Predgovor
G. Thiers je v okrilju Komisije za osnovno šolanje iz leta 1849 dejal: »Rad bi, da bi bil vpliv duhovščine vsemogočen, kajti računam nanjo, da bo razširjala dobro filozofijo, ki uči človeka, da je na zemlji zato, da trpi, ne pa tiste druge filozofije, ki pravi človeku nasprotno: uživaj.« G. Thiers je formuliral moralo meščanskega razreda, katerega okrutni egoizem in ozko pamet je utelešal.
Buržoazija je tedaj, ko se je bojevala zoper plemstvo, ki ga je podpirala duhovščina, uveljavila svobodno izkušnjo ateizma; toda po zmagi je spremenila ton in ravnanje; danes pa si skuša z religijo okrepiti ekonomsko in politično nadoblast. V XV. in XVI. stoletju je veselo nadaljevala pogansko izročilo ter proslavljala meso in njegove strasti, ki jih je krščanstvo zavrglo; dandanes, ko je do grla sita dobrin in užitkov, zanika nauke svojih mislecev, Rabelaisov, Diderotov in pridiga mezdnim delavcem vzdržnosti. Kapitalistična morala, bedna parodija krščanske morale, z anatemo zadeva delavčevo mesto; njen ideal je omejiti producenta na najmanjši minimum potreb, odpraviti njegove radosti in strasti in ga obsoditi na vlogo stroja, ki brez konca in kraja poraja delo.
Revolucionarni socialisti morajo znova začeti boj, ki so ga bojevali filozofije in pamfletarji buržoazije; naskočiti morajo moralo in socialne teorije kapitalizma; v glavah razreda, ki je poklican k akciji, morajo porušiti predsodke, ki jih je zasejal v vladajoči razred; proti licemercem vseh moral morajo razglašati, da bo zemlja prenehala biti solzna dolina delavcev, da bodo v komunistični družbi prihodnosti, ki jo bomo »če je mogoče miroljubno, sicer pa nasilno« ustvarili, človeške strasti imele uzdo okrog vratu, kajti »vse so dobre po naravi, izogibati se moramo le njihove slabe rabe in ekscesov«[1], temu pa se lahko izognemo le z njihovim vzajemnim uravnovešanjem, s harmoničnim razvojem človeškega organizma, kajti, kot pravi dr. Beddoe, »šele tedaj, ko neki rod doseže najvišjo stopnjo fizičnega razvoja, doseže tudi najvišjo točko energije in moralne sile«. Takšno je bilo tudi mnenje velikega naturalista Charlesa Darwina[2].
Spodbijanje Pravice do dela, ki ga ponovno izdajam z nekaj novimi pripombami, je izšlo v tedniku Egalité iz leta 1880, druga serija.
P. L.
Zapor Sainte-Pélagie, 1883.
1. Pogubna dogma
Lenarimo v vseh rečeh, razen v ljubljenju in pitju, razen v lenarjenju.
Lessing
Čudna norost je obsedla delovne razrede narodov, kjer vlada kapitalistična civilizacija. Ta norost povzroča osebno in družbeno bedo, ki dve stoletji trpinči klavrno človeštvo. Ta norost je ljubezen do dela, smrtonosna strast do dela, ki izčrpuje življenjske sile posameznika in njegovega potomstva. Duhovniki, ekonomisti in moralisti pa so posvetili delo, namesto da bi se uprli tej duševni zablodi. Ti zaslepljeni in omejeni ljudje so hoteli biti bolj modri od svojega Boga; ti slabotni in prezira vredni ljudje so hoteli spet uveljaviti tisto, kar je bil njihov Bog preklel. Jaz, ki se ne razglašam za Kristijana, ekonoma in moralneža, se ob njihovi sodbi sklicujem na sodbo njihovega Boga; ob pridigah njihove religiozne, ekonomske morale z grozotnimi posledicami dela v kapitalistični družbi.
V kapitalistični družbi je delo vzrok vsakega intelektualnega propada, vsake organske deformacije. Primerjajte čistokrvneža iz Rothschildovih konjušnic, ki mu streže dvoroka služinčad, s težkim prostakom z normandijskih kmetij, ki orje zemljo, vlači gnoj, prevaža žetev. Poglejte plemenitega divjaka, ki ga misijonarji trgovine in trgovci z religijo še niso pokvarili s krščanstvom, sifilisom in dogmo dela, nato pa poglejte naše bedne strežnike strojev.[3]
Če hočemo v naši civilizirani Evropi najti sled prirojene človekove lepote, jo je treba iskati pri narodih, ki pri njih ekonomski predsodki še niso izkoreninili sovraštva do dela. Španija, ki žal propada, se lahko pohvali, da ima manj tovarn, kot imamo mi zaporov in kasarn; toda umetnik uživa, ko občuduje drznega Andaluzijca, zagorelega kot kostanj, pokončnega in prožnega kot jeklena palica; in človeku zatrepeta srce, ko sliši berača, veličastno oblečenega v preluknjan capa, kako z amigo ogovarja Ossunskega vojvodo. Za Španca, pri katerem prvotna žival še ni odmrla, je delo najhujše vseh suženjstev[4]. Tudi Grki iz velikega obdobja so za delo imeli samo prezir: delati je bilo dovoljeno samo sužnjem: svoboden človek je poznal samo telesne vaje in umske igre. To je bil tudi tisti čas, ko si se gibal in dihal med Aristotelovim, Fidijevim, Aristofanovim ljudstvom; to je bil čas, ko je peščica pogumnih na Maratonu strla horde iz Azije, ki jo je Aleksander kmalu potem osvojil. Antični filozofi so učili prezir do dela, do te degradacije svobodnega človeka; pesniki so opevali lenobo, to darilo bogov: O Melibea Deus nobis hoec otia fecit.[5]
Kristus je v svojem govoru na gori pridigal lenobo:
»Oglejte si rast lilij na polju, ne delajo in ne predejo, pa vendar vam pravim, Salomon v vseh svoji slavi ni bil sijajneje oblečen.«[6]
Jehova, bradati in odvratni bog, je dal svojim častilcem čudovit zgled idealne lenobe; po šestih dneh dela je večno počival.
Za katere rase pa je bilo delo organska nujnost? Za Auvergnate; za Škote, te Auvergnate Britanskih otokov, za Galege, te Auvergnate Španije; za Bomorjance, te Auvergnate Nemčije; za Kitajce, te Auvergnate Azije. Kateri razredi v naši družbi ljubijo delo zaradi dela? Kmečki lastniki, drobni meščani, prvi sklonjeni nad svojo zemljo, drugi zaprti v svoje kramarije se gibljejo kot krti v svojem podzemskem rovu in se nikoli ne zravnajo, da bi zaradi zabave pogledali naravo.
Pa vendar je proletariat, veliki razred, ki obsega vse proizvajalce civiliziranih narodov, razred, ki bo s svojo emancipacijo emancipiral človeštvo od suženjskega dela, izdal svoje nagone in ne pozna svojega zgodovinskega poslanstva; dovolil je, da ga je pervertirala dogma dela. Trda in strašna je bila njegova kazen. Vse individualne in družbene nadloge so nastale iz njegove strasti do dela.
2. Blagoslovi dela
Leta 1770 je v Londonu izšel anonimen spis z naslovom: An Essay on Trade and Commerce.[7] V tistem času je povzročil določen hrup. Avtor, velik človekoljub, se je zgražal nad tem, da »si je manufakturni plebs v Angliji vtepel v glavo fiksno idejo, da imajo vsi posamezniki, ki ga sestavljajo, že zato, ker so Angleži, po rojstvu pravico, privilegij, da so bolj svobodni in bolj neodvisni kot delavci v katerikoli drugi deželi Evrope. Ta ideja je lahko koristna za vojake, katerih pogum spodbuja; toda za delavce v manufakturah in za državo je bolje, da se jih ta misel čim manj dotika. Delavci se ne smejo nikoli imeti za neodvisne od svojih predstojnikov. Skrajno nevarno je spodbujati takšna čustva v trgovski državi, kakršna je naša, kjer ima najbrž sedem osmin prebivalstva le malo premoženja ali pa ga sploh nima. Ozdravljenje ne bo dokončano vse dotlej, da se bodo naši reveži iz industrije sprijaznili s tem, da delajo šest dni za isto vsoto, ki jo zdaj zaslužijo v štirih.« Tako so skoraj stoletje pred Guizotom v Londonu odkrito pridigali delo kot zavoro za plemenite strasti človeka.
»Več bodo moja ljudstva delala, manj bo v njih pregrehe«, je 5. maja 1807 pisal iz Osteroda Napoleon. »Jaz sem oblast (…) in odločil sem se ukazati, naj so ob nedeljah po službi božji delavnice odprte, delavci pa naj delajo.«
Avtor Essay on Trade je predlagal, da bi iztrebil lenobo in uklonil občutke ponosa in neodvisnosti, ki jih lenoba spočenja – naj zapro reveže v idealne hiše dela (ideal workhouses), ki bi postale »hiše strahovlade, kjer bi bili prisiljeni delati 14 ur na dan, tako da bi, če odštejemo čas za obrok,ostalo polnih in celih 12 ur dela.« Dvanajst ur dela na dan je torej ideal človekoljubov in moralistov XVIII. stoletja. Mi pa smo ga še presegli za nec plus ultra! Moderne delavnice so postale idealna popravilišča, kamor zapirajo delavske množice, kjer ne obsojajo na prisilno delo 12 do 14 ur na dan samo moških, temveč tudi ženske in otroke![8] In pomislite, da so se sinovi junakov Tetorja pustili z religijo dela degradirati tako močno, da so po 1848. sprejeli kot revolucionarno pridobitev zakon, ki je omejeval delo v tovarnah na dvanajst ur; za revolucionarno načelo so razglasili pravico do dela. Francoski proletariat, sramuj se! Samo sužnji so bili zmožni takšne nizkotnosti. Grku iz heroičnih časov bi bilo potrebnih dvajset let kapitalistične civilizacije, da bi dojel takšno ponižanje.
