmeritev od slednjega na prvo ne bi zmanjšala »rasti« ali pomenila »od-rasti«. Težko je vzdrževati politično kampanjo od-rasti, če to pomeni zmanjševanje gospodarske rasti, saj v okvirih konvencionalne statistike to pomeni zniževanje povprečnega življenjskega standarda. Za sofisticiranega pristaša zelene politike je to nekaj, ob čemer se lahko počuti krepostno in načelno, vendar pa je malo verjetno, da bi to prepričalo tudi tipičnega volivca.

Če bi delu, ki ni služba, v statistikah, v progresivni retoriki, v člankih in knjigah, ki jih pišejo progresivni pisci, dajali enako (ali idealno večjo) težo in pozornost, bi to vsakomur omogočilo bolj ekološko razumevanje »rasti«. Prepričan sem, da se mnogi od nas na levici počutimo neudobno ob pozivih kvazi-keynesiancev in drugih levičarjev po večji rasti, ko bi to prav lahko pomenilo le hitrejšo izčrpavanje virov, globalno segrevanje in izgubo dela na račun služb.

Iz pasti socialne demokracije ni mogoče pobegniti. Če se preusmerite od dolgočasne službe, v kateri vsak dan hodite v pisarno, v skrb za starejše sorodnike ali za vašo lokalno skupnost, se po konvencionalnem mišljenju gospodarska rast zmanjša, kar velja za »slabo«. Če bi bilo to negovalno delo vrednoteno enako, a nikakor ne manj kot pisarniško delo, potem ta premik ne bi zmanjšal rasti. Nekateri od nas bi si želeli še kaj radikalnejšega, kljub temu pa bi bil to odličen začetek.

Guy Standing

Guy Standing je po izobrazbi ekonomist in je bil dolgo zaposlen pri Mednarodni organizaciji dela, kjer je spremljal svetovna gibanja na področju zaposlovanja in do leta 2006 vodil oddelek za socialno-ekonomsko varnost. Danes je profesor za Razvojne študije na Šoli za orientalske in afriške študije Univerze v Londonu. Objavil je več odmevnih del, med drugim Precariat (2011) (Prekariat – Nevarni novi razred, 2018), Global Labor Flexibility (1999), Work after Globalization (2009), A Precariat Charter: from denizens to citizens itd.    

Vir: https://www.socialeurope.eu/why-work-not-labour-is-ecological-imperative

Advertisements