Duh denarja

Der Geist des Geldes (2007, Yorick Niess)

Transkript

Ko govorimo o denarju, je treba povedati, da mora denar krožiti. Vse kar stoji, gnije.

Ceste, šole, zdravi otroci niso rezultat tiskanja koščkov papirja, temveč krvi, znoja in solz.

Trenutno živimo v fevdalizmu, ki se odlikuje po tem, de ga varuje pravni red. Kar se trenutno dogaja, je vse legalno. Veliko ljudi dela za dobrobit zelo malega števila ljudi.

Vse je treba privatizirati, zvišati moramo stopnje produktivnosti. Toda za vse obstaja nek optimum in če ga presežemo, smo šli predaleč.

Otrok, ki danes umre od lakote, je bil umorjen. Svetovni red je tisti, ki ubija in ne objektivni primanjkljaj.

Nobenemu kristjanu oziroma vernemu človeku ne more dati miru misel, da znaten del človeštva ne more zadovoljiti svojih osnovnih potreb, čeprav je gospodarstvo uspešno kot še nikoli.

Do globalne recesije lahko pride tako z kot brez spremembe podnebja. Na svetu je dovolj težav, ki omogočajo takšen scenarij.

Smo pred časovno prelomnico. Propad fevdalnega svetovnega reda, vzpon republike, svobode človeštva, vzpostavitev človeka kot edinega subjekta lastne zgodovine, to ni zgolj novo evolucijsko poglavje v zgodovini sveta, to je prelom.

Dr. Horst Kohler, politik, ekonomist in politolog, med leti 2004 in 2010 predsednik Nemčije

»Izboljšati usodo človeštva, to mora biti naša vzpodbuda in merilo. Na tem mestu se za mene zaključi krog med ekonomijo in demokratično politiko. Oba sta zavezana istemu cilju in ta cilj je in ostaja človek.«

Ljudem gre danes dobro. Če verjamemo Nobelovemu nagrajencu Robertu Vogelu, se pomikamo proti času dolgoživosti in blaginje. Svetovno gospodarstvo je varno kot še nikoli, meni Clive Granger. Naravne katastrofe ali finančne krize je danes mogoče lažje ublažiti. Tudi vojne so znatno cenejše in ne povzročajo več finančnih lukenj. Toda na srečanju Nobelovih nagrajencev v Lindau so v javnost prišle tudi kritike – od gospodarstva ima dobiček le majhna elita, pravi Douglass North, svobodno tržno gospodarstvo pa je mogoče le s pomočjo demokracije.

Na več demokracije upajo tudi v Genfu, kajti na Uradu visokega komisarja za človekove pravice imajo podatke, ki zbujajo skrb. 20 % najbogatejših si lasti 82,7 % svetovnega dohodka. Svet pripada redkim in to povzroča težave. Delček premoženja 225 najbogatejših bi lahko vsakega prebivalca planeta oskrbel z zdravo prehrano, vendar denar ne priteče nazaj. Namesto tega raste prepad med bogatimi in revnimi. Tudi v Nemčiji. Po navedbah Statističnega zveznega urada ima v Nemčiji 10 % najbogatejših v lasti skoraj polovico vsega zasebnega premoženja. Polovica prebivalstva pa si deli zgolj borih 4 %.

Dr. Jean Ziegler, med leti 2000 in 2008 posebni poročevalec Združenih narodov za prehrano

»Kdo torej vlada svetu? Zagotovo oligarhija mednarodnega finančnega kapitala. Statistika Svetovne banke je pokazala, da je v prejšnjem letu (2006) 500 največjih svetovnih koncernov nadzorovalo 52 % svetovnega BNP-ja. Svetovni BNP je vso v enem letu proizvedeno svetovno bogastvo.«

Socialna država se z davki trudi za pravično razdelitev in gre s tem, po mnenju premožnih ljudi, do mej sprejemljivega. Medtem ko sosednje države prehajajo na 30 % pavšalni davek, morajo v Nemčiji tisti redki največji zaslužkarji odvesti do 70 %. Financirajo državo potreb. 41 % volilnih upravičencev trenutno prejema neko obliko socialne pomoči. Vseeno pa razmerja ostajajo absurdna. Če bi 300 najbogatejših Nemcev združilo svoje premoženje in ustanovilo skupno državo, bi bil njihov proračun večji kot proračun celotne države. V primerjavi z drugimi državami je to še kar zgledno. Globalna neenakost se s pomočjo t.i. GINI indeksa meri od 0 do 100. Bližje ko je indeks vrednosti 100, tem bolj neenako je razdeljeno premoženje v posamezni državi. Nemčija v tem primeru z nizkim indeksom 28 izstopa kot pozitiven primer, vendar se bodo razmerja v prihodnje neizogibno približala rastočemu globalnemu indeksu, ki je leta 2006 v povprečju znašal 66. Še nikoli v zgodovini človeštva niso bili življenjski pogoji za ljudi tako različni. Po mnenju znanstvenikov bi naj bil eden od vzrokov za to denar. Prepričani smo, da vemo kaj je denar, saj ga vsak dan uporabljamo, vendar pa znanstveniki glede tega niso tako enotnega mnenja. Do sedaj je veljalo mnenje, da je denar menjalno sredstvo, ki je zamenjalo trgovanje s školjkami, soljo ali živino, vendar je ta definicija napačna.

Dr. Otto Steiger, Inštitut za konjunkturo in strukturne raziskave na univerzi v Bremnu

»Denar je sredstvo za kritje dolga. Menjalno sredstvo ni in tudi ni potrebe po takšnem sredstvu, ker se ga v nobeni znani družbi ni uporabljalo na ta način. Še posebej ne v naši, ki jo označujem kot lastniško družbo.«

Lastniško družbo torej omogoča denar, ki stoji za zasebno lastnino. Dolg nastane tako, da drugim priznamo pravico do lastnine, pri tem pa denar uničuje družbena omrežja, meni Otto Steiger. Njegova definicija velja danes za prvo resno teorijo o denarju v zgodovini ekonomije, kar za ekonomijo pomeni, da se mora vrniti na začetek. V številnih ekonomskih učbenikih se namreč pojavlja napaka.