In če so se bolečine prisilnega dela, če so se tegobe lakote, številnejše od kobilic iz Biblije, zgrnile nad proletariat, jih je že sam priklical.
To delo, ki so ga junija 1848 delavci z orožjem v roki zahtevali, so vsilili svojim družinam; baronom industrije so izročili svoje žene in otroke. Z lastnimi rokami so uničili domače ognjišče; z lastnimi rokami so zatrli mleko svojih žena; nesrečnice so morale noseče in doječe otročiče oditi v rudnike in manufakture kriviti hrbtenico in izčrpavati živce; z lastnimi rokami so zlomili življenje in moč svojih otrok. – Proletarci, sramujte se! Kje so tiste botre, o katerih govore naše pripovedke, naše stare pravljice, ki so bile drzne v besedi, odkritega gobca in ljubiteljice boginje steklenice? Kje so tiste veseljakinje, ki so zmeraj stopicale, zmeraj kuhale, zmeraj prepevale, zmeraj sejale življenje in spočenjale radost?… Danes imamo tovarniška dekleta in ženske, negobljene cvetke bledih barv, medle krvi, z razdejanimi želodci, z izčrpanimi udi!…. Nikoli niso spoznale robustnega veselja in ne bi znale razposajeno povedati, kako je bila prebita njihova lupina! – In otroci? Dvanajst ur dela za otroke. O beda! – Toda vsi Julesi Simoni z Akademije moralnih in političnih ved, vsi Germinyji iz jezuitovstva si niso mogli izmisliti nobenega bolj duhamornega zla za pamet otrok, bolj razdiralnega za njihove organizme od dela v pokvarjenem ozračju kapitalistične delavnice.
Naša doba je, kot pravijo, stoletje dela; dejansko pa je stoletje bolečine, bede in pokvarjenosti.
Pa vendar so vsi buržoazni filozofi in ekonomisti od mučno zmedenega Augusta Comta do smešno jasnega Leroy-Beaulieuja; buržoazni pisci od šarlatansko romantičnega Victorja Hugoja do naivno grotesknega Paula de Kocka, intonirali ogabne pesmi v počastitev boga Napredka, prvorojenca Dela. Po tem, kar pripovedujejo, bo na zemlji zavladala sreča: že je čutiti njen prihod. V minulih stoletjih so prebrskali fevdalni prah in bedo ter poročali o mračnih nasprotjih blaginji zdajšnjega časa. – Mar so nas utrudili ti prenažrteži. Ti zadovoljneši, ki so še pred kratkim sodili med služinčad velikašev, danes pa so peresni hlapci in mastno plačevani hlapci buržoazije; so nas utrudili obenem s kmetom retorika La Bruyera? Prav! Tu je sijajna slika proletarskih užitkov v letu kapitalističnega napredka 1840, kakor jo je naslikal eden izmed njihovih, dr. Villermé, član Instituta, tisti, ki je bil leta 1848 član tiste družbe učenjakov (Thiers, Cousin, Passy, akademik Blanqui so bili med njimi), ki je razširjala med množicami bedarije buržoazne ekonomije in morale.
Dr. Villermé govori o manufakturni Alzaciji, o Alzaciji Kesunerjev, Dolfusov, teh cvetov človekoljubja in industrijskega republikanstva. Toda preden doktor postavi pred nas sliko proletarske bede, poslušajmo alzaškega manufakturista g. Th. Miega iz hiše Dolfus, Miega in dr., kako slika položaj obrtnika v stari industriji: »Pred petdesetimi leti (leta 1813, tedaj, ko je nastajala moderna industrija) so bili vsi delavci otroci teh krajev, živeli so v okoliških mestih in vaseh in skoraj vsi so imeli hiše, pogosto pa še majhno polje.«[9]
To je bila delavčeva zlata doba. Toda tedaj alzaška industrija ni preplavljala sveta s svojo bombaževino in njeni Dolfusi in Koechlini še niso postali milijonarji. Toda petindvajset let pozneje, ko je Villermé obiskal Alzacijo, je moderni minotaver, kapitalistična delavnica, že osvojil deželo; v svoji nenasitni lakoti po človeškem delu je iztrgal delavce iz njihovih domov, da bi jih bolje izžemal in da bi bolje izrazil delo, ki so ga vsebovali. Delavci so v tisočih pritekli na žvižg stroja.
»Veliko število«, piše Villermé, »pet tisoč od sedemnajst tisočih, jih je bilo zaradi stanovanjske draginje prisiljenih, da se nastanijo v bližnjih vaseh. Nekateri so prebivali tudi dve milji (lieue = 5 km, tj. 12 km) in četrt od manufakture, kjer so delali.
V Moulhousu, v Dornachu se je delo začenjalo ob petih zjutraj, končalo pa se je ob petih zvečer, tako poleti ko pozimi (….). Videti bi jih morali, kako vsako jutro prihajajo v mesto in vsak večer odhajajo iz njega. Med njimi je precejšnje število bledih, mršavih žensk, ki bose hodijo po blatu in ki si – ker pač nimajo dežnikov – v dežju ali snegu pokrivajo glave s predpasniki ali vrhnjimi krili, da bi si zavarovale obraz in vrat; še večje pa je število otrok, ki niso nič manj umazani in nič manj upadli in ki so oblečeni v cape, vse mastne od olja, ki ned delom kaplja nanje iz statev. Ti otroci, ki jih njihova nepremočljiva oblačila bolje varujejo pred dežjem, nimajo v rokah niti košar s hrano za čez dan, kot jo imajo ženske, o katerih smo pravkar govorili; v roki ali skrivaje pod jopico ali kakor pač morejo nosijo s seboj kos kruha, ki jih mora hraniti do ure, ko se vrnejo domov.
Tako se pri teh nesrečnikih utrujenosti zaradi čezmerno dolgega dne, saj traja najmanj petnajst ur, pridružuje še utrujenost zaradi prihajanja na delo in odhajanja z njega, ki je tako pogosto in tako naporno. Zato so zvečer, ko se vrnejo domov, preobteženi s potrebo po spanju in naslednjega dne odhajajo, preden so si docela odpočili, da bi prispeli v delavnico, ko se odpre.«
Zdaj pa še o luknjah, v katerih so natlačeni tisti, ki stanujejo v mestu:
»V Koulhousu, v Dornachu in v bližnjih hišah sem videl ta bedna bivališča, v katerih spita vsaka v svojem kotu dve družini na slami, vrženi na tla in speti z dvema deskama… Beda, v kateri živijo delavci bombažne industrije v departmaju Haut-Rhin je tako globoka, da ima naslednji žalostni rezultat: medtem ko v družinah tovarnarjev, trgovcev, suknarjev, tovarniških direktorjev polovica otrok doseže starost enaindvajsetega leta, ta ista polovica preneha obstajati pred dovršenima dvema letoma v družinah tkalcev in delavcev v bombažnih predilnicah.«
Ko Villermé govori o delu v delavnicah, dodaja:
»Tam ni dela, nalog, temveč mučenje, in nalagajo ga otrokom med šestim in osmim letom (…) To dolgo in vsakdanje trpinčenje v načelu spodkopuje delavce v bombažnih predilnicah.«
V zvezi z dolžino dela je Villermé pripomnil, da kaznjenci na prisilnem delu delajo samo deset ur, sužnji na Antilih pa povprečno devet ur, medtem ko obstajajo v Franciji, ki je bila izvršila Revolucijo iz leta 89, ki je razglasila pompozne človekove pravice, manufakture, kjer traja delovni dan šestnajst ur, na katere dovolijo delavcem uro in pol za obrok.[10]
Kakšno bedno abortiranje protirevolucionarnih načel buržoazije! Kakšna turobna sedanjost njenega boga Napredka! Človekoljubi razglašajo za dobrotnike človeštva tiste, ki dajejo revežem delo, da bi sami bogateli v brezdelju; bolje bi bilo, če bi posejali kugo, zastrupili izvire, kakor pa da bi postavili tovarno sredi kmečkega prebivalstva. Vpeljite tovarniško delo in zbogom radost, zdravje, svoboda; zbogom vse tisto, zaradi česar je življenje lepo in vredno, da ga živimo.[11]
Ekonomisti pa gredo in ponavljajo delavcem: Delajte, da povečate družbeno premoženje! Pa vendar jim neki ekonomist, Destutt de Tracy, odgovarja:
»Prav v revnih narodih ljudstvo živi prijetno; v bogatih narodih pa je ljudstvo ponavadi revno.«
Njegov učenec Cherbuliez pa nadaljuje:
»Delavci sami s tem, da sodelujejo pri akumulaciji produktivnih kapitalov, prispevajo k dogajanju, ki jim mora prej ali slej odvzeti del mezde.«
Toda ekonomisti, zaglušeni in idiotizirani z lastnim tuljenjem, odgovarjajo: Delajte, kar naprej delajte, da si ustvarite blaginjo! In v imenu krščanske pohlevnosti lajna duhovnik anglikanske cerkve, častiti Townshend: Delajte, delajte dan in noč; z delom bo zrasla vaša beda, vaša beda pa nam bo omogočila, da vam ne bomo morali vsiljevati dela s silo zakona. Zakonsko vsiljevanje dela povzroča »preveč truda, zahteva preveč nasilja in povzroča preveč hrupa; nasprotno pa lakota ni samo miren, tih in nenehen pritisk, marveč kot najnaravnejše gibalo dela in industrije izzove tudi najmočnejša prizadevanja.«
Delajte, delajte proletarci, da povečate družbeno premoženje in svojo individualno bedo, delajte, delajte, da boste s tem, da postane te revnejši, imeli več razlogov za delo in za bedo. Takšen je neizprosen zakon kapitalistične produkcije.
