Pred nekaj leti je Paul E. Lingenfelter svoje poročilo o zniževanju izdatkov za javno izobraževanje začel na naslednji način: »Leta 1920 je H. G. Wells zapisal, da zgodovina postaja vse bolj tekma med izobrazbo in katastrofo. Mislim, da je imel prav. Nič ni za prihodnost ZDA in sveta bolj pomembno, od širine in učinkovitosti izobraževanja, še posebej visokega izobraževanja. Visoko izobraževanje izpostavljam ne zato, ker bi bili predšolsko, osnovno in srednje izobraževanje manj pomembni. Uspeh na vsaki stopnji izobraževanja je očitno odvisen od tega, kar se je zgodilo pred tem. A v dobrem in slabem, kvaliteta visokega izobraževanja in raziskovanja, vpliva na kvaliteto in učinkovitost izobraževanja na vseh ravneh.«
V zadnjih nekaj letih se, kot zgrinjanje črnih oblakov, vse več govori o načinih, kako naše univerze propadajo. Govori se o slabih izobraževalnih rezultatih, ki jih izkazujejo naši diplomiranci, vse višjih šolninah in študentskem dolgu. Pozornost se končno usmerja tudi k ogromnim plačam predsednikov in športnih trenerjev ter statusu migrirajočih delavcev, na nizko-plačnem koncu večine osebja fakultet. Pojavila so se gibanja, ki si prizadevajo za nadzor nad šolninami, za odpis študentskih dolgov, za boljša orodja presojanja, za prosto dostopna univerzitetna gradiva na spletu in boj proti izkoriščanju pogodbenih učiteljev. Toda vsako od teh gibanj se posveča ozkemu aspektu veliko širšega problema in nobena količina »popravkov« teh individualnih aspektov, ne bo naslovila resničnih razlogov, zakaj univerze v Ameriki umirajo.
Da lahko na tem mestu pojasnim svojo perspektivo, moramo v času nazaj. Gremo nazaj v čas po drugi svetovni vojni, v 1950-ta, ko je zakon o integraciji vračajočih se vojakov (G.I. Bill) in cenovna dostopnost – včasih pa tudi prosti dostop – univerz, povzročil porast študentov po vsej državi. Ta rast se je nadaljevala tudi v 1960-ih, ko so bile univerze v samem jedru intenzivnega javnega diskurza, strastnega učenja in glasnega državljanskega angažmaja do problemov tistega časa. V tem času so imele univerze bogato zasedbo profesorjev, študentom pa je bil omogočen dostop do različnih predmetnih področij in možnost širokega učenja. Humanistika je bila v centru univerzitetne izobrazbe, študentje pa so bili izpostavljeni filozofiji, antropologiji, literaturi, zgodovini, sociologiji, svetovnim religijam, tujim jezikom in kulturam. Seveda se je v tem času, začenši v poznih petdesetih in v šestdeseta, zgodilo še nekaj drugega – upori in rastoče število državljanov, ki so postali del množične nepokorščine – proti Vietnamski vojni, proti rasizmu, proti uničevanju okolja v vse bolj korporativni kulturi, proti mizoginiji, proti homofobiji. Kje se je večina tega upora rojevala? Kje se je zbiralo večje število dobro izobraženih intelektualcev in angažiranih ljudi? Na univerzitetnih kampusih. Kdo ni maral tega izida 1960-ih? Korporacije, vojni hujskači, tisti v naši družbi, ki nas želijo razdeliti na osnovi naše rase, spola, spolne orientacije.
