Bogati snujejo kako bi nas zapustili
Lani sem bil povabljen v super-deluxe zasebno letovišče, da bi bil, kot sem domneval, osrednji predavatelj za približno sto investicijskih bankirjev. Obljubili so mi daleč najvišjo plačilo, ki so mi ga kdaj ponudili za kakšno predavanje – znašalo je približno polovico mojega letnega profesorskega prihodka – vse samo zato, da bi podal svoj pogled na temo »prihodnosti tehnologije«.
Nikoli nisem rad govoril o prihodnosti. Vprašanja po tovrstnih predavanjih so vedno podobna salonskim igram, kjer me sprašujejo po mnenju glede najnovejših tehnologij, kot da gre za delniške tečaje za morebitne naložbe: tehnologija veriženja blokov, 3D tiskanje, CRISPR. Občinstvo redko zanima kaj več o teh tehnologijah ali o njihovem možnem vplivu onkraj tega, kar presega binarno izbiro ali naj vanje vlagajo ali ne. Vendar pa me je denar prepričal, zato sem se na vabilo odzval.
Ko sem prispel, so me prepeljali v, kar sem domneval da je »zelena soba«. Toda namesto, da bi me ožičili z mikrofonom ali pospremili na oder, so me posedli ob navadno okroglo mizo, do katere so potem pripeljali moje občinstvo: pet super-bogatih fantov – da, vsi so bili moški – iz zgornjega kroga sveta hedge fondov. Po nekaj malega kramljanja sem ugotovil, da jih ne zanimajo informacije, ki sem jih zanje pripravil o prihodnosti tehnologije. Prišli so z lastnimi vprašanji.
Začeli so precej neškodljivo. Ethereum ali bitcoini? Je kvantno računalništvo kaj resnega? Počasi a zanesljivo so se približevali pravi temi, ki jih je zanimala.
Katera regija bo manj prizadeta v prihajajoči podnebni krizi: Nova Zelandija ali Aljaska? Ali Google Rayu Kurzweilu res gradi poseben dom za njegove možgane in ali bo njegova zavest preživela ta prehod ali bo umrla in se kot nova ponovno rodila? Na koncu je direktor borzno posredniške hiše pojasnil, da je skoraj dokončal gradnjo svojega podzemnega bunkerja in me vprašal: »kako naj ohranim avtoriteto nad svojo varnostno silo po dogodku?«
Dogodku. To je bil njihov evfemizem za okoljski propad, socialne nemire, jedrsko eksplozijo, neustavljivi virus ali kibernetski napad v stilu serije Mr. Robot, ki sesuje vse sisteme.
S tem vprašanjem smo se ukvarjali preostanek ure. Vedeli so, da bodo za zaščito svojih posesti pred jeznimi množicami potrebovali oboroženo stražo. Toda kako bodo stražarjem plačali, ko bo denar enkrat brez vrednosti? Kaj lahko prepreči stražarjem, da si sami izberejo vodjo? Milijarderji so razmišljali, da bi na shrambah s hrano uporabili posebne kombinacije ključavnic, ki bi jih poznali le oni. Ali pa da bi stražarji v zameno za preživetje nosili posebne disciplinske ovratnike. Ali pa bi morda sestavili robote, ki bi jim služili kot stražarji in delavci – če bi takšno tehnologijo lahko razvili pravočasno.
Takrat sem se zavedel: vsaj kar se teh gospodov tiče, je bil to pogovor o prihodnosti tehnologije. Na sledi namigov, ki jim jih nudijo Elon Musk, ki želi kolonizirati Mars, Peter Thiel, ki želi obrniti proces staranja, ali Sam Altman in Ray Kurzweil, ki želita svojo zavest naložiti v superračunalnik, se pripravljajo na digitalno prihodnost, ki ima veliko manj opraviti s tem, da bi svet naredili boljši, kot ga ima s popolnim preseganjem človeškega stanja in izolacijo samih sebe od zelo resničnih in aktualnih nevarnosti podnebnih sprememb, naraščanja morske gladine, množičnih migracij, globalnih pandemij, nativistične panike in izčrpavanja naravnih virov. Za njih je prihodnost tehnologije resnično samo pobeg.