Dr. Otto Steiger, Inštitut za konjunkturo in strukturne raziskave na univerzi v Bremnu

»Lahko si pogledate katerikoli ekonomski učbenik. Izhaja iz posedovanja virov in hoče pokazati, kako ljudje to lastnino ponovno idealno premešajo na način, da jo izmenjujejo z drugimi. Nenavadno je, da se v tem sistemu ne pojavi denar.«

Ali se je denar skozi stoletja izogibal pozornosti ekonomistov? Je to slepa pega zgodovine? Šele danes so začeli raziskovati bistvo tega čarobnega in uporabnega sredstva. Njegove sledi v zgodovini lahko poiščemo v muzeju denarja Nemške centralne banke. Prve oblike denarja najdemo pri primitivnih ljudstvih. Denar takrat ni bil vedno praktičen in nekatere njihove navade se nam danes zdijo absurdne. V Evropi se zgodovina denarja začne okoli 700 let pr. n. š. V Lidiji so našli prve kovance. Gre za kovance kralja Kreza. Ta izum njegovega očeta mu je prinesel neverjetno premoženje, vendar je po njegovi smrti kraljestvo propadlo. Izdelava denarja v antiki ima strogo religiozne začetke. Kovance so izdajali duhovniki mestnih državic za namene žrtvovanja. Tako so Grki namesto lastnih življenj v čast bogu Dionizu žrtvovali bika. Drog, na katerem je bila žrtev ponujena bogu, so nato svečeniki razžagali na male ploščice in na njih vtisnili podobe bogov. Zlato je bilo že za časa faraonov po njihovi smrti žrtveni dar za bogove. Grški žrtveni obred je božanstva iz onostranstva prenašal v svet ljudi in jih delal dosegljive za navadne ljudi. Dionizij je človeško krvno daritev sprejel in mu podaril zemeljsko podobo – kovanec zrcali povezavo z bogovi, obljublja plodnost in lastniku po njegovi smrti omogoča vstop v svet boga Hada. Daritve bogovom so se vrednotile z denarjem. Svečeniki so preoblikovali človeško žrtev v blago. S tem so grški bogovi postali prvi kapitalisti in njihovi templji najstarejše banke. Med peloponeško vojno so te tempeljske banke postale finančniki bogov. Njihova moč je začela rasti z uvedbo dajatev. Sicer so bili obdavčeni samo tujci, toda tudi državljani so si od njih sposojali denar. Če državljan tega denarja ni mogel pravočasno vrniti, je izgubil svojo lastnino in za tri leta postal suženj. »Za nas revne smrtnike pomeni denar življenje«, je pesnil Heziod o svojem času. Zaradi luščenja zlata s kovancev, je bilo za Rimljane to plačilno sredstvo sporno. Ob tem si je največja banka v Rimu prostor delila s čredo svetih gosi. Po seriji blagoslovov je tempelj »Juno Moneta« dosegel novo zaupanje v kovance. Denar je bilo darilo ženskosti, vendar je bila moška vojaška moč tista, ki je zagotovila končni uspeh valute. Osvojene narode je prisilila k menjavi in s surovo močjo predstavila denar svetu. Jezus iz Nazareta nad rastočim trgovanjem z denarjem ni bil navdušen. Ni mu bil všeč materialistični pogled na svet njegovih sodobnikov. Odrešenik je v besu izgnal trgovce iz templja in raztrosil po tleh njihov denar.

Jezus iz Nazareta

»Spravite to proč, in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«.

Jezus se je boril za ločevanje med denarjem in vero. Ta revolucionarna ideja je odvzela moč duhovščini. Vera v denar je bila v Jezusovih očeh napad na božji prestol. »Ne moreš hkrati služiti bogu in mamonu«, pri čemer je »mamon« neupravičeno pridobljeni dobiček, babilonski demon, ki ljudi dela za skopuhe. Tudi za bančne obresti Jezus ni imel nobenega razumevanja: »Če nekomu nekaj daš, potem najverjetneje tistemu, ki ti tega zagotovo ne bo mogel vrniti«, je zapisal Luka. Vse do 18. stoletja so bile obresti kaznive in tistim, ki so se s tem ukvarjali, so celo zavračali krščanski pogreb. Kljub temu pa se je med kristjani denar slednjič uveljavil. Kralji in cesarji so v srednjem veku monopol nad tiskanjem denarja prepoznali kot ključ do posvetne moči. Že Karel Veliki je svojo državo saniral z denarno reformo. Sicer je imel denar, zaradi magije, ki izvira iz njega, še vedno zloglasen značaj – pripisovali so mu diabolične moči, vendar se je njegovo družbeno in politično veljavnost uveljavilo s trdo roko. Dvomiti v kovance je pomenilo neubogljivost in žalitev veličanstva ter je bilo neredko kaznovano s smrtjo. Fevdalci pa so svojo moč zlorabili in v pohlepu kovali velike količine denarja. Denar je tako izgubil vrednost, kar je imelo posledice predvsem za tiste, ki so bili z njim plačani. Države so se posledično rešile tako, da so denar vnaprej časovno omejile – kovance so odpoklicale. Za namen nove izdaje denarja so jih nabrali in stopili. Kdor je odpoklic zamudil, ker je bil morda na potovanju, je imel v mošnjičku le še manjvredno kovino, z majhnim deležem srebra. Sicer je denar tudi v tem obdobju vabil k posvetnim radostim, a je bilo sistematično kopičenje denarja za lastne potrebe družbi še tuje. Zapasti denarju je veljalo za nečastno in brezbožno. V tem času je nastala tudi legenda o Robinu Hoodu, ki je ukraden denar delil med revne. A Robinov plen bi takrat izgledal precej nenavadno. Zaradi pomanjkanja zlata so bile glavno angleško plačilno sredstvo posebne palice, ki so bile sestavljene iz dveh delov, ki sta se drug z drugim ujemala. Ena palica je predstavljala dobroimetje, druga pa dolg. S takšnimi palicami kot vložkom je angleški kralj ustanovil tudi državno banko. Ko so kasneje ta denar odpoklicali in sežgali, je bil ogenj tako velik, da je zajel Westminstrsko palačo, ki je popolnoma pogorela, vendar so na ruševinah Angleži postavili svoj prelep »Big Ben«. Papirnati denar se je v Evropi pojavil leta 1483, slabih 200 let po tem, ko je o tem kitajskem izumu poročal Marko Polo. Sprejem papirnatega denarja je predpisal Ferdinand II, ki je z njim financiral Kolumbova potovanja. S tem se je začel vzpon trgovskih hiš, iz njih pa so pozneje nastale velike banke. Le-te bi naj papirnati denar pretvarjale v zlato. Rastoče trgovanje z denarjem je burilo duhove na obeh poloblah. »Za brezdelneža velja tisti, ki denar pridobiva iz denarja«, pravi Miura Baien, ki še danes velja za velikega japonskega filozofa.

Miura Baien, japonski filozof iz 18. stoletja

»Če je v uporabi veliko denarja, se ga tudi veliko izposoja. Če se ga malo izposoja, moč denarja pade in ne more uiti izpod nadzora. Če se moč denarja zniža, je treba obraniti življenjsko pomembne zadeve. Če pa denarja primanjkuje, pri posojanju iz denarja nastane novi denar in duh denarja spet poleti«.

Podobno kot Baien je tudi francoski ekonomist Boisguilbert verjel, da kopičenje ovira kroženje denarja in povzroča krize.

