Kako so ZDA poteptale uporništvo mladih
Tradicionalno so mladi demokratičnim gibanjem vedno dajali energijo. Zato je za vladajočo elito velik uspeh, da je ustvarila družbene institucije, ki so mlade Američane obvladale in zlomile njihov duh upora do oblasti.
Zdi se, da so se mladi Američani – še toliko bolj kot starejši – sprijaznili z idejo, da jih lahko korporatokracija popolnoma izkorišča in da so glede tega, da bi lahko kaj spremenili, povsem nemočni. V Gallupovi anketi iz leta 2010 so Američane vprašali: »Ali menite, da vam bo, ko se boste upokojili, sistem socialne varnosti lahko izplačal ustrezno podporo?« Med 18 in 34 letniki je 76 odstotkov vprašanih reklo ne. Toda kljub pomanjkanju zaupanja v razpoložljivost socialne varnosti, jih le malo zahteva, da se fond poveča s pravičnejšo obdavčitvijo bogatejših; večina se zdi vdanih v usodo, da se za socialno varnost od njihove plače odšteje še več denarja, čeprav niti ne verjamejo, da jim bo to kasneje kaj koristilo.
Kako je torej ameriška družba obvladala mlade Američane?
1. Študentski dolg. Velik dolg – in strah, ki ga ta ustvarja – je razorožujoča sila. Ko sem v sedemdesetih letih obiskoval eno od fakultet na Mestni univerzi v New Yorku, ni bilo šolnine. To je bil čas, ko so bile šolnine na številnih javnih univerzah v ZDA tako dostopne, da je bilo enostavno pridobiti diplomo brez da bi s tem zašel v študentski dolg. Medtem ko teh časov v ZDA več ni, so javne univerze v arabskem svetu in v številnih državah po svetu še naprej brezplačne ali z zelo nizkimi pristojbinami. Na milijone mladih Irancev, ki so med protesti ob predsedniških volitvah leta 2009 tvegali, da bodo ustreljeni, na milijone mladih Egipčanov, ki so svoja življenja tvegali, da so odstavili predsednika Mubaraka, in na milijone mladih Američanov, ki so demonstrirali proti vietnamski vojni, so imeli skupno točko v odsotnosti razorožujočega velikega študentskega dolga.
Danes je v ZDA v dolgovih dve tretjini diplomantov univerz, vključno z več kot 62 odstotki diplomantov javnih univerz. Medtem ko je povprečni študentski dolg blizu 25.000 dolarjev, se pogosto pogovarjam z diplomanti, katerih dolg je bližje 100.000 dolarjev. V času posameznikovega življenja, ko bi moralo biti upiranje avtoritetam najlažje, ker še nima družinskih obveznosti, številne mlade skrbijo stroški upiranja, izgube službe in nezmožnosti plačevanja vedno večjega dolga. V tem začaranem krogu ima študentski dolg razorožujoči učinek na aktivizem, politična pasivnost pa dela za bolj verjetno, da bodo študenti takšen dolg sprejeli kot naravni del življenja.
2. Psihopatologiziranje in medikalizacija neposlušnosti. Leta 1955 je Erich Fromm, tedaj zelo cenjen anti-avtoritarni levičarski psihoanalitik, zapisal: »Danes funkciji psihiatrije, psihologije in psihoanalize preti, da postane orodje manipulacije človeka.« Fromm je umrl leta 1980, istega leta ko je vedno bolj avtoritarna Amerika za predsednika izvolila Ronalda Reagana in ko je čedalje bolj avtoritarno Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association) v svojo diagnostično biblijo (takrat DSM-III) dodalo moteče duševne motnje otrok in najstnikov, kot je vse bolj priljubljena »nasprotovalno-kljubovalna motnja« (ODD). Uradni simptomi ODD vključujejo: »pogosto aktivno nasprotovanje ali zavračanje izpolnjevanja zahtev ali pravil odraslih«, »pogosto prepiranje z odraslimi«, in »pogosto namerno nadlegovanje drugih ljudi«.