Ker so proletarci prisluhnili sleparskim besedam ekonomistov in se z dušo in telesom prepustili zlu dela, poganjajo celotno družbo v te presežnoprodukcijske industrijske krize, ki povzročajo krče družbenega organizma. Ker pride tedaj do preobilja blaga in do pomanjkanja kupcev, se delavnice zapro, lakota pa biča delavsko prebivalstvo s tisočjermenim bičem. Proletarci, ki jih je pobebavila delovna dogma, ne razumejo, da je presežno delo, ki so si ga naprtili v časih tako imenovane prosperitete, vzrok njihove zdajšnje bede in da bi morali steči k žitnim kaščam in vpiti: »Lačni smo in jesti hočemo!… Res, nimamo niti prebite pare, toda četudi smo še taki berači, smo vendarle mi poželi žito in obrali grozdje…«
Da bi morali oblegati skladišča g. Bonneta de Jujurieuxa, izumitelja industrijskih samostanov in vzklikati: »G. Bonnet, tu so vaše ovalistke[12], odvijalke[13], predice, tkalke, od mraza drgetajo v svojih zakrpanih bombažnih oblekah, ki bi razžalostile tudi Židovo oko, pa vendar so prav one spredle in stkale svilene obleke spogledljivk vsega krščanstva. Revice niso utegnile skrbeti za toaleto, ker pač delajo trinajst ur na dan, zdaj pa so brez dela in bi lahko pošelestevale okrog s svilo, ki so jo izdelale. Kar so jim izpadli mlečni zobje, so se žrtvovale za vaše premoženje in živele v vzdržnosti; zdaj imajo dovolj prostega časa, pa bi rade nekoliko uživale sadove svojega dela. Dajte, g. Bonnet, dajte svilo, g. Harmel bo dal muslin, g. Pouyer-Quertier kaliko, g. Pinet čeveljce za njihove ljube mrzle in vlažne nožice… V veselje vam bo, ko jih boste videli oblečene od glave do peta in poskočne. Dajte, brez izgovorov – prijatelj človeštva ste, kaj ne, in povrhu vsega še kristjan? – Dajte svojim delavkam na voljo premoženje, ki so vam ga zgradile z mesom svojega mesa. – Zavzemate se za trgovino? – Olajšajte kroženja blaga; porabniki so že tukaj; odprite jim neomejene kredite. Saj ste prisiljeni tako ravnati s prekupčevalci, ki jih ne poznate ne od Adama in ne od Eve in ki vam niso ničesar dali, niti kozarca vode ne. Delavke vam bodo poplačale, kakor bodo mogle: če bodo na dan, ko plačilo zapade, mencale in dovolile neizplačljivost menic, jih boste spravili v stečaj, če pa pri njih ne bo kaj zaseči, boste zahtevali, naj vam plačajo z molitvami: bolje vas bodo popeljale v raj kot tiste vaše črne vreče z nosovi, polnimi tobaka.«
Delavci pa, namesto da bi izrabili trenutke krize za splošno razširjanje produktov in za vsesplošno veselje, crkujejo od lakote in hodijo z glavami tolči ob vrata delavnice. Z upadlimi obrazi, z mršavimi telesi in s prosečimi govorancami naskakujejo tovarnarje: »Dobri g. Chagot, mili g. Schneider, dajte nam delo, saj nas ne muči lakota, trpinči nas sla po delu!« In ti bedneži, ki imajo komaj dovolj moči, da stoje pokonci, prodajo dvanajst ali štirinajst ur dela dvakrat ceneje kot tedaj, ko so še imeli kruh na mizi. Človekoljubi iz industrije pa izrabljajo brezposelnost, da bi ceneje producirali.
Če industrijske krize slede obdobjem presežnega dela tako usodno, kot noč sledi dnevu, in vlečejo za seboj prisilno nezaposlenost in bedo brez izhoda, privedejo tudi do neizprosnega bankrota. Kolikor ima tovarnar kredita, toliko popušča vajeti besnosti dela, sposoja si in spet sposoja, da bi lahko dal delavcem surovino. Omogoča produciranje, ne da bi premišljeval, da se trg duši in bodo njegovi papirji zapadli, če se mu blaga ne bo posrečilo prodati. Ko je pritisnjen ob zid, gre prosjačit k Židu, se mu vrže k nogam in mu ponuja kri, čast. »Kanček zlata bi bolj ustrezal«, odvrne Rothschild, »v skladišču imate 20 000 parov nogavic, vredne so dvajset soldov, jaz pa jih vzamem za štiri solde.« Ko Žid dobi nogavice, jih proda po šest ali osem soldov in vtakne v žep žvenketajoče stosoldovske kovance, ki ne dolgujejo nikomur nič: toda tovarnar se je umaknil, da bi bolje skočil. Nazadnje pride polom in skladišča so natlačena; tedaj zmečejo skozi okno toliko blaga, da ne vedo, kako je prišlo skozi vrata. Vrednost uničenega blaga šteje stotine milijonov, zadnje stoletje so ga sežigali ali metali v vodo.
Toda preden tovarnarji pridejo do tega sklepa, potujejo po svetu in iščejo tržišča za blago, ki se grmadi; prisiljujejo svoje vlade, da si priključujejo kakšen Kongo, da se polaste kakšnega Tonkinga, da s topovskimi streli uničujejo kitajski zid, ki bi tja odtekla njihova bombaževina. V zadnjih stoletjih se je med Francijo in Anglijo bil dvoboj na smrt v zvezi s tem, kdo bo imel ekskluzivno pravico prodajati v Ameriki in Indiji. Tisoči mladih in krepkih mož je s svojo krvjo pordečilo morja med kolonialnimi vojnami v XI., XVI. in XVIII. stoletju.
Preobilje kapitalov je prav takšno kot preobilje blaga. Finančniki več ne vedo, kam naj jih plasirajo; tedaj se odpravijo k srečnim narodom, ki poležujejo na soncu in kadijo cigarete, tam kjer gradijo železnice, gradijo tovarne in tja uvažajo prekletstvo dela. To izvažanje francoskega kapitala se je kar na lepem končalo z diplomatskimi komplikacijami: v Egiptu so bile Francija, Anglija in Nemčija na tem, da se zlasajo, da bi izvedele, kateri oderuhi bodo najprej poplačani; z vojnami v Mehiki, kamor so poslali francoske vojake opravljati biriški poklic pri izterjevanju bednih dolgov.[14]
Te individualne in družbene tegobe, najsi so še tako velike in neštevilne, najsi se zde še tako večne, bodo zginile kot hijene in šakali ob levovem prihodu, ko bo proletariat rekel: »Tako hočem«. Toda proletariat mora, da bi se zavedel svoje moči, pomendrati predsodke krščanske, ekonomske in svobodomiselne morale; mora se vrniti k svojim naravnim nagonom, razglasiti mora Pravice do lenobe, tisoč in tisočkrat plemenitejše in svetejše od jetičnih Človekovih pravic, ki so jih prežvečili metafizikarski odvetniki buržoazne revolucije; prisiliti se mora, da ne bo delal več kot tri ure na dan, ostanek dneva in ponoči pa se vdajal brezdelju in veseljačil.
Doslej je bila moja naloga lahka, opisati sem moral le dejanska in, žal, vsem dobro znana zla. Toda prepričati proletariat, da je govorjenje, ki so mu ga vcepili, perverzno, da je nebrzdano delo, ki se mu je vdajal od začetka stoletja, najstrašnejša nadloga, ki je kdaj udarila človeštvo, da bo delo postalo začimba radosti lenarjenja, dobrodejno početje za človeški organizem, strast, ki bo koristila družbenemu organizmu, šele tedaj, ko bo pametno urejeno in omejeno na največ tri ure na dan, težavna naloga, ki presega moje moči; samo komunistični fiziologi, higieniki, ekonomisti se je lahko lotijo. Na prihodnjih straneh se bom omejil na to, da pokažem, da je potrebno – ob modernih produkcijskih sredstvih in njihovi neomejeni reproduktivni moči – ukrotiti prismuknjeno strast delavcev do dela in jih prisiliti, da porabijo blago, ki ga producirajo.
3. Kar sledi presežni produkciji
Antiparos, pesnik iz Ciceronovega časa, je takole opeval iznajdbo vodnega mlina (za mletje zrna): osvobodil bo ženske-sužnje in vrnil zlato dobo:
»Prihranite roko, ki poganja mlinski kamen, o mlinarice, in spokojno spite! Naj vas petelin zaman opozarja, da se dani! Demetra je prisilila nimfe k suženjskemu delu, zdaj pa veselo poskakujejo po kolesu in zdaj se os suče s svojimi lopaticami in poganja težki vrteči se kamen. Živimo življenje svojih očetov in brezdelno uživajmo darove, ki nam jih boginja naklanja!«
Žal, brezdelje, ki ga je poganski pesnik naznanjal, ni prišlo. Slepa, perverzna in človekomorna sla po delu spreminja osvobojevalni stroj v orodje zasužnjevanja svobodnih ljudi: njegova produktivnost jih siromaši.
Dobra delavka je s kleklji naredila samo pet pentelj na minuto, nekatere cirkularne pletilne statve jih narede trideset tisoč v istem času. Vsaka minuta pri stroju torej ustreza stotim uram delavkinega dela; ali pa: vsaka minuta strojevega dela daje delavki deset dni počitka. Kar velja za pletilno industrijo,bolj ali manj velja za vse industrije, ki so obnovljene z novo mehaniko. Toda kaj vidimo? Kolikor bolj se stroj izpopolnjuje in zmanjšuje človeško delo z nenehno naraščajočo naglico in natančnostjo, toliko bolj delavec – namesto da bi v enaki meri podaljševal počitek – podvojuje zagnanost, kakor da bi hotel tekmovati s strojem. O nesmiselno in ubijalsko tekmovanje!
