Tisti, ki so se lotili globalne industrije, ki zadržuje raziskave za plačilnimi zidovi so heroji, ne tatovi
Nikoli ne podcenjujte moči odločnega človeka. To, kar je Carole Cadwalladr storila Facebooku in velikim podatkovnim podjetjem, Edward Snowden kompleksu državne varnosti, je mlada kazahstanska znanstvenica Alexandra Elbakyan naredila več milijard dolarjev vredni industriji, ki zadržuje znanje za plačilnimi zidovi. Sci-Hub, njen piratski spletni servis, je za spoprijemanje z enim največjih kraj moderne dobe – ugrabitvijo javno financiranih raziskav, ki bi morale pripadati vsem nam, naredil več kot katerakoli vlada. Vsi bi morali imeti svobodo učiti se; znanje bi bilo treba narediti čim širše dostopno. Javno si nihče ne bi drznil, da se s tem ne bi strinjal, pa vendar so vlade in univerze velikim akademskim založnikom dovolile, da zanikajo to pravico. Akademsko založništvo se lahko zdi postransko in zatohlo, vendar uporablja enega najbolj neusmiljenih in donosnih poslovnih modelov katerekoli industrije.
Pionir tega modela je zloglasni slepar Robert Maxwell. Ugotovil je, da ker morajo biti znanstveniki obveščeni o vseh pomembnih dogajanjih na svojem področju, lahko vsaka revija, ki objavlja akademske prispevke, vzpostavi monopol in za prenos znanja zaračunava nezaslišane cene. Svoje odkritje je poimenoval »večni finančni stroj« (a perpetual financing machine). Prav tako je ugotovil, da lahko ugrabi delo in sredstva drugih in mu za to ni treba plačati ničesar. Raziskave, ki jih je objavljalo njegovo podjetje Pergamon, so financirale vlade, med tem ko so znanstveniki članke pisali, pregledovali in urejali brezplačno. Njegov poslovni model se je opiral na privatizacijo skupnih in javnih virov. Ali, če uporabim tehnični izraz, šlo je za rop pri belem dnevu.
Ko so njegovi drugi podjetniški podvigi naleteli na težave, je svoje podjetje prodal nizozemskemu založniškemu velikanu Elsevierju. Tako kot njegovi večji tekmeci, so model ohranili do danes in še naprej služijo spektakularne dobičke. Polovico vseh svetovnih raziskav objavi le pet založniških podjetij: Reed Elsevier, Springer, Taylor & Francis, Wiley-Blackwell in American Chemical Society. Za njihove revijalne zbirke morajo knjižnice plačati pravo bogastvo, tisti izven univerzitetnega sistema pa morajo za en sam članek plačati 20, 30, včasih tudi 50 dolarjev.
Čeprav je revij odprtega tipa vse več, morajo raziskovalci še vedno brati plačljive članke v komercialnih revijah. Ker njihovo delo tisti, ki jih financirajo, nagrajujejo ali odločajo o njihovem napredovanju glede na vpliv revij v katerih objavljajo, imajo mnogi občutek, da nimajo druge izbire, kot da predajo svoje raziskave tem podjetjem. Znanstveni ministri prihajajo in odhajajo, ne da bi o tej kraji kaj spregovorili.
Po moji letošnji diagnozi raka, so mi na izbiro ponudili različna zdravljenja. Želel sem sprejeti informirano odločitev. To je pomenilo branje znanstvenih člankov. Če ne bi uporabil ukradenega materiala, ki ga ponuja Sci-Hub, bi me to stalo ogromno denarja. Ker tako kot večina ljudi denarja nimam na pretek, bi obupal še preden bi bil zadostno informiran. Nikoli nisem srečal Alexandre Elbakyan in lahko samo špekuliram o drugih možnih izidih, če mi raziskave, ki sem jih prebral, ne bi pomagale pri odločitvi, vendar je povsem mogoče, da mi je rešila življenje.
Kot ljudje v mnogih državah, v katerih je izobraževanje slabo financirano, je Alexandra Elbakyan ugotovila, da svoje nevroznanstvene raziskave ne bi mogla dokončati brez piratiziranih člankov. Ogorčena nad založniško ključavnico na znanju, je uporabila svoje hekerske sposobnosti in vzpostavila široko izmenjavo dokumentov. Sci-Hub omogoča brezplačen dostop do 70 milijonov prispevkov, ki so drugače zaklenjeni za plačilnimi zidovi.