Pierre Le Pesant, sieur de Boisguilbert, francoski ekonomist, ki je živel v 17. in 18. stoletju

»Da bi zgradili bogastvo, mora denar opravljati zgolj naloge menjalnega sredstva. Zdaj pa se pojavlja kot »perpetuum mobile«, ki kroži znotraj družbenega organizma in na ta način ustvarja bogastvo. Istočasno zaradi preprostosti hranjenja, denar postane predmet hrepenenja, kar mu daje videz svetosti. Ker je v primerjavi z drugimi dobrinami privilegiran, se človekov duh spremeni v duh denarja.«

Vlada v Versaillesu je liberalnega ekonomista zavrnila. Boisguilbert je bil izgnan, vendar se je kriza zaostrila. Francozi so se nepravični porazdelitvi bogastva uprli. Ljudstvo je tiskalo lasten denar in slednjič strmoglavilo vladarja. Medtem ko so se revolucionarji ukvarjali z ustanavljanjem države, je staro meščanstvo izkoristilo spremembo oblasti za dolgo želeni cilj -, zahtevali so pravico do zasebne lastnine in odpravo prepovedi obresti. Republika se je končno vdala, kritiki pa so bili usmrčeni. Demokracija je zbledela. V državi so hitro zavladale trgovske hiše in banke. S svojimi državnimi obveznicami v prvi vrsti družina Rothschild. Stranska posledica teh obveznic je bila, da je morala država od prebivalstva zdaj terjati obresti v obliki davkov in tako prikrito spodbujala postopno delitev na bogate in revne. Računski model obresti je prav absurden. Če bi Jožef ob Jezusovem rojstvu odprl hranilno knjižico z enim samim centom na računu, bi pri pet odstotni obrestni meri pri stabilnem gospodarskem položaju in današnji ceni zlata, njegovi potomci v letu 1604 posedovali imetje v vrednosti zlate krogle, ki bi bila velika kot celotna Zemlja. Za kratek trenutek v zgodovini se je denar znašel v rokah ljudstva, vendar se je po 18. stoletju začela vladavina privatnih lastnikov. Napoleon se je zgražal nad zasvojenostjo bank z dobički, kajti njegovi financerji so financirali tudi njegove nasprotnike.

Napoléon Bonaparte, francoski vojskovodja in cesar

»Roka, ki daje, je roka, ki jemlje. Denar nima domovine. Financerji so brez patriotizma in zadržkov. Njihov edini cilj je dobiček«.

Ameriški predsednik Andrew Jackson se je z geslom: »I Killed The Bank« (ubil sem banko) obrnil celo proti državni banki. Toda monopolisti so zaprli dotok denarja, saj je močno evropsko finančno plemstvo ravno zaključilo z eno krvavo državljansko vojno.

»Delitev ZDA na dve diviziji je bila s strani velikih finančnih sil Evrope odločena že pred državljansko vojno, ker enotne ZDA enostavno predstavljajo preveliko finančno moč.«

Zato pa je legendarni ameriški bankir J. P. Morgan, ki se je priženil v družino Rockefeller, financiral zaveznike v prvi svetovni vojni, občasno tudi s po 10 milijoni dolarjev na dan. Vojna je pač dobičkonosen posel. Amerika se je tega naučila od Evropejcev. V tem obdobju so neoklasični znanstveniki svobodno tržno gospodarstvo slavili kot razumno pot do vsesplošne blaginje. Ekonomist Silvio Gesell si je vpričo vsemogočnosti menjalnega sredstva zastavil vprašanje, kako premagati denar kot oderuško sredstvo moči, brez, da bi ga pri tem odstranili kot nevtralno menjalno sredstvo? Gesellov osnovni cilj je bila družba brez motečih konjunkturnih nihanj in pravična družbena ureditev. Rešitev je videl v nenehno tekočem denarju, t.i. »svobodnem denarju«. Denar bi se tako izmaknil minljivosti vsega zemeljskega in ne bi »rjavel« ali se »kvaril«, zato bi bilo treba delovno silo izenačiti z vsemi naravnimi izdelki. Tako bi bil denar človekov služabnik in ne več njegov vladar.

Werner Onken, ekonomist

»Gesell je imel predstavo, da bi posamezne države ohranile lastne državne valute, vendar bi se združile v mednarodno valutno združenje, ki bi izdajalo skupni nevtralni denar, ki bi prav tako sledil osnovnim pravilom teh »minljivih« bankovcev in s tem nevtralnim denarjem bi poravnavali globalna neravnovesja v trgovanju. Po njegovem mnenju denar, ki nenehno kroži, nima več strukturne moči, da bi se premoženje brezmejno kopičilo, kot je to primer trenutno z obrestmi.«

Leta 1932, takoj po gospodarski krizi in dve leti po Gesellovi smrti, si je avstrijsko mesto Wörgl upalo izvesti eksperiment. Vpričo velike revščine in dolgega seznama gradbenih projektov, je župan občine preizkusil Gesellov »svobodni denar«. Wörgelski svobodni denar je bil pokrit z enakim zneskom v avstrijski valuti. Ker so na koncu meseca bankovci izgubili vrednost, se je vsak prebivalec trudil bankovce porabiti pred tem in s tem drugim priskrbel delo. Učinek je bil osupljiv. Ne samo, da so ljudje davke plačevali vnaprej, tudi brezposelnost je v enem letu padla za 25 odstotkov, medtem ko je v ostali državi še naprej rasla. Uresničili so tudi vse gradbene projekte na županovem seznamu. Z Wörglovim svobodnim denarjem so tako zgradili kopališče, mostove in ceste. Ko so eksperiment začela posnemati tudi druga mesta, je centralna banka v tem videla grožnjo svojemu monopolu in ga prepovedala.

Werner Onken, ekonomist

»Zgodovinski pogled nazaj pokaže, da je bila to res tragična odločitev. 170 občin in mest v Avstriji je bilo pripravljenih slediti zgledu Wörgla. Po navodilih oblasti pa se je to ustavilo in samo nekaj let kasneje so v Avstrijo vkorakali nacisti. Prav tako je bilo tragično, da so leta 1931 v Nemčiji prepovedali »Wära« eksperiment, potem v jeseni leta 1933 še v Avstriji in v obeh primerih je v državah na oblast prišla totalitarna politika. Danes se za nazaj sprašujemo, če bi se ti eksperimenti imeli možnost neovirano širiti, ali bi to pomagalo preprečiti to veliko trpljenje, ki ga je povzročila diktatura in vojna.«

Ko je ameriški ekonomist Irving Fisher slišal o wörgelskem eksperimentu, je Rooseveltu predlagal, da bi se na ta način borili proti veliki depresiji. V parlamentu je Fischer sicer sprožil živahno debato, vendar se je Roosevelt presenetljivo odločil proti državnemu svobodnemu denarju. Predsednik je upal, da bo lahko zaščitil dolar s finančnimi injekcijami in državnim monopolom na posest zlata. Podobno kot v Nemčiji, je kriza industrialcem zelo godila. Da so lahko bolje nadzirali svoje delavce, so jo v svoj prid uporabili tudi v jeklarni Thyssen. S prehodom na vojno gospodarstvo, je denar naenkrat ponovno tekel. Povsem v prid mednarodnih bančnikov, ki so ponovno financirali obe strani in pri katerih se je v tem času zadolžitev držav povečala za petkrat. Gesellov svobodni denar se ni nikoli uresničil, bil pa je pogumen poskus zamajati vsemogočni prestol denarja. Mednarodni denarni sistem je leta 1944 na konferenci v Bretton Woodsu vseeno postal realnost. John Meynard Keynes, ki je Gesellove ideje zelo cenil, takrat z izidom konference ni bil zadovoljen.