Nič ni narobe z noro optimističnimi ocenami kako bi tehnologija lahko koristila človeški družbi. Toda trenutna prizadevanja za post-človeško utopijo, je nekaj povsem drugega. To ni toliko vizija za množično migracijo človeštva v nova stanja bivanja, kot je prizadevanje za preseganje vsega kar je človeško: teles, so-odvisnosti, sočutja, ranljivosti in kompleksnosti. Kot filozofi tehnologije že dlje časa opozarjajo, današnja trans-humanistična vizija preveč enostavno reducira vso resničnost na raven podatkov iz česar potem sklepa, da »ljudje niso nič drugega kot objekti za procesiranje informacij«.
To pomeni reduciranje človeške evolucije na raven video igre, v kateri nekdo zmaga tako, da najde zasilno izhodno loputo in nato nekaj svoji najboljših prijateljev povabi, da se mu pridružijo. Kdo bo ta zmagovalec, bo to Musk, Bezos, Thiel … Zuckerberg? Ti milijarderji so domnevni zmagovalci digitalne ekonomije – okolje, ki temelji na enakem poslovnem principu preživetja najmočnejšega, ki poganja večino drugih tovrstnih špekulacij.
Seveda ni bilo vedno tako. V začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja je bil kratek trenutek, ko se je digitalna prihodnost zdela odprta in pripravljena na našo ustvarjalnost. Tehnologija je postajala igrišče za kontra-kulturo, ki je v njej videla priložnost, da ustvari bolj vključujočo, distribuirano in človeku bolj naklonjeno prihodnost. Toda uveljavljeni poslovni interesi so v njej videli samo nov potencial za isto staro ekstrakcijo, »start-upi« pa so zapeljali veliko preveč tehnologov. Digitalne storitve so vse bolj razumeli kot opcije na borzah – kot nekaj kar lahko napoveš in na kar lahko staviš. Tako je skoraj vsak govor, članek, študija, dokumentarni film ali »bela knjiga« obveljal za vrednega samo v toliko, v kolikor je nakazoval na gibanje tečajev. Prihodnost je postala manj stvar tega, kar ustvarjamo skozi naše odločitve ali upanje za človeštvo, kot v naprej določen scenarij, na katerega nezainteresirano stavimo s tveganim kapitalom.
To je vse osvobodilo od moralnih posledic svojih dejanj. Tehnološki razvoj je postal manj zgodba kolektivnega razcveta, kot osebnega preživetja. Še huje, kot sem spoznal tudi sam, opozoriti na to pomeni, da se izpostaviš kot sovražnik trga ali proti-tehnološka tečnoba.
Namesto da bi premišljali o praktični etiki siromašenja in izkoriščanja mnogih v imenu redkih, večina akademikov, novinarjev in piscev znanstvene-fantastike obravnava precej bolj abstraktne in fantastične zagate: ali je pošteno, če borzni posrednik uporablja pametne droge? Ali naj otroci dobijo vsadke za znanje tujih jezikov? Ali želimo, da avtonomna vozila dajejo prednost življenjem pešcev pred svojimi potniki? Ali naj bodo prve kolonije na Marsu vodene kot demokracije? Ali spreminjanje DNK-ja spodkopava mojo identiteto? Bi morali roboti imeti pravice?
Postavljanje tovrstnih vprašanj, čeprav filozofsko zabavno, je slab nadomestek za ukvarjanje z dejanskimi moralnimi zagatami, ki so povezane z nebrzdanim tehnološkim razvojem v imenu korporativnega kapitalizma. Digitalne platforme so spremenile že tako izkoriščevalski in stiskaški trg (pomislite na Walmart) v še bolj dehumanizirajočega naslednika (pomislite na Amazon). Večina se nas je teh slabosti zavedla vpričo vse več avtomatiziranih delovnih mest, ekonomije na poziv (gig economy) in propadanja lokalnih trgovin.