Da bi se tekmovanje med človekom in strojem svobodno razmahnilo, so proletarci opustili modre zakone, ki so omejevali delo obrtnikov v starih korporacijah, odpravili so praznike.[15] Ker tedanji producentje niso delali več kot pet dni od sedmih, ali so potemtakem, kakor pripovedujejo lažnivi ekonomisti, živeli samo od zraka in sveže vode? Dajte no! Imeli so dovolj časa, da so okusili zemeljske radosti, se ljubili in šalili; da so se veselo gostili v čast razveseljujočega boga Brezdelja. Čemerna Anglija, ki je vsa zahinavčena v protestantstvu, se je tedaj imenovala »vesela Anglija« (Merry England). Rabelais, Quevedo, Cervantes, neznani avtorji pikaresknih romanov, nam izvabljajo sline v ustih s svojim slikanjem teh monumentalnih požrtij[16], s katerimi so se razveseljevali med dvema bitkama in dvema opustošenjema in v katerih je vse »šlo po pladnjih«.
Jordaens in flamska šola so jih zapisali na svoja razveseljujoča platna. Kaj je iz vas nastalo, veličastni gargantujski želodci? Kaj je iz vas nastalo, veličastni možgani, ki ste obsegali vso človeško misel? Precej opešali in precej izrodili smo se. Beda, krompir, umetno vino in prusko žganje, vešče kombinirani s prisilnim delom, so oslabili naša telesa in skrčili naše duhove. In prav tedaj, ko se človeku skrči želodec in stroj poveča svojo produktivnost, prav tedaj nam ekonomisti pridigajo malthusovsko teorijo, religijo vzdržnosti in dogmo dela? Saj bi jim morali izdreti jezik in ga vreči psom.
Ker se je delavski razred v svoji preprosti lahkovernosti pustil indoktrinirati, ker se je s prirojeno silovitostjo slepo pognal v delo in vzdržnost, je kapitalistični razred obsojen na lenobo in prisilno uživanje, na neproduktivnost in na presežno porabo. Toda, če delavčevo presežno delo mrtviči njegovo telo in trpinči njegove živce, tudi buržuju prinaša obilo tegob.
Vzdržnost, ki se nanj obsoja produktivni razred, sili buržuje k temu, da se posvečajo presežni porabi produktov, ki jih produktivni razred divje producira. Na začetku kapitalistične produkcije, od tega je kakšno stoletje ali dve, je bil buržuj redoljuben človek z razumnimi in miroljubnimi navadami; skoraj zmeraj mu je bila dovolj njegova žena; pil je, ko je bil žejen, in jedel, ko je bil lačen. Dvorjanom in dvorjankam je prepuščal plemenite vrline razvratnega življenja. Danes ni parvenijskega sina, ki se ne bi čutil poklicanega za razvijanje prostitucije in za živosrebrenje svojega telesa, da bi dal smoter garanju, ki so si ga natovorili delavci v šivosrebrnih rudnikih: ni buržuja, ki bi se ne basal s kopunom, nadevanim z gomoljikami in lokal Lafitte navigué, da spodbode rejce iz La Fleche in viničarje iz Bordelaisa. Pri tem poklicu je organizem hitro načet, lasje izpadajo, zobovje se oškrbini, se razvezne, trebuh se razvampa, dihanje postane težavno, gibi težki, sklepi otrpnejo, členki dobe vozle. Drugi, ki so preslabotni za napore razvrata, ki pa so udarjeni z grbo proudhonizma, si izsušujejo možgane kot Garnieri politične ekonomije, Alcollasi juridične filozofije s premozgavanjem neznansko dolgočasnih knjig, da bi zasedli prosti čas stavcev in tiskarjev. Svetovljanke žive mučeniško življenje. Da bi uveljavile svoje pravljične toalete, ki so jih šivilje trudoma izdelovale, od jutra do večera smukajo iz ene obleke v drugo; cele ure prepuščajo svoje prazne glave lasnim umetnikom, ki hočejo za vsako ceno potešiti njihovo strast za izdelavo lažnih pričesk. Opasane v steznike, v tesnih čeveljcih, razgaljene, da bi zardel soldat, se po cele noči vrtijo na svojih dobrodelnih plesih, da bi zbrale nekaj par za reveže. Blage duše!
Buržuj ni moral, da bi izpolnjeval svojo dvojno družbeno funkcijo neproducenta in presežnega porabnika, samo posiljevati svojih skromnih nagnjenj, zgubiti delovnih navad izpred dveh stoletij in se prepustiti nebrzdanemu razkošju, ogomoljičenim neprebavljivostim in sifilitičnemu razvratu, marveč je moral odtegniti produktivnemu delu velikansko množico ljudi, da si zagotovi služabnike.
Tukaj je nekaj številk, ki dokazujejo, kako orjaška je te potrata produktivnih sil. Po cenitvah iz leta 1861 je prebivalstvo Anglije in Walesa štelo 20 066 244 oseb, od tega 9 776 259 moškega spola in 10 289 965 ženskega spola. Če odštejemo tisto, ker je prestaro ali premlado, da bi delalo, neproduktivne ženske, mladoletnike in otroke, potem še ideološke poklice, kakršni so oblastniki, policija, duhovništvo, uradništvo, vojska, prostitucija, umetnosti, znanosti itn., nato še ljudi, ki se izključno ukvarjajo s tem, da jedo delo drugih v obliki zemljiške rente, obresti, dividend itn… ostane v grobem osem milijonov oseb obeh spolov in vseh starosti, vštevši kapitaliste, ki delujejo v produkciji, trgovini, financah itd.
Od teh osem milijonov je:
Poljedelskih delavcev (vštevši pastirje, hlapce in dekle, ki žive pri kmetih) – 1 098 261
Delavcev v tovarnah bombaževine, volnenih tkanin, konopoljnih tkanin, lanenih tkanin, v svilarnah, pletilnih tovarnah – 642 607
Delavcev v premogovnikih in kovinskih rudnikih – 565 835
Metalurških delavcev (visoke peči, valjarne itd.) – 396 998
Služabniški razred – 1 208 648
»Če štejemo delavce v tekstilnih tovarnah in delavce v premogovnikih in kovinskih rudnikih, dobimo število 1 208 442; če prištejemo k prvim delavce iz metalurških tovarn, dobimo vsoto 1 039 605 oseb, se pravi vsakič manjše število od števila modernih služabniških sužnjev. To je čudoviti rezultat kapitalistične eksploatacije strojev.«[17]
Temu služabniškemu razredu, katerega velikost kaže stopnjo, ki jo je dosegla kapitalistična civilizacija, je treba dodati še številni razred nesrečnežev, ki so namenjeni izključno zadovoljevanju dragih in bežnih nagnjenj bogatih razredov, tj. brusilce diamantov, čipkarice, vezilje, luksuzne knjigoveze, luksuzne šivilje, dekoraterje meščanskih podeželskih hiš itn.[18]
Ko je buržoazija občepela v absolutni lenobi in ko je bila demoralizirana zaradi prisilnega uživanja, se je kljub zlu, ki ga je od tega imela, prilagodila novemu načinu življenja. Z grozo je gledala na vsako spremembo. Pogled na bedne življenjske razmere, ki jih je vdano sprejemal delavski razred in pogled na organsko degradacijo, ki jo je povzročila pokvarjena strast do dela, sta še povečevala njen odpor do vsakega vsiljevanja dela in do vsakega omejevanja užitka.
Prav tedaj pa so si proletarci vtepli v glavo, ne da bi upoštevali demoralizacijo, ki si jo je buržoazija naložila kot družbeno nalogo, da bodo kapitalistom naprtili delo. Naivneži so resno vzeli teorije ekonomistov in moralistov o delu in so se na vse kriplje trudili, da bi to prakso naprtili kapitalistom. Proletariat je izvesil geslo: Kdor ne dela, naj ne je; leta 1831 je Lyon vstal za svinec ali delo, zavezniki iz marca 1871 so razglasili svojo vstajo za Revolucijo dela.
Na to sproščanje barbarskega besa, ki je bil uničujoč za vsak buržoazni užitek in lenobo, so kapitalisti lahko odgovorili samo s krvavo represijo, toda vedeli so, da so sicer lahko med svojimi orjaškimi pokoli zatrli te revolucionarne eksplozije, niso pa v krvi udušili absurdne misli proletariata, da bi brezdelnim in prenasičenim razredom naprtil delo; da bi odvrnili to nesrečo, so se obdali s pretorijanci, policaji, uradniki, ječarji, ki jih drže v delovni neproduktivnosti. V zvezi z značajem modernih armad ni mogoče še naprej ohranjati iluzije; stalno jih vzdržujejo samo zaradi zatiranja »notranjega sovražnika«; prav tako trdnjave v Parizu in Lyonu niso bile zgrajene zato, da bi branile mesto pred tujcem, temveč zato, da bi mesto v primeru upora zmlele. Če pa je potreben nedvoumen primer, tedaj navedimo armado Belgije, te pravljične dežele kapitalizma: njeno nevtralnost zagotavljajo evropske sile, pa vendar je njena armada ena najmočnejših glede na prebivalstvo. Slavna bojišča te vrle belgijske armade so planjave Borinaga in Charleroija: belgijski častniki namakajo svoje meče v kri neoboroženih rudarjev in delavcev in si nabirajo epolete. Evropski narodi nimajo narodnih armad, temveč najemniške armade; te armade varujejo kapitaliste pred ljudskim besom, ki jih hoče obsoditi na deseturno delo v rudniku ali predilnici.
Torej je delavski razred s stiskanjem pasu čez mero razvil trebuh buržoazije, ki je obsojena na presežno porabo.