Werner Onken, ekonomist

»Keynes je želel tako upnike kot dolžnike postaviti pod enak pritisk, ki bi ju spodbujal k ravnovesju. To pa je nekaj povsem drugega, kar je bilo takrat v Bretton Woodsu sklenjeno in po letu 1945 uresničeno, ko je dolar postal vodilna mednarodna valuta. V preteklih 20, 30 let smo lahko videli, koliko zadolženim državam na jugu je bil naložen enostranski program strukturnega prilagajanja.«

Ameriška politična drža je razvidna iz dokumenta PPS 23. To interno listino je sestavil ameriški državni sekretar Georg Kennan:

»Imamo nekje 50 % svetovnega premoženja, vendar zgolj 6,3 % prebivalstva. V tej situaciji bomo neizogibno tarča zavisti in zamer. V prihodnje bo naša prava naloga ustvariti odnose, ki nam bodo omogočali to razmerje neenakosti ohraniti. Nehati moramo govoriti o nejasnih in nerealnih predstavah kot so človekove pravice, boljši življenjski standard in demokratizacija. Ni daleč dan, ko bomo morali pri ravnanju z drugimi vselej poudarjati našo moč. Čim manj nas bodo pri tem ovirali tovrstni idealistični slogani, tem bolje.«

Ko so Rooseveltove zaloge zlata za smešno nizko ceno tajno prodali v Evropo, je Nixon opustil »zlati standard«. Kljub ameriški nelikvidnosti, se je dolar pod varstvom Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada uveljavil kot vodilna svetovna valuta. Poplava nekritih dolarjev je povzročila bogatenje industrijskih držav. Milton Friedman, ki je nasprotoval Keynesu, je ustvaril današnjo dojemanje sposobnosti trga za samo-regeneracijo brez državnega nadzora. Z odpravo zlatega standarda se je »duh denarja« dokončno ločil od svoje »materialnosti« in razkril svojo abstraktno veličino. Na začetku so ekonomisti poskušali vrednost denarja meriti v BDPju države. Toda kmalu je tudi to postalo preozko. Denar danes krije samo še denar. Tudi papirnati denar je že del preteklosti. Bankovci in kovanci predstavljajo le še pet odstotkov vsega denarja v obtoku. Pravi denar je postal le še digitalna številka v računalnikih bank. Če se o teh številkah v bankah govori potihoma, spominja to na cerkveno spoved. Pričakovanje izboljšanja stanja računa je podobno veroizpovedi, kar je tudi v skladu z naravo denarja. Beseda kredit izvira iz latinske besede »credo« – verjeti. Za filozofa Jochena Weissa deluje denar kot religija. Danes mislimo, da je denar nevtralen, ker se zdi tako logičen in v skladu z razumom, toda naš denar ima moralne zakone in mite. Vse je lahko denar. Spremeni se lahko v vsak človekov dosežek ali izum. Tudi vsako drevo ali kamen lahko naenkrat ponovno postane denar. Denar oznanja samo eno resnico in sicer resnico njegovega lastnika. V njegovih očeh deset evrov ne predstavlja samo deset evrov, temveč izpolnitev njegovih lastnih osebnih vrednot. Z denarjem lahko človek uveljavlja svojo voljo. Daje mu nadčloveške sposobnosti. Z menjavanjem lastnikov se spreminja tudi pomen bankovcev – številke postanejo nepredvidljive. Da lahko s svojim denarjem karkoli kupimo in naredimo je rajsko stanje, v katerem nam je svet podvržen in se vsak počuti varno. Toda vsak izdatek uniči ta prijeten občutek. Ker denar uteleša upanje in sanje vsakega človeka, stoji v svoji celoti tudi za prepričanje celotnega človeštva – vsemogočnost, ki trka na božji prestol. Denar in Bog zahtevata brezpogojno vero. Brez vere, bi bil denar le kos papirja. Skozi stoletja se je duh denarja premešal s krščanstvom. Vsi smo dolžniki, toda dolga ne more odpustiti človek sam. Jezus je obljubil odrešitev v tostranstvu, denar pa izpolnjuje to njegovo obljubo. Verske vrednote in morala se pri tem postopoma zdijo odveč. To je virus, ki oponaša vero in jo na koncu tudi nadomesti.

Dr. Jochen Weiss, filozof

»Vera se hrani s presežki. Na antičnih oltarjih so žrtvovali, česar za preživetje niso potrebovali. Največkrat samo mast in kosti. Podobno je veljalo tudi za tempeljski davek, ki je financiral duhovnike in pri prodajanju odpustkov. Podjetnik pa prejema presežek s tem, da na materialne stroške in dohodek pri proizvodnji doda presežno vrednost, kot to imenuje Marx in kar se v krščanskem tednu pripisuje nedelji. S tem podjetniki postanejo moderni duhovniki, to pa zato, ker delavcem omogočajo sodelovati v verski skupnosti. Podpis pogodbe o delu postane moderna oblika krsta. Dohodek postane zakrament, ki jim ga podeljujejo vsak mesec. Vse do pokojnine, v kateri se postopoma izvede poslednje maziljenje.«

Duh denarja zrcali našo vero. Vsak mora svoj kredit poravnati sam. Najvišji življenjski cilj je predano delo v službi. Enako kot pri krščanstvu zahteva denar prostovoljno žrtvovanje. Podobno kot se je Jezus žrtvoval za ljudi, se danes pričakuje tudi od prejemnika plače. Bančni račun zabeleži vsak naš premik in določa kaj smemo in česa ne. Glavni greh je užitek. Nepotrebni izdatki so slabi. Denar zahteva asketsko varčnost in omejevanje poželenja. V naši družbi se denar časti in zbira vse do posebnih praznikov, ko se ga, podobno kot v vsakdanu čaščene totemske živali, žrtvuje. Denar pričakuje »žrtev«. Beseda »prodajati« izvira iz gotske besede »salia« in pomeni ponuditi krvavo človeško žrtev na oltarju bogov. Človek je naprodaj, toda to ni njegova mora, ampak njegova sreča. Bogastvo ni sramota, bogati so nam v naši družbi za zgled. Številni izhajajo iz težkih razmer in so pridobili svoje premoženje s trdim delom. Zvezdniki nam dokazujejo, da lahko v življenju uspe vsak, če v to trdno verjame. Medtem ko se je v zadnjih desetih letih govorilo o globalni gospodarski krizi, se je število milijarderjev na svetu povečalo iz 423 na 793. Tudi tisti, ki nimajo podjetniškega uspeha, lahko verjamejo v svojo srečo. Žreb loterije ohranja pravični videz denarja. Odrešenje poteka vsakodnevno. Zmagati ne sme in ne more vsak, toda s poštenim delom se tudi ne pride prav daleč. Odvetnik Harald Wozniewski je izračunal, da bi morali 40 let služiti po 451000 € na uro, da bi po premoženju dohiteli šefa podjetja Aldi, Karla Albrechta.