Veliko največjih ameriških aktivistov, med njimi Saula Alinskya (1909–1972), legendarnega organizatorja in avtorja knjig Reveille for Radicals in Rules for Radicals, bi danes zagotovo diagnosticirali z ODD in drugimi motečimi motnjami. Alinsky je dejal: »Nikoli nisem pomislil, da bi hodil po travi, dokler nisem videl znaka, ki pravi: Ne hodi po travi! Potem sem z veseljem stopil nanjo.« Močna antipsihotična pomirjevala (kot npr. Zyprexa in Risperdal) so zdaj najbolj donosni razred zdravil v ZDA (16 milijard dolarjev v letu 2010). Po podatkih Revije ameriškega zdravniškega združenja (Journal of the American Medical Association) iz leta 2010, je glavni razlog za to, ker antipsihotična zdravila prejemajo številni otroci, ki imajo nepsihotične diagnoze, kot je ODD ali katere druge moteče motnje (to še posebej velja za pediatrične bolnike, ki so vključeni v Medicaid).
3. Šole, ki izobražujejo za poslušnost in ne za demokracijo. Ko je 31. januarja 1990 John Taylor Gatto v New Yorku sprejemal nagrado za učitelja leta, je številne v publiki vznemiril, ko je dejal: »Resnica je, da šole ne učijo ničesar drugega razen tega kako ubogati ukaze. To je zame velika skrivnost, ker v šolah kot učitelji, pomočniki in administratorji dela na tisoče humanih, skrbnih ljudi, vendar abstraktna logika institucije porazi njihove individualne prispevke.« Generacijo nazaj se je o problemu obveznega šolanja, kot sredstva avtoritarne družbe, na široko razpravljalo, a ko se je ta problem s časom zaostril, se o njem le še redko razpravlja.
Večina učilnic, ne glede na predmet, socializira učence, da so pasivni in da jih usmerjajo drugi, da sledijo ukazom, da jemljejo nagrade in kazni oblasti resno; da se pretvarjajo, da jim je kaj mar za stvari, za katere jim ni; in da svoje nezadovoljive situacije ne morejo spremeniti. Učitelj sicer lahko predava o demokraciji, toda šole so v bistvu nedemokratične, zato demokracija ni tisto, kar učenci odnesejo iz nje. Jonathan Kozol se v knjigi The Night Is Dark and I Am Far from Home osredotoča na to, kako nas šole odvračajo od pogumnih dejanj. Kozol pojasnjuje, da nas šole učijo neke vrste »inertne skrbi«, v kateri »skrb« – sama po sebi in brez tveganja posledic dejanskega delovanja – velja za »etično«. Šola nas uči, da smo »moralni in zreli«, če uveljavljamo svoje zadeve vljudno, toda to samo bistvo šole – njena zahteva po uslužnosti – nas ne nauči ničesar o tem kako delovati bolj konfrontacijsko.
4. »Ne pozabimo nobenega otroka« in »Dirka proti vrhu«. Korporatokracija je našla način, da naše že avtoritarne šole naredi še bolj avtoritarne. Demokratsko-republikansko dvostrankarstvo je imelo za rezultat vojni v Afganistanu in Iraku, sporazum NAFTA, patriotski zakon (PATRIOT Act), vojno proti drogam, reševanje Wall Streeta in izobraževalne politike, kot sta »Ne pozabimo nobenega otroka« (No Child Left Behind) in »Dirka proti vrhu« (Race to the Top). Ti politiki sta v bistvu tiraniji standardiziranega testiranja, ki ustvarja strah, ki je v nasprotju z izobraževanjem za demokratično družbo. Strah prisili učence in učitelje, da se nenehno osredotočajo na zahteve ustvarjalcev testov, kar ubija radovednost, kritično razmišljanje, preizpraševnje avtoritet in kljubovanje ter upiranje nezakoniti avtoriteti. V bolj demokratični in manj avtoritarni družbi, učinkovitosti učitelja ne bi vrednotili po korporatokracijskih standardiziranih testih, temveč s postavitvijo vprašanja učencem, staršem in skupnosti, ali učitelj navdihuje učence, da so bolj radovedni, da več berejo, da se samostojno učijo, da uživajo v kritičnem razmišljanju, da preizprašujejo avtoritete in da kljubujejo nelegitimnim oblastem.