Da bi si olajšala tegobno delo, je buržoazija odtegnila delavskemu razredu množico ljudi, ki je mnogo večja od one, ki se še naprej posveča koristni produkciji, in tudi njo obsodila na neproduktivnost in presežno porabo. Toda ta čreda nekoristnih ust kljub nenasitni požrešnosti ni dovolj, da bi porabila vse blago, ki ga delavci, poživinjeni od dogme dela, producirajo kot blazneži, ne da bi ga hoteli porabiti, celo ne da bi pomislili, ali bodo našli ljudi, da ga porabijo. Spričo te dvojne norosti delavcev, da se ubijajo z delom in da životarijo v vzdržnosti, veliki problem kapitalizma ni več, kako najti producente in podvojiti njihove moči, temveč, kako najti porabnike, spodbuditi njihove apetite in jim ustvariti ponarejene potrebe. Ker evropski delavci, ki drgetajo od mraza in lakote, ne marajo nositi blag, ki jih tkejo, piti vin, ki jih pridelujejo, morajo ubogi tovarnarji kot zmešani iskati na drugem koncu sveta, kdo jih bo nosil in kdo pil: Evropa izvaža na vse konce sveta in ljudstvom, ki s tem nimajo kaj početi, na stotine milijonov in milijard.[19] Toda raziskane celine niso več dovolj obsežne, treba je deviških dežel. Evropski tovarnarji podnevi in ponoči sanjajo o Afriki, o saharskem jezeru, o železnici v Sudanu; s tesnobo spremljajo napredovanje Livingstonov, Stanleyev, Du Chaillujev, de Brazzov; z odprtimi usti poslušajo nezaslišane zgodbe teh pogumnih popotnikov. Koliko neznanih čudes skriva »črna celina«! Polja so posajena s slonjimi zobmi, reke kokosovega olja nosijo zleta zrna, milijoni črnih riti, golih kot Defaurovo ali Girardinovo lice, čakajo na bombaževino, da se nauče spodobnosti, na steklenice žganja in biblije, da spoznajo vrline civilizacije.
Toda vse skupaj nič ne zaleže: buržuje, ki se bašejo, služabniški razred, ki presega produktivni razred, tuji narodi in barbari, ki se duše v evropskem blagu; nič, prav nič ne more doseči, da bi pošle gore produktov, ki se kopičijo in so višje in obsežnejše od Egiptovskih piramid: produktivnost evropskih delavcev kljubuje vsaki porabi, vsaki potrati. Zmedeni tovarnarji ne vedo, kje se jih drži glava, ne morejo več najti surovine, da bi zadovoljili nebrzdano, pokvarjeno slo svojih delavcev po delu. V naših volnarskih oddelkih cefrajo umazane in napol sprhnele cape, delajo iz njih tako imenovano renesančno sukno, ki traja toliko kot volilne obljube; v Lyonu svileno vlakno, namesto da bi mu pustili naravno preprostost in voljnost, prenapajajo z mineralnimi solmi, ki ga narede težjega, obenem pa krhkega in komaj uporabnega. Vsi naši produkti so ponarejeni, da bi jim olajšali predajo in zmanjšali obstojnost. Naš čas se bo imenoval doba ponarejanja, tako kot so prvi časi dobili imena kamena doba, bronasta doba po značaju produkcije. Nevedneži obtožujejo prevare naše bogaboječe industrijce, toda v resnici jih poganja misel, kako dati dela delavcem, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da bi živeli prekrižanih rok. Te ponaredbe, ki je njihov edini vzgib humanitarno čustvo, ki pa prinašajo prekrasne dobičke tovarnarjem, ki jih prakticirajo, so sicer pogubne za kakovost blaga, in neusahljiv vir potrate človeškega dela, toda obenem dokazujejo človekoljubno domiselnost buržujev in strašno sprevrženost delavcev, ki zato, da bi potešili razvade dela, silijo industrijce, da duše krike svoje vesti in kršijo celo zakone trgovskega poštenja.
In vendar kljub presežni produkciji blaga, kljub industrijskemu ponarejanju neštevilni delivci prenapolnjujejo trg in prosjačijo: dela! dela! Njihovo preobilje bi jih moralo prisiliti, da zavro svojo slo; nasprotno, prižene jo do viška. Da se le pokaže kakšna možnost za delo, že se stepejo zanjo; tedaj zahtevajo dvanajst, štirinajst ur, da ga imajo do sitega, naslednji dan pa jih spet vržejo na ulico in nimajo s čim nasititi svoje razvade. Vsa leta, v vseh industrijah prihaja brezposelnost redno kot letni časi. Presežnemu delu, ki mori organizem, sledi absolutni počitek za dva ali štiri mesece; če pa ni dela, ni hrane. Ker je razvada dela že diabolično zaklenjena v srca delavcev; ker njene zahteve zaduše vse druge nagone narave; ker je količina potrebnega dela nujno omejena s porabo in z obiljem surovine, zakaj neki je treba potem požreti v šestih mesecih delo vsega leta? Zakaj ga ne bi enakomerno porazdelili po dvanajstih mesecih in prisilili vsakega delavca, da se zadovolji s šestimi ali petimi urami na dan vse leto, namesto da se prenažira po dvanajst ur šest mesecev? Ker bi bil delavcem zagotovljen vsakdanji delež dela, ne bi bili več ljubosumni drug na drugega, ne bi se več pretepali, da drug drugemu izpulijo delo iz rok in kruh iz ust; tedaj, ko ne bodo izčrpani v telo in duha, bodo začeli prakticirati vrline lenobe.
Delavci pobebavljeni zaradi svoje razvade, se niso mogli dvigniti do spoznanja, da je treba – če naj bo dela za vse – delo racionalizirati kot vodo na ladji v stiski. Kljub temu so industrijci v imenu kapitalističnega izkoriščanja zahtevali zakonsko omejitev delovnega dne. Eden največjih manufakturistov iz Alzacije, g. Boucart iz Guebwillerja, je pred Komisijo za poklicno izobraževanje leta 1860 izjavil:
»Dvanajsturni delavnik je pretiran in skrčiti bi ga morali na enajst ur, ob sobotah pa bi morali omejiti delo na dve uri. Lahko svetujem sprejetje tega ukrepa, najsi se na prvi pogled zdi še tako drag; v naših industrijskih zavodih smo eksperimentirali štiri leta in zdi se nam dober, poprečna produkcija pa se še zdaleč ni zmanjšala, ampak zvečala.«
G. F. Passy navaja v svoji študiji o strojih naslednje pismo belgijskega veleindustrijca g. M. Ottavaera:
»Čeprav so naši stroji enaki tistim v angleških predilnicah, ne producirajo toliko, kot bi morali in kot producirajo ti isti stroji v Angliji, čeprav predilnice delajo dve uri manj na dan (…) Mi delamo dve debeli uri preveč; prepričan sem, da bi imeli, če bi delali samo enajst ur namesto trinajst, enako produkcijo in bi tako producirali bolj ekonomično.«
Na drugi strani pa g. Leroy-Beaulieu trdi, da:
»Je neki veliki belgijski manufakturist opazil, da v tednih, v katerih je praznik, ne producirajo nič manj kot v običajnih tednih.«[20]
To, česar si ljudstvo, ki je v svoji lahkovernosti nasedlo moralistom, ni nikoli drznilo, si je upala aristokratska vlada. Angleška vlada je – preziraje visoka moralna in industrijska razglabljanja ekonomistov, ki so kot zlonosni ptiči krakali, da bi enourno skrajšanje tovarniškega dela pomenilo uničenje angleške industrije – z dosledno uveljavljenim zakonom prepovedala delati več kot deset ur na dan; in kot prej je tudi poslej Anglija ostala prva industrijska nacija sveta.
Imamo veliko angleško izkušnjo, imamo izkušnjo nekaj inteligentnih kapitalistov, ki nespodbitno kaže, da je treba za okrepitev človeške produktivnosti skrčiti delovne ure ter pomnožiti plačilne dni in praznike, francosko ljudstvo pa še ni prepričano. Toda če je bedno skrčenje za dve uri v približno desetih letih za tretjino povečalo angleško produkcijo[21], kakšen vrtoglav zagon bi dalo francoski produkciji zakonsko skrčenje delovnega dne na tri ure? Ali potemtakem delavci ne morejo razumeti, da s tem, ko se preobremenjujejo z delom, izčrpujejo svoje in svojega potomstva moči; da postanejo, ker so izrabljeni, predčasno nezmožni za vsako delo; da izčrpani, posuroveli zaradi ene same razvade niso več ljudje, ampak okrnjaki ljudi; da ubijajo v sebi vse lepe zmožnosti, pustijo pa poganjati in se bujno razvijati samo besno blaznost dela.
Kot arkadijske papige ponavljajo lekcijo ekonomistov: »Delajmo, delajmo za povečanje narodnega bogastva.« O idiotje! Prav zato, ker delate preveč, se industrijsko orodje razvija počasi. Prenehajte blejati in poslušajte nekega ekonomista; ni kakšen orel, je samo g. L. Reybaud, ki smo ga imeli srečo izgubiti pred nekaj meseci:
»Na splošno se revolucija v metodah dela ravna po pogojih delovne sile. Če delovna sila ponuja svoje usluge po nizkih cenah, se z njo razsipa; ko pa postanejo njene usluge dražje, se jo skuša prihraniti.«[22]
Da bi prisilili kapitaliste, da izpopolnijo svoje lesene in železne stroje, je treba zvišati mezde in zmanjšati delovne ure strojev iz mesa in kosti. Dokazi, ki to podpirajo? Lahko bi jih našteli na stotine. V predilništvu so bile navijalne statve (self acting mule) izumljene in uporabljene v Manchestru, ker predilci niso marali delati tako dolgo kot prej.
V Ameriki je stroj preplavil vse veje poljedelske produkcije od izdelovanja masla do pletve žita: zakaj? Ker ima svobodni in leni Američan raje tisoč smrti kot pa goveje življenje francoskega kmeta. Obdelovanje zemlje, ki je tako težko v naši slavni Franciji, polni goriv, je na ameriškem Zahodu prijetna zabava na prostem, ki jo počnejo sede in pri tem nonšalantno kade pipo.