Dr. Harald Wozniewski, odvetnik

»Živimo v veliki igri monopolija in konec igre poznamo vsi -, eden ima vse, drugi pa so bankrotirali. Prav to se dogaja v običajnem denarnem gospodarstvu, kot ga imamo mi. Če premislite kakšno pravilo bi morali pri monopoliju uvesti, da preprečimo to katastrofo. Kakšno idejo bi imeli? Sam imam samo eno idejo, ki bi na dolgi rok res lahko delovala. Vsak ima lahko le omejeno lastniško vrednost zemljišč in hiš, več kot to ne sme in ne more pridobiti. Če ima tako omejeno premoženje, ki mu sicer prinaša dobiček – denarja lahko ima kolikor hoče, bi bila ta igra neskončna. Sicer bi bila to zelo dolgočasna igra, vendar za našo realnost bi bila to super rešitev.«

Toda igra postaja vse zahtevnejša. Globalni igralci ne lenarijo in mirno čakajo na dobičke iz naložb. Krovne družbe pritiskajo na podjetnike in s tem višajo učinkovitost. Za najboljše upravitelje skladov, bogataši sveta stojijo v vrsti. Američan Henry Kravis ima recimo 50 % donos na vložek in milijarde podvoji v roku enega leta. Stephen Schwarzman je v začetku stoletja s »prijaznimi prevzemi« prinašal 70 % donos. David Rubenstein je poskrbel celo za govorice o tajni svetovni vladi, kajti na njegovem plačilnem listu sta bila tudi oba predsednika Busha, medtem ko je njegov sklad v času boja proti terorizmu pobiral velike dobičke. Finančni investitorji so trenutno kralji kapitala. Tovarna milijonarjev in srce naše družbe. Denar, s katerim lovijo podjetja, je pogosto že obremenjen z dolgovi, obveznosti dolga pa naložijo kar podjetjem. Po prevzemu lastno tveganje prodajo naprej. Pri ukinitvi skladov so na podjetja preložene tudi upravljavske provizije. Podjetja na trgu vedno hitreje menjujejo lastnike. Število dolžniških vrednostnih papirjev, ki imajo veliko verjetnost neplačila, se bliža rekordu. Toda klasičnim skladom počasi primanjkujejo dobrih poslov. Stari, neučinkoviti koncerni so skoraj vsi razbiti. Z vseh strani zdaj pritiskajo skladi tveganega kapitala, ki investirajo v vse, kar smatrajo za podcenjeno in postavijo na trg za prodajo. Kupujejo tudi dolgove, da s tem pritiskajo na podjetja. Tako se, da zavarujejo dolgove pred prevzemi, kopičijo kupi denarja. Absurdni denarni stroj postaja vse bolj agresiven. Svetovni trg pa se denarju prilagaja – brezupen poskus, ki ima za rezultat, da podjetja izdelujejo samo še en proizvod – več denarja. Elmar Altvater že leta svari pred slepo vero v gospodarsko rast.

Dr. Elmar Altvater, politolog

»Moramo si predočiti, da so današnje visoke stopnje rasti, ki jih imamo za normalne -, tri, štiri, pet ali kot na Kitajskem vse do deset odstotkov, absolutna izjema v človeški zgodovini. V vsej človeški zgodovini je bila rast vedno okrog nič ali malo nad njo. Včasih smo bili priče procesom upadanja, tudi krčenja števila prebivalstva, tudi katastrofam. Toda danes imamo to za normalno in ta normalnost, ta kapitalizem, se ne bo mogel več tako nadaljevati.«

Motor rasti črpa denar iz regij. Razvija se samo tehnologije za množično proizvodnjo. Ogromna monokultura, ki koristi le redkim. Proizvodna sredstva so ključ do blaginje. Vse več znanstvenikov zato upa, da bi si to visoko tehnologijo lahko privoščil tudi mali človek.

Dr. Reiner Stransfeld, Innovation & Technik GmbH

»Kmalu bomo izgubili našo identiteto. O delu in delovnih mestih sploh ne moremo več govoriti. Na vseh svetovnih trgih je še samo tri do šest ponudnikov velikih tokov virov in blaga. Dosegli smo stopnjo monopoliziranosti in enoličnosti izdelkov, ki stoji v popolnem nasprotju z uspehi evolucijske raznolikosti. Na mesto enoličnosti, ki danes prevladuje, bi morali v ekonomijo vpeljati drugačno razumevanje raznolikosti.«

Ker je človek kot delovna sila vedno manj vreden, išče tudi profesor Götz Werner iz Karlsruheja nove rešitve. Zanetil je razpravo o temeljnem dohodku. Kaj bi bilo, če bi imel vsak dovolj denarja in mu ne bi bilo treba več skrbeti za lastno eksistenco?

Dr. Götz Werner

»To je normativno vprašanje naše kulture in sočlovečnosti, ki jo želimo dodeliti z vsemi ljudmi. To ni ekonomsko vprašanje. Gre za to ali bomo dovolili, da je lahko vsak sočlovek udeležen v tem, kar je družba skupaj ustvarila skozi generacije.«

Götz Werner bi rad prebivalstvo osvobodil ekonomskih odvisnosti. Vsak državljan bi naj brezpogojno prejemal do 1500 evrov. To je dokaj realna zamisel, če pomislimo, da v Nemčiji danes za socialne prispevke plačujemo okrog 685 milijard evrov.

Dr. Götz Werner

»Ko bodo politiki ugotovili, da se okoliščine in mišljenje spreminja, boste videli kako hitro vas bodo prehitevali po obeh straneh.«

Kako vidi Götz Werner Nemčijo, če se ne odločimo za temeljni dohodek?

Dr. Götz Werner

»Vedno več ljudi bo postalo odvisnih od drugih. Naše osnove, ki so zapisane v ustavi, kot so svoboda gibanja, izbira poklica, človekovo dostojanstvo, bodo postale težje izvedljive.«

Svoboda in dostojanstvo so žal za mlade menedžerje v elitnih šolah še neznanka. Mladi »alkimisti« so pod pritiskom uspeha, vendar se danes od njih namesto zlata pričakuje čudež v obliki kakšnega novega »Windowsa« ali »Googla«. Neenake življenjske možnosti in priložnosti so pri tem obravnavane kot nujno zlo.

Dr. Burkhard Schwenker, Roland Berger Strategy Consultants

»Od utvare, da imamo v Nemčiji in Evropi vsi enake življenjske razmere, ki tudi nikoli ni obstajala, se moremo posloviti.«

Medtem ko se industrijske države od enakih življenjskih možnosti in priložnosti šele poslavljajo, so drugje že zdavnaj obupali. Kljub rekordnim dobičkom revščina narašča. Sicer ima vzhodna Azija 140 milijonov revnih manj, toda v Afriki, južni Aziji, Latinski Ameriki in bivših socialističnih državah je med tem število revnih naraslo za 159 milijonov. Polovica človeštva danes živi v revščini. Petina človeštva pa celo v skrajni revščini. Posebni poročevalec ZN Jean Ziegler meni, da je denar politično orožje.