Toda še bolj uničujoče posledice »pritiskanja na plin« digitalnega kapitalizma padejo na okolje in na globalno revne. Proizvodnja nekaterih naših računalnikov in pametnih telefonov še vedno uporablja mreže suženjskega dela. Te prakse so tako globoko utrjene, da je podjetje Fairphone, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da bi izdelovalo in tržilo etične telefone, spoznalo, da je to nemogoče. (Ustanovitelj podjetja zdaj svoje izdelke označuje kot »bolj pravične« telefone.)
Medtem pa rudarjenje redkih zemeljskih kovin in odstranjevanje naših visoko digitalnih tehnologij uničuje človeške habitate in jih nadomešča z odlagališči strupenih odpadkov, ki jih nato pobirajo otroci revnih kmetov in njihove družine, ki še uporabne materiale prodajo nazaj proizvajalcem.
Ta »daleč od oči, daleč od srca« eksternalizacija revščine in strupa, ne izgine samo zato, ker smo si oči zakrili z VR očali in se potopili v alternativno realnost. Če kaj, dlje ko bomo ignorirali družbene, ekonomske in okoljske posledice, večji problem bodo postajali. To pa spodbuja še več umika, izolacije in apokaliptičnih fantazij – in še več brezobzirno zasnovane tehnologije in poslovnih načrtov. Ta krog se hrani sam.
Bolj ko smo predani takšnemu pogledu na svet, bolj vidimo človeška bitja kot problem in tehnologijo kot rešitev. Samo bistvo tega, kaj pomeni biti človek, se manj obravnava kot lastnost in bolj kot napaka. Ne glede na vgrajene pristranosti, se tehnologije razglaša za nevtralne. Vsako slabo vedenje, ki ga v nas spodbujajo, je samo odraz našega lastnega pokvarjenega bistva. Kot da je za naše težave kriva neka prirojena človeška neciviliziranost. Tako kot neučinkovitost lokalnega taksističnega trga lahko rešimo z aplikacijo, ki spravi v bankrot človeške voznike, se mučna protislovja človeške psihologije lahko odpravi z digitalno ali gensko nadgradnjo.
Glede na ortodoksijo tistih, ki stavijo na tehnologijo, je na koncu vrhunec človeške prihodnosti, da naložimo svojo zavest v računalnik ali morda še bolje, da preprosto sprejmemo, da je sama tehnologija naš evolucijski naslednik. Podobno kot člani gnostičnega kulta si želimo vstopiti v naslednjo transcendentno fazo našega razvoja tako, da zavržemo svoja telesa in jih pustimo za seboj, skupaj z našimi grehi in težavami.
Filmi in televizijske serije, ki jih gledamo, odigrajo te fantazije za nas. Serije o zombijih prikazujejo post-apokaliptični svet, v katerem ljudje niso nič boljši od živih mrtvecev – in zdi se, da to vedo. Še huje, te serije vabijo gledalce, da si predstavljajo prihodnost kot bitko »ničelne vsote« med preostalimi ljudmi, kjer je preživetje ene skupine odvisno od smrti druge. Tudi serija Westworld – ki temelji na znanstveno-fantastičnem romanu, v katerem roboti pobesnijo – je svojo drugo sezono končala z ultimativnim razkritjem: človeška bitja so preprostejša in bolj predvidljiva kot umetna inteligenca, ki so jo ustvarili. Roboti spoznajo, da je vsakega od nas mogoče prevesti v nekaj vrstic kode in da nismo sposobni sprejemati nobenih zavestnih odločitev. Celo roboti v tej seriji želijo ubežati omejitvam svojih teles in preživeti preostanek življenja v računalniški simulaciji.