Če bi dobile priložnost, ne dvomim, da tem skupinam ne bi bilo nič ljubše, če bi univerze preprosto ukinili. Jih uničili. A v deželi, ki trdi, da temelji na demokratičnih vrednotah, ne moreš kar tako ukiniti univerz. To bi o deželi razkrilo nekaj, kar ne bi podpiralo podobe, ki jo želijo prikazovati – kot deželo svobode, pravic, priložnosti za vse. Torej, kako lahko uničiš univerze brez da se pri tem razkriješ? Kot otroka, ki je odraščal tekom hladne vojne, so me učili, da so v prvi polovici 20. stoletja, komunistične države znanstvenike, intelektualce in umetnike zapirale v posebne zapore, ki so jih imenovali prevzgojni. Kot odrasla, sem prišla do spoznanja, da ameriški korporativizem te posameznike prezira prav tako, kot je to počel komunizem. Toda namesto, da bi naredili nekaj tako očitnega, kot je, da jih vržejo v zapor, so tukaj ti isti ljudje pahnjeni v hudo revščino. Rezultat je enak. Huda revščina nadzira in na koncu ljudi zlomi prav tako učinkovito, kot zapor, nekateri raziskovalci pa trdijo celo, da je še bolj učinkovita.
Torej, tukaj je recept kako uničiti univerze in povejte MI, če to kar opisujem, ni natanko to, kar je v jedru vseh težav naše države na področju visokega izobraževanja. (Ker vse, o čemer tukaj pišem, se je nedavno začelo uvajati tudi na nižje ravni javnega izobraževanja).
Prvič, visokemu javnemu izobraževanju odtegneš sredstva.
Anna Victoria v svojem prispevku za Pluck Magazine o tem problemu piše v recenziji knjige Christopherja Newfielda z naslovom Unmaking the Public Universeity (Uničevanje javne univerze): »Leta 1971 je Lewis Powell (preden je postal sodnik vrhovnega sodišča) napisal apel, ki je danes znan kot Powellov memorandum in ga naslovil na ameriško trgovinsko zbornico. Naslov tega apela je »Napad na ameriški sistem svobodnega podjetništva« (Attack on the American Free Enterprise System) in v njem poziva korporativno Ameriko, da prevzame pomembnejšo vlogo pri oblikovanju politik, zakonodaje in izobraževanja v ZDA.« Kako bi to lahko naredili? Najprej s pomočjo intenzivnega lobiranja in pritiska na zakonodajalce, da spremenijo svoje prioritete. »Financiranje javnih univerz, kot sugerira že ime, prihaja od države in zveznih vlad. Začenši v zgodnjih 1980-ih, so spreminjajoče državne prioritete prisilile javne univerze, da se vse bolj zanašajo na druge vire prihodkov. Na primer, v šolskem sistemu Univerze v Washingtonu, se je državno financiranje šol, kot procent vsega javnega izobraževalnega proračuna, iz 82% leta 1989, znižalo na 51% leta 2011.« To je izguba več kot tretjine njenih javnih sredstev. Toda zakaj ta premik v prioritetah? Profesor angleščine na U.C. Berkely, Christopher Newfield, v svoji knjigi Unmaking the Public University trdi, da so k temu pripomogle konservativne elite, ki so aktivno delale na tem, da bi znižale financiranje javnega izobraževanja, izrecno zaradi njene vloge pri ustvarjanju bolj opolnomočenega, demokratičnega in multi-rasnega srednjega razreda. Njegova teorija je ena tistih, ki za aktualna nižanja v financiranju krivi specifične kulturne razloge in ne finančnih. Navaja dejstvo, da so bile univerze v Kaliforniji, zaradi pomanjkanja sredstev, prisiljene zavrniti okoli 300 000 prijav potencialnih študentov. Newfield pojasnjuje, da je glavnina motiva za konservativnim prizadevanjem za nižanje financiranja javnega izobraževanja rasne, pro-korporativne in proti-protestniške narave.
