Profesorji običajno porabijo približno 3 do 6 mesecev (včasih tudi več) za raziskovanje in pisanje petindvajset strani dolgega članka, ki ga lahko posredujejo v objavo akademski reviji. Večina z razburjanjem mesece kasneje odpira pismo z informacijo, da je bil njihov članek sprejet v objavo in ga bo tako prebralo… v povprečju deset ljudi.
Da, prav ste prebrali. Številke, ki jih navajajo nedavne študije so precej črne:
– 82 odstotkov v humanistiki objavljenih člankov ni citiranih niti enkrat.
– Od člankov, ki so citirani, pa je dejansko prebranih le 20 odstotkov.
– Polovico akademskih člankov nikoli ne prebere nihče razen njihovih avtorjev, recenzentov in urednikov revij, v katerih so objavljeni, kar v povprečju pomeni le 10 ljudi.
Torej, kakšni so razlogi za to norost? Zakaj v akademskih revijah vsako leto svet še vedno ugleda skoraj dva milijona člankov?
No, glavni razlog je denar in zagotavljanje delovnega mesta. Cilj vseh profesorjev je, da dobijo redni mandat in trenutno mandat profesorjev še vedno deloma temelji na tem, koliko imajo recenziranih objav. Odbori, ki podeljujejo mandate, te objave obravnavajo kot dokaz, da je profesor sposoben izvajati resne raziskave.
Toda na žalost so danes mnogi akademski članki zgolj vaja v tem, kar je eden kolegov profesorjev imenoval »kreativni plagiat«: preurejanje predhodnih raziskav z vključevanjem nove teze.
Drugi razlog je v moderni dobi povečana specializacija, ki je deloma posledica razdelitve univerz na različne discipline in oddelke, ki vsak zasleduje svojo logiko.
Še en žalosten učinek te specializacije je, da je vsebina večine člankov nedostopna javnosti in tudi veliki večini profesorjev. (Verjemite mi: večina akademikov sploh ne želi brati člankov svojih kolegov.) Nekaj naslovov iz aktualne številke revije ameriške akademije religije (Journal of American Academy of Religion), ki se razglaša kot »najboljša akademska revija na področju religiologije«, nam je lahko v dokaz:
- »Rožni venec Done Benta: dvoumnost v brazilskih ženskih molitvenih skupinah«
- »Smrt in demonizacija Bodisatve: preoblikovanje kvamone v kitajski religiji«
- »Neveste in omadeževanje: pomanjkljivost ženske v rabinski poročni zakonodaji«
Tako je povečana specializacija privedla do večje odtujenosti ne samo med profesorji in širšo javnostjo, ampak tudi med profesorji samimi. Vse to je zelo žalostno. Idealno bi veliki akademski umi morali družbe graditi in pomagati pri reševanju njihovih težav. Namesto tega večina zahodnih akademikov danes svoj intelektualni kapital uporablja za odgovarjanje na vprašanja, ki jih nihče ne postavlja, na straneh, ki jih nihče ne bere.
Kakšna škoda.
Vir: http://www.intellectualtakeout.org/blog/why-professors-are-writing-crap-nobody-reads
Daniel Lattier
Humanistična postaja 
3 comments