Akademiki so preslepljeni v pisanje knjig, ki jih nihče ne more kupiti

Poklical me je urednik in me vprašal, če bi želel napisati knjigo. Zaslutil sem prevaro, a sem se pustil prepričati …

Pred nekaj meseci je z menoj stopil v stik urednik akademske založbe in me vprašal, če me zanima za njih napisati knjigo.

V preteklosti sem tovrstna vabila ignoriral. Poznam veliko preveč kolegov, ki so se na ta vabila odzvali in nemo opazovali kako so njihove knjige izginile na univerzitetne knjižne police v oddaljenih kotičkih sveta.

Če je navaden posameznik poskušal omenjeno knjigo kupiti, bi zanjo moral plačati ceno, ki je ekvivalent povratne vozovnice počitnic na sončni destinaciji ali mesečnega otroškega dodatka. Cene teh knjig se začnejo pri okoli 60£ in lahko stanejo tudi dvakrat toliko ali celo še več.

Tokrat pa sem se odločil, da se bom pustil prepričati.

Tako sem se z urednikom slišal po telefonu in me je vprašal, če imam za njih kakšno idejo. »Seveda«, sem odgovoril in poskušal zveneti navdušeno. »Morda bi lahko napisal knjigo o …« – in sem začel naštevati grdo zveneče strokovne izraze.

Slišal sem lahko, kako je urednik na drugi strani linije na kratko »odplaval« drugam, verjetno je odgovoril na kakšno elektronsko pošto in ko sem zaključil s svojo grozno predstavitvijo, je preprosto dejal: »super!«

In nadaljeval: »najbolje bi bilo, če bi lahko napisali nekaj strani, kot predlog, ki bi ga lahko nato poslali recenzentom«. Za kakšno sekundo se je ustavil, nato pa dodal: »če imate kakšne prijatelje, ki bi lahko recenzirali vaše delo in za katere menite, da bi ga podpisali, bi to bilo super.«

Presenetila me je njegova odkritost.

»Koliko bo knjiga stala?« sem vprašal z zavedanjem, da to morda ni njegovo najljubše vprašanje. »80£«, je potihoma odvrnil.

»Cenejše broširane izdaje pa ne bo?« sem vprašal in se pretvarjal, da sem razočaran.

»Ne, bojim se da ne«, je dejal, »mi prodajamo samo knjižnicam. Vendar imamo dobre prodajne predstavnike, ki knjige spravijo do univerz po vsem svetu.«

»Koliko izvodov pa običajno prodajo?« sem se pozanimal.

»Okoli 300.«

»To velja za vse vaše knjige?«

»Da, razen če boste knjigo predpisali tudi pri svojih modulih.«

Moja očaranost nad številkami je rasla, zato sem vprašal koliko teh knjig objavijo vsako leto.

»Moram …«, je začel (in nehote razkril, da je to številka, ki mu je bila določena), »… moram objaviti okoli 75 tovrstnih knjig.«

Petinsedemdeset knjig, vsaka stane 80£ in se v povprečju proda v 300 izvodih. To je okoli 1.8 milijona funtov. In to je samo eden od njihovih urednikov. Še več, ti založniki niso ravno znani po tem, da bi za naslovnice najemali posebej talentirane ilustratorje in le redko lahko njihove knjige vidite oglaševane v revijah.

Ko se je najin pogovor bližal koncu, sem vprašal: »kako ste me našli?«

Sledil je trenutek nerodne tišine, nato pa: »vaše ime sem našel na vaši univerzitetni spletni strani.«

V tistem času na spletni strani univerze ni bilo nobene informacije o meni. Nobenega seznama publikacij, nobenih podatkov o mojih raziskovalnih področjih, niti fotografije.

Torej sem bil naprošen, da napišem knjigo o čemerkoli bi hotel in ta urednik sploh ni vedel ali sem pred tem že kaj napisal. To ni bilo pomembno. Prodal bi svoj 300 izvodov ne glede na to. Ne ljudem, ki bi jih zanimalo knjigo prebrati, ampak knjižničarjem, ki bi jo dali na polico, nato pa nekaj let kasneje verjetno zakopali nekje v skladišču.

Večina akademikov dobi tovrstne ponudbe. Kolegu je nedavno dvoril urednik, ki je po priznanju, da objavljajo le drage knjige s trdimi platnicami (ki stanejo okrog 200 £), pojasnil, da je to za njega priložnost, da izboljša svoj akademski profil. Povedal mu je, da jim lahko ponudi praktično karkoli, kakšno staro poročilo ali nekaj starih člankov.

Po telefonu mi je kolega zaupal: »ne morem verjeti, da bi kdo napisal knjigo, ki je za vsakogar predraga samo zato, da bi lahko v svoj CV dodal eno vrstico.«

Drugi kolega je, ko je odkril, da je njegova objavljena knjiga deležna velike pozornosti, vendar je predraga za nakup, poskušal založnika prepričati, da izda še cenejšo broširano različico. Njegovo prošnjo so ignorirali.

To lahko zveni kot zgodba, ki zadeva zgolj akademike, toda problem je v tem: večina časa, ki je namenjen pisanju teh knjig je mogoča le z denarjem davkoplačevalcev. In kdo kupuje te knjige? Univerzitetne knjižnice – in tudi te plačajo davkoplačevalci. Te knjige pa potem, razen če imajo univerzitetno knjižnično kartico, niso na voljo davkoplačevalcem.

V ZDA bi naj za raziskave davkoplačevalci prispevali okrog 139 milijard dolarjev na leto, v Veliki Britaniji 4,7 milijard £. Preveč tega denarja izgine v »globokih žepih«.

Kakšne so torej alternative? Lahko bi prenehali objavljati tovrstne knjige –, kar je v času histeričnega množičnega objavljanja lahko priporočljivo. Ali pa bi objavljali le pri dostojnih založnikih, ki verjamejo, da so knjige namenjene branju in ne le kovanju dobičkov. Če pa gre za le za to, da se objavi neka raziskava, potem seveda obstaja tudi odprtokodno založništvo, ki ga večina akademikov do zdaj že pozna.

Zakaj torej akademiki preprosto ne zavrnejo pohlepnih založnikov? Edini odgovor, ki si ga lahko zamislim, je nečimrnost.

Academics Anonymous

Vir: https://www.theguardian.com/higher-education-network/2015/sep/04/academics-are-being-hoodwinked-into-writing-books-nobody-can-buy?CMP=fb_gu

Napotili:
https://www.theguardian.com/higher-education-network/2015/sep/17/are-publishers-really-hoodwinking-academics
https://postaja.wordpress.com/2016/10/31/zakaj-profesorji-pisejo-sranje-ki-ga-nihce-ne-bere/