Victoria zapiše tudi: »Končni cilj, kot ga je izpostavil Powellov apel, je bil napad na spoštovane institucije levičarske misli, kot so bili mediji, umetnost, znanost, kot tudi sami univerzitetni kampusi. V tistem času so bili univerzitetni kampusi dojeti kot »odskočna deska za upor«, kot to poimenuje Newfield, in so bili zato videti kot javno financirani viri opozicije interesom establišmenta. Čeprav je nemogoče vedeti za obseg vpliva, ki ga je imel apel na oblikovanje konservativne politične strategije v prihodnjih desetletjih, je izjemno videti, do kakšne mere so se načela izpostavljena v apelu, dejansko udejanjila.«
Pod pretvezo »konfliktov«, kot so proračunski boji ali kvote, je bil rezultat vedno zniževanje sredstev. Argument financiranja je bil prav tako izgovor za preoblikovanje ponudbe programov in za fokus učnih programov na univerzitetnih kampusih. Victoria piše: »Napad na humanistične učne programe, politično korektnost in afirmativno akcijo, so obrnila diskusijo o javnih univerzah v desno in ustvarila vzdušje skepticizma glede državno financiranih šol. Debate o državnih proračunih, so postale platforme za konservativce, kjer so zagovarjali zakaj bi določene discipline, kot je sociologija, zgodovina, antropologija, študije manjšin, jezika in spola morali izvzeti iz financiranja.« Po eni strani na osnovi argumenta, da ne ponujajo študentom »praktičnih« spretnosti, ki jih potrebujejo na trgu dela – kar je bil učinkovit način poudarjanja tega, kar zdaj predstavlja poklicna usmeritev namesto dejanske visoke izobrazbe in za zmanjševanje vrednosti tistih programov, ki so urili in širili um, razvijali bolj celostno človeško bitje, bolj aktivno inteligentno osebo in angažiranega državljana. Drugi argument, s katerim so napadali humanistične vede, je bila: »tako imenovana promocija sentimenta proti esteblišmentu. Postopoma so se ti argumenti prevedli v realne in pogosto globoke reze v proračune sistemov državnih univerz«, še posebej na tistih najbolj nezaželenih področjih, za katere je establišment menil, da ovirajo njihovo sposobnost nadzorovanja mišljenja in obnašanja populacije. Na tem mestu bi morali spregovoriti o ideji »oblikovanja privolitve« (manufactured consent) – ker, če odstraniš učne ure in discipline, ki so najmočnejše v svoji sposobnosti razvijanja višje stopnje intelektualne rigoroznosti, je rezultat lahko samo lažja manipulacija državljanov, ki so manj sposobni globokega preizpraševanja in preiskovanja sporočil, ki jim jih posreduje establišment.
Drugič, deprofesionaliziraš in obubožaš profesorje (in še naprej ustvarjaš presežke podzaposlenih in nezaposlenih doktorantov).
Obamov podpredsednik Joe Biden je dejal, da je razlog, da so šolnine tako visoke, zaradi visoke cene univerzitetnega osebja. NIMA POJMA kaj govori. Ob zadnjem štetju, je bilo v ZDA 1.5 milijona univerzitetnih profesorjev, milijon od teh je bilo honorarnih. Milijon profesorjev v ZDA je najetih na osnovi kratkoročnih pogodb, najpogosteje za en semester, brez vsakršne zaposlitvene gotovosti – kar pomeni, da ne vedo koliko dela bodo imeli vsak semester in da so pogosto med poletnimi meseci, ko je delo skoraj nemogoče najti, povsem nezaposleni (in številni nezaposleni honorarni učitelji nimajo pogojev za nadomestilo za čas brezposelnosti). Torej približno milijon ameriških univerzitetnih profesorjev, zasluži v povprečju 20 000 dolarjev letno, brez kakšnih dodatkov ali zdravstvenega varstva in brez možnosti nadomestila za čas brezposelnosti, ko so brez dela. In imejte v mislih tudi to, da so številni nedavni doktorati, na to polje pogosto vstopili tudi z bremenom šest številčnega študentskega dolga na svojih ramenih.