4. V novem ozračju nova pesem
S skrčenjem delovnih ur bi osvojili za družbeno produkcijo nove mehanične sile, če pa bi prisilili delavce, da porabijo svoje produkte, bi pridobili neznansko armado porabnikov. Buržoazija, ki bi se tedaj otresla naloge univerzalnega porabnika, bi hitro odpustila trume vojakov, uradnikov, strežnikov, zvodnikov itn., ki jih je odtegnila koristnemu delu, da bi ji pomagali porabljati in razsipati. Ker bo tedaj trg dela prepoln, bo potreben železen zakon, da delo prepove: ta doslej neproduktivni, bolj od gozdnih uši številni roj, ne bo mogel najti zaposlitve. Po njih pa bo treba pomisliti še na vse tiste, ki so skrbeli za njegova bežna in draga nagnjenja. Ko ne bo več lakajev in generalov, da bi zanje delali našitke, ne več prostih ali poročenih prostitutk, da bi jih pokrivali s čipkami, ne več topov, ki naj bi jih vrtali, ne več palač, ki naj bi jih gradili, bo treba s strogimi zakoni vsiliti delavkam in delavcem v delavnicah trakov, v čipkarnah, v železarstvu, v gradbeništvu, higienično čolnarjenje in koreografske vaje, da bi si popravili zdravje in za izboljšanje rodu. Od trenutka, ko evropskih produktov, ki jih bodo porabili tam, da ne bodo odvažali k hudiču, bodo morali mornarji, brodarji in vozniki sesti in se naučiti obračati palce. Blaženi Polinezijci se bodo tedaj lahko prepustili svobodni ljubezni, ne da bi se bali brc civilizirane Venere in pridig evropske morale.
Še več. Da bi našel dela za vse neproduktivneže zdajšnje družbe, da bi omogočil industrijskemu orodju, da se neskončno razvije, bo moral delavski razred, tako kot buržoazija, posiliti svoja vzdržnostna nagnjenja in neskončno razviti svoje porabniške zmožnosti. Namesto da poje na dan eno ali dve unči žilavega mesa, kadar ga sploh je, bo jedel korenjaške zrezke po dve unči; namesto da bi, bolj papeški od papeža, zmerno pil slabo vino, bo pil velike in globoke bokale bordojca, burgundca brez industrijskega krsta in prepustil vodo živini.
Proletarci so si zapičili v glavo, da bodo kapitalistom naprtili deset ur v fužini in v rafineriji; prav to je velika napaka, vzrok družbenih antagonizmov in državljanskih vojn. Treba bo preprečevati, ne pa vsiljevati delo. Rothschildi in Sayi naj dokažejo, da so bili vse življenje popolni pridaniči; in če prisežejo, da hočejo še naprej živeti kot pridaniči kljub splošnemu priučevanju za delo, jih bodo vnesli na seznam in na svojih županstvih bodo vsako jutro dobili novec za dvajset frankov za svoja drobna veselja. Družbene zdrahe bodo zginile. Rentniki in kapitalisti se bodo prvi priključili ljudski stranki, ko bodo prepričani, da jim še zdaleč noče nič hudega, nasprotno, hoče jih le odrešiti presežnoporabnega potratniškega dela, ki so jim ga naprtili že ob rojstvu. Tiste buržuje, ki ne bodo mogli dokazati svojih pravic pridaničev, pa bodo pustili, naj se ravnajo po svojih nagonih: dovolj ogabnih poklicev je, da se lahko zaposle – Dufaure bi snažil javna stranišča; Galiffet bi klal garjave prašiče in napihnjene konje; člani komisije za pomilostitve, ki bi jih poslali v Poissy[23], bi zaznamovali goveda in ovce za zakol, senatorji, ki so navezani na pogrebne slovesnosti, bi igrali pogrebce. Za druge bi našli poklice, ki bi bili v dosegu njihove pameti. Lorgeril, Bronglie bi zameševala steklenice šampanjca, toda nataknili bi jima nagobčnike, da se ne bi mogla upijanjati; Ferry, Freycinet, Tirard bi uničevala stenice in mrčes v ministrstvih in drugih javnih krčmah. Kljub temu pa bo treba buržoaziji preprečiti dostop do državnih dohodkov zaradi strahu pred starimi navadami.
Bridkega in dolgega maščevanja pa bodo deležni moralisti, ki so sprevračali človeško naravo, potuhnjenci, svetohlinci, hinavci »in druge takšne sekte ljudi, ki se pretvarjajo, da bi prevarali ljudi. Kajti pred preprostim ljudstvom se delajo, da se ukvarjajo samo s kontemplacijo in pobožnostjo, s posti in zatiranjem čutnosti, zares samo s tem, da vzdržujejo in hranijo drobno krhkost svoje človeškosti: v nasprotju s tem pa se obilno hranijo. Bog ve kako! et Curios simulant sed Bacchanalia vivunt.[24] O tem lahko preberete v debelih črkah in podobah z njihovih rdečih gobcev in ladjastih trebuhov, le da se dišavijo z žveplom.«[25]
V dneh velikih ljudskih veselic, ko bodo za komuniste in kolektiviste krožile steklenice, se sprehajale gnjati in poletavale kupe, bodo člani Akademije moralnih in političnih ved, duhovniki ekonomske, katoliške, protestantske, židovske, pozitivistične in svobodomiselne cerkve v dolgih in kratkih oblačilih, propagatorji malthusianstva in krščanske, altruistične, neodvisne ali podrejene morale, oblečeni v rumeno, držali svečo, da si bodo ožgali prste in živeli v lakoti poleg radodarnih žensk in miz, obloženih z mesom, sadjem in cvetjem, umirali od žeje ob prepolnih sodih. Štirikrat na leto, ob menjavi letnih časov, jih bodo zaprli v velika kolesa kot brusačeve pse in jih za deset ur obsodili, da meljejo veter. Odvetniki in sodni izvedenci bodo doživeli isto kazen.
V režimu lenobe bodo, da bi ubili čas, ki nas po trenutkih ubija, prireditve in gledališke predstave dan na dan; to je delo kot nalašč za naše zakonodajalske buržuje. Organizirali jih bodo v trume, da bodo hodile po sejmih in vaseh in tam predvajale zakonodajne predstave. Generali bodo v jahalnih škornjih, s prsmi, navešenimi z vrvicami, s kolajnami, s križi Legije časti, hodili po ulicah in trgih in nabirali dobre ljudi. Gambetta in Cassagnac, njegov boter, bosta pri vratih na glas vabila. Cassagnac bo v kostimu bahača zavijal z očmi, si sukal brke, pljuval goreče predivo in grozil vsem z očetovo pištolo ter zginil v luknjo, takoj ko bi mu kdo pokazal Lullierov portret; Gambetta bo govoril o zunanji politiki, o majhni Grčiji, ki ga indoktorizira in ki je razvnela Evropo, da je ta opeharila Turčijo; o veliki Rusiji, ki ga je zaslepila s kompotom, ki ga je obljubila narediti iz Prusije in ki si želi na zahodu Evrope prask in bušk, da bi na Vzhodu lahko opravila svoje in v notranjosti zadrgnila nihilizem; o g. von Bismarcku, ki je bil dovolj dober, da mu je dovolil, da se je izrekel glede amnestije… nato bo razgalil svoj veliki trebuh, poslikan s tremi barvami, zabobnal nanj sklic in našteval slastne živalice, vrtne strnade, gomoljike, kozarce Margauxa in Yquema, ki si jih je tja nagoltal, da bi spodbodel poljedelstvo in obdržal na vrvici Bellevillske volilce.
V lopi bodo začeli z Volilno farso.
Buržoazni kandidatje, oblečeni v pavlihe, bodo pred volilci z lesenimi glavami in oslovskimi ušesi plesali ples političnih svoboščin, se spredaj in zadaj otirali s svojimi volilnimi programi z mnogimi obljubami in s solzami v očeh govorili o tegobah ljudstva, z donečim glasom pa o slavah Francije; glave volilcev pa se bodo v zboru in čvrsto oglašale: I-a! i-a!
Nato se bo začela velika uprizoritev: Kraja dobrin naroda.
Kapitalistična Francija, ogromna samica, kosmata po obrazu in plešaste lobanje, razveznjena, razpuščenega, nabuhlega, bledega mesa, z ugaslimi očmi, zaspana in zehajoča leži na baržunastem kanapeju; ob njenih nogah pa industrijski kapitalizem, orjaški železen organizem, mehanično požira moške, ženske, otroke, ki njihovi turobni in presunljivi kriki polnijo ozračje; Banka s kunjim gobcem, s hijenjim telesom in harpijinimi rokami mu urno izmika kovance po sto soldov iz žepa. Tolpe bednih in izpitih proletarcev v capah, ki jih spremljajo orožniki z izdrtimi sabljami, preganjajo pa jih furije, ki jih bičajo z biči lakote, prinašajo k nogam kapitalistične Francije kupe blaga, sode vina, vreče zlata in žita. Langlois, držeč hlače z eno roko, Proudhonovo oporoko z drugo, v zobeh pa proračunsko knjigo, se postavi na čelo narodnih dobrin in stražari. Ko so tovori preloženi, preženejo z udarci kopit in bajonetov delavce in odpro vrata industrijcem, trgovcem in bankirjem. Družno se poženejo nad kopico in požirajo bombaževino, vreče žita, zlate palice, praznijo sode; ko tega ne morejo več, se umazani, ostudni sesedejo v svoje odpadke in izbljuvke … Tedaj udari strela, zemlja se zamaje in se odpre in prikaže se zgodovinska Usodnost; z železno nogo zdrobi glave tistih, ki kolcajo, se opotekajo in ne morejo več bežati, z mogočno roko pa podre kapitalistično Francijo, vso zbegano in potečo se od strahu.