Dr. Jean Ziegler, sociolog, politik, bivši odposlanec ZN in avtor številnih knjig

»Korupcija, izkoriščenje in siromašenje so za ljudi tretjega sveta kruta resničnost. Njihove človekove pravice so teptane. Svoja dobičkonosna podjetja so prisiljeni privatizirati in trge odpreti za globalne igralce, ki pa so zavezani samo lastnim interesom po dobičkih, kar ustvarja grozljiv začaran krog obubožanosti in zadolženosti. Neolibaralna džungla oziroma plenilski kapitalizem je do zdaj pustošil predvsem po delih tretjega sveta, torej predvsem območja, ki so bogata s surovinami, ter jih zalagal s satelitskimi diktatorskimi režimi – Saudska Arabija je recimo primer monarhije plačancev ameriškega finančnega kapitala -, zanika človekove pravice ljudem tretjega sveta, nenehno sproža »proxy« vojne povsod, kjer so diamanti, zlato ali nafta. Tretji svet danes trpi pod tem plenilskim kapitalizmom in ekonomskimi ter socialnimi posledicami, ki so s tem povezane. Počasi ta džungla čez morje prihaja tudi k nam v Evropo. Ne samo zaradi tisočih, ki vsak dan bežijo in pogosto tudi utonejo v Atlantiku pred britansko obalo, pred Kanarskimi otoki ali v Gibraltarski ožini ali pa so zavrnjeni na vzhodnih mejah Evrope in morajo potem vrsto let vegetirati v taboriščih ali delati kot sužnji v kriminalnem podzemlju, kjer so recimo ženske prisiljene v prostitucijo. V zahodni Evropi po evropskih statistikah živi več kot 550000 žensk v prisilni prostituciji. Ta džungla plenilskega kapitalizma se širi tudi na t.i. demokratične, civilizirane, prastare družbe zahodne Evrope. Približno 250 let smo v Evropi in številni ljudje po svetu živeli pod republikanskimi ustavami, ki so vključevale vrednote solidarnosti, socialne pravičnosti, družbene enakopravnosti, vrednote razsvetljenstva, institucije človekovih pravic itd. Ta družbena oblika je danes v temeljih ogrožena.«

Bernard Lietaer je bil v belgijski centralni banki eden izmed ustanoviteljev evra. Tudi on verjame, da denar prispeva k revščini.

Dr. Bernard Lietaer, ekonomist in avtor knjig o finančnih sistemih

»Verjamem, da naš denarni sistem v trenutni obliki povzroča revščino. Pri vsaki valuti so mogoče napake in različne možnosti, tudi pri državnih valutah. Danes so na primer nestabilne in družbeno agresivne. Povzročile so številne težave, ki jih imamo danes, vključno z kratkoročnim mišljenjem, ki motivira korporacije k sprejemanju kratkoročnih odločitev, ki niso trajne.«

Kratkoročno mišljenje še naprej obljublja največje donose, kar je problem, če želimo ekonomijo graditi na obnovljivih virih in varstvu okolja, ki zahtevata daljnovidnost in dolgoročno mišljenje. S temi težavami se ukvarjajo na Inštitutu za svetovno gospodarstvo v Kielu. Finančni trg sicer poskuša ustvarjati spodbude, vendar diskontne stopnje, s katerimi se merijo bodoči prihodki in stroški, vodijo tovrstne upe v absurd. Varstvu okolja spodleti zaradi finančno tehnične težave.

Dr. Dennis Snower, ekonomist, predsednik Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu

»Pomembnost teh emisij je delno odvisna od naše diskontne stopnje in delno od tega, kar imenujemo »Equity weighting«, kar pomeni, kolikšna je razlika med vrednostjo življenja v nerazviti v primerjavi z življenjem v razviti državi. To je zelo sporno vprašanje. Če je ta diskontna stopnja na leto 3 do 4 odstotna, potem je pomembna zgolj naša generacija, bodoče generacije pa ne štejejo skoraj nič. Potem tudi celotne okoljske problematike ne moremo jemati preveč resno. V gospodarstvu uporabljamo tovrstne diskontne stopnje, vendar pri tem ne upoštevamo bodočih generacij, kar pa je z moralnega vidika napačno.«

Koliko je vredno človeško življenje? Denar, kot vrednostni sistem, je postal merilo za življenje in smrt.

Dr. Dennis Snower, ekonomist, predsednik Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu

»Po koncu hladne vojne je več družbene neenakosti, več vojn, več etničnih sporov kot poprej. Večja je nagnjenost k skrbi za lastno družino in državo, manj pa nas skrbi za preostalo človeštvo. To pa lahko ima zelo tragične posledice.«

Karsten Smid, Greenpeace

»Segrevanje Zemlje se stopnjuje in če od kurjenja nafte, premoga in plina ne prestopimo na obnovljive vire energije, potem resno ogrožamo Zemljo. Priče bomo umiranju ekoloških sistemov, ustvarili bomo od 100 do 200 milijonov podnebnih beguncev, ljudi, ki bodo morali zapustiti svojo domovino, ker tam zaradi vse večje suše, poplav ali višanja morske gladine ne bodo mogli več živeti.«

Kakšna je vrednost našega okolja? Narave, ki je morda sami nikoli ne bomo videli. Spremeniti moramo način mišljenja, zahtevajo znanstveniki s celega sveta. Na simpoziju v Potsdamu so na javnost naslovili skupno izjavo. Znanstveniki želijo, da se ekonomija loči od materialistično-mehanične predstave o svetu. V drugih disciplinah že prevladujejo sodobnejše predstave o medsebojnem dajanju in jemanju:

»Stari principi centralističnega nadzora, nasilnega polaščanja drugih, brezobzirnega določanja ciljev, ki so v odnosu z neživim tako uspešno uveljavili klasično fiziko, zaznamujejo prevladujočo podobo človeka. Spori glede razdelitve dobrin ogrožajo povezanost in sposobnost razvoja človeštva v njegovih temeljih. Zastarele predstave o boju in konkurenci bi se morale umakniti sodobnemu razumevanju sodelovanja in sožitja. S tem pa bi se lahko spremenila tudi ekonomija.«

Ekonomija mora ponovno služiti življenju. Tudi Cerkve zahtevajo spremembo v mišljenju. Pozvali so k zavesti o uničevanju okolja in ekonomski nepravičnosti. Na srečanju vseh cerkva v Portu Alegru so prosto tržno ekonomijo razglasili za mit. Zahtevali so brezpogojno črtanje dolgov in konec prisilne privatizacije v državah tretjega sveta. Investira se naj le v podjetja, ki visoko cenijo družbeno in ekološko pravičnost ter ustvarjajo človeka dostojna delovna mesta. Toda glede na razmerja moči se poraja vprašanje, ali mora miselnost spremeniti celotno človeštvo ali pa tistih nekaj sto bogatih postane bolj uvidevnih. Prvi korak k slednjemu je junija 2006 naredil Warren Buffet. Presenetljivo je razglasil, da bo 37 od svojih 52 milijard dolarjev daroval Gatesovi fundaciji. Bill Gates je k temu povedal:

»Mi in številni drugi bogati želimo družbi nekaj vrniti.«

Gatesova fundacija je največja dobrodelna organizacija na svetu in med drugim ne vzdržuje pri življenju le ameriškega socialnega sistema.