Eden nedavnih prispevkov je spregovoril o dolgoročnih mentalnih in fizičnih posledicah, ki jih povzročata revščina in negotovost glede zaposlitve – prekarne zaposlitve ali podzaposlenosti. Prispevek pravi, da so se samo v nekaj letih od ekonomske krize leta 2008, zdravstvene težave te skupine ljudi drastično povečale. To je bilo obdobje strašne negotovosti, ki jo ameriški univerzitetni profesorji zdaj doživljajo že dobrih trideset let. Lahko te uniči – uničuje tvoje fizično in emocionalno zdravje. Kot primer: povprečna začetna letna plača univerzitetnega profesorja na Univerzi Temple leta 1975 je znašala nekaj manj kot 10.000 dolarjev na leto, vključevala pa je vse dodatke – zdravstveno varstvo, pokojninske prispevke in izobraževalne ugodnosti (njihova družina je imela na primer možnost brezplačnega študija). In veste kaj? Povprečna plača člana osebja Univerze Temple JE ŠE VEDNO približno enaka – ker pogodbeni profesorji danes sestavljajo večino osebja in zaslužijo med 8000 in 14 000 dolarjev letno (odvisno od števila programov, ki jih poučujejo vsak semester – nimajo pa NOBENE garancije, da bodo v teh programih poučevali tudi v prihodnje) – toda za razliko od redno zaposlenih profesorjev iz leta 1975, so te honorarne zaposlitve BREZ vsakršnih dodatkov, brez zdravstvenega varstva, pokojninskega prispevka, brez izobraževalnih ugodnosti in kabinetov. V koliko drugih poklicih so plače ostale na enaki ravni kot leta 1975?
Tako v Ameriki zlomiš zloben, pokvarjen, levičarski akademski razred– spremeniš jih v nizkoplačane člane prekariata – v razred vse številčnejših ameriških delavcev, katerih zaposlitev je nenehno prekarna. Povsod po ZDA dodiplomce učijo člani fakultet, ki živijo na ali blizu meji revščine, ki imajo malo ali nič vpliva na to, kako se študente poučuje, kakšno je število študentov v razredu ali kako je učni program oblikovan. Pogosto nimajo svojih kabinetov, v katerih bi se lahko srečevali s svojimi študenti, so brez strokovne podpore osebja univerze in brez strokovne podpore na področju svojega strokovnega razvoja. Milijon naših univerzitetnih profesorjev, vpričo puščave, ki jo predstavlja vse slabša strokovna podpora in med tem ko živijo v najslabši možni ekonomski negotovosti, s težavo ponudi najboljše kar zmore. Za razliko od prej omenjenih komunističnih držav, ki so svoje intelektualce včasih celo usmrtili, nas tukaj ubijajo s pomanjkanjem zdravstvenega varstva, s stresom povezanimi boleznimi, kot so srčne in možganske kapi. Ko smo že pri tem, dodajmo k temu seznamu ubijalcev še samomore, o čemer smo na tem blogu pisali že v preteklosti.
Tretjič: vpelji menedžerski/administrativni razred, ki prevzame vodenje univerze.