Mentalna gimnastika, ki je potrebna za tako temeljno zamenjavo vlog med človekom in stroji, je odvisna od osnovne predpostavke, da je človek nekaj slabega. Bodisi ga spremenimo ali pa mu za vedno ubežimo.
Tako dobimo milijarderje, ki v vesolje pošiljajo električne avtomobile – kot da to simbolizira kaj več kot sposobnost milijarderja, da promovira svoje podjetje. Če bo nekaj ljudi doseglo ubežno hitrost in nekako preživelo v kupoli na Marsu – kljub naši nezmožnosti, da bi v katerem od dveh več milijard dolarjev težkih biosferičnih poskusih, tovrstne kupole vzdrževali že tukaj na Zemlji – bo rezultat manj nadaljevanje človeške diaspore kot zgolj rešilni čoln za elito.
Ko so me lastniki hedge fondov prosili, da jim povem za najboljši način vzdrževanja avtoritete nad svojimi varnostnimi silami po »dogodku«, sem jim predlagal, da bi bila najboljša rešitev, če bi s temi ljudmi dobro ravnali že zdaj. S svojim varnostnim osebjem bi morali biti v odnosu, kot da so člani njihove družine. Bolj ko lahko ta etos inkluzivnosti razširijo tudi na ostale svoje poslovne prakse, upravljanje dobavnih verig, prizadevanje za trajnost in porazdelitev bogastva, manj bo možnosti, da se bo »dogodek« sploh zgodil. Vso to tehnološko čarovnijo, ki jo imamo na voljo, bi lahko uporabili v smeri manj romantičnih, a veliko bolj kolektivnih interesov.
Moj optimizem jih je zabaval, vendar mu niso verjeli. Ni jih zanimalo, kako bi se lahko izognili nesreči; bilo so prepričani, da smo že predaleč. Ne glede na vso svoje bogastvo in moč ne verjamejo, da lahko vplivajo na prihodnost. Preprosto sprejemajo najtemačnejšega od vseh možnih scenarijev in nato porabijo toliko denarja in tehnologije kot lahko, da se izolirajo – še posebej, če ne morejo dobiti sedeža na raketi do Marsa.
Na srečo imamo tisti, ki nimamo dovolj sredstev za to, da bi razmišljali o odrekanju lastni človečnosti, na voljo veliko boljše možnosti. Ni nam treba uporabljati tehnologije na takšne anti-socialne, atomizirane načine. Lahko postanemo individualistični potrošniki in profili, ki si jih za nas želijo naše naprave in platforme, ali pa se spomnimo, da resnično razviti človek nikoli ne deluje sam.
Biti človek ne pomeni posameznikovega preživetja ali bega. To je timski šport. Kakršnokoli prihodnost ljudje že imamo, jo bomo imeli le skupaj.
Douglas Rushkoff
Douglas Rushkoff je avtor prihajajoče knjige »Team Human« (Moštvo Človek) (W.W. Norton, januar 2019) in gostitelj podcasta TeamHuman.fm.
Vir: https://medium.com/s/futurehuman/survival-of-the-richest-9ef6cddd0cc1
Napotila:
http://zofijini.net/citati/druzba-prihodnosti-tehnologija-sama-od-sebe-ne-bo-prinesla-napredka-za-vse/
http://zofijini.net/all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-1-del/
http://zofijini.net/all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-2-del/
http://zofijini.net/all-watched-over-by-machines-of-loving-grace-3-del/
https://postaja.wordpress.com/2017/01/21/resnica-o-zelenjavi/
https://postaja.wordpress.com/2016/07/19/kaj-sledi/
https://postaja.wordpress.com/2016/04/20/odlocitev-je-nasa/
https://postaja.wordpress.com/2015/12/14/marsovcevo-kontradiktorno-sporocilo/
https://postaja.wordpress.com/2015/01/16/konec-odsotnosti/
https://postaja.wordpress.com/2015/01/15/zagate-digitalne-ekonomije/
Humanistična postaja 