Bill Gates, Bill & Melinda Gates Foundation

»Rešujemo milijone življenj, kar je neverjetno.«

Milijarde bi naj uporabili za cepljenje in pomoč deželam v razvoju. Ali je s tem prispevkom mogoče odpraviti trpljenje sveta?

Dr. Jean Ziegler, sociolog, politik, bivši odposlanec ZN in avtor številnih knjig

»Otrok, ki v teh razmerah preživi, gotovo pripada drugačnemu pogledu na svet. Toda osnovna težava s tem ni rešena. Gatesova fundacija in tudi Svetovni program za hrano ne rešujeta težave, ampak zgolj ustvarjata še več težav, ker se soočamo s strukturnim nasiljem. Kajti ne gre za to, da bi ljudem tretjega sveta dajali več, ampak, da bi jim manj kradli.«

Denar revnih držav teče v odplačilo dolgov in ne v nujno potrebno socialno pomoč. Zadolženost sveta znaša 400 bilijonov dolarjev, prihodki pa le 40 bilijonov dolarjev. Zadolžene države so zato od finančnih trgov prejele kredite, upniki pa so banke, podjetja ali zasebniki. Dolgovi seveda vplivajo tudi na politične odnose med državami. Zato ne čudi, da so v ZDA do gospe Merkel prijazni, kajti nemški investitorji čakajo na svoj denar. Neporavnani dolg se pobira s trdno roko, tudi če lahko to traja več desetletij. Tudi proti Nemčiji in Franciji potekajo postopki, ker sta ustvarili več dolga, kot je dovoljeno. Zvezna vlada ima negativno bilanco v višini 1500 milijard evrov.

Dr. Klaus Forst, pravnik

»Večina državljanov verjetno sploh ne ve kako to deluje v praksi. Država je prevzela velika posojila, ki zdaj mesec za mescem zapadajo. Milijonski zneski gredo za poravnavo obresti posojil, kar lahko odvisno od posojila traja dve, tri, pet, deset let. Država pa denarja v celoti niti ne more povrniti, ker nima proračunskih presežkov. Nasprotno, leto za letom prihajajo novi dolgovi, zato država najema nova in nova posojila, da lahko z njimi pokriva stara. Na koncu se nič dokončno ne poravna. To pomeni, da je država postala odvisna od svojih upnikov. Vsak mesec mora država svoje upnike prepričati, da bo lahko v prihodnosti poravnala svoje dolgove. To pa pomeni, da so javni proračuni zelo občutljivi in morajo paziti na to, kako bo na njihovo politiko reagiral finančni trg.«

Kako naj ljudje zaupajo politiki, ki ni neodvisna? Vsem je med tem že jasno, da je »glas« denarja pomembnejši kot osebna mnenja v demokraciji. Toda kdo bo odrešil človeka njegovih dolgov? Dolgove je treba poravnati, kajti zadolženost ima negativni vpliv na stabilnost valute. Sicer je denar res postal varnejši, toda seznam kriz je dolg. Od leta 1975 je 87 držav doživelo zlom svoje valute. Razlogi za te zlome so še vedno nejasni in v glavah bankirjev centralnih bank je prisoten strah pred globalnim zlomom. Centralna banka je tudi samo banka, četudi morda meni, da se lahko reši sama, ker tiska denar. Če se posojila ne vračajo, denar zapade in banke izgubijo svoj ugled, kar je zelo kočljiva igra. Danes je samo še 5 % prometa z denarjem povezanega z realnim blagom, v 95 % pa gre zgolj za špekulacije. Možnosti nadzora, ki jih imajo banke, so nenatančne in dolgotrajne. V napoto so jim predvsem kratkoročne spremembe trgov. Zaradi časovne stiske centralne banke tudi ne morejo nadzirati svojih kreditov. Ker so valute med sabo povezane, povzroča trenutno razvrednotenje ameriških podjetij velike skrbi.

Dr. Bernard Lietaer, ekonomist in avtor knjig o finančnih sistemih

»Pričakujem, da bomo doživeli šok. Tega ne pričakujem samo jaz. To je zelo verjetno. Nekdanji vodja ameriških zveznih rezerv Paul Volcker je javno naznanil, da obstaja 75 % možnosti, da bo dolar v naslednjih nekaj letih doživel hud padec. Nekdanji minister za finance ZDA Robert Rubin, ki je trenutno vodja ameriške banke »Citibank«, običajno človek, ki ne dramatizira preveč rad, je napisal prispevek, v kateri piše, da prihaja recesija.«

Tudi veliki kupi denarja ponujajo grozeče obete. Ko je leta 2006 kitajska centralna banka hotela razprodati svoje dolarske rezerve, so tako ameriški kot tudi evropski bankirji centralnih bank onemeli. Hvala bogu je pri ogromni vsoti, o kateri se je govorilo, šlo le za tipkarsko napako. Bernard Lietaer vidi v morebitnem zlomu valute možnost za prenovo denarnega sistema. To je nujno, kajti različne valute so se v preteklih letih hitro razvijale in danes ponujajo povsem nove možnosti.

Dr. Bernard Lietaer, ekonomist in avtor knjig o finančnih sistemih

»Da smo na koncu monopola konvencionalnih državnih valut, pričajo že točke ugodnosti v programih za pogoste letalske potnike. To so komercialne komplementarne valute. Danes jih je v obtoku več kot je dolarskih ali evrskih bankovcev skupaj. Torej to ni več nekaj marginalnega.«

Število valut je danes 20-krat večje, kot je bilo pred 15 leti.

Dr. Bernard Lietaer, ekonomist in avtor knjig o finančnih sistemih

»Bolj zanimiva je tista vrsta valut, ki trenutno predstavljajo še manjši delež, to pa so družbeno namenske komplementarne valute. To so valute proti lokalni brezposelnosti, valute namenjene učenju in skrbi za starejše. Različne specializirane valute, ki imajo družbeno naravnani cilj. Takih je trenutno po celem svetu približno 5000. Smo sredi velikega eksperimentiranja.«

Tudi nekdanji kriminalist Heinz Rellermeier tiska zdaj svoj lasten denar. Valuta poimenovana »Dreiecker« bi naj varovala regijo Lörrach. To je ena od 56 pobud, ki so se začele v Nemčiji. Lokalne valute so bolj stabilne, saj z njimi ni mogoče špekulirati. Poleg tega imajo omejen obtok, ker imajo postavljen rok, do katerega je treba denar porabiti. Tako nima smisla denarja kopičiti. Toda vpeljava nove valute ni preprosta. Ljudje jih še vedno radi zamenjujejo z menjalnimi krogi. Združenje ima tudi stroge predpise glede kakovosti, potrebno je upoštevati varnost, poiskati pogodbene partnerje in seveda morajo sodelovati tudi podjetja, da je z valuto mogoče nakupovati. Margrit Kennedy je pionirka tovrstnih lokalnih skupin. V eksplozivni širitvi lokalnih valut vidi podobnosti z začetki gibanj za obnovljive vire energije.