Ta novi razred je prevzel nadzor nad večino delovanja univerze, vključno z distribucijo sredstev, oblikovanjem in ponudbo učnih programov. Če ste dovolj stari, se morda še spominjate, kako se je v ZDA s pojavitvijo upraviteljskega modela zdravstva ali HMO (Health Maintenance Organisation), zdravstvo za vedno spremenilo, potem lahko imate predstavo o tem, kaj se je zgodilo akademiji. Če niste dovolj stari – naj vam povem, da so nekoč bolnice vodili zdravniki, ki so odločali tudi o zdravljenih, ki so jih potrebovali njihovi pacienti. V 1970-ih, v času zloglasne Nixonove administracije, je bil HMO model ideja, ki so jo prodali ameriški javnosti in za katero so trdili, da bo pomagala povrniti nadzor nad zdravstvenimi stroški. A ko je Nixon leta 1973 zagotovil sprejetje HMO akta, so zdravstvene organizacije hitro prešle od neprofitnih, ki so osredotočene na kvalitetno zdravstveno skrb za nadzorovano ceno, v profitne, z veliko korporativnega denarja – in nenadoma je bila ideja o kvalitetni zdravstveni skrbi žrtvovana v dobro profitov – kar je pomenilo zviševanje zavarovanj, ki so ponujale vse manj storitev, vse več zavrnitev zahtevkov, vse več omejitev za zdravnike, ki so postali vse bolj nadzorovani in upravljani. Danes lahko vidimo katastrofalno stanje, v katerem je zdravstveno varstvo v tej državi. V istem času je potekal zelo podoben proces, nekaj, kar je zelo podobno HMO – poimenujmo ga lahko izobraževalni organizacijski menedžment ali EMO (Educational Management Organization), ki je začel pridobivati nadzor v ameriškem akademskem svetu. Od 1970-ih pa do danes, ko število redno zaposlenih univerzitetnih delavcev še naprej pada, se je število redno zaposlenih administrativnih delavcev skokovito povečalo. Med tem ko se je učno osebje deprofesionaliziralo in spremenilo v občasno, v katerem je mogoče učiti le kot nenehno seleči se pogodbeni delavec, administrativne službe zdaj ponujajo dobro plačo, dodatke, lastne pisarne, prestiž in moč. Leta 2012 so bili na vseh kampusih po državi administrativni delavci med najštevilčnejšimi. In prav tako, kot je bil v ZDA model HMO katastrofalen za zdravstvo, tako je model EMO katastrofalen za ameriško akademijo in za kvaliteto izobraževanja, ki ga ponujamo študentom. Benjamin Ginsburg o tem zelo podrobno piše v svoji knjigi The Fall of the Faculty (Padec učnega kolegija).
Na tem mestu bi prav tako rada omenila, da univerze pogosto zagovarjajo uporabo pogodbenih učiteljev – ki danes predstavljajo 75% vseh profesorjev v državi – s trditvijo, da nimajo druge izbire, kot pa da, kot ukrep varčevanja, najamejo pogodbenega učitelja, saj se za univerze namenja vse manj denarja. Česar pa ne povedo, in brez zahtev po transparentnosti tega tudi NIKOLI ne bodo povedali, pa je, da z najemanjem pogodbenih profesorjev ne prihranijo denarja, ampak na ta način zmanjšajo predvsem njihove plače, varnost in moč. Denarja ne prihranijo, ker ga enostavno pretočijo v administrativne plače, plače športnih trenerjev in plače predsednikov univerz. Zgodila se je redistribucija sredstev stran od tistih, ki dejansko učijo, učenjakov – in s tem stran od študija samega – v administrativne in uradniške plače, športne stroške – in v razširjeno rabo raznih svetovalcev za PR, oglaševalskih agencij in pravnih podjetij. Tukaj moramo dodati tudi, da so se plače predsednikov univerz od leta 1970, ko so te znašale med 25 000 in 30 000 dolarjev letno, dvignile do številk od nekaj sto tisoč do MILIJONOV dolarjev letno – in vključujejo plačo, razne kompenzacije, diskrecijska sredstva, zastonj stanovanja ali ugodne stanovanjske priložnosti, rabo avtomobilov in šoferjev, članstvo v dragih podeželskih klubih.
Četrtič: vpelji korporativno kulturo in korporativni denar.
Nadaljnji nadzor in dominacija univerz je zagotovljena s poplavo korporativnega denarja, ki spreminja vrednote in poslanstvo univerz, v katerih izobraženi državljani niso več prepoznani kot družbeno dobro in kjer intelekt in razmišljanje nista več spodbujana in izboljšana za namene posameznika in družbe, ampak postane to prostor poklicnega treninga, ki je osredotočen na profit. Korporativna kultura je ugrabila naracijo – univerze se ne obiskuje več zato, da bi razvijali svoj um, ampak kamor se gre zato, da lahko dobite dobro službo. Vse, kar ni takoj in neposredno povezano s pripravo na službo, je potisnjeno v ozadje in se obravnava kot nepomembno – filozofija, literatura, umetnost, zgodovina.
