Profesorji, nihče vas ne bere

Povprečen, v akademski reviji objavljen članek, v celoti prebere približno 10 ljudi. Da bi lahko pomagali pri oblikovanju politik, bi profesorji morali začeti posredovati svoje komentarje v popularne medije.

Mnogi izmed najbolj nadarjenih mislecev na svetu so univerzitetni profesorji, toda na žalost večina od njih danes ne sooblikuje javnih razprav ali vpliva na politiko.

Dejansko znanstveniki pogosto niti ne odobravajo objavljanja v popularnih medijih. Nedavno je na konferenci, ki jo je gostila Univerza v Oxfordu, nek profesor dejal: »da bi pisal mnenjsko kolumno in tako delil svoje poglede z javnostjo? Sliši se kot aktivizem.«

Še posebej v družboslovju se v zadnjih letih zdi, da se je prisotnost profesorjev pri oblikovanju javnih razprav in politik še poslabšala. V 1930ih in 1940ih se je 20 odstotkov člankov v prestižni reviji The American Political Science Review osredotočalo na politična priporočila. Ob zadnjem štetju, je bil ta delež samo še skromnega 0,3 odstotka.

Tudi razprave med znanstveniki se zdi, niso takšne kot bi morale biti. Letno je objavljenih do 1,5 milijona recenziranih člankov, vendar so mnogi prezrti tudi znotraj znanstvenih skupnosti – 82 odstotkov člankov, objavljenih na področju humanistike, ni citiranih niti enkrat. Nihče ne napotuje na 32 odstotkov recenziranih člankov s področja socialnih in 27 odstotkov s področja naravoslovnih znanosti.

Če je članek citiran, to še ne pomeni nujno, da ga je dejansko kdo tudi prebral. Po eni od ocen, je dejansko prebranih le 20 odstotkov citiranih člankov. Ocenjujemo, da v celoti povprečen članek v reviji z recenzentskim postopkom ne prebere več kot 10 ljudi. Zato je vpliv večine recenziranih objav, tudi znotraj znanstvene skupnosti, zelo majhen.

Toda veliko znanstvenikov si tudi prizadeva, da bi prispevali k znanju svoje discipline in vplivali na odločevalce, vendar pa odločevalci zelo redko berejo članke v strokovnih revijah. Zelo težko je vedeti za kakega političnega odločevalca ali poslovnega voditelja, ki bi kdaj redno prebiral kakšne recenzirane članke v priznanih revijah, kot so Nature, Science ali Lancet. Nič čudnega. Večina revij je težko dostopnih in za ljudi izven akademskih krogov so tudi predrage. Tudi če trenutno gibanje za odprti dostop postane bolj uspešno, bi nerazumljivi žargon in sam obseg ter dolžina člankov (pogosto po nepotrebnem!) odločevalcem (vključno z novinarji) še vedno preprečevali branje in razumevanje teh člankov.

Jedrnatost je osrednjega pomena. Številni voditelji vlad vzdržujejo prakso, da se zanje vsako jutro na dveh straneh pripravi povzetek, kaj o njih in njihovih politikah pišejo priljubljeni mediji. V Indiji je to prakticirala nekdanja premierka Indira Gandhi. Številni ministri v Kanadi vztrajajo pri podobnih praksah. Nekatere vlade na Bližnjem vzhodu zdaj zahtevajo celo povzetke razprav na novih socialnih omrežjih. Ne vemo pa niti za enega samega ministra kjerkoli na svetu, ki bi kdaj želel tovrstne redne povzetke znanstvenih objav na področjih, ki ga zanimajo.

Če akademiki želijo imeti vpliv na politike in odločevalce, morajo vzeti v obzir priljubljene medije, ki so jih do zdaj prezrli -, čeprav so medijske družbe razvile številne inovativne poslovne modele, ki bi znanstvenikom lahko pomagali pri doseganju javnosti. Eden učinkovitih tovrstnih modelov je Project Syndicate (PS), neprofitna organizacija, ki distribuira komentarje svetovnih mišljenjskih voditeljev v več kot 500 časopisov, ki imajo doseg 300 milijonov bralcev v 154 državah. Vsak komentar, ki ga PS sprejme, je lahko preveden v do 12 drugih jezikov in potem skozi mrežo distribuiran po vsem svetu.

Toda tudi če se znanstveniki strinjajo glede pomena objavljanja v popularnih medijih, je sistem naperjen proti njim. Da bi na univerzah pridobili mandat, morajo proizvesti toliko recenziranih člankov v revijah z velikim vplivom, kot je le mogoče. Objave v (prestižnih) recenziranih revijah so znotraj akademskih krogov še naprej ključen kazalnik uspešnosti: ali jih kdo tudi bere, tako postane drugotnega pomena.

Če pogledamo samo najbolj vplivno revijo na področju voda, ima v Indiji, kjer živi približno 1,3 milijarde ljudi, le štiri naročnike. Pred tremi leti na primer niso niti minister za vodo niti tisti, ki so tri stopnje pod njim, slišali za to revijo. Medtem ko objava v taki reviji prinese profesorju sloves, je njen vpliv na oblikovanje politik v Indiji, kjer je voda zelo pomembno vprašanje, enak ničli.

Morda je končno nastopil čas, da ponovno premislimo ocenjevanje uspešnosti znanstvenikov. Ob kandidaturah za mandate in napredovanja bi bilo treba ocenjevati tudi njihov vpliv na oblikovanje politik in javnih razprav. Takšne objave pogosto izkazujejo praktično relevantnost in potencialno uporabo rezultatov raziskav za reševanje realnih problemov sveta in sposobnost sporazumevanja na preprost in razumljiv način. Res pa je tudi, da vpliv ni zagotovljen. Mnogi oblikovalci politik imajo že razmeroma natančno idejo o določeni opciji, ki ji dajejo prednost. Politika mora v prvi vrsti zadovoljiti številne zainteresirane strani. Zelo malo odločevalcev pa išče le najbolj optimalne gospodarske, socialne, okoljske, tehnične ali politične rešitve.

Tistim, ki iščejo znanstvene dokaze, bi zelo koristilo več znanstvenih objav v popularnih medijih. Počasi to prepoznavajo tudi v akademskih krogih. Na primer, National University of Singapore (Nacionalna singapurska univerza) zdaj spodbuja svoje osebje, da v svojih profilih navajajo tudi kolumne in novinarske komentarje, vendar pa je bistveno večji poudarek še vedno namenjen objavam v tako imenovanih revijah z velikim vplivom.

Spremembe se dogajajo, vendar po polžje.

Asit K. Biswas in Julian Kirchherr

Vir: http://www.straitstimes.com/opinion/prof-no-one-is-reading-you

Napotila:
http://zofijini.net/v-podporo-library-genesis-in-sci-hubu/
http://zofijini.net/bodica_swartz/
https://postaja.wordpress.com/2016/10/31/zakaj-profesorji-pisejo-sranje-ki-ga-nihce-ne-bere/
http://zofijini.net/o-pomembnosti-znanstvene-pismenosti-in-kriticnega-razmisljanja-ambivalentnem-odnosu-dela-javnosti-do-znanosti-in-vlogi-vsezivljenjskega-ucenja/
http://zofijini.net/eticna-zaveza-znanosti/

Advertisements

One thought on “Profesorji, nihče vas ne bere

  1. Pingback: Zakaj profesorji pišejo sranje, ki ga nihče ne bere | Humanistična postaja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s