Dr. Margrit Kennedy, arhitektka, okoljevarstvenica in aktivistka

»Nimamo samo ene hiše za vse namene ali enega avtomobila za vse namene, zakaj torej sprejemamo, da se ena vrsta denarja uporablja za vse namene?«

Zgled za te lokalne valute je wörgelski svobodni denar. Po njegovem zgledu je nastal tudi švicarski WIR Frank. V Švici s to drugačno valuto srednje velika podjetja delajo ogromen promet. Banka WIR drži skupaj švicarski srednji sloj. Na vsakoletnem svetovnem kongresu lokalnih valut v Weimarju, znanstveniki in skupine iz vseh držav raziskujejo alternative na temo denarja. Med njimi vlada mednarodno optimistično razpoloženje. Denar bi naj ponovno postal materialen in služil človeku in naravi. Z lokalnimi valutami upa iniciativa »Regiogeld« na krepitev notranjega trga. Denar tako ponovno dobi značaj. S tem da enakovredno cenijo njihovo delo, bi naj lokalne valute pripomogle tudi revnim ponovno priti do denarja in tako predstavljajo priložnost za spodbujanje njihovega vključevanja v družbo. V prihodnje se želijo ustvarjalci denarja med seboj povezati s programsko opremo za bančništvo. S tem bi poenostavili izdajanje kreditov in uvoz blaga iz ene regije v drugo. To je majhen boj proti življenjski maksimi, ki jo predstavlja dobiček.

Gabriele Rellermeier, Dreyecker

»Družba se lahko spremeni, vendar ne čakajte, da bo politika našla te poti, ampak moramo sami od spodaj poskušati z novimi sistemi in idejami doseči spremembe.«

»Dreieckeru« je uspelo združiti 40 podjetij. Počasi tudi v vladnih krogih razmišljajo, da bi lokalnim valutam ponudili priložnost. Toda gibanje je tudi globalno. Tako imamo recimo »zelene« dolarje in »časovne« dolarje, ki jih dobimo v časovnih bankah. V ZDA je ta vrsta denarja že uveljavljena v vsakdanu. V Braziliji so na ta način pomagali revnim četrtim.

Dr. Bernard Lietaer, ekonomist in avtor knjig o finančnih sistemih

»Če opazujemo odnose pri medgeneracijski pomoči na japonskem, so razmerja med ljudmi drugačna, če jo plačujejo z jeni ali s sistemom »Hureai Kippu«, ki je valuta namenjena za varstvo in oskrbo starejših. Denar »Hureai Kippu« v japonščini pove to neposredno, saj je to potrdilo o negovalnem odnosu. In to deluje. Torej, če so razmerja pri tem drugačna, samo pomislite kaj vse bi lahko naredili, če bi na novo premislili naš denar.«

Bernard Lietaer svetuje vladam številnih držav pri vpeljavi takih valut. Evri, dolarji ali jeni so za njega samo prehodna rešitev. Prepričan je, da bi bil korak k svetovni valuti odločilen za našo prihodnost.

Dr. Bernard Lietaer, ekonomist in avtor knjig o finančnih sistemih

»Manjka nam še svetovna valuta, ki ne bi bila denar posamezne države. Za svetovni denar smatramo dolar, vendar gre za valuto posamezne države. Podobno kot je v 19. stoletju to vlogo imel britanski funt. To je bila državna valuta, ki je postala svetovna valuta. Verjamem, da bomo potrebovali svetovno valuto, ki ne bo državni denar.«

Za spremembo denarja je potrebno imeti pogum. Podobno kot pri francoski revoluciji je potrebno strmoglaviti kralja, ki ga je tja postavila »božja milost«. Kako veliko bo trpljenje, kako močni bodo nasprotniki, če bomo poskusili? Izračuni strokovnjakov dokazujejo, da nam takšna sprememba ne bi škodila. Tudi če bi polovica Nemcev z jutrišnjim dnem postala brezposelna in bi se srednji sloj skrčil za četrtino, bi BDP zaradi 5% večje t.i. visoke produktivnosti še naprej rasel. To pomeni, da bi Nemčija še naprej rasla tudi če polovica Nemcev ne bi več hodila v službo. To pa pomeni tudi, da se lahko gospodarstvo odpove polovici Nemcev. Za zdravo družbo pa je vanjo potrebno vključiti tudi na videz odvečne ljudi. To pa je mogoče le, če imajo na razpolago proizvodna sredstva, torej denar in dostopne tehnologije. Če obravnavamo ekonomijo kot celoto, se v bistvu zdi vse preprosto. Proizvedemo dovolj hrane, da bi lahko nahranili ves planet. Imamo tehnologije, ki omogočajo okolju prijazno in vzdržno oskrbo z energijo. Vsak človek na tem planetu bi lahko živel srečno in zdravo življenje. Toda to moramo doseči skupaj.

Dr. Jean Ziegler, sociolog, politik, bivši odposlanec ZN in avtor številnih knjig

»Obstaja utemeljeno upanje. Obstaja nova planetarna civilna družba. Obstajajo upori, ki se pojavljajo povsod. Sicer še ne predstavljajo koherentnega alternativnega sveta, kar to še ni mogoče in ker za to še ni bilo dovolj časa. Bolj so to bratovščine ljudi, ki pravijo – tako nočemo več živeti. Na planetu, na katerem je moje udobno življenje plačano s smrtjo, lakoto in uničenjem sto tisočih drugih ljudi, tega nočem. V demokraciji nimamo izgovora, da se ne bi mobilizirali.«

Neenakost na svetu lahko rešimo samo, ko bomo razumeli duh denarja. Dokler je denar za nas več vreden kot svoboda in človeško dostojanstvo, bomo namesto ljubezni do drugega doživljali tekmovalnost in zavist. Denar nastane iz lastnine, ko raziščemo pomen besede lastnina lahko ugotovimo, da zemljo, zrak, vodo, naravo, torej naš planet na katerem živimo, težko opišemo kot zasebno lastnino. Bolj gre za posojilo celotnemu človeštvu. Če iz tega zornega kota premislimo nekatera pravna razmerja, smo že naredili velik korak naprej. Strokovnjaki za trženje so ugotovili, da se znanje človeka podvoji vsakih štiri do sedem let. Mogoče nam slednjič s spoznanjem duha denarja uspe spregledati moč tega boga na zemlji in strmoglaviti njegov prestol.

Prevedel Nino Pugelj

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Več o filmu:
http://www.amazon.de/Der-Geist-Geldes-Yorick-Niess/dp/B00118Q9EG

Podnapisi:
Podnapis (opensubtitles.org)
http://www.podnapisi.net/sl/ppodnapisi/podnapis/i/3788486

Napotila:
Denar in komplementarne valute
https://marjanakos.wordpress.com/2014/04/01/denar-in-komplementarne-valute/
Knjiga Denar – nedolžna prevara?
https://postaja.wordpress.com/2014/10/14/knjiga-denar-nedolzna-prevara/
Zavzemimo denar
http://zofijini.net/zavzemimo-denar/
Alternativni denarni sistemi
http://zofijini.net/alternativni-denarni-sistemi/
O denarju in posledicah denarja na naše življenje
http://zofijini.net/koticek_denar_posledice/
Denar in njegove alternative
http://zofijini.net/koticek_denar/