Anna Victoria o korporativni kulturi zapiše: »številne univerze se zanašajo na metode generiranja dohodkov zasebnega sektorja, kot je oblikovanje privatnih korporacij, patentov, vse pogostejših marketinških strategij, korporativnih partnerstev, najemniškega poslovanja kampusov in različnih profitnih izobraževanj preko spleta. Da bi znižali stroške, so javne univerze najele storitve, ki jih ponujajo razni zasebni podizvajalci in na ta način racionalizirale svojo finančno delovanje.«
Kakšen problem pa predstavlja korporativni denar, se boste morda vprašali? Velik. Ko korporativni denar preplavi univerze, akademske vrednote nadomestijo korporativne. Kot smo povedali pred tem, se humanističnim vedam sredstva zniža, poslovnim šolam pa se po drugi strani sredstva poveča. Ko korporativni denar pričenja dajati donacije in oblikovati partnerstva z znanstvenimi oddelki – kjer ta denar kupuje vpliv ne samo glede tega, katerim raziskavam se bodo posvečali, ampak tudi glede rezultatov teh raziskav – se začenjajo postavljati resna etična vprašanja. Korporacije donirajo oddelkom in na ta način v tem poslu pridejo do univerzitetnih raziskovalcev – IN možnosti, da donacije uveljavljajo kot olajšavo, med tem ko za svoje namene uporabljajo delavce, nadzirajo in si lastijo raziskave. Nenadoma univerzitetni laboratorij ni več prostor objektivnega raziskovanja. Kot primer navedimo korporacijo, ki ne mara opozoril glede »podnebnih sprememb«, donira denar in nadzoruje raziskave na univerzi, ki potem objavlja zavrnitve dokazov o globalnih podnebnih opozorilih. Ali, univerzitetni laboratorij nadzira korporacija, ki ima interes na področju raziskav o varni hrani in drugih živilih, ki jih odobri FDA (Food and Drug Administration). To je še posebej nevarno v primerih, ko univerzitetne laboratorije prevzamejo farmacevtske družbe, da bi v njih preverjale učinkovitost ali varnost svojih izdelkov in na ta način, s strani državnih agencij, pridobile dovoljenje za uporabo. Še en podoben primer so oddelki za ekonomijo – in filmi kot je The Inside Job (Resnica o krizi, 2010), so dobro pokazali, kako je Wall Street kupil najbolj vidne ekonomiste iz Harvarda, Yela, Stanforda ali MIT-ja, da so govorili o stanju delniškega trga in finančni stabilnosti države. Na ta način so zelo spoštovani ekonomisti, ki so bili na plačilnih listah Goldman Sachsa ali Merrill Lynch, predstavljali in objavljali prispevke, ki so bili očitno lažni.
Akademija ne bi smela biti kurba korporativizmu, a je to neizbežno postala. Nekoč se je akademija ponašala kot neodvisna institucija. Akademija je kultura, ki ponuja dolgoročni pogled na svet, ki ceni nenehni, rigorozni intelektualni, emocionalni, psihološki in ustvarjalni razvoj posameznega državljana. Spoštuje in ceni prispevke učenjakov, intelektualcev družbi. Za dragoceno ima obljubo vsakemu študentu in se trudi ponuditi največjo mogočo podporo razvoju te obljube. Tega ne dela samo v dobro učenjakov in študentov, ampak tudi v dobro družbe. Nič od tega ne bi smelo biti dejavnost, ki se izvaja zgolj za profit. In vendar nas je tako v primeru HMO kot EMO uspela prevzeti tuja kultura profita, odvzeta nam je bila suverenost nad našim lastnim poklicem, institucije pa so nam bile odtujene.
Korporativni model, v katerem je profit odvisen od 1) ohranjanja poceni delovne sile in 2) zaračunavanja vse višjih cen za njihove storitve, je tisto, kar zdaj nadzira naše univerze. Na univerzitetno osebje se pritiska z ene strani in na študente z druge.
Petič: uniči študente.