Če bi si delavski razred izdrl iz srca razvado, ki mu vlada in ponižuje njegovo naravo, in vstal v svoji strašni noči, pa ne, da bi zahteval Človekove pravice, ki so samo pravice kapitalistične eksploatacije, in ne, da bi zahteval Pravico do dela, ki je samo pravica do bede, temveč zato, da skuje neizprosen zakon, ki bo prepovedoval vsakemu človeku, da bi delal več kot tri ure na dan, bi Zemlja, stara Zemlja zatrepetala od veselja, čutila bi, da je v njej poskočilo novo veselje… Toda, kako naj zahtevamo od proletariata, ki ga je pokvarila kapitalistična morala, moško odločnost?
Kot Kristus, to bolestno poosebljanje antičnega suženjstva, tudi moški, ženske in otroci proletariata že stoletja težavno hodijo po kruti kalvariji bolečine: prisilno delo že stoletje tre njihove kosti, jim mrtviči meso, trpinči njihove živce; lakota že stoletje izžema njihovo drobovje in halucinira njihove možgane!… O Lenoba usmili se naše dolge bede! O Lenoba, mati umetnosti in plemenitih vrlin, postani balzam za človeške muke!
Dodatek
Naši moralisti so prav skromni ljudje; če so že izumili dogmo dela, pa dvomijo o njeni učinkovitosti za pomirjevanje duše, razveseljevanje duha in za vzdrževanje dobrega delovanja ledvic in drugih organov; radi bi preskusili njeno rabo na ljudstvu, in anima vili, preden jo obrnejo zoper kapitaliste, od katerih so dobili poslanstvo, da opravičujejo in odobravajo njihove razvade.
Toda filozofje po štiri solde ducat, zakaj neki si tako napenjate možgane, da bi premozgali moralo, ki si njenega prakticiranja ne drznete predlagati svojim gospodarjem? Ali hočete, da bo vaša dogma dela, ki ste nanjo tako ponosni, zasmehovana in zasramovana? Odprimo zgodovino antičnih ljudstev in spise njihovih filozofov in zakonodajalcev:
»Ne bi mogel povedati«, pravi oče zgodovine, Herodot, »ali so Grki od Egipčanov prevzeli prezir do dela, kajti isti prezir sem našel pri Trakijcih, Skitih, Perzijcih in Lidijcih; z eno besedo zato, ker pri večini barbarov veljajo tisti, ki se nauče mehaničnih umetnosti (obrti) in celo njihovi otroci, za zadnje med državljani… Vsi Grki so vzgojeni v teh načelih, zlasti Lakedeimonci.«[26]
»V Atenah so bili državljani resnični plemiči, ki so se lahko ukvarjali samo z obrambo in upravljanjem skupnosti, tako kot divji vojščaki, iz katerih so izhajali. Ker so potemtakem morali biti ves čas prosti, da so lahko z vso umsko in telesno silo bdeli nad koristmi Republike, so vse delo naložili sužnjem. Prav tako v Lakodeimonu celo ženske niso smele ne presti ne tkati, da ne bi ravnale svoji plemenitosti neprimerno.«[27]
Rimljani so poznali samo dva plemenita in svobodna poklica, poljedelstvo in orožje; vsi državljani so po pravici živeli na stroške Zaklada, ne da bi jih kdo lahko prisilil, da bi skrbeli za svoj obstoj s kakšno od sordidae artes (tako so označevali obrti), ki so upravičeno pripadle sužnjem. Brutus stari je, da bi vzdignil ljudstvo, obtožil zlasti Tarkvinija, tirana, da je svobodne državljane spreminjal v obrtnike in zidarje.[28]
Stari filozofi so se prepirali o izviru idej, strinjali pa so se, ko je šlo za sovraštvo do dela.
»Narava«, pravi Platon v svoji družbeni utopiji, v svoji zgledni Republiki, »narava ni ustvarila ne čevljarja ne kovača; podobna opravila degradirajo ljudi, ki jih opravljajo, na dninarske ničvredneže, na bednike brez imena, ki so že zaradi svojega stanu izključeni iz političnih pravic. Trgovce, ki so vajeni lagati in varati, pa bodo trpeli v mestu kot nujno zlo. Državljan, ki se bo onečastil s kramarskim trgovanjem, bo za ta prestopek kaznovan. Če bo spoznan za krivega, bo kaznovan z letom zapora. Kazen se bo podvojila z vsako ponovitvijo prekrška.«[29]
Ksenofon piše v svoji Ekonomiki;
»Ljudje, ki se prepuščajo ročnim delom, niso nikoli povzdignjeni v državne službe in tako je zelo prav. Ker so večidel obsojeni, da po ves dan sede, ni mogoče drugače, kot da imajo pohabljena telesa in težko, da bi se to na duhu ne poznalo.«
»Kaj častivrednega pa lahko pride iz kramarije?« predava Cicero, »in kaj poštenega lahko trgovina naredi? Vse, kar se imenuje trgovina, je nevredno poštenjaka (…) saj trgovci ne morejo zaslužiti, ne da bi lagali in kaj je bolj sramotnega od laži! Potemtakem moramo imeti za nekaj nizkega in ničvrednega poklic vseh tistih, ki prodajajo svoj trud in marljivost; kajti kdorkoli daje svoje delo za denar, se sam prodaja in se postavlja na stopnjo sužnjev.«[30]
Proletarci, otopeli od dogme dela, ali razumete govorico teh filozofov, ki vam jih skrivajo z ljubosumno skrbnostjo: – Državljan, ki daje svoje delo za denar, se degradira na stopnjo sužnjev, zagreši zločin, ki je vreden let ječe.
Krščansko svetohlinstvo in kapitalistični utilitarizem nista pervertirala teh filozofov antičnih republik; ker so govorili svobodnim ljudem, so naivno pripovedovali svojo misel. Platon, Aristotel, ti orjaški misleci, ki jim naši Cousini, naši Caroji, naši Simoni ne morejo doseči gležnjev, če ne stopijo na prste, so hoteli, da bi državljani njihovih republik živeli v kar največjem brezdelju, kajti, kot pristavlja Ksenofon, »delo zasede ves čas in z njim nimamo več prostega časa za Republiko in prijatelje.« Po Plutarhu je velika zasluga Likurga, »najmodrejšega med ljudmi«, ki jo je potomstvo občudovalo, bilo to, da je državljanom Republike, namenil brezdelje in jim prepovedoval kakršenkoli poklic.[31]
Toda, bodo odgovarjali Bastiati, Dupanloupi, Beaulieuji in Druščina krščanske in kapitalistične morale, ti misleci, ti filozofje so hvalili suženjstvo – Tako je, toda, ali so mogli drugače spričo gospodarskih in političnih razmer njihove dobe? Vojna je bila normalno stanje antičnih družb; svobodni človek je moral posvečati svoj čas razpravljanju o zadevah države in njeni obrambi; obrti so bile tedaj preveč primitivne in preveč grobe, da bi jih lahko opravljal in obenem izvrševal poklic vojaka in državljana; filozofje in zakonodajalci so morali, da bi lahko imeli vojščake in državljane, v heroičnih republikah prenašati sužnje. – Toda, ali moralisti in ekonomisti kapitalizma z mezdnim delom ne priporočajo modernega suženjstva? In katerim ljudem kapitalistično suženjstvo daje prosti čas? – Rothschildom, Schneiderjem, gospem Boucicautovim, ki so nekoristni in škodljivi, sužnji svoje razvade in svoje služinčadi.
»Predsodek suženjstva je obvladoval Pitagorovega in Aristotelovega duha«, so prezirljivo zapisali; pa vendar je Aristotel predvidel: »če bi vsako orodje lahko brez prisile ali samo od sebe izvrševalo svojo funkcijo, kakor so se Dedalove mojstrovine gibale same od sebe, ali kot so se Vulkanovi trinožniki spontano lotili svojega svetega dela; če bi na primer čolnički tkalcev tkali sami od sebe, bi vodja delavnice ne potreboval več pomoči, gospodar pa ne sužnjev.«
Aristotelov sen je naša resničnost. Naši stroji na ognjenih dih z jeklenimi udi, neutrudljivi, čudovito, neizčrpno plodni, krotko izvršujejo sami od sebe svoje sveto delo; pa vendar genija velikih filozofov kapitalizma še naprej obvladuje predsodek mezdnega dela, še slabši od suženjstev. Še ne razumejo, da je stroj odrešenik človeštva. Bog, ki bo odkupil človeka od sordidae artes in mezdnega dela. Bog, ki mu bo dal prosti čas in svobodo.
Paul Lafargue
Prevedel Drago B. Rotar
Prevedeno po P. Lafargue, Le droit a la paresse, F. Maspero, Pariz 1978
Izvirno objavljeno v Časopis za kritiko znanosti, št. 37/38, Let. 17 (1980), str. 240-274
Napotili:
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CXCH7VMY
https://www.marxists.org/archive/lafargue/1883/lazy/index.htm
[1] Descartes, Les passions de lame.
[2] Doktor Beddoe, Memoirs of the Anthropological Society: Ch. Darwin, Descent of Man.
[3] Evropski raziskovalci se začudeni ustavljajo spričo fizične lepote in ponosnega obnašanja ljudi iz primitivnih ljudstev, ki niso umazani s tem, čemur Pepping pravi »strupeni dih civilizacije«. Ko lord George Campbell pripoveduje o domačinih z oceanijskih otokov, piše: »Ni na svetu ljudstva, ki bi vas že na prvi pogled bolj presenetilo. Njihova gladka koža rahla bakrene barve, njihovi pozlačeni povezani ljudje, njihovo lepo in veselo obličje, z eno besedo njihova oseba je bila nov in čudovit vzorec geni homo; zaradi fizičnega videza so se zdeli višja rasa od naše.« Civiliziranci starega Rima, Cezarji, Taciti, so z enakim občudovanjem opazovali Germane iz komunističnih plemen, ki so preplavljali rimski imperij. – Tako kot Tacit je tudi Salvion, duhovnik iz V. stoletja, ki so mu dali vzdevek učitelj škofov, dajal barbare za zgled civilizirancem in Kristijanom: »Mi smo nečisteži sredi barbarov, ki so čistejši od nas. Še več, barbare prizadenejo naša nečistovanja, Goti ne trpijo, da bi bili med njimi razuzdanci iz njihovega naroda; samo Rimljani imajo pri njih zaradi klavrnega privilegija njihove narodnosti pravico do nečistovanja. (Pederastija je bila tedaj velika moda med pogani in Kristijani…) Zatirani hodijo k barbarom iskati človečnosti in zatočišča.« (De Gubernatione Dei). – Stara civilizacija in porajajoče se krščanstvo sta pokvarila barbare starega sveta, tako kot postarano krščanstvo in moderna kapitalistična civilizacija kvarita divjake novega sveta.