5. Sramotenje mladih, ki izobraževanje – ne pa tudi svojega šolanja – jemljejo resno. V raziskavi iz leta 2006, ki je bila izvedena v ZDA, je bilo ugotovljeno, da 40 odstotkov otrok med 1. in 3. razredom bere vsak dan, do četrtega razreda pa se ta procent zniža na 29 odstotkov. Kljub anti-izobraževalnemu vplivu standardnih šol, se otrokom in njihovim staršem vse bolj propagira, da verjamejo, da če ne maraš šole to pomeni tudi, da ne maraš učenja. V ZDA to ni bilo vedno tako. Mark Twain je tako recimo dejal: »Nikoli nisem dovolil, da bi šolanje oviralo moje izobraževanje.« Proti koncu Twainovega življenja leta 1900, je samo 6 odstotkov Američanov uspešno dokončalo srednjo šolo. Danes srednjo šolo konča približno 85 odstotkov Američanov, kar je bilo očitno dovolj dobro za Baracka Obamo, ki je leta 2009 povedal: »Opustitev srednje šole ni več možnost. To ne pomeni samo, da se odpovedujemo sebi, ampak tudi svoji državi.«
Bolj ko so Američani šolani, bolj so politično nevedni glede aktualne razredne vojne in bolj nezmožni za kljubovanje vladajočemu razredu. V osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja so ameriški kmetje, ki so imeli za seboj le malo ali nič šolanja, vzpostavili populistično gibanje, ki je organiziralo največjo ameriško delavsko zadrugo, oblikovali so Ljudsko stranko (People’s Party), ki je na predsedniških volitvah leta 1892 prejela 8 odstotkov glasov, oblikovali načrt za »vzporedno državno blagajno« (subtreasury) (ki bi, če bi bila uresničena, omogočila lažje kreditiranje kmetov in zlomila moč velikih bank) in po vsej Ameriki razposlali 40.000 predavateljev, da bi artikulirali te ideje, kar priča o prefinjenih političnih idejah, strategijah in taktikah, ki so v današnji dobro šolani populaciji Amerike odsotne. Danes so Američani brez univerzitetne izobrazbe vedno bolj sramoteni kot »zgube«; vendar pa recimo Gore Vidal in George Carlin, dva najbolj preudarnih in artikuliranih kritikov ameriške korporatokracije, nikoli nista hodila na univerzo, Carlin je šolo zapustil celo že v devetem razredu.
6. Normalizacija nadzora. Zaradi strahu pred nadzorom, je prebivalstvo lažje obvladovati. Čeprav je bila Agencija za nacionalno varnost (NSA) zaradi spremljanja elektronske pošte in telefonskih pogovorov ameriških državljanov deležna precejšnje pozornosti, in čeprav je nadzor na delovnem mestu v ZDA vse bolj običajen, so mladi Američani z nadzorom korporatokracije vse bolj sprijaznjeni, ker je začenši že v zgodnji mladosti, nadzor v njihovih življenjih vse bolj postal rutina. Starši redno preverjajo spletna mesta, da izvejo za zadnje ocene na testih in opravljene naloge svojih otrok, in prav tako kot zaposlovalci, spremljajo njihove računalnike in objave na socialnih omrežjih. Nekateri starši za spremljanje lokacije svojih otrok uporabljajo GPS v mobilnih telefonih, drugi imajo v svojih domovih nameščene video kamere. Vedno pogosteje govorim z mladimi, ki nimajo niti toliko poguma, da bi, ko so njihovi starši dlje časa zdoma, pripravili kakšno zabavo, koliko poguma bodo imeli potem, da bi organizirali kakšno demokratično gibanje, ki bi bilo pod radarjem oblasti?