Med tem ko trdijo, da jim ponujajo upanje za boljše življenje, naše korporativizirane univerze v bistvu uničujejo življenja naših študentov. To jim uspeva z dvolično strategijo: kvaliteto izobrazbe znižaš in uničiš tako, da se pravzaprav nihče na kampusu ne uspe učiti misliti, prevpraševati, argumentirati. Namesto tega se učijo ubogati, reševati teste in preverjanja, slediti pravilom, prenašati absurdnosti in zlorabe. Našim študentom je bil preprečen konstanten, odprt dostop do univerzitetnega osebja, sposobnost razvoja mentorjev in svetovalcev, do predmetov, ki bi jih oblikovali univerzitetni profesorji in ki se vsak semester spremenijo, različnih kurzov in opcij. Namesto tega ima vse več univerz jedrni učni program, ki diktira velik del smeri študija, v katerem je večina predmetov administrativno oblikovanih in jih poučuje vojska podplačanih, za določen čas zaposlenih učiteljev, v modelu, ki bolj spominja na tovarno ali industrijsko kuhinjo restavracije s hitro hrano, kot na izobraževalno institucijo.
Druga plat: univerzo narediš tako noro nedostopno, da si jo lahko brez dolga privoščijo samo najbogatejši študentje iz najbogatejših družin. Mlajši tega morda ne vedo, a večino 20. stoletja so bile številne univerze v ZDA zastonj – vključno z Kalifornijskim državnim šolskim sistemom – v šestih mesecih si si lahko uredil redno bivališče in na ta način obiskoval Barkley zastonj ali za zelo nizko ceno. Ko sem bila v sredini in konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja dodiplomska študentka, je šolnina na Univerzi Temple znašala okoli 700 dolarjev na leto. Danes znaša skoraj 15 000 dolarjev na leto. Če ponovno, kot primer, uporabim kalifornijski državni šolski sistem, so se od 1970-ih šolnine povečale za več kot 2000%! To je najbolj neposredno nevarna situacija za naše študente: potegne jih v hromeči dolg, ki jim bo sledil do groba.
Še en nevarni aspekt je mogoče najti v sumljivih partnerstvih, ki so se oblikovala med posojilodajalci in oddelki, ki na univerzah skrbijo za finančno pomoč študentom. To je prav zares škandalozno zavezništvo. V svojih razredih sem imela študente, ki so delali za finančno pomoč. Povedali so mi, da jim je naročeno, da NE smejejo reči: »toliko si moraš izposoditi«, ampak: »toliko lahko dobiš« in študenta vedno privabiti z najvišjo mogočo številko. Med univerzami in posojilodajalci je bilo že kar nekaj škandalov – in prepričana sem, da jih je veliko ostalo še neodkritih. Šolnine so ušle izpod nadzora zaradi administracije, upravljavskih in trenerskih plač, številke posojil pa še naprej rastejo in večini naših študentov obetajo tveganje življenja v zadolženosti. Ob tem pa ni nobene spodbude ali zahteve do korporizirane univerze, da bi za kaj od tega morala prevzeti odgovornost.
Propagandni stroj je bil v tem primeru zelo učinkovit. Študente na osnovi prepričanj svojih staršev, osnovnošolskih učiteljev, srednješolskih svetovalcev, z nenehnim ponavljanjem prepričujejo, da MORAJO na univerzo, če si želijo obetati perspektivno življenje srednjega razreda, prepričujejo jih, da je ta dolg za šolnino tega vreden – in prepozno spoznajo, da jih bo to zasužnjilo. Bodimo jasni: to ni krivda staršev, osnovnošolskih učiteljev ali srednješolskih svetovalcev. To je namerno sporočilo, ki se skozi leta ponavlja in nas vse želi prepričati v osnovo kvaliteto univerzitetnega izobraževanja.
To je torej to.