Leta 2015 jo je Elsevier za to tožil in ji kot odškodnino za kršitev avtorskih pravic naložil kazen 15 milijonov dolarjev, leta 2017 pa jo je tožila tudi American Chemical Society, kar je imelo za rezultat globo v višini 4,8 milijona dolarjev. To so bili civilni primeri, ki so se ukvarjali s civilno platjo zadeve. Med tem ko ameriška sodišča njene dejavnosti označujejo kot kršitev avtorskih pravic in krajo podatkov, zame njeno delo pomeni vračanje v javno dobro lastnine, ki nam pripada in za katero smo že plačali. V veliki večini primerov so raziskave objavljene v znanstvenih revijah financirali davkoplačevalci. Večino dela, kot je pisanje, pregledovanje in urejanje teh prispevkov na javne stroške izvajajo ljudje na univerzah, toda ta javna dobrina je bila ugrabljena, prepakirana in prodana nam nazaj za fenomenalno ceno. Tisti, ki plačujejo največ, so javno financirane knjižnice. Davkoplačevalci moramo tako plačati dvakrat: najprej za raziskave, nato pa tudi za to, da dela, ki smo jih sponzorirali, lahko tudi preberemo. Mogoče obstaja kakšna pravna utemeljitev za to prakso, toda zagotovo ni nobene etične.
Alexandra Elbakyan se skriva izven jurisdikcije ameriških sodišč in Sci-Hub premika med domenami, takoj ko se kakšna ukine. Nikakor ni edina, ki je izzvala velike založnike. Primer Javne znanstvene knjižnice (Public Library of Science), ki so jo ustanovili raziskovalci, ki so založniški industriji ugovarjali ne samo zaradi zavrnitve javnega dostopa, ampak tudi zaradi počasnih, zastarelih in nerodnih načinov objavljanja, ki zavirajo znanstveno raziskovanje, je pokazal, da za izdajanje odličnih revij ni potrebe po plačilnih zidovih. Zagovorniki, kot so Stevan Harnad, Björn Brembs, Peter Suber in Michael Eisen, so spremenili pogled javnosti na to problematiko. Briljantni spletni inovator Aaron Swartz je poskušal kot javno domeno objaviti 5 milijonov znanstvenih člankov. Soočen z možnostjo desetletij zaporne kazni za to nesebično dejanje, si je vzel življenje.
Zdaj se knjižnice počutijo opolnomočene, da se zoperstavijo velikim založnikom. Lahko zavrnejo obnovitev pogodb s podjetji, če imajo njihovi uporabniki možnost zaobiti plačilne zidove. S tem ko je sistem začel pokati po šivih, so vladne agencije za financiranje le zbrale pogum, da naredijo tisto, kar bi morale storiti že pred desetletji in zahtevajo demokratizacijo znanja.
V začetku septembra je konzorcij evropskih financerjev, vključno z večjimi raziskovalnimi agencijami v Veliki Britaniji, Franciji, na Nizozemskem in v Italiji, objavil svoj »načrt S«. V njem vztrajajo, da od leta 2020 naprej raziskave, za katere smo že plačali z našimi davki, ne bodo več zaklenjene. Vsak raziskovalec, ki bo od teh financerjev prejel denar, bo moral svoje delo objaviti v revijah z odprtim dostopom.
Založniki so seveda ponoreli. Springer Nature trdi, da ta načrt »potencialno ogroža celoten sistem objavljanja raziskav«. Da, to je bistvo. Založniki revije Science trdijo, da bo to »prekinilo znanstveno komunikacijo, da bo slaba usluga raziskovalcem in bo prizadelo akademsko svobodo«. Elsevier pa pravi: »če menite, da morajo biti informacije zastonj, pojdite na Wikipedijo« in nas s tem nenamerno opominja na to, kaj se je zgodilo s komercialnimi enciklopedijami.
»Načrt S« ni popoln, a to bi lahko bil začetek konca Maxwellove sramotne zapuščine. V vmesnem času za to, da bi prebrali kak znanstveni članek, iz principa ne plačajte niti centa. Najbolj etična izbira je prebrati ukradeno gradivo, ki ga objavlja Sci-Hub.
George Monbiot je kolumnist časopisa The Guardian
Napotila:
https://postaja.wordpress.com/2017/05/31/akademiki-so-preslepljeni-v-pisanje-knjig-ki-jih-nihce-ne-more-kupiti/
https://postaja.wordpress.com/2016/10/31/zakaj-profesorji-pisejo-sranje-ki-ga-nihce-ne-bere/
http://zofijini.net/v-podporo-library-genesis-in-sci-hubu/
http://zofijini.net/bodica_swartz/
http://zofijini.net/mediji_lova/
http://zofijini.net/modrost_pirati/
Humanistična postaja 