7. Televizija. Leta 2009 je podjetje za tržne raziskave Nielsen poročalo, da je gledanje televizije v ZDA, če upoštevamo naslednje »tri zaslone«: televizijski sprejemnik, prenosni računalnik/osebni računalnik in mobilni telefon, na najvišji ravni v zgodovini. Ameriški otroci v povprečju na dan spremljajo po osem ur televizije, video iger, filmov, interneta, mobilnih telefonov, iPodov in drugih tehnologij (pri tem niso upoštevali tudi njihove uporabe v šoli). Mnogi progresivno usmerjeni ljudje so zaskrbljeni zaradi koncentriranega nadzora nad vsebinami s strani korporativnih medijev, toda že samo dejanje gledanja televizije – ne glede na vsebino – je eno glavnih sredstev pasivizacije (zasebni zapori so ugotovili, da če zapornikom zagotovijo kabelsko televizijo, je to lahko bolj ekonomičen način, da so tiho in umirjeni, kot pa, če bi najeli več paznikov).
Televizija je za avtoritarno družbo uresničenje sanj: tisti z največ denarja določajo kaj ljudje gledajo; televizijski programi, ki temeljijo na strahu, povzročajo, da so ljudje bolj prestrašeni in da ne zaupajo drug drugemu, kar je dobro za vladajočo elito, ki se zanaša na strategijo »deli in vladaj«. Televizija ljudi izolira, da se tako ne združijo in uprejo oblasti; in ne glede na vsebino, se možganski valovi televizijskih gledalcev upočasnijo in jih spremenijo v stanje, ki je zelo blizu hipnotičnemu, zaradi česar je zelo težko razmišljati kritično. Čeprav igranje video iger ni tako omrtvičujoče kot pasivno gledanje televizije, so tovrstne igre še posebej za mnoge fante in mlade moške postale edina izkušnja potentnosti, ta »virtualna potentnost« pa zagotovo ni nobena grožnja za vladajočo elito.
8. Fundamentalistična religija in fundamentalistično potrošništvo. Ameriška kultura mladim Američanom ponuja »izbiro« med fundamentalističnimi religijami in fundamentalističnim potrošništvom. Vsi različni fundamentalizmi zožujejo fokus in preprečujejo kritično razmišljanje. Čeprav nekateri progresivni ljudje radi imenujejo fundamentalistično religijo za »opij množic«, pa tudi oni pogosto zanemarjajo pomirjevalno naravo drugega velikega ameriškega fundamentalizma. Fundamentalistično potrošništvo mlade Američane pacificira na različne načine. Fundamentalistično potrošništvo uničuje samozaupanje, ustvarja ljudi, ki se počutijo popolnoma odvisni od drugih in ki bodo zaradi tega veliko bolj verjetno moč odločanja predali avtoritetam, kar je točno tista vrsta miselnosti, ki jo vladajoča elita rada vidi. Fundamentalistična potrošniška kultura legitimira oglaševanje, propagando in vse vrste manipulacij, vključno z lažmi; in ko družba ponudi legitimnost lažem in manipulativnosti, s tem uniči zmožnost ljudi, da drug drugemu zaupajo in oblikujejo demokratična gibanja. Fundamentalistično potrošništvo spodbuja tudi samovšečnost, kar otežuje solidarnost, ki je potrebna za demokratična gibanja.
To niso edini vidiki naše kulture, ki mlade Američane podrejajo in razbijajo njihov upor do oblasti. Živilski industrijski kompleks je pri otrocih pomagal ustvariti epidemijo debelosti, depresije in pasivnosti. Zaporniški industrijski kompleks drži mlade anti-avtoritarce »v liniji« (zdaj tudi zaradi strahu, da bodo prišli pred sodnike, kot sta tista dva iz Pennsylvanije, ki sta od zasebne industrije zaporov vzela 2,6 milijona dolarjev podkupnine, da bi zagotavljala, da bodo mlade prestopnike poslali v zapor). Kot je opazil že Ralph Waldo Emerson: »Vse naše stvari so hkrati prav in narobe. Val zla preplavlja vse naše institucije enako.«
Bruce E. Levine
Izvirno objavljeno na alternet.org, 4. avgusta 2011
Napotila:
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/13/zakaj-je-americane-tako-lahko-manipulirati-in-nadzorovati/
https://zofijini.net/modrost_sindrom/
http://zofijini.net/mediji_trgovci/
http://zofijini.net/koticek_mediji/
http://zofijini.net/predavanja_hromadzic/
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net
http://www.authorama.com/essays-second-series-18.html
Humanistična postaja 