V eni generaciji, s petimi preprostimi koraki, so bili učenjaki in intelektualci te dežele ne le utišani in skoraj izbrisani, ampak je bila ugrabljena celotna institucija in spremenjena v stroj, ki bo VSE prihodnje generacije osiromašil, zadolžil in utišal. Zdaj nizko plačani fleksibilni profesorji poučujejo repetitivne kurze, ki jih niso oblikovali sami, študente, ki kot po tekočem traku potujejo skozi sistem, ki jih potem izpljune zadolžene in obupane v ekonomijo brez primernih služb. Edini, ki ima v tem sistemu od tega takojšnje koristi, je administrativni razred – kurbe korporatiziranim kolonizatorjem, ki s tem, da to travestijo nadzirajo, v tem sistemu služijo denar. Najpomembnejše, kar si moramo zapomniti pa je: pravi zmagovalci, edini, ki imajo od tega rušenja ameriške univerze res koristi, so ljudje, ki so v 1960-ih v živahnosti univerzitetnih kampusov videli grožnjo njihovi uveljavljeni moči. Ti isti ljudje zdaj vročično delajo na tem, da na podoben način razstavijo še druge socialne strukture, od tega, kar je ostalo od zdravstvenega varstva in socialne varnosti, do poštnih storitev.
Ko danes gledamo to razbitino ameriške akademije, moramo priznati: zmagali so.
A TO SO zmagovalci, ki zmage nikoli ne bodo razglasili – ker jim previdno negovana kapitalistična iluzija univerzitetne izobrazbe še vedno koristi. Nikoli ne priznajo, da je univerza mrtva. Nasprotno, še naprej vztrajajo, da je univerza EDINI način kako si lahko zagotovimo uspešno življenje v srednjem razredu. Ponavljajo, da je univerza obvezna za srečo v odraslem življenju. Med tem pa ohranjajo nizko plačan prekarni razred migrirajočih izobraževalnih delavcev, nenehno slabo izobražene in zadolžene študente, da si tako zagotavljajo njihovo poslušnost in prodajajo institucijo korporativnim interesom. To je za te desničarje zmagovalna ideja – s tem so v državi onemogočili tiste, ki bi se jim sicer uprli. Previdno in premeteno so ugrabili izobraževalne institucije, da jih je zdaj mogoče priključiti neoliberalni neokonservativni mašineriji, ki lahko na ta način naprej služi desničarski agendi.
Torej, kaj zdaj?
To rušenje je trajalo približno eno generacijo. Nam bo uspelo popraviti nastalo škodo? Lahko ponovno zagotovimo sredstva za naš javni izobraževalni sistem? Lahko profesionaliziramo univerzitetno osebje, preženemo administrativno pogoltnost in korporativne ugrabitelje? Lahko našim študentom omogočimo – brezplačno ali za nizko šolnino – visoko kvalitetno izobrazbo na način, ki se NE osredotoča le na trening za službo, ampak na visoko raven osebnega in intelektualnega razvoja? Verjamem, da lahko. A samo, če razumemo to kot širši problem in onemogočimo tem v vladi ali tem medijskim trobilom, ki so v lasti korporacij, da nas delijo in nam še naprej vladajo. To rušilno divjanje je del veliko večjega napada na progresivne vrednote, na institucije socialnega dobra. Ne poteka samo boj za profesorje, za izbris študentskega dolga, za dvig izobraževalnih rezultatov – čeprav si tudi vsak od teh ciljev zasluži, da se zanj borimo. Če ne bomo razumeli narave večje vojne in se veliko bolj konkretno uprli, da povrnemo vrednote te dežele, s katerimi bomo lahko izboljšali življenja naših sodržavljanov, si bomo v najboljšem primeru izborili le Pirovo zmago.
Rada bi slišala mnenja tistih, ki ste vpleteni v ta boj ali vanj pravkar vstopate. Pred nami je velika naloga in soočamo se z zelo močnim sovražnikom v bitki, ki spominja na »Davida in Goljata«. Odprta sem za različne ideje kako zgraditi veliko boljši odpor.
Debra Leigh Scott
Humanistična postaja 