G. F. Le Play, ki mu moramo priznati dar opazovanja, dasi odklanjamo njegova sociološka sklepanja, okužena s filantropskim in krščanskim preudhonizmom, pravi v knjigi Les ouvriers européens (1885): »Baškirji so nagnjeni k lenobi (Baškirji so polnomadski pastirji z azijskega pobočja Urala); prosti čas nomadskega življenja, navada meditiranja, ki zaradi njega nastane pri najbolj nadarjenih posameznikih, pogosto kažeta pri njih odličnost obnašanja, pretanjeno pamet in presojo, ki jo le poredko opazimo na isti družbeni ravni v kakšni bolj razviti civilizaciji… Najbolj pa se jim upirajo dala na polju; raje bi delali karkoli, kot pa sprejeli poklic poljedelca.« Poljedelstvo je dejansko prva manifestacija suženjskega dela v človeštvu. Po biblijskem izročilu je bil prvi zločinec Kajn, poljedelec.
[4] Španski pregovor pravi: Descansar es salud (počitek je zdravje).
[5] O Meliba, Bog nam je dal to brezdelje, Vergil, Bukolika (glej dodatek).
[6] Evangelij po svetem Mateju, VI. pogl.
[7] Esej o pogajanju in trgovini.
[8] Na prvem dobrodelnem kongresu, ki je bil v Bruslju leta 1857, je eden najbogatejših manufakturistov iz Narquette pri Lillu, g. Scrive, med ploskanjem članov kongresa pripovedoval z najplemenitejšim zadovoljstvom izpolnjene naloge: »Vpeljali smo nekaj pripomočkov za razvedrilo otrok. Naučili smo jih, da med delom pojejo, tudi štetja smo jih naučili med delom: to jih razvedruje in jim omogoča, da pogumno sprejmejo teh dvanajst ur dele, ki jih potrebujejo, da si priskrbe sredstva za obstoj.« Dvanajst ur dela in kakšnega dela! Vsiljenega otrokom, ki še nimajo dvanajst let! – Materialisti bodo zmeraj obžalovali, da ni pekla, kamor bi lahko prikovali te kristjane, te človekoljube, te rablje otroštva!
[9] Govor, ki ga je imel maja 1863 na Mednarodni družbi za praktične studije iz socialne ekonomije (Société internationale d’études pratiques d’économie sociale) in ki je bil natisnjen v časopisu Economiste français iz istega časa.
[10] L.-R. Villermé, Tableau de l’état physique et morel des ouvriers dans les fabriques de cotton, de laine et de soie, 1840. Dolfusi, Koechlini s svojimi delavci niso tako ravnali zato, ker so bili protestantski republikanci, domoljubi in človekoljubi; kajti akademik Blanqui, Reybaud, prototip Јеromа Paturota, in Jules Simon, politični mojster Jacques, so ugotovili isto ljubeznivost do delavskega razreda pri zelo katoliških in zelo monarhičnih tovarnarjih v Lillu in Lyonu. Tukaj se kapitalistične vrline čudovito ujemajo z vsemi političnimi in verskimi prepričanji.
[11] Indijanci iz bojevitih plemen v Braziliji ubijajo svoje pohabljence in starce; prijateljstvo izpričujejo tako, da končajo življenje, ki ga več ne radoste spopadi, praznovanja in plesi. Vsa primitivna ljudstva so dajala svojcem ta dokaz naklonjenosti; Mesageti iz Kaspijskega morja (Herodot) enako kot Weni iz Nemčije in Kelti iz Galije. Še zdaj lahko v švedskih cerkvah vidimo kije, ki jim pravijo družinski kiji in ki so rabili za to, da z njimi odrešijo starše žalostne starosti. Kako izrojeni so sodobni proletarci, da potrpežljivo sprejemajo grozovito bedo tovarniškega dela!
[12] Ovalist: delavec, ki ovalno oblikuje svilne zapredke
[13] Odvijalke (Moulineur): delavec, ki mehanično prede in suče niti surove svile.
[14] La justice g. Clemenceauja z dne 6. aprila 1880 pravi v svojem finančnem delu: »Strinjamo se s podporo tistemu mnenju, ki meni, da bi bile milijarde za vojno leta 1870 tudi, če bi ne bilo Prusov, zgubljene za Francijo, in sicer v obliki posojil, ki jih periodično izdajamo, da bi uravnovesili tuje proračune; takšno je tudi naše mnenje.« Zgubo angleškega kapitala v posojilih južnoameriškim republikam cenijo na pet milijard. Francoski delavci niso samo sproducirali petih milijard, ki so jih plačali g. Bismarcku, temveč še naprej služijo vojnim odškodninam iz vojn pri Olivierih, pri Girardinih, pri Bazainih in drugih nosilcih rentniških pravic, ki so izzvali vojno in razsulo. Ostane pa jim vendarle piškava tolažba: te milijarde na bodo povzročile povračilne vojne.
[15] V Ancien Régime so zakoni Cerkve zagotavljali delavcu 90 dni počitka (52 nedelj in 38 praznikov), med katerimi je bilo strogo prepovedano delati. To je bil veliki zločin katolicizma in poglavitni razlog za nevernost industrijske in trgovske buržoazije. Med revolucijo je takoj, ko je postala gospodarica, odpravila praznike in nadomestila sedemdnevni teden z desetdnevnim. Osvobodila je delavce cerkvenega jarma, da bi jih lahko bolje vpregla v jarem dela.
Sovraštvo do praznikov se je pojavilo šele tedaj, ko je med XV. in XVI. stoletjem nastala moderna industrijska in trgovska buržoazija. Henrik IV. je zahteval od papeža, naj jih skrči: ta je odklonil, ker »ena izmed herezij, ki se danes uveljavlja, zadeva praznike« (pismo kardinala d’Ossata). Toda leta 1666 jih je Peréfixe, pariški nadškof, v svoji škofiji odpravil 17. Protestantizem, ki je bil tista krščanska religija, ki je bila bolj prilagojena novim industrijskim in trgovskim potrebam, je manj skrbel za ljudski počitek; z nebeških stolov je snel svetnike, da bi odpravil njihove praznike na zemlji. Religiozna reforma in svobodna filozofska misel sta bili samo izgovor, ki sta omogočila jezuitski in grabežljivi buržoaziji, da je ukradla ljudstvu praznične dni.
[16] Та pantagruelična praznovanja so trajala tedne. Don Rodrigo de Lara je dobil zaročenko tako, da je izgnal Mavre iz Calatrave stare, in Romancero pripoveduje, da:
Las bodas fueron en Burgos,
Las tornabodas en Salas:
En bodas y tornabodas
Pasaron siete semanas.
Tantas vienen de las gentes.
Que non caben por la plazas…
(Poroka je bila v Burgosu, poporoka svatba v Salasuj; med poroko in poporoko je minilo sedem tednov; toliko ljudi je prišlo, da na trgih ni bilo zanje prostora…) Ljudje s te sedemtedenske svatbe so bili junaški vojaki iz vojne za neodvisnost.
[17] Karl Marx, Kapital. III. del.
[18] »Razmerje, v katerem je prebivalstvo kakšne dežele zaposleno kot služabništvo, v službi premožnih razredov, kaže napredek te dežele v nacionalnem bogastvu in v civilizaciji.« (R. M. Martin, Ireland before and after the Union, 1818) Gambeta, ki je zanikal socialno vprašanje, odkar ni bil več dolžnostni zagovornik Café Procopa, je nedvomno hotel govoriti o tem nenehno naraščajočem služabniškem razredu, ko je zahteval prihod novih družbenih slojev.
[19] Dva primera: angleška vlada se je, da bi ustregla indijskim deželam, ki so si kljub občasnim lakotam, ki pustošijo po deželi, vteple v glavo, da bodo gojile mak namesto riža ali žita, morala lotiti krvavih vojn, da bi vsilila kitajski vladi svoboden uvoz indijskega opija. Divjaki na Polineziji so se morali kljub smrtnosti, ki je iz tega izhajala, oblačiti in opijati po angleško, da bi porabili produkte škotskih destilerij in tkalskih delavnic v Manchestru.
[20] Paul Leroi-Beulieu, La questión ouvriere au XIVe siecle, 1872.
[21] Po slovitem statistiku R. Giffenu iz londonskega statističnega urada navajam naraščajoče napredovanje narodnega bogastva Anglije
1814 – je znašalo – 55 milijard frankov
1865 – je znašalo – 102 ½ milijard frankov
1875 – je znašalo – 212 ½ milijard frankov
[22] Louis Reybaud, Le Coton, son régime, ses problemes, 1863.
[23] Poissy: osrednji zapor.
[24] Delajo se Curie, žive pa kot na bakanalijah. (Juvenal).
[25] Pantagruel. 1, II. pogl., LXXIV.
[26] Herodot, t. II, prev. Larcher, 1876.
[27] Biot, De l’abolition de l’esclavage ancien en Occident, 1840.
[28] Tit: Livij, I.1.
[29] Platon, Republika, I.V.
[30] Cicero, O dolžnostih, I. nasl. II, pogl. XLII.
[31] Platon, Republika, V in Zakoni III; Aristotel, Politika II in VII; Ksenofon, Ekonomika IV in VI; Plutarh, Likurgovo življenje.
Humanistična postaja 
1 comments